Fotoreportaža: London

  • 05.09.2011

Dobrodošli v najbolj nadzorovanem mestu na svetu.

(Foto: Aleš Bravničar)

29 fotografij v galeriji

V zraku, na ulicah, nad vodo. Veliki brat neumorno opazuje vsakogar. Na nedolžnem sprehodu po centralnem Londonu te posnamejo približno 300-krat. Elektronskih angelov varuhov je ogromno – ena kamera na 13 prebivalcev. To je mogoče opaziti na enem najlepših mestnih sprehodov ob južni obali Temze, ki se vije mimo stolpa Oxo, zidov z Banksiejevimi grafiti, milenijskega mostu, Shakespearjevega okroglega gledališča Globe in nove mestne hiše vse do Tower Bridgea.

Tukaj se srečata stari in novi London, oba kot triumfalna zmagovalca v igri najbolj 'in' kotičkov za preživljanje vašega prostega časa. Obnovitev stare elektrarne Bankside v čudovito art dekojevsko lepotico Tate Modern, verjetno najslavnejšo galerijo v mestu, je bila eden prvih dokazov london­skega trenda recikliranja starega, ki je tukaj postal silno priljubljen šport.

Ogromna koncentracija vintage trgovin v mestu, tako na Covent Gardnu kot tudi okrog Shoreditcha, je živ dokaz, da se modno ozaveščeni angleški jarvisi cockerji radi okitijo tudi s kakšnim kosom klasike. Pa tudi če je iz osemdesetih, ki so trenutno v Londonu najbolj 'in', skupaj s prekratkimi kavbojkami na korenček, belimi nogavicami in ultra priljubljenimi startaskami (tukaj se jim reče plimsolls in izvirajo iz kje drugje kot Liverpoola).

Kupite lahko tudi originalni jugoslovanski model iz Borova v 100 let stari veliki dami londonskih veleblagovnic Selfridges na Oxford Streetu številka 400. Gospod Gordon H. Selfridge, ki ni bil Britanec, ampak samovznikli milijonar iz Chicaga, je odšel na pot v London daljnega leta 1909 z načrtom, da v tem mestu zgradi prvo ameriško veleblagovnico. S 130 oddelki, teraso, vodnjakom in lastnim poštnim uradom je pretresla tedanjo londonsko konservativno srenjo. Njen slogan je bil 'Preživite svoj dan v Selfridges' in v prvih tednih se je čez njena mogočna vrata usulo milijon radovednežev.

V mestu sta podoben sloves dosegli le še dve veleblagovnici: Harvey Nichols, meka modnih žrtev, in kičasto-snobovski Harrods.

Moto zloglasnega Oxford Streeta ...

glavne londonske arterije – pa tudi vseh velikih mestnih ulic, ki jim pravijo high street in kjer vlada potrošništvo, ki je samo sebi namen – bi lahko bil: nakupovalni larpurlartizem. Trgovine višjega ranga so nanizane zahodno od Regent Streeta, cenejše pa vzhodno. Največja izpostava Top Shopa (in ta je res ogromna), ki leži na tako priljubljenem položaju ob postaji Oxford Circus, si je nadela celo predrzen naziv največje modne trgovine na svetu.

Z 8300 kvadratnimi metri, jedilnico verige Eat in 1000 zaposlenimi si mora zaloge obnoviti dvakrat na dan. Konkurenčne poceni cunjice izpodrivajo vse, kar jim prekriža pot. Denimo, nedavno so tu, na Oxford Streetu, zaprli enega najbolj priljubljenih kulturno-literarnih hramov, njegovo veličanstvo Borders, kjer si se lahko psihično in fizično razbremenil po napornem nakupovanju z listanjem čisto svežih moških revij in potovalnih vodnikov ob srebanju ledenega frapučina v Starbucksu na zgornjem nadstropju. V stavbi zdaj svoje cunje ponuja modni konglomerat New Look. Še ena zveličana žrtev v dobrobit slepega potrošništva.

Tisti poznavalci, ki potrebujejo dodano vrednost, tako ali tako ne kupujejo blagovnih znamk na Oxford Streetu. Raje se odpravijo v Hackney (mestna četrt kljub izredno slabemu slovesu, verjetno najslabšem v mestu, skriva dobro založeni Burberryjev outlet), Islington in Whitechapel (kjer se vsak mesec zgodi 'designer sale' in je obleke znamk Armani, Vivienne Westwood in Moschino mogoče najti tudi do 80 odstotkov ceneje) ter v bližino Bond Streeta, kjer se skrivata Browns Labels for Less (Molton Street) in fantastično poceni moški Paul Smith Sale Shop (Avery Row). Funt je še vedno dokaj nizek, londonske cene pa presenetljivo vrhunske.

Največji hedonistični razvrat ...

se je v Londonu zgodil ob ponovnem odprtju Playboy Cluba v elitnem Mayfairu. Imel sem srečo, da sem dobil ekskluzivno povabilo na zasebno turo po tem čudovitem brlogu, ki za vstop nalaga članstvo s posebno odobrit­vijo komisije in članarino 1200 funtov na leto (poleg tisočaka za sam formular).

Kdor se ne želi ubadati s položnicami, se lahko odloči tudi za dosmrtno članarino 15 tisoč bankovcev s podobo kraljice Elizabete. V klubu meša pijačo eden najlegendarnejših londonskih barmanov Salvatore Calabrese, ki vam bo za natanko štiri tisočake namešal svoj posebni vintage koktajl iz konjaka, starega 223 let, ali iz originalnega bacardija, ko je ta še bil kubanski.

Komur se to zdi predrago, lahko odide na cenejšo pijačo v sosednji Cottontail lounge ali v Players Bar v zgornjem nadstropju, kjer si z družbo lahko ogleda kako tekmo. Ali zapravlja svoje trdo prislužene funte v Playboyevi igralnici, seveda kot povsod ob družbi brhkih navihanih zajčic. Oblikovalci niso pozabili niti na restav­racijo in celo na brivski salon, celoten klub pa kar puhti od sloga in do potankosti dovršenih podrobnosti.

Na sprehodu čez Mayfair ...

sem opazoval Claridge's, kjer ima eno svojih restavracij Gordon Ramsay, preklinjajoči zvezdniški kuhar. V tem kulinaričnem hramu, v katerem sta nekoč jedla tudi Mussolini in Eisenhower, so čakalne vrste za prosto mizo še vedno perverzno dolge. Motite pa se, če mislite, da gre slavnim londonskim restavracijam vse kot po maslu – Gordon je moral zapreti dve svoji londonski izpostavi, La Niosette in Petrus.

Kriva naj bi bila recesija in desetmilijonski kredit. Caroline Bennett, idejna mati prve londonske verige sušijev Moshi Moshi (v mestu vlada prava poplava japonske hrane), je ponujala krožnik svežega neoporečnega sašimija vsakomur, ki je obljubil, da bo bojkotiral Nobu, eno najbolj posh londonskih restav­racij, katere delničar je tudi Robert De Niro. Slavna kuhinja Nobuja Macuhise z dvema podružnicama v Mayfairju je namreč na spornem jedilniku ponujala ogroženega modroplavutega tuna.

Sam veliko raje pozabim na gurmanske ekshibicije in odidem k Indijcem v Euston ali okrog Brick Lana, tam imam svoje Singhe in Patele, ki skuhajo odlične zelenjavne poslastice, pa še ponoči se ulice prelevijo v pravi mali Bangladeš in Pandžab, za mošejo pa zvečer zasije lokal, o katerem vsi šepetajo – pakistanski Tayyab.

Sicer pa je trenutno najbolj priljubljena hrana večine Londončanov okusen in nasiten humus (pasta iz čičerike, sezama, oljčnega olja in česna). V preprosto popolni Marks & Spencerjevi prodajalni Simply Food, ki jo na srečo najdete skoraj na vsakem vogalu, ga zmanjka že pozno popoldne, ravno takrat, ko se v mestu končajo službe in vsi hitijo z nakupom 'zdravih' prigrizkov za večerno buljenje v male zaslone. Najbolj fascinantno pri vsej stvari je, kako znajo Angleži vse svoje skrbi, ki se jim nakopičijo čez dan, ozdraviti s čisto preprosto popoldansko skodelico čaja.

London je za čuda všeč tudi Američanom ...

ki se jim zdi njegova avantgardna odprtost, divje popivanje pred pubi, morje muzikalov na West Endu in prijazna zadržanost njegovih prebivalcev kul. Na srečo jenkiji ne zahajajo v četrti, ki so čvrsto zunaj turistične magistrale in so v zadnjem času postale valilnica kulture, kreativnosti in pravega londonskega coola.

Ustvaril jih je naval mladih in starih umetniških duš ob astronomskem dvigu najemnin v West Endu. Shoreditch, Spitalfields in še zlasti Hoxton so enklave intimnih lokalčkov, dobrih restavracij, nenavadnih trgovin in pustolovskih stranskih ulic. Galerija White Cube na Old Streetu sredi Hoxtona je verjetno najpomembnejši kulturni hram trendnega britarta, kjer se vrstijo fascinantne razstave, denimo tista slavnih enfants te­rrible londonske umetniške srenje, Gilberta in Georgea, ki sta se že sredi šestdesetih razglasila za živeči skulpturi s sloganom Umetnost za vse.

Mladi vizionarji prihajajo v London z vsega sveta. Milijoni drugih s Karibov (živečih v Brixtonu), iz Afrike (Hackney), z Bližnjega vzhoda (Shepherd's Bush), indijske podceline (Whitechapel, Sou­thall) in iz Azije s 300 jeziki in 45 etničnimi skupnostmi sestavljajo pravi londonski svet v malem, ki ga je mogoče prevoziti z eno­urno vožnjo podzemne železnice.

Londončanke,

ki so v razmerju do moške populacije tukaj v veliki večini, se zaradi dolgega napornega delavnika in pomanjkanja doraslih moških v pubih in diskotekah vse bolj zatekajo k internetnemu zmenkarstvu. Ko sem ob vrču pimmsa skupaj z obveznimi kumaricami, jagodami in meto poskusil prepričati simpatično prijateljico, naj vendar poišče moškega po klasični poti, mi je zabrusila, da so bili vsi moški, ki jih je tako spoznala, popolni idioti. Zato se tudi ona poslužuje preverjene globalne spletne metode, čeprav še vedno nima fanta.

Tipični Londončan je tako novodobni skupek britanskega sna – skočiti v irski pub na belgijsko pivo, potem se na poti domov v nemškem avtu ustaviti na indijskem kariju ali turškem kebabu, doma rit udobno namestiti na švedsko pohištvo in strmeti v ameriške TV-šove na japonski televiziji med namakanjem arabskega pita kruha v libanonski humus ob brskanju po svetovnem spletu. Trikrat cheers za globalizacijo!

TEKST & FOTO Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri