Foto: Brane Šeruga z motorjem po divjini

  • 10.02.2013

Nisem zares motorist. Nimam težkih usnjenih oblačil, ne vozim v dolgih vrstah, ki polagajo ovinke, in nikoli še nisem bil na katerem od slavnih motorističnih zborov z vožnjami po zadnjem kolesu, golidami piva in striptizetami. Celo z beemvejem zdržim v domačih logih največ dve sezoni, potem gre vedno znova po svetu ali v prodajo.

(Foto: Zvone Šeruga)

27 fotografij v galeriji

Na poteh pa je drugače. Motor postane prevozno sredstvo, ki me po najbolj nemogočih poteh pripelje do najbolj neverjetnih ljudi današnjega časa. Kavboji so včasih imeli konje ter veter v laseh in z motorji, se mi zdi, je nekako podobno.

Zvone Šeruga

Vse pa se je začelo že pred tremi desetletji, ko sem se, takrat še mladenič z novinarskimi in fotografskimi ambicijami, odpravil okoli sveta. Z motorjem in z Romano, luštno brucko, ki se je izkazala tudi za silno trpežno in čudovito sopotnico. Štiri leta in 156 tisoč kilomet­rov sva preživela na poteh in brezpotjih petih celin.

Zadnja etapa, leto dni afriške celine, je bila najino poročno potovanje. Vendar poročna listina tokrat ni postala lastniško dokazilo za vrtiček, ki mu je treba vedno znova in vse bolj na ozko utrjevati ograjo. Tudi zato sva še vedno skupaj, občasno tudi na poteh kam zelo daleč.

Meni pa so potovanja postala tudi služba, razpeta med novinarstvom in vodenjem (avan)turističnih skupin po odmaknjenih poteh Afrike in Azije. Navsezadnje mi to pomaga preživljati družino, in to je seveda pomembno. Žena mi občasno zameri le užitke, ki se jim pri tem nikakor ne morem povsem izogniti.

Namibija

Pred tremi leti me je ponovno zvila huda želja, da bi na svojih potovanjih posnel se­rijo televizijskih dokumentarcev; to se mi občasno zgodi, z dokaj mešanimi rezultati.

S kamero ter z Nejo in Laro, luštnima sestrama ter popotnicama pred kamero, sem se mesec dni prebijal skozi kameno dobo indonezijske Zahodne Papue in se leto zatem s težko terensko toyoto šel mini televizijsko ekipo med Bušmani in Himbami v namibijskih puščavah in savanah.

A pos­neti materiali so pomembne može na naših televizijah zanimali le napol: »Saj bi, no ja ... a ni denarja!« Upanje umira le s težavo in jeseni 2011 sem bil ponovno zrel za novo pot. Tudi tokrat s televizijsko kamero. In ponovno z motorjem. Cilj je bil jugovzhod afriške celine: od Kenije prek Tanzanije, Mala­vija in Zambije do Mozambika, od tam v širokemu krogu prek Tanzanije in Ugande ponovno na sever, do Kenije.

Štiri mesece časa bi si lahko vzel. In tri dekleta. Vendar poleti 2011, nekaj tednov pred odhodom, kup stvari še vedno ni bilo jasnih. Imel sem motor ter načrte in razganjalo me je od želje, da bi delal. V dveh velikih televizijah pa je začetno navdušenje vse bolj izdatno kopnelo. Pravzaprav nas ne zanima več, so mi dali vedeti. Ni denarja. In lahko nehaš težit!

Jaz pa sem imel dekleta, ki naj bi bile nove in sveže popotnice pred kamero.

Zvone Šeruga

Marika je bila tisto leto še vedno aktualna miss Universe Slovenije. Upal sem, da bo s svojo prepoznavnostjo pritegnila povsem nove ljudi v krog naših gledalcev.

Neja je z diplomo v žepu in ljubeznijo v srcu sicer odšla v svoje življenje, a na Laro, njeno mlajšo sestro, sem vedel, da se lahko zanesem. Iza pa je že imela izkušnje z Afriko in njen oče, znanec iz nekih daljnih let, je na domačem balkonu točil krasen cviček.

Nisem želel za štiri mesece na pot le z eno lepoto na zadnjem sedežu, preveč tvegano bi bilo, v katerokoli že smer. Bolje tri, vsaka po en mesec. Nekako bomo že zdržali in vmes gotovo tudi uživali.

Tudi z Romano ni bilo težav.

»Greš delat?« je kot običajno vprašala.
»Delat in garat,« sem zatrdil. »Za ljubi kruhek grem se žrtvovat.«
»Torej ni problema. In lepo se imejte.«

Precej manj idilično pa se je razpletalo z obljubami in dogovori na televizijah.

Nekaj dni pred odhodom je postalo dokončno jasno: nič ne bo s tisto serijo, imajo svoje Velike brate in svoje prenose iz parlamenta. Za kaj drugega ni zanimanja. In ni denarja. A ostala so dekleta.

Kar mož storiti mora, mož stori! In smo pač šli. Ponovno v Afriko.

Zvone Šeruga

Vse skupaj pa sega vsaj pet let v pre­teklost. Leta 2006 sem praznoval dokaj okroglo obletnico; na pet se začne, in to je skrajni čas, ko začno moški počenjati neke povsem sveže neumnosti. Le da sem se jaz raje povrnil k starim in dodobra preverjenim.

Otroka sta bila napol odrasla in Romana je v svoji uspešni karieri povsem v redu shajala tudi brez mene. Kupil si bom motor, sem torej rekel takrat. In šel ponovno v Afriko. Ljubljana–Nairobi, na tisti afriški turi mi skoraj dve desetletji pred tem zaradi vojn in zaprtih meja ni uspelo dokončati tega dela poti. Jaz, motor in liter šnopsa – aleluja!

A se stvari rade obrnejo malo po svoje. Hčerka Kaja je imela 16 let. »Oči, jaz tudi, jaz tudi,« je rekla. In kako naj karkoli že odrečem svojemu najlepšemu otroku?

Dobro, tri tedne do Sirije, sem bil ves mehek in povsem navdušen. Potem je prišla Romana. »Veš, kak mesec dopusta bi si pa lahko vzela,« je prijaz­no namignila in vse mi je bilo jasno in ponovno v veselje.

Ni težav, skozi Egipt, Sudan in sever Etiopije bova skupaj. A vse dobre stvari so tri in tretja spremljevalka je postala Neja. Takrat že preverjena sopot­nica in čudovita punca. In z Nejo bova delala! Pop TV nama je takrat dal opremo in za tri tedne celo svojega snemalca, ki naju bo v dodatnem avtomobilu spremljal med plemeni etiopskega juga. Zatem pa bova še mesec dni potovala sama z motorjem in kamero, srečno izgubljena sredi črne Afrike.

Zvone Šeruga

O tistih štirih mesecih sta nastali dokumentarna serija Moja Afrika ter knjiga Nazaj v Afriko. Vsekakor dovolj, da je klicalo po še. Ponovno na preverjen način, z lepo družbo na zadnjem sedežu. Jaz sicer pet let starejši, a vsaj okus za ženske se pri moškem hvala bogu ne stara.

Motor, ogromnega BMW 1200 GS adventure, sem v Nairobi tokrat poslal z letalom. Dva tisoč petsto evrov, če koga zanima. Pošten zalogaj, a drugače skorajda ni šlo. Normalen človek take poti po tleh ne dela dvakrat, da bi prihranil nekaj denarja. Z ladjo pa bi motor potoval nekaj mesecev.

In tako sva z lepo Mariko, mojo prvo sopotnico, krenila. Najin cilj je bil pet tednov pozneje v Harareju, kjer bo njeno mesto zasedla Lara. A bi bilo tovrstno potovanje seveda res popoln dolgčas, če bi vse teklo po načrtih.

Zdaj pa ... glede na številne odzive že med samo potjo (in internet s tem res ne skopari) so ljudi vedno znova zanimala bolj dekleta kot Afrika in samo potovanje. Kar se mi je sicer zdelo za malo, rinili smo v najbolj odročne kraje, spoznavali najbolj neverjetne ljudi, spali pri vaških poglavarjih in med kolibami v vasicah povsem bogu za ritjo, v komentarjih pa vedno znova le ... dobro, ne bomo zdaj o tem.

Marika

Z miss Universe ni šlo povsem vrhunsko, skupaj sva zdržala dva tedna. Poto­vanje se v tako kratkem času niti zares ne začne. Veliko asfaltnih cest skozi savane, Kilimandžaro večno skrit v oblakih, raztrgani pastirčki za cesto in nekaj noči v šotoru med Masaji in Hadzabe Bušmani je bil najin izkupiček.

Pot je počasi dihala in lezla vame. Žal ne tudi v Mariko. Krasna punca – ne, nič ni bilo narobe ne z njo ne z mano in bil sem vzoren kavalir, se mi zdi –, a bila sva iz dveh povsem različnih plemen, ona lepotica iz vate in jaz vaški tolovaj izpod Gorjancev. Razšla sva se sporazumno in z objemom na letališču v Dar es Salaamu. Oba s svežo izkušnjo nečesa povsem novega, jaz prvič napol začuden in zmerno razo­čaran. Ker sem že skoraj verjel, da so vse punce narejene za v gmajno in spanje med mambami pod afriškimi zvezdami! Pač niso!

Trije tedni vzdolž jezera Malavi do zambijske Lusake so bili ... bom priznal: bolj dolgočasni so bili. Odvadil sem se biti sam. Dekleta in vsa ta lepota mladosti mi dajejo neko povsem svežo energijo, predvsem pa so punce uporabne. Ker motorja, če pade dovolj nerodno, sam niti dvigniti ne morem. Nekajkrat preverjeno. Brez njih bi bila taka pot le zanikrn maraton za sanjami.

Ko je v Zambijo prišla Lara, pa je postalo vse spet lepo in kičasto. Ne, nisem rekel romantično! A ponovno sem dobil veselje spati med drugačnimi ljudmi odmaknjenih vasic, prežgana rižota, skuhana na ognju sredi nočne gmajne, je postala razkošna večerja za dva, ljudje me niso več opazovali s strahom in Larin smeh je odpiral vrata celo najbolj zakrknjenih in črnih duš.

Bil sem pameten, domačinom sem jo predstavljal kot svojo hčerko, 33 let je navsezadnje mlajša od mene. In to je bilo Afričanom domače, družina je v tistih krajih vse. Ata in mlada, lepa hčerka – kako lepo! A bi mogoče banane ali vsaj kos tega opičjega stegna?

Zvone Šeruga

Zambija, Mozambik, ponovno Tanzanija. Nekaj zelo stranskih in zoprnih poti je ostajalo za nama z Laro in še vedno sovražim peščene kolovoze, debel grušč in hinavsko ilovnato blato. In ni mi všeč vročina, ko poseže tja čez 50 stopinj Celzija – tudi in celo na motorju ne! Potovanje je včasih tudi zelo trdo delo.

Drugače pa ... hej, če bi začel naštevati, kaj in kje in kdo vse mi je bil všeč, bi pa v tej številki seveda zmanjkalo papirja. Zato raje pišem knjige.

Po mesecu dni sem se ponovno znašel v Dar es Salaamu, Lara je odšla in prišla je Iza. Nisva izgubljala časa, nekaj dni sva vozila proti severozahodu ogromne Tanzanije in končno prispela v Ugando.

Vsa ta desetletja afriških potovanj je bila moja ljubica Namibija, puščavska dežela na jugozahodu celine. Prevozil sem jo z motorjem in pozneje kot vodnik skupinam sopotnikov vsaj 20-krat z džipi. Čudovita Namibija, prostrano dihajoča, razpeta med suha prostranstva Namiba in Kalaharija. Še vedno ostaja moja ljubica.

A je dobila konkurenco, in to je Uganda. Zelena, vpeta med hribe in prepredena z rekami ter jezeri. Sloni včasih za cesto obirajo veje in visoko sredi pragozdnih hribov lahko sediš z družino goril – sivohrbti ata, nekaj njegovih žena in kup radovednih otročajev – ter se delaš, da smo pač sorod­niki na prijaznem obisku. Med pastirskimi Karamodžongi na kenijski meji pa vem, da ne bom veliko spal. Dežela se še ni povsem znebila krutega slovesa svojih dolgoletnih vojn, turisti so eksotika in prvi tujci v vasi zadosten razlog za ples in vriskanje do jutra.

Res, toliko noro dobrih stvari in krajev še vedno ponuja ta svet!

TEKST & FOTO Zvone Šeruga

Klub Šeruga

Zvone Šeruga odkriva svet že skoraj štiri desetletja, zadnjih deset let tudi kot vodnik tistih, ki si želijo doživeti za zdaj še obstoječa in kolikor toliko prvobitna prostranstva Afrike in Azije. Zvone je tam precej domač, zato se v uredništvu Playboya bojimo, da vas bo pustolovca tam v divjini obranil, če vas bo kakšna želela živega snesti, pa če si boste tega še tako želeli.

Letos greste lahko s Klubom Šeruga daleč od doma petkrat.

Na začetku marca za 19 dni odkrivat tropske paradiže Filipinov in plavat s kitovci.

Okoli prvomajskih praznikov vam je na voljo 24-dnevna avantura po indonezijski Irian Džaji (Zahodni Papui) ter med odmaknjenimi otoki vzhodno od Balija. 

Konec junija in konec septembra vam je na voljo Namibija (celo za družine z otroki) – 21 dni puščave Namib, Kalaharija, druženje z Bušmani in nomadskimi Himbami, noči ob ognju sredi puščavskega ničesar in šekaj.

Za konec leta je na vrsti dežela, kjer so turisti eksotika – 19 dni Ugande.

Podrobnosti si priklikajte na www.zvoneseruga.com, kjer boste našli tudi videoposnetke s potovanj, obi­lico fotografij ter Zvonetovo novo knjigo Popotnik, ki jo tam lahko tudi najugodneje naročite.

Še nekaj. V cene, ki jih najdete na spletni strani, je všteto vse, od letalskih kart, prevozov z džipi, čolni, hrana in pijača; Zvone priporoča le kakšnih 100 evrov za pristne etno spominke in kak neplaniran žur, ki bi ga bilo žal izpustiti. Se strinjamo.

Pa še to. Z vaškim tolovajem izpod Gorjancev se boste še pred odhodom spoznali, srečali se boste dvakrat. Enkrat gotovo tam daleč pod Gorjanci v njegovem brlogu. Pazite, morda je to celo nevarnejše od afriške goščave! Saj veste, nevarni cviček, na katerega prisega tudi v divjini. De gustibus non est disputandum, so rek­li stari Latini, pa smo za njimi modro ponovili še mi.

No, na kak­šnem Zvonetovem potovanju bi se kak­šen požirek tega na dolenjskem po kjantijevsko čaščenega zvarka najbrž silom prilik prilegel tudi nam.

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri