Fuerteventura: Sončni otok

  • 26.06.2010

V Sloveniji je brila najhujša burja in dež ni in ni hotel ponehati, mi pa smo z Evo goli skakljali po razbeljenem pesku Fuerteventure in tolkli po sprožilcu na božajočem soncu bajeslovnih kanarskih Havajev. Vse v sklopu službe, kakopak.

(Foto: Aleš Bravničar)

24 fotografij v galeriji

Fuerteventura je drugi največji kanarski otok, po velikosti tik za Tenerifi. Leži na enaki zemljepisni širini kot Florida in je od maroške obale oddaljen le slabih 100 kilometrov. Na turistični agenciji Odklop, ki je Evo Kofol in našo ekipo peljala na Kanarske otoke, so mi strokovno zagotovili, da je zaradi obilice plaž in odlične klime prav to tisto, kar iščemo za fotografiranje piktoriala v Playboyu.

A bilo je še veliko bolje! Zmerne cene, enake slovenskim, občutek neznosne lahkosti bivanja, ki je spominjal na tihomorske otoke, in toliko peščenih plaž, da bi se vsak dan v letu lahko okopal na drugi, so bili skriti aduti tega sončnega otoka, katerega vulkanska pokrajina je spominjala na fuzijo Arizone, Islandije in naključnih puščavskih obronkov severne Afrike.

Najlepše presenečenje pa je bilo, da lahko skoraj povsod ob morju skačeš popolnoma gol. Naturizem so prinesli nemški turisti, ki so tako zelo okupirali jug otoka – z javnimi označbami vred –, da je postal celo dvojezičen. Na severu so z obilico čarterskih letov svojo novo kolonijo ustvarili Otočani, ki so sem množično pridrli, bežeč pred pregovorno muhastim, britansko nepredvidljivim vremenom.

Medtem ko so še pred nekaj desetletji tu prevladovali ribiči in pastirji (in res, koz je na Fuerteventuri bojda več kot prebivalcev) in je bila revščina taka, da otoka niso hoteli napasti niti gusarji, je danes v celoti podrejen turistom, ki se jih vsako leto na pregovorno najlepših plažah Evrope porazgubi več kot milijon in pol.

Naša ekipa se ni mogla zediniti, ali oblika otoka spominja na list bananovca ali pa je podobna pričeski Simpsonove Marge. Navsezadnje to niti ni bilo pomembno. Za drugega v seriji letošnjih štirih piktorialov s prečudovitimi slovenskimi manekenkami (v prvem ste občudovali Sandro v egipčanski Beli puščavi) je svoje cunjice na prostranih kanarskih plažah odvrgla primorka Eva Kofol in vseh pet dni smo bili osredotočeni zgolj na njeno lepo vitko telesce.

Deskarjev, džogerjev in drugih nudistov ni popolnoma nič motilo, da smo z opremo in fotoaparatom skakljali po plažah in skrbno beležili skoraj vsak Evin gib. 3000 sončnih ur na leto je bilo zagotovilo, da se vreme ne bo skisalo, a so kljub temu nad maroško Zahodno Saharo oblaki ves čas grozeče napovedovali nevihte. Težko bi našli bolj dramatično ozadje za Evine fotografije.

Ko smo se prebijali čez abstraktno estetiko interjerja, kjer so vulkanske konice spominjale na kupe eksotičnih začimb na marakeški tržnici, se je zgodba spremenila. Onstran ogromnih turističnih hotelov leži zaspana ruralna pokrajina, globoko potopljena v romantiko starih romarskih svetišč, pastelnih vasic in seksi mlinov na veter, ki se jih ne bi sramoval niti Cervantes.

Ribiška vasica La Lajita se ponosno bohoti s svojo floto pisanih ladjic, ki se ob zori vračajo v luko, v notranjosti ležita Pajara z azteškim cerkvenim portalom in devico Marijo s Kube ter Betancuria, ena najstarejših naselbin na Kanarih, ki je kot prestolnica otoka ponosno kraljevala kar 500 let, dokler ni nove vloge prevzelo sodobno pristanišče Puerto del Rosario.

Na severu so okoli Tefie razmetani mlini na veter, pod Corralejom, ki leži čisto na severu, pa svoje čare skriva narodni park Las Dunas s kilometri belih deviških peščenih sipin tik ob prazni plaži. Zahodno, 100 kilometrov dolgo divjo in večinoma nenaseljeno obalo božajo močni valovi iz 4000 kilometrov oddaljene Amerike.

Tukaj, na plaži Garcey, pa je, dramatično prepolovljena in erodirana, ždela tudi nasedla križarka American Star vse do lanskega leta, ko se je na našo veliko žalost v celoti potopila. Lepote otoka so poleg nas odkrivali tudi kolesarji, ki so se po odličnih, a strmih cestah potili navkreber in potem znoj hladili ob dolgih spustih proti morju.

Seveda tudi tokrat ni šlo brez hedonističnih gurmanskih podvigov. Čeprav je pomanjkanja sestavin otočane primoralo k snovanju jedi na sila preprost način (denimo neolupljen krompir, kuhan v morski vodi, in moka iz praženih žitaric gofio), so Majorerosi, kot sebi pravijo prebivalci Fuerteventure, poiskali vplive v celinski Španiji in severni Afriki, a vedno z velikodušno porcijo dodanega česna, ki je železni repertoar sleherne jedi, omake in ponekod celo posladkov.

Odlične fuzije lokalnega in uvoženega know-howa so porodile conejo en salmorejo (divjega zajca v marinadi), golaž puchero s sedmimi vrstami mesa in zelenjavo in pa sancocho canario, obrok iz namočene surove ribe s krompirjem. Seveda ne smem pozabiti mečaric, školjk in hobotnic pa sočne jagnjetine, ki je tako dobra, da privablja solze v oči. Najponosnejši pa so domačini zagotovo na svoj mehki kozji sir queso majorero, ki je prvi na Kanarskih otokih (in v celotni Španiji) dobil certifikat označbe porekla. Upravičeno!

Fotografiranje je bilo na otoku, kjer opoldne na ulici ni žive duše in v vaseh nihče ne pogleda levo ali desno, ko prečka cesto (ker avtomobila preprosto ne pričakuje), sila zabavna reč. Nikogar ni, ki bi buljil v golo žensko telo, nikogar, ki bi glasno komentiral, pravzaprav ni bilo sploh nikogar, ki bi kazal vsaj kanček zanimanja za naše delo.

Celo starejše ženičke, ki vse dneve preždijo pred svojim pragom in vtikajo nos v zadeve drugih, so se samo smejale, namesto da bi metale kamenje, mahale s šopi česna ali tekle v hišo po rožni venec. Eva je dala vse od sebe (dobesedno) in rezultat našega sila napornega dela si lahko ogledate v tej številki Playboya.

Čeprav malce smrdi na destinacijo upokojencev (ki prekašajo mlade družine v razmerju 3 : 2), je Fuerteventura kraj, ki z eksotiko močno spominja na karibske otoke, ležeče mnogo dlje kot zgolj štiri ure z letalom izpred domačega praga. Idealna za jadralce, potapljače, deskarje in vse, ki si želijo malce miru in počasnega tempa, proč od stresa ubijalskega slovenskega vsakdana, ponuja Fuerteventura natanko to, kar si popotnik v danem trenutku zaželi: popoln mir, oddih in prazne plaže – ali pa nabit urnik adrenalinskih aktivnosti, golfa, talasoterapije ter užitkarskih gurmanskih presežkov.

Lahko bi parafraziral besede francoskega osvajalca Jeana de Béthencourta, ki je, ko je leta 1405 pristal na teh čudovitih obalah, vzkliknil preroški stavek, po katerem je otok menda dobil ime: »Ah, que forte aventure!«

Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri