Fototrip

  • 10.12.2007

Trije odlični fotografi, trije neumorni popotniki. Trije njihovi najljubši kotički pod soncem. V te kraje s fotografij bi se vrnili kadarkoli. Prepričani so, da se boste tudi vi za­ljubili vanje. Mi upamo, da boste sledili namigu. Svet čaka na vas!

16 fotografij v galeriji

Aitutaki, Cookovi otoki

Aitutaki in Bora Bora že leta tekmujeta za naziv najlepšega otoka na svetu, zanesljivo pa sta kralj in kraljica Južnega Tihega oceana. Oba odlikujejo turkizno modra laguna, peščene plaže in rajsko življenje vse leto. A moje srce bije za skromne ljudi na Aitutakiju, ki te takoj sprejmejo za svojega in niso ošabni kot francosko razvajeni domačini na Bora Bori. Po skupnem ribolovu so nepozabne tudi večerne zabave v lokalni krčmi, kjer boste ob pogledu na prelestne domačinke razumeli, zakaj so se pred 200 leti uprli mornarji z ladje Bounty in raje kot v pusto Evropo odjadrali nazaj v objem svojih lepotic.

Uluru, Avstralija

Rdeča skala sredi avstralske celine je sveta gora aboriginov, ki ima neverjetno energijo. Okrog nje so mesta, namenjena obredom, kjer aborigini svoje otroke učijo skrivnosti življenja in kamor je turistom vstop prepovedan. Do največjega monolita na svetu je še pred 20 leti vodila samo prašna cesta iz 500 kilometrov oddaljenega Alice Springsa, danes pa tik ob gori stoji sodobno letališče. Zato je obiskovalcev vsako leto več, saj jih privlači nepozabno spreminjanje barv ob sončnem vzhodu in zahodu, ko se skala prikaže v vseh odtenkih rdeče in oranžne. Še sreča, da imajo spominske kartice v sodobnih digitalnih fotoaparatih dovolj prostora, saj posnetkov ni nikoli dovolj in še pred nekaj leti so mnogi ljubitelj­ski fotografi prosjačili naokoli za dodaten film.

Cape Town, Južnoafriška republika

Na skrajnem jugu črne celine, kjer se stikata in mešata Atlantski in Indijski ocean, je fotografskih motivov na pretek. Cape Town ima dolgo zgodovino, in mestne ulice pripovedujejo nešteto zgodb o mešanju ras in kultur Evrope, Afrike in Azije. Dolge peščene plaže, ka­nali afriških Benetk, slovita Mizasta gora in vinska pokrajina tik pred mestnimi vrati označujejo enega najlepših mest na svetu. V njem boste razumeli, kaj so doživljali mornarji ob jadranju okoli Rta dobrega upanja. Mesto je vredno obiskati v vsakem letnem času.

Arizona, ZDA

Pri mestu Page, nekaj kilometrov od zadnjega zavoja reke Colorado (na fotografiji), tik preden ta poplavi kanjon Glen in ustvari velikansko umetno jezero Powell, se na robu rezervata Indijancev Navajo skriva čudoviti Antelope Canyon. Ta ozki kanjon, katerega visoke, valovite stene iz peščenjaka skupaj z občasnimi sončnimi žarki zasijejo v neverjetnih odtenkih oranžno-rjave barve, je pravi raj za fotografe in vse tiste, ki znajo uživati v lepotah mojstrskih kreacij narave. Dežela Navajo Indijancev se konča v Dolini spomenikov, ki je s prihodom Hollywooda zaradi svoje značilne pokrajine postala sinonim za ameriški Divji zahod. Za to je precej odgovoren John Ford, ki je tu posnel kar lepo število danes že legendarnih vesternov. Sončni zahod, ki obarva vrhove kamnitih formacij krvavo rdeče skozi ozko zarezo v kamniti gori zahodno od doline, je verjetno eden najbolj ganljivih prizorov na svetu.

Samarkand, Uzbekistan

Samarkand je eno tistih mest, ki si jih človek predstavlja le v zgodbah. Velikanske medrese, mavzoleji in nekropole tu stojijo že od časov osvajalskih pohodov Timurja Velikega in na vsakem koraku pričajo o zlati dobi karavan, trgovcev in mogočnih vojsk. V svoji skoraj 2500-letni zgodovini je Samarkand veljal za eno glavnih postojank na svilni cesti, od koder so proti Evropi trgovci s kamelami tovorili tedaj najbolj varovano kitajsko skrivnost, svilo. Stari rokopisi mestu pripisujejo naziv središča znanosti in kulture, arhitekturno pa forma sledi funkciji in je harmonija barv na keramičnih ploščicah medres najbolj veličastnega trga v Aziji, imenovanega Registan (na fotografiji) do potankosti usklajena z zaobljenimi oblikami teh velikih, sapo jemajočih stavb. Na jugu mesta je v mavzoleju Gur-I-Emir pokopan sam Timur Veliki. Njegov grob krasi opozorilo, da mora grobnica ostati zaprta, sicer sledi veliko prekletstvo. Ruski arheologi se ob odpiranju 21. junija 1941 niso kaj prida ozirali na prerokbo. Naslednji dan je Hitler napadel Sovjetsko zvezo.

Lutenblag, Molvania

Kljub občasnim neprijetnostim – voda je pitna le pogojno (v njej so težke kovine), v ekonomskih krizah državno valuto štrubl zamenjajo šopi česna, električni tok, skrbno izbran po numero­loških razpredelnicah, pa znaša 37 voltov – ostaja Molvanija nedotaknjen vinorodni raj, razpet med neprivlačno pokrajino (Unesco ji pravi »kraj izjemne monotonije«) in onesnažena mes­ta, kjer je na ulicah še vedno mogoče videti blatne prašiče, ponosne simbole dežele. Prestolnica Lutenblag je kraj izjemne tradicije – tukaj so leta 1506 izdelali prvo pornografsko litografijo. V Lutenblagu nihče ne izpusti obiska Delavskega gledališča, ki slovi po izjemni akustiki (šepet v dvorani se sliši v prvo nadstropje stavbe MNZ čez cesto), vožnje na simulatorju letenja državne družbe Aeromolv (na fotografiji) in štadiona, kjer se vrstijo nogometne tekme in javne usmrtitve. Žal so Mol­vanijo popotniki skozi stoletja zavestno ignorirali, po pojavu prvega vodiča leta 2003 pa jo ignorirajo še naprej. Oglejte si deželo, kjer se v gostilni plača več, če ima natakar brke, na www.molvania.com. Szlengro!

Velikonočni otok, Čile

To je veliko igrišče. Muzej na prostem. Kamorkoli greš, so v tla vrezani petroglifi, še nerazvozlana pisava, podrti in stoječi moaji, torej ti veličastni kipi (na fotografiji), po katerih je otok znan, pa jame, dva tisoč jam je po otoku, v katere lahko greš in kjer na stenah najdeš risbe ... A ta neverjetni poligon za raziskovalce po duhu ima svojo ceno. Drago je priti tja, drago je biti tam.

Mali

Svoje najboljše fotografije sem naredil v Maliju, ne na Tibetu. Vse je tako drugače, tako scensko. V mestu na trgu vidiš ljudi, ki so prišli iz puščave prodajat svojo živino in ki še z drugimi plemeni nimajo stika, kaj šele z zahodnjaki. Zelo malo je infrastrukture, če hočeš potovati, si moraš najeti džip, ni hotelov, ni restavracij. In potem se dve uri voziš z džipom po puščavi, sredi niča, in zagledaš tri tuarege, kako si kurijo ogenjček in jim je fino. Imajo sablje kot kaki vitezi, zaviti so v turbane, z obeski, ki jim pomagajo po zvezdah ugotoviti, v katero smer morajo hoditi do mesta. Pa Dogoni, to skrivnostno ljudstvo ... Res, Mali je treba doživeti.

Tibet, kitajska

Ko sem se zadnjič, že četrtič vrnil na Tibet, sem si rekel, krasno, končno sem spet tukaj! Ta odprt prostor, čist zrak, lepi razgledi. Topli ljudje, ki te sprejmejo medse. Tradicija. Vedeti morate, da tam ni luksuznih hotelov, tja greš, da začutiš njihovo kulturo, svet, ki je tako drugačen od našega. Tam so samostani, menihi, ljudje, ki hodijo na romanje ... Lahko bi rekli, da je tudi moje vračanje na Tibet neke vrste duhovno popotovanje, romanje, brez katerega ne morem. Ne vem, noben drug kraj na svetu se me ne dotakne tako močno, na tak način. Zato grem tja vsaki dve leti. Letos spet.

TEKST & FOTO: Matjaž Krivic, Aleš Bravničar in Aleš Fevžer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri