Golf za plejboje

  • 26.02.2008

Za kaj le? Luknjo je treba zadeti, to je smisel vsega cirkusa! Če za nič drugega, pride recimo poslovnežem približevanje luknji v travnatih tleh verjetno kar prav za trening iskanja lukenj v naših, kot kaže podoba vsakdanjika, že tako bolj piškavih zakonih.

(Foto: Mark Edward Harris)

20 fotografij v galeriji

Pri nas igranje golfa še vedno velja zlasti za simbol družbenega elitizma in poslovnega uspeha. In večina fuzbalskih navdušencev ima do te igre s palico skoraj nekak odpor.

A ko na televizijskih zaslonih spremljate kakšno prvenstvo golfistov, lahko vidite trume zanesenih občudovalcev, ki se za tekmovalci valijo od luknje do luknje, budno motreč njihove zamahe in parabolo leta žogice proti luknji, označeni z zastavico. Po svetu namreč golf že dolgo ni igra, rezervirana izključno za ponosne člane družbene smetane in aristokracije: je športno udejstvovanje, ki, če nič drugega, ponuja gibanje v naravi in svež zrak, možnost sprostitve in umiritve, nekaj sprehoda, precej koncentracije ob zamahu in premisleka o strategiji.

Obvezna oprema

Nujno je kakopak igrišče, kar je treba prebrati kot »kilometri vrhunsko sfriziranih travnikov«, kjer se vsake toliko znajde luknja, v katero je zataknjena zastavica, da se ne bi kak krt, miš ali morebiti celo voluhar zmotil in naselil vanjo. Golfist se mora potem oskrbeti še z opremo, ki je sploh ni malo. Golf je namreč učni primer za trženje sebi namenjene niše. Ima svojo tradicionalno, predvsem pa strogo namensko modo, skreirano popolnoma za svoje potrebe, kjer improvizacije niso dovoljene. A k sami modni opravi golfistov se povrnemo kdaj pozneje, kajti gotovo so pomembnejše palice in žogica, saj brez njih pač ni udarca. Udarci pa … udarci so komplicirana reč, v kateri se skrivajo uspešnost natančnosti dometa in sploh vse esence golfa.

Pravilen prijem, postavitev nog, drža, sam zamah, načrtovanje, poprejšni ogled terena, usklajenost gibov, kolkov, hrbtenice, rok, zlasti zapestja, iztek udarca, naletni kot na žogico pa parabola leta žogice … Resnično cela znanost. Opisi pristopov in pojasnjevanje posameznega udarca vsaj mene močno in še najbolj spominjajo na domala spiritualne opise udarcev in brc starih japonskih mojstrov karateja. In nadzor telesa je tako rekoč notranje bistvo uspešnega golfa, četudi na prvi pogled morda ne daje takšnega vtisa.

Nekoč število golfističnih palic v kompletu ni bilo omejeno in posamezniki so po terenu s seboj tovorili tudi po 25 in več palic. Zdaj je komplet, namenjen normalni igri, omejen na 14 kosov. Posamezna palica je svojstveno oblikovana in služi točno določenemu namenu oziroma udarcu, med seboj pa se razlikujejo tudi glede na gibkost samega ročaja. Kakorkoli, sedaj ima pet palic lesene in nekoliko debelejše glave, s skupnim imenom jim rečemo kar »les«, wood, preostale pa so kovinske in slišijo na ime »železo«. Nekdaj je vsaka palica nosila svoje ime: playclub, bathie, grassed driver, long spoon, short spoon, rutt iron, iron track, niblick, cleek, mashie in podobno.

Večina titulacij je sčasoma izgubila pomen, nekaj sledi stare terminologije pa je še ostalo. Nekoč so bila najboljša držala izdelana iz hikorijevega lesa, pozneje pa so zelo čislali tudi čvrst kakijev les. Seveda so potem čez čas začeli uporabljati sodobnejše materiale. Pri palici so, kot smo že omenili, pomembni držaj, dolžina, trdota celote, zlasti pa udarna glava palice. Pri tem se palice razlikujejo glede na težo, predvsem pa po naklonu udarne površine glede na tla in žogico.

Driverji so palice, namenjene dolgim začetnim udarcem, kot naklona pa je od 7 do 12 stopinj. Pitching wedge je železna palica, namenjena kratki igri, sand wedge pa je ime t. i. peskovke, s katero igralec rešuje žogico iz bunkerja – ovire. Na zadnji zelenici z bolj gladkim terenom uporabljajo igralci palico putter. Putterji so v glavnem razdeljeni v štiri forme – rezilo, kladivo, z držajem sredi glave, in ping. Slednja ima oblikovano peto in vrh, ki laike še najbolj od vseh palic spominja na bolj domače palice, namenjene počitniškemu minigolfu. Podobnost pa je seveda zgolj slučajna …

Po površini z vdolbinicami posejana žogica za golf je dandanes očiten razpoznavni znak, eden zunanjih simbolov tega športa. Vendar pa so golfisti kar štiristo let tolkli po veliko manj kakovostnih žogicah, polnjenih s perjem, ki ga je bilo v posamezno žogico zatlačenega za poln gosposki cilinder. Perje je bilo treba poprej kuhati, potem stlačiti v poprej sešito »lupino«, nato pa je bilo treba odprtino še zadelati s šivi. Šele okoli leta 1850 so odkrili možnost izdelave žogic iz malezijske gume – gutaperče, ki je bila že boljša, žal pa vseeno nekoliko premehka. Te žogice so skoraj ljubkovalno imenovali »gutty«. Ob prelomu 19. v 20. stoletje pa je Coburn Haskell pogruntal žogico z mehkejšim osrednjim delom, izdelanim iz navite elastike.

To iznajdbo so postopoma preoblikovali v sodobne žogice, kakršne so danes povsod v rabi. Seveda so ob primernem trenutku, kakor v vsakem športu, nastopile peripetije in vroči prepiri v zvezi z normativi. To so rešili tako, da zdaj velja uporaba žogice po ameriškem normativu premera 1,68 palca oziroma 4,27 centimetra. In naj vam šepnem na uho, da se žogice nazadnje pogosto izkažejo za nemajhen strošek začetnikov, saj jih v neznano goščavo pošljejo ničkoliko, in jih ne najdejo nikoli več. No ja, včasih je sreče vsaj toliko, da ob iskanju naletijo na pozabljeno okroglo izgubljenko kakega neznanca. Verjetnost pa je pravzaprav bolj majhna, saj si je mularija ob vseh svetovnih golfiščih omislila žepnino na tak način, da hodi v grmovje ob igriščih nabirat žogice namesto gob ali česa drugega.

Težave s transportom

Da ne bi kdo mislil, da po svoje tudi golf ni težko atletsko športno udejstvovanje! Vse te palice je namreč treba tovoriti od udarca do udarca, od luknje do luknje po večkilometrskem igrišču. Tak pristop bi navsezadnje le preveč izčrpal igralca in bi mu zaradi tega zmanjkovalo sape, bolel bi ga križ in tako zmrcvarjen gotovo ne bi zmogel primerne koncentracije za uspešen zamah in udarec. Tako so golfisti ta težaški del svojega športa že od nekdaj raje prepuščali postreščkom, caddyjem, ki jim nosijo palice, skoraj zmeraj vedo, katero palico bo igralec zahteval, brišejo palice in jih zlagajo v torbo, po potrebi otrejo pot z igralčevega čela in sploh skrbijo zanj, kot je treba.

Golfistične torbe so menda začeli izdelovati leta 1870, pozneje pa so se na trgu znašli tudi vozički, s katerimi lahko igralec po prostranem igrišču potiska ali vlači svojo obilno opremo. Na najbolj de-luxe igriščih pa imajo igralci tako ali tako na voljo kar mini vozilca, s katerimi tiho brzijo za svojimi žogicami. Na jadranskem otočku Olibu si je domorodec prek svoje izseljeniške žlahte omislil tovrsten avtomobilček, s katerim se zdaj vsakodnevno prevaža od doma do otoške krčme. Morda je v tem že mogoče videti zametek novega golf centra na tem jadranskem otoku, ko je ja znano, da klubska hiša z obveznim šankom povsod predstavlja tisto zaključno, 19. luknjo.

Seveda ob osnovni predstavitvi golfa ne moremo mimo veščine zamahov in udarcev. Boksarji imajo svoje direkte, upercute, krošeje in hooke, karateisti razne mae gerije, zukije, mavašije in kaj vem, kaj še, nam pa bo zmanjkalo prostora, če bomo hoteli predstaviti vse golferske: fade, punch fade, slice, pushe, drawe, pull hooke, hooke, pulle, chipping, cute, splashe in … da ne naštevam skoraj brez konca naprej.

Treba je brati teren zelenice, upoštevati veter in naklon naravnega terena, se izogibati pastem, ki jih nastavljajo projektanti, in po možnosti po t. i. fair wayu na 2,5 do 4 centimetre »ošišani« travici priudarjati žogico do luknje premera 108 in globine 100 milimetrov ter – vanjo.

Seveda so pravila še mnogo bolj komplicirana, a za začetek bodi dovolj. Nabavite si le še obvezne čevlje z žebljički na podplatu, rokavice iz ovčje kože in kakšno po škotsko karirasto šiltkapo, in že lahko začnete sanjati o svojem prvem posrečenem hole-in-one, z enim udarcem v luknjo. Samo ne pozabite, da se to le redko komu zgodi in da v nekaterih šolah golfa za uspešno učenje pravilnega zamaha ob udarcu kandidatu kar zagipsajo obe roki, kakor da bi ravno prišel iz mavčarne na nezgodni kliniki.

Koliko cvenka bo pravzaprav šlo iz žepa, če se zares predamo strastem golfa?

Za vas smo malce pregledali možnosti igranja na slovenskih terenih. In prvi vtis je, da cene niti ne odstopajo drastično ena od druge.

Kje je torej sploh možno igrati? V Lipici, v Arboretumu pri Radomljah, v Olimju, na Ptuju, v okolici gradu Mokrice, na igrišču Livada pri Moravskih Toplicah in na Zlatem Griču v neposredni bližini Slovenskih Konjic. In seveda tudi v našem prvem in najstarejšem Golf centru na Bledu, ki se ponaša z dvema igriščema: Kraljevim in nekoliko bolj dinamično razgibanim Jezerskim. In s hvalo v blejskem primeru ne kaže skopariti, saj se jim je lani po mnenju eminentne revije Golf World uspelo uvrstiti celo med sto najboljših evropskih golfišč. Zasedli so 74. mesto. Pri tem pa je le treba upoštevati, da so jih ocenjevali s povsem enakimi kriteriji kot vsa najbolj ugledna, tradicionalna in še kako sofisticirana golfišča z Otoka, če vseh drugih v tem primeru niti ne upoštevamo.

Igralnini, torej kešu, ki ga je treba odšteti, da se lahko s palicami in žogico lotite iskanja lukenj na pedantno sfriziranih travnikih, pravijo v golfiščini Green Fee, a nikar teh cekinov ne zamenjujte s siceršnjimi stroški klubskih članarin, pristopnin, letnih kart in podobnega! Kakorkoli, igralnina ali Green Fee nanese v Sloveniji za enkraten igralni obhod standardnih 18 lukenj nekje med 7500 in 9000 tolarji. Ceniki so, kot v golfu sploh vse, lepo pregledni in hudimano natančni.

Za člane toliko in toliko, za nečlane nekaj več, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa sploh za vse skupaj nekaj dražje. No, prav galantni so na igrišču Mokrice, ki na svojih spletnih straneh promovirajo vsak torek kot dan, ko se lahko na njihovih zelenicah dame izživijo zastonj. Cene so povsod prilagojene za popularizacijo tega športa, tako da otroci in mlajši od 18 let uživajo dodatne popuste, cenovne ugodnosti pa tudi sicer uživajo vsi družinski člani.

Seveda se bo treba najprej podučiti o veščinah udarcev, zamaha samega, branja igriških zelenic, potem pa posamezne kompleksnejše situacije tudi vaditi. Na ptujskem golfišču ponujajo t. i. vikend šolo za 70 tisočakov, sicer pa so osnovni tečaji povsod spakirani v nekako 20-urni časovni okvir s ceno od 45 tisočakov naprej. No, v radomeljskem Arboretumu ponujajo zanimivo opcijo, na katero ne kaže pozabiti. Pripravljeni so vas vzeti celo na informativni šesturni tečaj, in to za borih 17 tisočakov, da človek dobi malce realnejši vtis, ali bi golfu sploh posvečal svoj prosti čas.

Tisti, ki bodo celo reč vzeli, kot se spodobi, torej do amena zares, si bodo nemara omislili osebnega učitelja za individualni pouk skrivnostnih veščin golfa. To kajpak ne bo zastonj. Cene individualnih ur z učiteljem se začno nekje pri 3500 do 4000 tolarjev, potem pa rastejo, pač glede na reputacijo mentorja.

Če hočete, da vas uči Daniel Kraljič, boste po trenutnih podatkih s spleta morali na mizo odšteti 7100 tolarjev za 45-minutno šolsko uro, v kateri se bo naš najbolj priljubljeni mojster in večkratni državni amaterski prvak, od 1988. tudi profesionalni igralec, posvečal le vaši začetniški okornosti. Izkušnje si je nabiral v Angliji, ZDA in Italiji. Tri leta je učil tudi v Nemčiji. Pobral je kar nekaj lovorik, je pa tudi član angleške, avstrijske in slovenske PGA.

Za orientacijo še nekaj »spremljajočih« cen: tudi na nekaterih domačih igriščih si lahko sposodite elektromobilčke, in to za pet do sedem tisočakov na igro. Set izposojenih palic vas bo glede na igrišče olajšal za nekaj več (ali manj) kot tri tisočake. Če boste dodali še kakega jurja, boste palice po igrišču lahko vlačili tudi z vozičkom. In še najboljše: na blejskem igrišču si za borih 7200 tolarjev lahko privoščite ustrežljivega in večno razumevajočega postreščka, caddyja, in tegobe nošnje palic bodo izginile enako učinkovito kot denarci iz žepa!

Playboyev VIP golf turnir

18. junija bomo na blejskih zelenicah … ne, ne bomo preganjali zajčkov, ampak bomo udarjali po žogicah. Skupaj s podjetjem Damat & Damat bomo organizirali prvi Playboyev VIP golf turnir za povabljene, igrali pa po sistemu texas scramble. Najboljše čakajo lepe nagrade, med turnirjem pa se bodo lahko vsi povabljeni pod vodstvom učiteljev golfa preizkusili tudi v najdaljšem udarcu, udarcu iz bunkerja in najbolj natančnem udarcu. Potekala bo tudi predstavitev golfske opreme, tekmovanje za hole-in-one bo tistemu, ki bo z enim udarcem zadel luknjo, prineslo čisto nov avtomobil, BMW-jevi lepotci pa bodo na voljo za poskusne vožnje.

Zakaj in kako začeti?

TEKST: Aleš Fevžer

Statistično gledano spada golf med najbolj razširjene družabne igre na svetu. Čeprav v naši deželi prevladuje mnenje, da se z njim lahko ukvarjajo samo premožnejši Slovenci, sam zagovarjam prepričanje, da za zabavo ne potrebujete kaj več kot kos (domačega) travnika, palico in nekaj žogic. Tako kot pastirji na Škotskem, Irskem in še kje pred nekaj stoletji …

A ker se Slovenci zelo radi zgledujemo po severnih sosedih, nam domači travnik seveda ne bo dovolj svetovljanski, da bi poskusili, ali sploh imamo kaj talenta za to zanimivo, a zahtevno igro. Mnogi mislijo, da bodo samo z nakupom najdražjega kompleta palic opravili pol poti do izpita za igranje. Prav ste prebrali, za igranje golfa je potreben izpit. Ne ravno tako strog kot za vožnjo z avtomobilom, a vseeno se je treba naučiti marsikaj v naravi in za mizo v učilnici. Vaditelj ali učitelj golfa vam bo povedal in pokazal marsikaj, kar vam bo olajšalo prve ure na vadišču, saj večina samoukov kmalu ugotovi, da žogice letijo vsaka v svojo smer. Brez razloga. Ali pač …

Vse se začne in konča pri denarju, pravi star pregovor. In tudi pri golfu to drži, čeprav vsevedi najraje govorijo o milijonih. V resnici je strošek nakupa palic, torbe in čevljev primerljiv s tistim, ki smo ga pripravljeni plačati za smučarsko opremo. Le da nekaj let stare smuči niso za nobeno rabo, golfske palice pa se starajo mnogo počasneje. Nekateri igrajo tudi z več kot deset let starimi modeli, a zato njihovi udarci niso nič slabši ali krajši kot nekoč. Tistim, ki iščejo posebnosti, vrhunske modele in oblikovalske dosežke, pa tudi golf ponuja neomejeno število priložnosti za zapravljanje denarja.

Palice si lahko za prvi preizkus tudi izposodite, tako da razen dobre volje ne potrebujete nič drugega. Šport ni nevaren, ne zahteva posebne fizične pripravljenosti in prirojenih predispozicij. Začetek zato sploh ni težak, razen za tiste, ki se obremenjujejo s tem, kako bodo videti na vadišču in kaj si bodo o njih mislili drugi. Verjemite mi, da vsak začetnik deluje smešno, pa naj se še tako trudi, da bi prikril neznanje. A pot do dobre in lepe igre pelje prek vadišča in na tisoče udarjenih žogic na treningu, zato tudi najboljši svetovni asi na njem preživijo ure in ure.

Potem ko po nekaj urah vadbe in prvih zadetih žogicah, ki odletijo dlje kot samo nekaj metrov, v vas še vedno tli veselje do golfa, lahko začnete razmišljati o golfu kot športni rekreaciji. Včlanite se v klub, saj boste samo s člansko izkaznico in z opravljenim izpitom lahko igrali na slovenskih in evropskih igriščih. V ZDA vas zaradi množice igrišč sploh ne vprašajo za člansko izkaznico, saj je pri njih igranje golfa nekaj samoumevnega, tako kot je bilo nekoč smučanje v Sloveniji.

Šele z opravljenim izpitom in možnostjo igranja na pravih igriščih pa se začne dolgotrajno odkrivanje skrivnosti golfa. Vsak udarec prinese novo izkušnjo, vsako igralno polje ima svoje zakonitosti, vsako igrišče svoje lahke in težke luknje. In vsakih osemnajst odigranih polj napiše novo življenjsko zgodbo. Zato smo mnogi zboleli za boleznijo, kateri glavni simptom je želja po igranju, igranju in igranju. Kajti ni ga večjega užitka kot zvok žogice, ki jo pravilno zadenemo, da kot projektil v ravni črti odleti proti zelenici, na kateri je luknja z zastavico. Da o srečnih in nesrečnih udarcih in zgrešenih priložnostih za zmago nad igriščem, soigralcem ali samim seboj niti ne pišem.

Igranje in hoja po igrišču pa ni za vsakogar. Prispodoba, da je to šport za starčke, je nastala predvsem zato, ker zahteva golf veliko časa, ki ga ljudje z redno službo in družinskimi obveznostmi le težko najdejo. Zato lahko igrajo le ob koncih tedna in med počitnicami. Etika golfa pozna kopico pravil, ki se jih je treba držati, da omogočimo lep dan sebi in drugim.

Po stari slovenski navadi bo večina novo pečenih golfistov želela kar čim prej preizkusiti svoje (ne)znanje na najboljšem igrišču, kar jih premore ta deželica. Kot bi smučarji, ki so komaj naredili prve plužne zavoje, odšli na vrh Vitranca ali Pohorja. Potne srage na čelu, krčevit stisk palice in pogledi vseh, ki ob štarterju stojijo na prvem igralnem polju, so vsaj prvič za začetnika večji pritisk kot opravljanje mature. Kraljevo igrišče na Bledu ni zaman uvrščeno med 70 najboljših igrišč v Evropi, saj odlično izpeljana igralna polja golfskega arhitekta Donalda Harradina navdušijo še tako zahtevnega igralca.

Če pa temu dodamo še pravljično okolje ter nepozabne poglede na Karavanke in Julijske Alpe, je štiriurna »runda« golfa pravi užitek. Zato je vredno požreti marsikatero zbadljivko na račun igranja golfa (tudi tisto, da golfisti ne seksamo) in svojo nedeljsko mašo zmoliti na osemnajstih zelenicah. »Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo,« je dejal Jezus. In zato tudi golfisti odpuščamo tistim, ki nas imajo za čudake, ker vlečemo voziček po skrbno negovanih čistinah gozdov in travnikov. Če bi vedeli, v kakšnem raju smo vsakič, ko odidemo na igrišče, bi bila gneča na prvem odbijališču še veliko večja.

Prva igrišča seveda niso bila negovana kot danes. Pravzaprav so pogosto igrali kar čez drn in strn, a postopoma so ustvarili čedne arhitekturno urejene zelene košenine. Na polovici 19. stoletja so začeli golf igrati tudi profesionalno in prvo amatersko tekmovanje se je zgodilo leta 1861. Preraslo je v stalno odprto prvenstvo, vendar so bile nagrade sprva zelo skromne. Leta 1863, na primer, vsega 10 funtov.

Čeprav so profesionalci v doglednem času lahko čisto spodobno zaslužili, je bilo do trenutka, ko je golf postal pravljica, v kateri tisti, ki dovolj mojstrsko useka po žogici, pobere cel kup denarja, še daleč. Preboj v tekmovalno poslovnem smislu se je zgodil leta 1987, ko je Ian Woosnam z zmago na južnoafriškem turnirju v žep pobasal milijon dolarjev.

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Aleš Fevžer & Mark Edward Harns

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri