Forum: Zvestoba do groba?

  • 15.04.2008

Trajna zvestoba enemu partnerju je nenaravna. Kdor je ob tej trditvi pograbil prikladni kamen, da ga vrže avtorju članka v glavo, naj se malo umiri. Ne odraža namreč njegovega intimnega prepričanja, gre le za novejše ugotovitve razvojne psihologije, vede, ki je (tudi) z opazovanjem paritvenih navad človekovih najbližjih sorodnikov, primatov, prišla do omenjenega spoznanja. In če ji ne verjamete, poglejte, no, malo okoli sebe …

4 fotografije v galeriji

Ljudje smo se na začetku 21. stoletja precej oddaljili od nekdanje žive narave, s tem se bomo najbrž vsi strinjali. Živimo v hišah, ki smo jih sami sezidali, in to iz materialov, ki jih v naravi ni najti. Ko potrebujemo hrano, nam ni treba potežkati gorjače v roki in se odpraviti do napajališča mamutov, zobrov ali druge užitne govedi. Ko nam izpadejo zobje, nam ni treba umreti, samo do prvega zobozdravnika stopimo, da vzame odtis naše čeljusti …

A ko čakamo v avtomobilski koloni in se pred našo razbeljeno pločevino vrine kak pametnjakovič, nas prešinejo isti morilski občutki kot Janeza izpred deset tisoč let, če mu je kdo skušal neupravičeno iztrgati kos ledvične prapečenke. Mehanizmi, ki nas ženejo iz avtomobila, so v obeh primerih isti, tudi grimase in geste (v stoletjih obogatene le za kak iztegnjen sredinec), in mnogo bolj, kot bi kazalo na prvi pogled, obvladujejo življenja sodobnega človeka.

Eden od najmočnejših mehanizmov, vsajenih v program kateregakoli živega bitja, je prenesti svoje gene na potomce. To velja tako za butaste bakterije kot (v nekoliko bolj zapleteni obliki) za nas, ki hodimo okrog po dveh nogah. Zato nas je evolucijski razvoj obdaril s tako zanimivimi pomagali, kot so spolni nagon s svojimi orodji – zaljubljenostjo, slo, ljubosumnostjo … Če nas ne bi, potem nas ne bi bilo, to je menda jasno. Bi jedli, če ne bi občutili lakote in če ne bi čutili okusa? Ne bi.

In ko smo že pri hrani in okusih – kdaj boste pojedli več? Ko bo na mizi ena sama jed (večno ena sama jed) ali če je na voljo raznovrstni izbor mnogih dobrot? Človeška seksualna narava (podobno kot kulinarična nagnjenja) ni monogamna, trdijo razvojni psihologi. Ljudje so sicer ustvarjeni, da se zaljubijo, niso pa ustvarjeni, da bi ostali v tem blaženem stanju. Ne moški in – fantje, slaba novica – ne ženske.

Po raziskavi, ki jo je lani opravila britanska revija Top Sante (če za trenutek zavijemo v poljudnejše vode), je vsaka šesta vprašana priznala, da je bila vsaj enkrat nezvesta, kar je za deset odstotkov »boljši« rezultat, kot so ga pri varanju partnerk dosegli moški. In še to: komaj vsak četrti moški rogonosec je razkril afero svoje žene ali dekleta, medtem ko, po podatkih istih raziskovalcev, ženske skoraj vedno odkrijejo skoke čez plot.

Vedno več odstrtih tančic kaže na to, dragi moji, da so ženske prav tako živahne pri teh rečeh, le da jih znajo zadržati zase. (Lahko se sicer tolažite, da gre za Britanke, a ker bomo čez kakšno leto nekako vsi v isti državi, bo sčasoma še to odpadlo.) In kaj pravi znanost? So ženske v svoji naravni naravi poligamna ali monogamna bitja? Lahko zaupamo njihovim genom ali raje ne?

Raje ne, pravijo, in to svarilo opirajo na spoznanja o vedenju človekovih najbližjih sorodnikov – opic – in fiziologijo, ki so jo le-te zaradi spolnih navad razvile. Ugotovili so, da imajo samci tistih vrst, katerih samice so pretežno monogamne, majhna moda. Razumljivo – če ti je samica zvesta, če tvoje seme nima tekmecev, potem ga niti ni treba tako veliko, da bo zaplodilo nekaj, kar bo imelo tvoje poteze obraza, pa še dovolj časa in poskusov za to imaš na voljo. In po drugi strani, če je samica promiskuitetna, če se opica nesramna valja z drugimi po grmovju, je bolje imeti obilna in polna jajca, ko prideš na vrsto, da bo imel tvoj zmagoviti spermij kaj možnosti proti drugim v disciplini – plavanje do jajčeca.

In zdaj srednje slaba novica: moda Homo sapiensa se po teži uvrščajo nekje med moda gorile (ta so majhna) in šimpanza, katerih samice so prave nimfomanke. Kar pomeni, da je mati narava človeške samice oborožila s precejšnjim veseljem do raziskovanja drugih teritorijev poleg tistega domačega. (In ko si boste naslednjič pred ogledalom samozadovoljno potežkali premoženje, se malo zamislite nad prekletstvom, ki ga prinašajo na ravni vrste.)

Moški, po drugi strani, so po naravi poligamna bitja, ker so izdelani zato (in tako), da trosijo svoje gene okrog, govori zdaj že skoraj ljudska modrost, prikladna za gostilniška nakladanja. Nekatere primerjave z bolj naravnimi bitji, kot je moderni človek, jo potrjujejo. Za »živahne« samce živalskih vrst, tiste, ki si privoščijo po več samic, je značilno, da so precej večji od samic.

Samec gorile, ki se lahko do samice prigrebe le z zmagami v pretepih – več zmag, več samic –, je dvakrat večji od povprečne ženice. Pri človeku znaša razlika kakih petnajst odstotkov, povsem dovolj za oziranje po drugih, ne samo po tisti eni, s katero se poda pred matičarja. Ne nazadnje moško željo po več partnerkah dokazujejo raziskovanja različnih človeških skupnosti, ki so v večini primerov v ne tako oddaljeni preteklosti dopuščala mnogoženstvo. Nekatera jo še danes.

V redu, če nas je mati narava opremila tako, da se lahko veselimo različnosti in raznovrstnosti ponudbe, zakaj smo se potem samoomejili na trajno zvezo z enim samim partnerjem? Eh, zato, ker smo ljudje tudi družbena, ne samo naravna bitja, ker ni dovolj natrositi semena okrog, treba ga je še zalivati in negovati, da zraste. Pri človeških mladičih se je odraščanje sčasoma daljšalo (in se v primeru nekaterih ljubljanskih mamanov približuje že štiridesetim), menjavanje partnerjev pa bi to ogrozilo.

In tako je skušalo človeštvo, vsaj tisti krščanski del, zaradi višjih ciljev zajeziti naravno poligamnost s poročno pogodbo med dvema, nad njene kršilce pa priklicalo vse vrste prekletstev. Da so bili pri tem uspešni, dokazuje to, da je poroka obstala vse do današnjih dni, njeno delno neuspešnost pa to, da so jo morali ublažiti z možnostjo ločitve, poleg tega pa še številne kršitve v obliki nezvestobe.

Nezvestoba je večna spremljevalka človeške družbe in izvira, kakor smo videli, še iz časov, ko človek še niti ni bil človek. Možje so varali svoje žene in žene može, ko je bil to eden najhujših moralnih prestopkov in so ga kaznovali s kamenjanjem (predvsem žensk). Povsem razumljivo je, da se dogaja in se bo dogajalo tudi v moderni družbi, v kateri lahko prešuštniki in prešuštnice pričakujejo zgolj ločitev, ki jo bo zahteval prevarani partner. Poleg milih kazni pa moderno skakanje čez plot spodbujajo še nekatere značilnosti današnje družbe:

  • priložnosti, ki se ponujajo na krajih, kjer se na kupu tare večje število ljudi,
  • emancipacija žensk, ki so zaradi lažje branljivih ograj domačije ušle na »prostost«,
  • kontracepcija, ki preprečuje nastanek izdajalskega dokaznega materiala,
  • seksualna industrija, ki ljudi vzpodbuja k spolnosti (navsezadnje vam tale članek s trditvijo, da smo ljudje naravno poligamna bitja, nekoliko lajša slabo vest, ki jo občutite ob grešnih mislih),
  • daljšanje življenske dobe, kar, žalibog, tako pravijo evolucijski strokovnjaki, bolj prizadene ženske kot moške.

»Žal obstajajo dobri darvinovski razlogi, da je spolna privlačnost povezana z mladostjo, še posebno pri ženskah,« pravi Francis Fukuyama, ameriški futurulog v knjigi Konec človeštva, ki je bila pred kratkim prevedena v slovenščino. »Evolucijski biologi se pravzaprav ne sprašujejo, zakaj ljudje umrejo, pač pa na primer, zakaj človeške samice živijo še tako dolgo po klimakteriju,« pravi Fukuyama. (No, in tako dobimo odgovor, zakaj se zdi kolegicam v trač revijah Harrison Ford pri svojih šestdesetih vreden greha, moškim pa njegova vrstnica Raquel Welch niti ne tako zelo več.)

  • in če evoolucijski krivičnosti do spolov dodamo še gospodarsko neenakost med ljudmi, dobimo večje število priložnosti za bogate moške. Da, na žalost je materialno blagostanje, ki ga je moški partner sposoben zagotoviti samici in potomcem, tudi dandanašnji še vedno zelo močan afrodiziak. »Trajno razmerje z žensko je mogoče le, če ste propadli,« je nekoč dejal milijonar J. P. Getty, ki je bil poročen petkrat, vsakič z mlajšo žensko.

Če ste se doslej trkali po prsih in hvalili z zvestobo, je zdaj čas, da se zamislite, ne? Ste bili zvesti zato, ker jo imate tako zelo radi, ker niste čutili potrebe po nobeni drugi (kar je, kot zdaj že vemo, protinaravno), ali zato, ker niste dobili priložnosti, ker ste, hm, luzer? Pred kakšne dileme postavi človeka moderna znanost, kajne?

Ljubice

Ljubice so bile v novejši zgodovini moško-ženskih razmerij, v dobi zapovedane monogamnosti, najpogostejši način, kako se le-tej izogniti. Obstajale so, ko je bilo treba za ločitev izumiti svojo cerkveno ločino, in obstajajo danes, ko je ločitveni postopek rutinska pravna zadeva. Še nekaj se ni spremenilo v vseh teh stoletjih – v ljubezenskem trikotniku prostora za miroljubno koeskistenco ni prav veliko. Ljudje svojih ljubljenih nismo pripravljeni deliti. Oglejmo si nekaj razvpitih primerov.

V Franciji 16. stoletja, zavijmo najprej tja, prešuštvovanje sicer ni bilo ravno dovoljeno, a je tradicija skoraj zahtevala od kralja, da si omisli ljubico. Kraljica je namreč prihajala iz tujine, zato je morala biti vsaj uradna ljubica domače dekle. Leta 1533 se je Henrik II. poročil s Katarino Medičejsko, ki je prihajala z ozemlja današnje Italije in je bila sorodnica papeža Pija X. Reva, ki ni bila, roko na srce, posebno lepa, se je v Henrika zelo zaljubila, ta pa je mnogo bolj maral svojo priležnico, Diane de Poitiers, ki je bila sicer kar 19 let starejša od kraljice, a lepša in, lahko bi rekli, modernejša.

Počela je nekaj, česar takratne ženske niso – kopala se je, poleg tega je slovela po posteljnih spretnostih. Ljubosumna Katarina je dala nekoč zvrtati luknjo nad spalnico svojega moža, da bi ju lahko opazovala med onegavljenjem, in je bila potem povsem potolčena. Menda je jokala in se spraševala, zakaj njen ljubi Henrik tega ne zahteva od nje. No, Henrik ni od nje zahteval prav veliko, saj Katarina po desetih letih zakona še ni rodila niti enega otroka. To pa tudi Diane ni bilo najbolj všeč.

Henrik bi se namreč lahko spomnil in si omislil plodnejšo ženo in ob njej pozabil na ljubico. In je šla in mu zaupala, v kakšnem položaju naj se loti Katarine, da bosta spočela zarod. Svetovanje je bilo uspešno, saj je Katarina povila deset otrok. Zgodba ima žalosten konec. Leta 1559 se je Henrik smrtno ranil na nekem turnirju in nato umiral dvanajst dni. Ko je dotrpel, je Katarina nagnala Diane z dvora, in užaloščena ljubica je morala poprej seveda vrniti vse kraljeve darove.

Vsi, ki ste hoteli, in tisti, ki si tega nismo želeli, smo spremljali ljubezensko zgodbo med prestolonaslednikom Charlesom in njegovo izbranko Diano. Osnovni zaplet in razplet zgodbe sta torej znana, ni pa znano to, da je bila Diana prva žena kakega potencialnega britanskega kralja, ki se je uradno pritožila čez svoj položaj. Tudi prejšnji kralji in kraljeviči so si namreč privoščili svoje ljubice, le da so njihove žene to tiho trpele.

Še manj znano je to, da je Camila Parker Bowles, Charlesova dolgoletna skrita ljubezen pravnukinja Alice Kepples, ki je na začetku dvajsetega stoletja lajšala tegobe zakonskega dolgočasja tedanjemu kralju Edvardu VII. Hm, da ni prešuštvo dedno?

Da so politiki s svojo močjo in z vplivom lahko zelo pogubni za mlada dekleta, vemo vsaj od Clintona naprej. Da veliki revolucionarji pri tem niso bili izjema, vedo tisti, ki so se potrudili do kakšne sočne o našem nekdanjem maršalu, ki je bil menda bon vivant tudi na tem področju. Mogoče je za svoje avanture dobil navdih pri klasikih marksizma in leninizma, predvsem pri Leninu samem, ki se mu je uspelo zaplesti v zanimiv ljubezenski trikotnik.

Bil je ubog ruski politični pregnanec v Parizu, poročen z Nadjo Krupsko, ki mu je bila pri njegovem prevratniškem snovanju v veliko pomoč, a je bila, kako naj rečem, sodeč po fotografijah, vse kaj drugega kot lepa. Ni čudno, da se je Vladimir Iljič Uljanov ob prvi priložnosti zatreskal do ušes. Ta prilika je prišla leta 1910, ko je srečal Inesso Armond, lepo in voljno pa mlado.

Za njuno medsebojno naklonjenost je kmalu izvedela tudi žena, a je, kaj je pa hotela, to zvezo nekaj časa trpela, se po nekaterih virih celo spoprijateljila s tekmico, nazadnje pa Leninu le postavila ultimat. In Lenin, ki se je začel popolnoma predajati politiki in ustvarjanju novega sveta in človeka, se je odrekel lepi Inessi (odrekel se je še mnogim drugim lepim rečem, med drugim tudi poslušanju Beethovna, ker mu je, kakor je sam pojasnil, odvračal misli od potrebe, da bi tepel ljudi po glavah).

Gremo malo v umetniške vode. Tam je bilo prešuštnikov in prešuštvovanja nič koliko, kar pa na žalost še ne pomeni, da je udeleženim ob tem uspelo razviti posebne obrambne mehanizme pred njegovimi stranskimi učinki. Sylvia Plath, za mnoge največja pesnica obdobja svobodne ljubezni v šestdesetih letih minulega stoletja, si je s plinom vzela življenje, potem ko je po pomoti dvignila telefonsko slušalko in izvedela, da jo njen mož vara z mlajšo in lepšo Assio Wellvile.

Da bi bila mizerija popolna, je Assia, ki se je nato poročila s svojim ovdovelim ljubimcem in z njim dobila otroka, čez nekaj let, ko je tudi njo prevaral, končala na podoben način, s seboj pa potegnila še svoje dete.

K sreči se vse ljubezenske afere ne končajo tako temačno, niti tiste med boemskimi dušami, nagnjenimi k pretiravanju. John Lenon in Yoko Ono, sloviti ljubeči par, ki je skupaj prestal in prenesel izzive seksualne revolucije, slave in priložnosti, ki se z njo ponujajo … Eh, prestal. Bolj malo ljudi ve, da je bil njun zakon na začetku sedemdesetih v precejšnjih škripcih in da je takrat Yoko porinila Johnu v naročje mlajšo, 22-letno sodelavko May Pang. Menila naj bi, da je John potreben seksa in da se bo, ko se bo zdivjal, vrnil k njej.

No, stvari so se potem malo zapletle, John in May sta se odselila v Los Angeles in tam preživela skoraj leto in pol, potem pa je posredovanje Yoko obrodilo sadove in Lenon se je vrnil k svoji muzi. »Johnov izgubljeni konec tedna« imenujejo ljudje to obdobje v življenju najslovitejšega beatla, ki pa je z May ostal v skrivnih stikih vse do svoje smrti leta 1980. Ah, et tu Brutus?

Pasti predporočnih pogodb

TEKST: Alenka Kotnik

Včasih so jih sestavljali le bogatim. O umazanih trikih smo brali v rumenem tisku, ko so se ločevali slavni. Dandanes pa tovrstnih pogodb ne podpisujejo le Donald Trump in njegove Ivane ali Melanije, ampak postajajo modni trend tudi v deželici pod Alpami. A pozor, če vam bodoča žena obljubi in celo podpiše, da vam pripada polovica njenega premoženja (beri: njenega lastnega bogastva), vas ob morebitni ločitvi čaka hladna prha.

Pa tudi tiste, ki boste v predporočno pogodbo zapisali, da denimo 70 odstotkov v zakonu pridobljenega premoženja pripada vam, njej, ki je doma gospodinjila, pa le 30. Prha je lahko celo ledena. V Sloveniji namreč velja star, a zelo učinkovit zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki – predporočne pogodbe gor ali dol – po svoje ureja in deli premoženje ob ločitvi.

To pravzaprav pomeni, da ste tistih nekaj tisoč tolarjev, ki ste jih plačali pri notarju za overbo predporočnega papirja, vrgli skozi okno. Slovenski zakoni pojma predporočne pogodbe niti ne poznajo. Res so sicer stari, toda hkrati zelo moderni, saj so z njimi tako rekoč pred časom uredili stvari, za katere so v zahodnem in arabskem svetu morali izumiti predporočne pogodbe. Pogosti so bili primeri, da je spretna izkoriščevalka obrala moža ne le za preživnino, ampak še za tisto premoženje, ki si ga je ustvaril, preden je packo sploh poznal.

Če bi nesrečnež živel pri nas, se mu kaj takega ne bi moglo zgoditi. V Sloveniji je skoraj 2000 ločitev na leto, predporočnih pogodb pa kljub temu izjemno malo, čeprav po mnenju nekaterih odvetnikov lahko olajšajo bolečo in dolgotrajno ločitev. Vse, kar v pogodbo zapišete, pa mora biti v skladu z veljavno zakonodajo. Podpišete že lahko, da bo žena po koncu večne zvestobe in ljubezni dobila vikend v gorah, vi pa tistega na morju, a bo sodišče, če sta bila zgrajena med zakonsko zvezo, oba razdelilo na pol.

Enako bo razdelilo vse drugo, po poroki pridobljeno premoženje. In bo zakoncu, ki je imel pred poroko neko premoženje ali podjetje, le-to dosodilo njemu. Tako se bogastvo, ki nosi datum pred usodnim »da«, ne deli. Hja, v nobenem primeru se poroka iz koristoljublja pri nas ne izplača, saj se prihodnjega, torej še neobstoječega premoženja ne da deliti. Prav tako žene ne morete tožiti, če ne izpolnjuje svojih gospodinjskih dolžnosti, četudi je v pogodbi podpisala, da vam bo recimo kuhala, prala in likala.

Niti ne morete zahtevati ločitve, ker je podpisala, da vam bo zagotavljala posteljne užitke štirikrat na teden, potem pa je postala ledena kraljica … Predmet teh pogodb prav tako zaradi etičnih razlogov ne morejo biti: otroci, starševske pravice, preživnine in podobno.

Kljub napisanemu pa je bodočega zakonca vredno postaviti pred zid v nekaterih primerih. Če imate otroke iz prejšnjih zakonov in jim želite zapustiti večji delež svojega premoženja kot trenutni ženi. Ali pa morda pričakujete dediščino in se bojite, da se bo štela v skupno, ne v posebno premoženje. Nekateri odvetniki tudi menijo, da je predporočno pogodbo smiselno sestaviti, če ste si že pridobili večje bogastvo. Za vsak slučaj pač, saj je, ko letijo krožniki in kozarci, časa za razumen pogovor dokaj malo.

Pri nas pa naj bi bilo tako bogatih, da bi se jim predporočna izplačala, le tri odstotke prebivalstva. Če torej tako vendarle ujagate, ničesar ne podpisujte!!!

V Ameriki in Veliki Britaniji, kjer se loči skoraj polovica zakoncev, pa pogodbe podpisujejo vsepovprek, da bi se izognili dolgotrajnim ločitvam. Deljenje premoženja, tudi pri nas, lahko namreč traja celo desetletje. Zato, svetujejo pravni strokovnjaki, shranjujte račune. Da, četudi se deli skupno premoženje, lahko dokažete, da ste denimo loterijsko srečko, ki je prinesla milijone, kupili s svojim in ne z gospodinjskim denarjem. Prav tako lahko s starimi računi dokazujete, da ste k skupnemu bogastvu prispevali bistveno več kot vaša boljša polovica.

Ob ločitvi, če se nista razšla v harmoniji in sporazumno razdelila premoženja, sodniki vzamejo pod drobnogled prav vse bančne izpiske, račune in podobna dokazila. In, hej, prav noben zakon ni napisan tako, da spretni odvetniki v njem ne bi našli luknje. Če vaju torej ne loči smrt, ampak sodnik, je morda o tem smiselno razmišljati celo na poti do oltarja. Kdo ve, morda vam prav črnilo na predporočni pogodbi zagotavlja nekaj tolarjev v žepu.

Kdaj se izplača sestaviti predporočno pogodbo:

  • če sodite med tri odstotke bogatih Slovencev,
  • če pričakujete veliko dediščino,
  • če ste lastnik podjetja oziroma ga imate v družinski lasti,
  • če želite za vsak slučaj zaščititi premoženje, ki ste si ga prislužili že pred poroko,
  • če imate otroke iz prejšnjih zakonov,
  • navsezadnje pa tudi, če ne zaupate slovenskemu sodnemu sistemu ...

Česa v predporočno pogodbo nima smisla pisati:

  • delitve prihodnjega, torej še neobstoječega skupnega premoženja, saj se deli na pol,
  • otroških preživnin, starševskih pravic, pravice do obiskovanja ipd.,
  • vzdrževalnine bivšega zakonca (veljajo le v zahodnem svetu),
  • gospodinjskih, posteljnih in drugih podobnih dolžnosti bodočega partnerja,
  • vsega, kar je v nasprotju z veljavnimi slovenskimi zakoni,
  • nekateri odvetniki celo menijo, da so predporočne pogodbe v celoti nesmiselne …

TEKST: Tadej Golobg

FOTO: Zefa/Buenos Dias, Reuters, Rex Features

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri