Geto v krvi

  • 23.04.2008

Je NBA res velika srečna družina, kakršno nam rišejo televizijske slike? Skozi eter se do nas prebijajo le najbolj bleščeči trenutki s tekem in cel kup spotov, v katerih se košarkarski zvezdniki kažejo v podobi dobrodušnih velikanov, ki se v prostem času posvečajo dobrodelnim akcijam, med katere sodi tudi zahtevna komunikacija z oboževalci z vseh koncev tega planeta. Hej, še portreti samih igralcev so omejeni na tukaj in zdaj, na sedanjost in njihov odnos do igre, tako da o njihovih osebnostih ne izvemo prav veliko. Vendar je jasno: kar je pod površjem, je tudi – ali še prav posebej – v ligi NBA precej bolj razburljivo kot tisto, kar lahko vidimo na igrišču.

(Foto: *)

5 fotografij v galeriji

Toliko opevani in čaščeni košarkarji so zelo pogosti gostje črne kronike, včasih pa se znajdejo tudi na resnejših straneh ameriških in tujih časnikov. Seveda je z distance zelo težko ločiti med resnimi incidenti in zgodbami za lahko noč, s katerimi služi predvsem rumeni tisk. Najbolj hvaležna stranka zadnjih mesecev je bil največji med najmanjšimi, igralec Philadelphie Allen Iverson, ki je med poletjem bil vojno s svojo ženo Tawanno.

Sodeč po zapiskih policije, sta se šla igro »vroče-hladno«. Na koncu je zmagal zvezdnik Sixersov in zopet ušel roki pravice. Očitno so bile grožnje s smrtjo in nošenje orožja premalo za zapor. Če vemo, da si je takšne vragolije privoščil že kar nekajkrat in da je bil rezultat vedno podoben, lahko resno podvomimo o verodostojnosti pravosodnega aparata. Podobne publicitete je bil pred leti deležen igralec New Yorka Latrell Sprewell, ki je napadel in skorajda zadavil svojega trenerja Carlesima.

Obračun so nekateri mediji označili za spopad na rasni osnovi. Toda vodstvo lige se je zelo hitro otreslo takšne etikete, češ da je bil trener Carlesimo nagnjen k vpitju, pri čemer ni delal razlik med belimi in črnimi. Na koncu so bili podivjanemu košarkarju celo hvaležni, ker se ni pritoževal, češ da ga je imel trener na piki zaradi barve kože. Večina njegovih soigralcev je bila namreč ravno tako črnih. Sprewell je zamenjal klub in zadeva je bila pozabljena.

Portland Jail Blazersi

Lastnik najdražjega moštva NBA Portland Trail Blazersov (plače igralcev presegajo sto milijonov dolarjev na sezono) Paul Allen bi vsekakor lahko razmislil o spremembi imena v Portland Prisoners (zaporniki) ali morda Portland Jail Blazers (zaporniški ptički). Razlog je množica incidentov, ki so jih v letošnji sezoni že zakrivili igralci tega moštva. Najprej so Damona Stoudamira in Rasheeda Wallaca zasačili s 40 grami marihuane.

Na njuno nesrečo se je policija pripeljala mimo njunega avta ravno v trenutku, ko sta prižgala džoint. Ko je predstavnik zakona zavohal marihuano, se je odločil za pregled vozila in v njem našel lahko drogo. Za oba košarkarja to ni bilo prvič, saj imata že kar zajeten dosje zaradi posedovanja marihuane.

Dolžan jima ni ostal soigralec Ruben Patterson (196 cm, 102 kg), ki so ga privedli zaradi fizičnega napada na ženo Shannon. Ruben očitno ne prenese, če mu ženske nasprotujejo. Lansko poletje, ko je še igral za Seattle, so ga obtožili posilstva. Ko ga je varuška tožila, je priznal krivdo in bil obsojen na leto zapora. Kot je to že v navadi, ko gre za zvezdnike NBA, kazni ni odsedel. Najhuje pri vsem je, da je bil med poskusom posilstva v sosednji sobi njegov sin. Otroci so bili prisotni tudi, ko se je znašal nad ženo.

Sin in dveletna hči sta gledala, kako oče pretepa mamo. A Patterson je bil že naslednji dan na prostosti, po tem, ko je njegov soigralec Derek Anderson plačal odškodnino v višini 1000 dolarjev. Kasneje se je v svoji izjavi popravila tudi soproga nasilnega košarkarja: »Z možem sva se le skregala in javnosti bi rada povedala, da me Ruben ni napadel. Svojega moža imam rada in to so družinske zadeve.« Za rezervno zgodbo se je verjetno odločila potem, ko so ji povedali, da soprogu grozi pet let zapora in denarna kazen v višini 100.000 dolarjev. Res, če bi bili pred ameriškim zakonom vsi enaki, bi v moštvu Blazersov v tej sezoni igrali pretežno zaporniki.

Zvezdniške muhe, kaj muhe, obadi!

Kdo bi lahko še pomislil, da je najmočnejša košarkarska liga na svetu nekakšna komuna, v kateri se zdravijo nekdanji mladinski prestopniki in zasvojenci. Seveda še zdaleč ni tako, saj gre za odlično plačane profesionalce, ki tu pa tam pač izgubijo nadzor nad sabo. Tako kot največje hollywoodske zvezde tudi oni niso imuni proti obletavanju zvezdniških muh. Težava je v tem, ker gredo predvsem temnopolti igralci včasih čez vse meje. Čemu pripisati toliko prekrškov?

Nekateri so mnenja, da tiči glavni razlog za nespoštljivo vedenje velikega števila košarkarjev NBA v dolgoletnih pogodbah, ki jim zagotavljajo zaslužek ne glede na to, koliko in kako bodo igrali. Brez takšnih pogodb bi se spremenil njihov odnos do igre in ljudi, ki jim govorijo, kaj morajo početi, so prepričani nekateri poznavalci. Toda vrnitev na začetek ni več mogoča. Ko takšne pogoje ponudiš enemu, jih moraš dati vsem. Primerjava med igralci NBA in podpornimi delavci ni umestna, saj sodijo prvi v šovbiznis, v industrijo zabave. Nihče se ne pritožuje, ko Jack Nicholson podpiše fiksno pogodbo.

Pa četudi povzroči kupe škandalov, po vzoru Dennisa Rodmana, ki se je zadnje čase vsaj na videz umiril, a je gotovo še kako aktiven. Ekscentrični košarkar Detroita, San Antonia, Bullsov in Lakersov si je pred časom omislil domačo spletno stran, na kateri ga tisti, ki to zabavo seveda plačujejo s kreditnimi karticami, lahko na svojih računalniških zaslonih občudujejo pri njegovem neustavljivem pohodu po barih, klubih, erotičnih zabavah in koncertnih dvoranah, pri čemer Rodman ne pozabi na bolj ali manj okusne domislice.

Ravno Dennis, ki ima v lasti pet prstanov prvaka NBA, je pravo utelešenje zgodbe o fantu iz geta, ki se po spletu naključij iz čistilca avtomobilov prelevi v zvezdnika lige NBA. Hiter prehod iz okolja, v katerem vladata kriminal in nizka raven verbalne komunikacije, v na videz urejen sistem je poglavitni razlog za pogoste izlete prehitro dozorelih košarkarjev na drugo stran zakona, kjer žogo zamenjajo pištole in droge. In razvpiti Rodman niti ne sodi med najhujše primere!

Statistika o številu kriminalnih dejanj med igralci NBA v minulem letu je dala šokantna spoznanja. Tako je bilo med 223 košarkarji, ki so igrali v končnici lanskega prvenstva, kar 41 kršilcev reda in miru. V odstotkih je to precej višje od ameriškega povprečja. Kljub temu je med analitiki še vedno precej tistih, ki so prepričani, da so profesionalni športniki v ZDA globoko religiozni družinski ljudje. Za takšno stanje krivijo medije, ki stremijo k senzacijam; namesto da bi raziskovali posamezne primere, ponavljajo že slišano.

Dejstvo je, da le proti redkim kršiteljem vložijo obtožbo. Povedano naravnost: veliko jih ima težave, le malo jih konča v zaporu. Vprašanje, ki ostaja nerazrešeno, pa je: ali ima vodstvo lige NBA prav, ko ščiti in varuje svoje zvezdnike? Navsezadnje so zgled mladim, ki bodo šli po njihovih stopinjah.

Ljubijo pivo in sodnike

Za slovenske košarkarje ne moremo reči, da so zunaj dvorane prav posebno divji. Pištol ne potrebujejo, žena očitno tudi ne pretepajo. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da so dolgočasni. Prav nasprotno. Nekateri proslavijo vsak konec tekme ali treninga. Tako se naš najstarejši aktivni igralec Matjaž Tovornik – Digl, ki igra v letošnji sezoni za Hopse, odlikuje po odlični pivski kondiciji. Pa da ne bo pomote: ne pije ga zato, da bi si umiril roko, ker mu tega ni treba. Je namreč eden najboljših slovenskih »šuterjev« vseh časov.

Gre za obred, ki ga poznajo vsi rekreativni košarkarji. Ni ga boljšega kot hladno pivo na preznojeno telo košarkarja. Digl ni bil nikoli izjema. Resda se je po količinah razlikoval od amaterjev, a tu ne bi šli v detalje. Tam nekje v osemdesetih so bili med košarkarji zelo priljubljeni tudi sodniki. Košarkarji so imeli občutek, da so možje v sivem res tisto, kar je vpila publika: lopovi! Temu primerno so jih obravnavali. Naštevanje sorodstva in pošiljanje družinskih članov v p. m. je bilo najmanj, kar so jim namenili.

Ko to ni zaleglo, so namreč zapele tudi pesti. Košarkarska zveza je videla, da tu ni več šale, in zagrozila, da bo naslednjega, ki bo udaril sodnika, dosmrtno diskvalificirala. Tega se je zavedal tudi Tomaž Šuštaršič, igralec Ilirije iz Šiške, sicer legenda ljubljanske košarke, ki pa ga je na tekmi za uvrstitev v takratno 1 B ligo tako pogrelo, da se ni mogel premagati. Po nekih anekdotah, ki so očitno zrasle ob zasluženem rekreativnem pivu, naj bi Šuki tekel za sodnikom iz dvorane, ga tudi dohitel in nekje v snegu knokavtiral. S tem je postal zgled vsem tistim, ki niso hoteli predčasno končati košarkarske poti. Tudi danes je veliko izgovorjenega na račun delilcev pravice, toda pesti ne sproži nihče.

Marko Tušek - Slovenski Dennis Rodman?

Tudi Slovenci smo imeli svojega »Rodmana«, ki pa še zdaleč ni bil tako čudaški in napredvidljiv kot ameriški original. Marko Tušek se je dolgo iskal. Na igrišču borec za vsako žogo, zunaj njega nemiren duh, z velikim talentom za petje. Ko ni igral, je rad pel, najprej na karaokah, kasneje pa še na CD-ju z naslovom Sam protiv svih. Turbo folk junak, Samson iz Tivolija, strastni hazarder pač ni ustrezal puritanskim okusom ljubljanskih malomeščanov, ki niso hoteli videti preprostega fanta, ki se rad zabava. Poleg tega da igra košarko, seveda. Vsi tisti, ki pa so to lahko videli, so ga imeli radi. Ker je bil srčen in ker je tako tudi igral. Znal se je preriniti med nasprotniki, ki so bili nemalokrat tudi za glavo večji.

Nekdanji košarkar ljubljanske Olimpije je še vedno strah in trepet nasprotnikov. Srčni center Rome in slovenske reprezentance je proti Vareseju, po tekmi v prvi italijanski ligi, pomagal svojemu soigralcu Carltonu Myersu, ki so ga napadli navijači nasprotnega moštva. Dovolj je bilo, da se je pojavil iz slačilnice in pokazal svojega orla na desni rami. Še kril ni razprl in navijači so se razbežali kot pravi Italijani. Sicer pa se je Marko povsem umiril in se posveča svojemu sinu, tudi Marku.

»Kartoteke« zvezd NBA

1. Branilec Seattle Supersonicsov Vernon Maxwell je pred leti pretepal Heidi Hayden v njeni hiši v Charlotti. Pred tem je zaradi posesti marihuane odsedel 90 dni.

2. Ameriško košarkarsko združenje je leta 1996 suspendiralo branilca Denverja Mahmouda Abdul-Raufa, ker ni hotel vstati med igranjem ameriške himne. Zanj je bila zastava Združenih držav »simbol tlačenja«, žaljiva za njegovo muslimansko veroizpoved. Večina soigralcev je podprla njegovo pravico do izražanja, kriza pa je bila rešena takoj, ko si je Abdul-Rauf premislil. Naslednjič je sicer stal med intoniranjem himne, a je, namesto da bi pel, raje molil. Vprašanje je, kako bi se tak incident končal, če bi se pripetil po 11. septembru.

3. Košarkar Miamija in New Yorka Antony Mason je bil nekajkrat vpleten v pretepe in posilstva.

4. Branilcu San Antonio Spursov Lloydu Danielsu je po oboroženem spopadu iz mladih let za spomin ostala krogla v glavi. Daniels se dolgo ni mogel otresti zasvojenosti z mamili, toda njegov trener ga ni pustil na cedilu in mu je požrtvovalno pomagal pri premagovanju odvisnosti.

5. Tudi Michael Jordan, največji košarkar vseh časov, ima svojo zasvojenost. Gospod »Zrak« zelo rad zahaja v igralnice, kjer pušča precejšnje količine denarja. Ravno tako ne more brez stav. Kdor misli, da to počne za zabavo, se grdo moti.

6. Razpoznavni znak Allena Iversona je značilna vijugasta pričeska, sicer pa se Allen odlikuje tudi po burni preteklosti. V šoli je bil med največjimi pretepači, pozneje je imel težave zaradi uživanja marihuane, pred začetkom sezone 2000/2001 pa je izdal album z rap glasbo, na katerem je bilo nekaj izrazito rasističnih besedil, naperjenih proti belcem. Po daljšem pogovoru s strogim komisarjem NBA Davidom Sternom so sporna besedila precej spremenili.

7. Kako je treba ravnati s porednimi zvezdniki NBA, je nakazala sedemindvajsetletna mati dveh otrok Kimisha Hatfield, ki je pretepla svojega fanta, triindvajsetletnega košarkarja Indiane Rona Artesta. 201 cm visoki košarkar sicer prestaja pogojno kazen.

8. Še izjema, zgled, ideal: Grant Hill, trenutno igralec Orlanda, velja za vzornega mladeniča odličnega obnašanja.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Bor Dobrin, Reuters

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri