Gola resnica

  • 31.12.2007

Bil sem agent pod krinko, a krinko, ki jo običajno nosim na plaži, sem moral sleči.

O nagcih nisem nikoli posebej premišljeval; jim že paše skakati naokrog, kakor jih je mati rodila, sem si mislil, ko sem jih videval na plažah, kjer njihova golota sicer ni imela domovinske pravice, a jih nihče tudi ni prav posebno zavzeto preganjal.

Kvečjemu so bile moje izkušnje zabavne: ko je Matej, slikar samouk iz mojega rodnega Malega Ubeljskega, ki je postavil svoje stojalo na koncu vasi, tu in tam pristopicljal ves visok, vitek, lep, porjavel in tudi brez kakršnekoli oblekice na sebi na kavo k svoji babici, visokokvalificirani tercialki, ki je stanovala sredi vasi, babica ni vedela, kam bi pogledala, ko mu je tista cula (tako je rekla), opletala med nogami … Matej je bil pač hecen tič, ki je vselej znal z domišljenimi detajli, tudi s svojim tičem, zbujati pozornost. Na plaži je najbrž namesto v kopalkah hodil naokrog oblečen v skafander …

In sem šel

Na uradno nudel plažo, kot mi je naročil urednik. Mimogrede sem si kupil še nova sončna očala, ko sem se domislil, da bodo tista, ki jih sicer imam, izdajala moje poglede, in da bi bil moj voajerizem, če bi ga kdo opazil, razumljen, kot ga pojasnjuje Slovar slovenskega knjižnega jezika – torej kot bolezenski pojav in ne kot početje, ki ima raziskovalne, če že ne kar znanstvene ambicije.

Vse mogoče misli so se mi napletale po možganih. Da so obiskovalci nudističnih plaž zvrst ljudi, ki so povezani z materjo naravo, ki v svoji naravnosti in povezanosti z vsem živim prakticirajo skromno rastlinojedstvo in so temu primerno vitki ter skačejo vedro naokrog vsi dobrovoljni in porjaveli … Kaj bom počel sam med njimi, nekdanji športnik, občut­ljiv kot kakšna starleta na kilograme, ki so se mi zaredili pod kožo v letih obilja, z izjemo rok skoraj popolnoma bele polti in še zlasti po riti ves mle­čen kot na pomlad kakšna srna, ki jih je menda bog tako obarval z namenom, da bi jih lovci, nerazumljene, nepotešene duše in telesa, po dolgi, samotni zimi laže vzeli na muho …

No, seveda je bila tu še bistveno bolj problematična stvar: kam bom z onetom, če se bo pojavila pred mano lepotička, vsa odstrta, lepa in vabljiva kot zrela hruška? Nič ga ne bo zadrževalo, da bi se ne vzravnal, kot bridka turška sablja zakrivil navzgor in morda še malo vstran … Z naperjenim tičem odhlačati (če lahko nagec hlača) do vode in utopiti trdoto v vodi … Zadrega bo velika. Pridno sem zato tešil svoje apetite pred odhodom med nudiste, tako in drugače, da bi me bongelj ne spravljal v zadrego.

Bil sem agent pod krinko, a krinko, ki jo običajno nosim na plaži, sem moral sleči, da bi me ne prepoznali, tako kot so prepoznali v onem otroškem vicu iz časov hladne vojne ruskega agenta, ki se je pomešal med Američane, a so ga izdajale na rob zlikane kavbojke. Stopil sem torej nagec med druge nagce na plaži, si našel nekoliko odmaknjeno mesto, razprostrl brisačo, se namazal, da bi me sonce, ki sicer ni bilo prav močno, ne ožgalo, in legel. Potem sem pozorno škilil po sotrudnikih skozi očala, skrit za knjigo, ki sem si jo v te namene prinesel s seboj.

Nič drugačni se mi niso zdeli od onih, ki naseljujejo druge plaže: bili so vseh velikosti, tež, stopenj zagorelosti, narodnosti, razpoloženj, spolov, prehranjevalnih navad. In nagi seveda, kot se za nudiste spodobi. Postopali so tam naokrog, poležavali na brisačah, odhajali v vodo, čofotali, se vračali iz vode … Šele pozneje sem se poučil, da sem v svoji nevednosti enačil naturiste, privržence naravnega tuzemskega bivanja, in nudiste, ki jim je zgolj pogodu hoditi naokrog brez obleke in jim ni za naravo in askezo nič bolj mar kot drugim.

Tistim zajetnim, prekomerskim so, skrita pod obilnimi vampi, tam nekje med bedri bingljala premoženja čisto običajne velikosti, ki pa so bila zaradi siceršnjega obilja imetnika videti nekam neugledno majhna. Bolje bi bilo, če bi si ovili kos jelenje kože čez svoja ledja, sem pomislil, ko so kot obnemogli mroži ležali na plaži.

Z mamkami ni bilo nič bolje. Že davno od tega zamortizirane so polegale po brisačah, izpostavljale notranjosti svojih krač soncu, da sem raje hitro pogledal vstran in si prihranil pogled na stvar, ki tako silno buri našo moš­ko domišljijo, saj je od takrat, ko so bile te počefugle še v vabljivi obliki, minilo že ohoho let. Še nekaj mladcev se je potikalo naokrog, lepo obritih po vsem telesu, bržkone tudi s skrbno odstranjenimi okolianusnimi dlačicami, brezhibno porjavelih, z neuničljivimi trivremenskitaft frizurami metroseksualcev …

In nič kaj dosti deklin

Mislim, da jih je bilo precej manj kot na običajnih plažah. No, nekaj se jih na tem seznamu sčasoma le nabralo, tudi čisto spodobnih, z lepimi joškicami, s spretno stvarnikovo roko (ali nemara fitnesom) izoblikovanimi zadnjimi platmi, umetelno zdizajniranimi frizurcami … Mlade, bržkone obiskovalke prvega ali drugega razreda frizerske ali kakšne tej podobne šole, sem ugibal, ki jim joškov noben modrc ni vlekel navzdol, da so z mladostnim optimizmom zrli gor proti nebu, s takimi bradavičkami, da bi nanje lahko obešal težke zimske plašče.

Ampak, kaj vem … Radostno so skakale naokrog, da so jim nihali po­rjaveli atributi sem ter tja, se v plitvini med hihotom in smehom veselo žogale, srebrne kaplje so se jim nabirale po umetelno oblikovanih grmičkih in odtekale z njih in bile so nasploh takole mokre vse prelestne …

Ampak strah, da bi me moj nepernati ptič spravil v zadrego, se je izkazal za praznega. Brezbrižno je ležal tam doli, kot bi ga dajal mrtvoud, da se mi niti na trebuh ni bilo treba prevaliti. Nič jim ni manjkalo, bile so čudovite, prelestne in vse to, ampak tako odstrtim jim je vendarle nekaj manjkalo. Vznemirljivosti.

Pravzaprav stvar še zdaleč ni bila tako vznemirljiva, kot je vznemirljiva na običajni plaži, kjer zastrtost daje domišljiji prosto pot. Z naskokom najbolj zanimiva je bila mladenka, dodobra našpikana z uhani in temu podobnimi pritiklinami, ki si je kratko pristrižene lase dala pobarvati vijolično, prav tako pa tudi nepobrito podpazdušje in rastje svojega Venerinega gričevja.

Pa sem šel v vodo, se posušil in jo nato z brisačo, ki sem jo vzel s seboj, da bi se imel s čim ogrniti, če bi bilo treba, ubral do bližnjega šanka na pivo in potem še eno, opazoval, da bi videl kaj zares veličastnega in zanimivega, morda koga, ki se mu je dvignil in reakcije na to … A vse je bilo nekam vsakdanje, dolgočasno. Obetal sem si več. In očitno si je veliko več obetal urednik, ki me je poslal na to misijo. Glej, da boš kaj pametnega napisal, mi je naročil. Le kaj mu bom prinesel, sem z razočaranjem ugotavljal.

Ko sem odhajal s poslanstvom med nagce, sem, preračunljivec, na tihem premišljeval, da moram pač začeti svoj raziskovalni žurnalizem pri majhnih stvareh. Če se izkažem, me že kmalu pošljejo na nalogo, ki jo bom sam predlagal: od kupleraja do kupleraja, po dolgem in počez po širši najnovejši domovini bom šel, se razgledal in lastnoročno preveril ponudbo.

Ne bom se potikal po onih zakotnih, mračnih obrobjih, kjer v svojih zanikrnih špelunkah ordinirajo stare, odcvetele babnice, na elitne lokacije rdečih predelov mest bom šel in si tam v žurnalistično-raziskovalne namene na službene stroške privoščil prvovrstnih lepotičk, mulatk in ravno prav črnih zamork … A vse je kazalo, da se bom do tega le težko dokopal, ko pa bom zafural svoje možnosti na tej dolgočasni nudel plaži.

Malo sem pretiraval

Dva pira sta bila sredi dneva že skoraj preveč. Zato sem šel v vodo, da sem se nekoliko zbrihtal, in potem legel na brisačo, da se posušim. Zaspal sem, tako kot pač zaspi človek, ki je sredi poletnega dne na prazen vamp zvrnil dva pira: kot ubit. Koliko časa sem spal, ne vem. Sem pa lahko ugotovil, da sem pocejal sline tako, kot jih bom, ko me bodo na stare dni, če jih bom dočakal, pocejal v kakšnem domu za ostarele.

V zadregi sem si jih obrisal, si pomel oči in se nekoliko dvignil, da se razgledam po okolici – in se zastrmel predse. Ponujal se mi je silen pogled. Zrl sem naravnost v pramater vesolja, v objekt naših hrepenenj, v gonilo vsega našega stremljenja, prizadevanja in gomazenja, ki nas peha v vse mogoče norosti. Le kakšne tri korake stran od mene se je nahajal.

V čudovit primerek te vrste sem gledal, z lično pristriženim rjavim dlačjem, ki je uokvirjalo komaj vidna, nežna, rahlo rdeča usteca (ustnice pač tvorijo usta, mar ne?), umeščen pod elegantno izbočeno, dobro znano sotočje dveh prekrasnih nog … Skorajda bi lahko stegnil roko in s prstoma razmaknil tista dva rožnata zastorca in se zagledal globoko tja noter, nekam v brezdanjost … Kot da bi me vabili, naj si sam postrežem. Kot v ruskem bifeju!

Ampak nenadno soočenje z golim dejstvom, ki je tako nesramno brezsramno ležalo nekaj korakov stran, tisto dejstvo, čez katero (in čez dva mlada, strumna joška, ki bosta nekoč postali dojki) se je oprta na komolce nekoliko namrščeno razgledovala po okolici njegova plavolasa lastnica, me je sesulo. Na kaj takega nisem bil pripravljen. Tako samoumevno malomarno je bilo vse skupaj, s svojo odstrtostjo zavestno oropano svoje siceršnje vabljivosti … Skorajda bi po­mislil, da je pogled, ki se mi je ponujal, komaj kaj okusnejši kot pogled na vaginalije v nemških porničih iz sedemdesetih prejšnjega stoletja.

Menda me je obšla tiha žalost, ki pa je nisem mogel primerjati s sladko otožnostjo, ki človeka, tako

kot sleherno žival, obide po opravljenem koitusu. Nič sladkega ni bilo v tem servisu …

Vstal sem, spakiral svoje stvari in se pobral v svet, kjer si je treba toliko prizadevati, se mučiti in včasih že kar samoponižujoče sliniti, da se človek dokoplje do tistega, kar se mi je tu tako brezbrižno in nesramno ponujalo na podroben pregled; v svet, kjer človek ni okraden za radost prepuščanja domišljiji, kjer stvari s predmetom naših mesenih poželenj potekajo lepo počasi, po ovinkih in okljukih, prek čipk in drugega tekstila, kakorkoli si že nenehno želimo, da bi nam bila želena delikatesa takoj pri roki kot v kaki samopostrežni trgovini.

Na kratko:

»Pri naturizmu gre za premišljeno goloto, ki sta ji fetišizem in izumetničenost tuja, in se strogo ločuje od golote, ki preseneča in vzburja. Dejstvo, da si gol pred drugimi, vzpostavlja posebno vzdušje socialne povezanosti, pokažemo se takšni, kot smo, pristni v vsej svoji ‘goli resnici’,« je zapisal leta 1990 Jožko Puc v publikaciji Naturizem koz način življenja tudi v Jugoslaviji.

Naturizem »osvobaja človeka moralnih predsodkov in mu s skupno goloto odkriva pravo psihično in fizično naravo«. Tak je eden od ciljev in namenov društva naturistov, ki jih navaja Zveza društev naturistov Slovenije na svojih spletnih straneh. Kogar zanima naturizem, »ki se zavzema za vsestransko čim bolj zdrav način življenja« in se preko svojih društev »bori proti vsem civilizacijskim tegobam, ki škodujejo telesnemu in duševnemu zdravju človeka«, se o tem lahko pouči na spletnih straneh Zveze: www.zveza-zdns.si. Naturisti imajo tudi svojo mednarodno zvezo s sedežem v belgijskem Antwerpnu, International naturist federation (INF, www.inffni.org).

Skrbno piščevo oko ne more jamčiti, ali je bilo razmerje med spoloma pol-pol; to pač ni bil predmet njegovega zanimanja. Rezultat pa so naslednji izsledki: 3 % predstavnic je bilo smrtnega greha vrednih; 20 do 22 % jih je sodilo v kategorijo »bi Še Šlo«; 50 do 55 % je predstavljalo bržkone predmet poŽelenja razliČnih obrtnikov, ki bodo kmalu ali pa so že nastopili penzijo; preostanek je bil »skrajno zamortiziran«. Zanimivo, da učinkovanje piva, tako prvega kot zadnjega, teh razmerij skorajda ni porušilo. Vzroke gre pripisovati za delovanje domišljije nevzpodbudnim okoliščinam. Če je vse na pladnju, zanjo pač ni mesta.

Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika:

  • Naturizem: gibanje, ki se zavzema za čim bolj naraven način življenja;
  • Nudizem: gibanje, ki se zavzema za nagoto, zlasti pri kopanju, športu.

Zametki naturizma (in z njim povezanega nudizma, golote) na Slovenskem segajo v leto 1855, ko je švicarski zdravnik Arnold Rikli začel zdraviti z vodnimi in zračnimi kopelmi. Po kopanju v posebnih kadeh so se pacienti odpravili na sprehod do bližnje Straže in si privoščili še sončenje, brez obleke seveda.

Po navedbah Turistične zveze Slovenije preživlja vsako leto okoli 100 tisoč Slovencev dopust v enem od naturističnih centrov sosednje Hrvaške.

TEKST: Marjan Žiberna

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri