Gole za srečo

  • 04.06.2008

Bile so krhka vez med nebom in zemljo, med življenjem in smrtjo. Mladim fantom, ki so dan za dnem z jeklenimi pticami zahajali nad sovražno ozemlje morda svoji poslednji nalogi nasproti, so bile prispodoba vsega lepega, kar so pustili za seboj.

(Foto: arhiv zakoncev Morgan & Margery Petty MacLeod & arhiv Playboy)

14 fotografij v galeriji

o srečnem naključju sva se v tistih dneh mrzličnega pričakovanja odhoda v Anglijo srečala v Jacksonu v Mississippiju. V svojem dnevniku je do poslednjih dni hranila zeleno tablico z napisom NE MOTITE, ki sva jo obesila na vrata hotelske sobe številka 931. Ko bi ga le spoštoval ves svobodni svet tam zunaj.«

Ime ji je bilo Margaret Polk, misel, ki se tesno navezuje nanjo, pa je v spomin na tisto septembrsko noč 1942, kakršne ne bi pozabil noben moški, zapisal polkovnik Robert Morgan. Takoj naslednjega dne je spoznal družico, s katero je skoraj leto dni delil vse slabo in dobro, vso grozo in veselje pilota težkega strateškega bombnika.

Ko je tistega zgodnjega večera stopal proti njej, je vedel, da gre za ljubezen na prvi pogled in da si vitka ter hkrati mogočna jeklena ptica zasluži kaj več kot le številko, pod katero je bila zapisana v dokumentih ameriškega vojnega letalstva. Terjala je ime, vzdevek, ki jo bo naredil za nekaj posebnega, ki jo bo zaznamoval kot edinstveno med vsemi njej enakimi.

Moledovala je za nežen dotik resnične lepote, pečat ljubljene Margaret, ki bo polepšal njen v strogo olivno zeleno barvo zavit trup in tako spletel tanko, vendar neuničljivo vez med življenjem, ki ga je poveličeval mir, ter smrtjo, ki jo je poveličevala vojna, s katero se bo njena posadka morda kaj kmalu soočila. Tridesetega septembra 1942 je bombnik B-17 – leteča trdnjava s serijsko številko 4485 – ponesel čez Atlantik deset mož negotovi usodi nasproti. Tedaj in poslej pod imenom Memphis Belle – Lepotica iz Memphisa.

Nehote so se bolj ali manj razgaljena dekleta z ilustracij na koledarjih, filmskih plakatih in straneh nekaterih svobodomiselnih revij, kakršna je bila Esquire, preselila na zidove vojaških spalnic, na notranje strani kovinskih vrat osebnih omaric letalcev in celo na hrbte njihovih suknjičev. Iztrgane iz revij, izmaknjene z zidov kinodvoran, so nalepljene na stenah letalskih kabin in vojaških oporišč z razkošnimi telesi in zapeljivimi smehljaji vnašale toplino in upanje v srca mladih letalcev.

Jean Harlow, Carole Lombard, Betty Grable, Rita Hayworth, Mae West. Toda najveličastnejše in najbolj drzne so bile lepotice na nosovih ameriških bombnikov nad okupirano Evropo in vrelim Pacifikom. »Le kaj so si mislili piloti nemških lovcev, ko so se spuščali nad nas? Gotovo se jim je zdelo, da jih napada jata letečih letakov za žensko spodnje perilo,« se spominja polkovnik Morgan.

Mnoge izmed njih so bile verne kopije naslikanih pin-up deklet priznanih in hkrati pri močni katoliški srenji osovraženih ilustratorjev Alberta Vargasa in Georga Pettyja. O tem, koliko so bile ali niso bile razgaljene, so odločali člani posadke in spretnost ter nadarjenost njihovih risarjev.

Nemalokrat so po čopičih posegli mehaniki in celo bolničarke; Anne Josephine Hayward je pod okriljem Rdečega križa v angleškem oporišču Ashfield skrbela ne le za zdravje tamkajšnjih letalcev, temveč je z damami na številnih letečih trdnjavah 385. in 303. bombne eskadrilje krepila njihovo duševno moč in dobro razpoloženje.

Svojevrsten rekord je dosegel desetnik Tony Starcer. Za 91. bombno eskadriljo je poslikal 121 letal, med njimi tudi B-17 4485 z imenom Memphis Belle. Zgledoval se je po predlogi Dekleta s telefonom Georga Pettyja, ki je burila ameriške puritance v aprilski številki mesečnika Esquire leta 1941.

Polkovnik Morgan sam je Pettyja poklical in zaprosil za risbe, češ da so njegova malce sramežljiva in zato toliko bolj zapeljiva dekleta edina, ki bi jih želel, skupaj z njemu tako ljubim imenom, povezati s svojim novim letalom. Petty je bil počaščen in mlademu pilotu je poslal nekaj želenih risb dolgonoge lepotice, ki s hrbtom proti občudujočim pogledom zavzeto čeblja v telefon.

Starcerju je Morgan zabičal: »Vseeno mi je, kakšne barve kopalni kostum ji nadeneš, da ji ga le nadeneš!« Tako je hladno jeklo pilotske kabine ponosno zasedla pomanjkljivo odeta klepetulja, na eni strani v modri, na drugi v rdeči različici. Nikomur ni razkrila svojega obraza, kajti nosila je obraze vseh tistih, ki so jih »njeni fantje« v trupu jeklenega ptiča, katerega kljun je krasila, najbolj pogrešali.

Ne George Petty ne Antonio Vargas, ki sta že v tridesetih letih prejšnjega stoletja z ilustracijami burila domišljijo moških širom Združenih držav, dvoličnim čistunom pa bila neusahljiv vir obrekovanja, nista mogla predvideti usod, ki so jih bile deležne podobe njunih moških fantazij. Vsaka od njih je povezana z zgodbo mož, ki so se v letečih velikanih zgrinjali uničevat pomembne strateške cilje v vojno vihro zajete Evrope.

V letih od 1942 do 1945 se je nanizalo nešteto neverjetnih zgodb s srečnim in tudi nesrečnim koncem. Zgodba o Memphis Belle je le ena izmed njih; vojaški propagandni stroj jo je proslavil z namenom, da ublaži posledice strahovitih izgub, ki jih je utrpela ameriška zračna flota v prvih letih druge svetovne vojne.

Da, zgodba Lepotice iz Memphisa, ki se je kot prva po petindvajsetih uspešno opravljenih poletih s posadko vred vrnila na rodna tla, je znana bolj kot druge, vendar morda tudi v opomin, da bi nobene ne smeli pozabiti, predvsem pa nikoli več ponoviti. Prepleta jih vraževerje, ki mu je botrovalo prenekatero, za ene usodno, za druge spet odrešujoče naključje.

Je pilot nesrečnega letala, ki je 13. januarja 1943 poletelo v formaciji 13 letečih trdnjav z Memphis Belle na čelu, res zapečatil svojo in svoje posadke usodo s tem, ko je glasno izrekel misel, ki je vsem stiskala grla? Trinajstega v mesecu, 13 letal v skupini? Ni bilo letalca, ki bi se drznil izneveriti nenapisanemu pravilu, da se o takšnih stvareh ne govori.

Kakorkoli že, z misije nad tovarno lokomotiv v francoskem Lillu, ki je s šibkim protiletalskim ognjem in kratkotrajnim skromnim napadom nemških lovcev sodila med lažje, se je na pristajalno stezo spustilo samo 12 letal. Trdnjave, ki jo je pilotiral nesrečnik, ki svoje vraževernosti ni zmogel tiho premagati, ni bilo med njimi. Nerazumno bi bilo trditi, da je fante v B-17 407. eskadrilje z imenom Dete (Baby) med poletom 24. aprila 1944 pred najhujšim obvarovalo prav njegovo ime.

Vzneseno in ob huronskem navdušenju vse posadke mu ga je nadel drugi bombardir John Garcia, ko je izvedel, da se mu je doma, daleč stran od njegovega oporišča Podington, rodil prvi otrok. Med poletom nad Dornierjevo letalsko tovarno v bližini Münchna so skupino napadli sovražni lovci; Detetu sta odpovedala dva motorja in topničar v zgornji kupoli je bil hudo ranjen.

Predvsem zaradi slednjega se je pilot Parramore odločil tvegati in namesto na sovražnikovem ozemlju pristati v Švici. Vratolomni pristanek so preživeli vsi, tudi hudo ranjeni Hommer, ki je v bolnišnici hitro okreval in se kolegom kmalu pridružil pri načrtovanju drugega dela njihove odisejade – pobegu. Čeprav je bila Švica nevtralna in so se interniranci lahko dokaj svobodno gibali, je vsem, ki so jih ujeli pri poskusu bega, pretilo vojaško sodišče in premestitev v zloglasno kaznilnico Wauwilermoos.

Kot prva sta uspešno pobegnila kopilot in srečni očka Garcia, nazadnje je v tretje uspelo še radiotelegrafistu Carlu Stetsonu. Razum narekuje, da gre njihovo rešitev pripisati zgolj treznemu razmišljanju pilota in neverjetni volji do življenja vseh članov posadke, toda fante bi težko prepričali v to.

In zakaj je po koncu vojne nad domačimi tlemi sreča obrnila hrbet podpolkovniku Williamu F. Smithu, enemu najslavnejših pilotov 457. bombne eskadrilje, ki se je udeležil vseh njenih 236 bojnih poletov? Bil je vedrega značaja in z obešenjaško brezbrižnostjo se je odzival na srhljivo negotovost, ki je spremljala sleherno nalogo v vojni. Ljubili so ga vsi člani posadk, s katerimi je letel, in očitno ubogala vsa letala, ki jih je vodil.

Do tistega usodnega dne leta '45, ko je s kolegi pilotiral nov bombnik B-25 iz Bostona na pravkar dodeljeno mirnodobno službovanje na srednjem zahodu. Je v vojnih dneh s svojo prešerno brezbrižnostjo prevečkrat izzival hudiča? Ga je doletela zla usoda, ker ni sedel v eni svojih letečih trdnjav, ki so ga iz dimne zavese protiletalskega flaka in žvižgajočih izstrelkov nemških lovcev vedno varno prinesle na trdna tla? Nikakor.

Bil je splet nesrečnih naključij. Zaradi izredno slabega vremena in v tistih časih še ne vrhunsko izpopolnjenih naprav za določanje višine je podpolkovnik Smith pri poskusu zasilnega pristanka na newyorško letališče LaGuardia treščil v 79. nadstropje nebotičnika Empire State. Umrli so vsi člani posadke in 14 civilistov v zgradbi.

Zapeljiva dekleta z jeklenih nosov vojaških letal so se vrnila na strani revij, plakatov in fotografij. Svet, ki ga je vojna obrnila na glavo, je začel počasi ubirati ustaljena pota in ženske so zapustile njim tuja opravila v tovarnah orožja in vojaških bolnišnicah ter predvsem pisanje neskončnih pisem svojim najdražjim na bojiščih.

Po štirih kot večnost dolgih letih vojne so spet lahko postale to, kar vedno znova privlači moške že od pradavnine sem: ženske. V svoji neponovljivi edinstvenosti in neštetih podobah različnosti so bile in bodo navdih umetnikom, ilustratorjem in fotografom. Dolgonoge lepotice marelične polti in globoko zapeljivih pogledov Georga Pettyja so polnile strani prve povojne moške revije True, Vargasove Playboya od leta 1957 vse do 1978.

Memphis Belle pa je, utrujena od neštetih izstrelkov, ki so ji naluknjali trup, in predvsem od pretirane medijske pozornosti, ki je je bila deležna potem, ko so bili bojni poleti že za njo, našla svoj mir pod šotorom muzeja ameriškega vojnega letalstva v Memphisu, v zvezni državi Tennessee. Resda je v svojih nedrjih večkrat nosila slavnega filmskega režiserja Williama Wylerja, ki je na filmski trak zabeležil vrnitev z njenega zadnjega poleta nad Evropo in jo vključil v dokumentarni film o njej in njenih sovrstnicah.

Resda je na njen krov ob neki priložnosti stopil Clark Gable in poklepetal z njenimi fanti o težavah topničarjev 91. letalske eskadrilje. Oba slavna moža sta jo najbrž že zdavnaj pozabila. Ni ji bilo mar za to. Najlepšo misel zanjo razkrivajo besede, namenjene dekletu, po katerem je povzela ime: »Naša naslednja naloga je težka in izpolnila jo bova skupaj, ti in jaz. Memphis Belle bo vedno varno poletela v nebo in se vrnila, v to si lahko prepričana …« Če so dekleta na jeklenih nosovih s svojo nemo prisotnostjo ujele vsaj kanček sreče in jo podarile svojim fantom, so svojo nalogo izpolnile.

TEKST: Teja Bivic

FOTO: arhiv zakoncev Morgan & Margery Petty MacLeod & arhiv Playboy

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri