Življenje v Afganistanu

  • 10.01.2011

Islamska republika Afganistan. Država, o kateri mislimo, da vemo veliko, toda v resnici nič. Država, v kateri so si lomili zobe Angleži, nato Rusi in zdaj Američani, skupaj s pre­ostalo mednarodno skupnostjo, v kateri smo tudi mi, Slovenci. Ameriška zunanja politika za svoj nenehni zagon uporablja moto Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

(Foto: Osebni arhiv)

14 fotografij v galeriji

To je pripeljalo do dobro znanega primera, ko so Američani v Afganistanu usposobili in oborožili tre­nut­no najbolj iskanega človeka na zemlji, Osamo bin Ladna. Ta je dobival ameriško podporo v boju proti Rusom, ki jim je bil Afganistan to, kar je bil Američanom Viet­nam. Rusi so leta 1989 končno priznali, da te države ne bodo mogli 'osvoboditi', in stis­nili rep med noge. Toda Cia je v boju proti rdečim nehote vzgojila tudi svojega državnega sovražnika številka ena, ki ga imenujejo tudi Veleum napada 11. septembra. V istem obdobju so oborožili tudi mudžahedine in s tem posredno na oblast pomagali talibanom.

Leta 2001, po Alkajdinem napadu na ZDA, po zrušitvi Dvojčkov, so v to kolobocijo znova vkorakali Američani in z njimi zahodna skupnost ter Nato. Ja, tudi Slovenija. Medtem ko vojni v Iraku veliko Zahod­njakov izrazito nasprotuje, je bil Afganistan do pred nekaj leti pozabljena vojna.

Večina Afganistancev ne pozna ničesar drugega kot vojno. Več kot šestina jih je bila ­beguncev. Ker ni centraliziranih matičnih knjig, nihče pravzaprav ne ve, koliko jih je bilo v tem več kot 30 let trajajočem stanju domala nenehne vojne ­pobitih. Po nekaterih podatkih jih je bilo s površja Zemlje izbrisanih za celotno ­slovensko populacijo.

Policist = tarča

Šafi je nekdanji policijski provincialni komandir iz trenutno najeksplozivnejšega mesta v Afganistanu, Kandaharja. »Rodil sem se eno leto pred rusko invazijo, in ker so bili moji starši bolj zahodnjaško usmerjeni, smo morali pobegniti. Bili smo begunci v Pakistanu, kjer sem v Keti hodil v šolo in pozneje na univerzo. Med drugim sem se tam naučil tudi angleščine. Toda po krvi sem Afganistanec in zato sem se moral vrniti nazaj. Pridružil sem se policijskim silam, ker sem prepričan, da je to sveto delo. Še vedno tako mislim in rad sem bil policist.«

Šafi je zdaj svetovalec in videti je, da pogreša svojo nekdanjo službo. Je eden redkih, ki je z visoko izobrazbo šel med policiste, ker je želel svoji domovini zagotoviti boljšo prihod­nost. Biti afganistanski policist je enako, kot če bi si na čelo narisal krvavo rdečo tarčo.

V zadnjih letih jih streljajo skoraj kot glinene golobe za vajo. Povsod so prvi in nihče jih ne mara. Težava je v tem, da so tako slabo plačani, da tisti z vsaj malo soli v glavi poiščejo službo drugje, odprejo svoj lastni posel ali pa delajo za koga v družini. Policist je plačan le približno 145 evrov na mesec. Medtem talibani svojim vojakom plačajo 245 ali več evrov. Vsakdo ve, kako nevarna je ta služba, in za ­tako majhno plačo se nihče noče izpostavljati. Zato gredo med policiste večinoma le tisti moški, ki so nesposobni za karkoli drugega, ki so nepriljubljeni v svoji skupnosti in ki jih še talibani nočejo.

»Policisti so preslabo plačani, kar je prob­lem že nekaj časa. Ne ponujamo jim nič nagrad. Pravzaprav nimamo dovolj pravih policistov. Ker jih potrebujemo veliko več, kot jih imamo na voljo, je naše policijsko usposab­ljanje kratko, dolgo le dva ali štiri tedne. Tako imamo na terenu hitro novega človeka. To so potem le člani policijske enote, in ne pravi policisti.«

»Ker policiste vedno in povsod pošiljamo kot prve in ker jih je vedno le manjša skupina, so pripravnejša tarča kot civilisti, ISAF [angl. International Security Assistance Force; slo. Mednarodna varnostna podporna sila) in vojaške enote skupaj. Policisti bi potrebovali več šolanja, kako naj se vedejo, kako naj izprašujejo, kako naj delujejo na določenem terenu in kako postanejo del skupnosti. Potrebujemo več preiskovalcev, kriminalistov, strokovnjakov za boj proti drogam in protiterorističnih ekspertov. Nenehno se nam dogaja, da policist koga aretira in ga pripelje na sodišče z obtožbo, da je talibanski terorist, ki je koga umoril. Javni tožilec mora osumljenca pogosto izpustiti, ker ko vpraša policista, kakšne dokaze ima, jih ta na terenu ni znal zbrati. Kako lahko naša sodišča učinkovito delujejo, če ni nobenih dokazov. Res potrebujemo večji proračun, da lahko usposobimo naše sile tako, da se gremo lahko pravno državo.«

Cena poslovanja

Slovenski vojaki delujejo pod okriljem ISAF-a in so trenutno stacionirani v Heratu v zahod­nem delu države, nekaj jih je tudi na poveljstvu v Kabulu. Vseh je okoli 70. Zanimivo je, kaj slovenski in tuji vojaki pravijo o korupciji: ta je prisotna povsod. Če želiš varen prehod mostu ali pečat na dokumentu, ali informacijo, ali karkoli drugega, je treba nekomu plačati. Večina to imenujejo cena poslovanja. Po besedah nekega strokovnjaka za to območje je zaradi lege Afganistana korupcija že nekaj stoletij tu način življenja. Veliko jih je stvar poskušalo omejiti, a brez uspeha. Številna plemena se med seboj sovražijo in lojalnost se pogosto izkazuje v denarju.

Še pogosteje pa v tem, da ima tisti, ki ga moraš podkupiti, nad tabo premoč ali večjo puško. Nekateri imajo zaščito keta šire, vrhovnega talibanskega poveljstva, medtem ko drugi ne. Dejstvo je, da se nič ne premakne, dokler nekdo nečesa ne dobi.

Šafi, Afganistanec, ki bi si želel napredno, civilno in mirno državo, pravi, da je razsežnost korupcije tragična. V to državo se steka na milijarde evrov pomoči, ki je navaden Afganistanec, še posebno tisti zunaj mesta, ne vidi delovati. Korupcija vlade na državni in provincialni ravni je vsesplošna. Prebivalstvo je pred leti na prve svobodne volitve odšlo množično, navkljub ustrahovanju talibanov in drugih.

A zaradi prevladujočih prevar so na oblast prišli tisti najbolj nepošteni in v Afganistanu se kljub prelepim predvolilnim obljubam ni nič spremenilo. Naslednje volitve so videle že pol manj volivcev, toda kljub temu je v njih še tlelo upanje, da bo na oblast prišlo vsaj nekaj pravih ljudi. Čez nekaj mesecev bodo nove parlamentarne volitve in Šafi pravi, da se bo število volivcev znova prepolovilo, kajti volitvam nihče več ne verjame.

»Za slabe varnostne razmere v državi niso krivi samo talibani, ampak tudi korupcija tistih na oblasti. Zagotovili smo pravno državo, toda če je ta preplavljena s korupcijo in ne deluje v dobro varnosti svojih državljanov, potem je to največji problem. Včasih ljudje nimajo druge izbire, kot da se pridružijo talibanom, ker jim država ne zagotavlja osnovne varnosti.«

Opij in še enkrat opij

Za medije je že skoraj mantra, da je Afganistan največji svetovni izvoznik opija in zdaj tudi hašiša. Malo pa je znano, da so talibani do leta 2001 skoraj izkoreninili makova polja, ker je bilo stanje pod vplivom drog v nasprotju z njihovimi prepričanji. Zdaj jim narkotiki zagotavljajo največji denarni priliv in finančno stabilnost. Kmetje, ki predstavljajo veliko večino prebivalstva, niti nimajo druge izbire, kot da vzgajajo mak in kanabis, kajti to jim zagotavlja takojšen zaslužek. V Afganistanu vode primanjkuje, številni kmetje morajo izkopati ­globoke vodnjake, iz katerih jo črpajo za ­namakanje polj.

Gorivo je zelo drago in vsak pridelovalec hodi po tanki črti, saj mora zagotoviti, da ima dovolj denarja za gorivo za črpanje vode, vzgojo pridelkov in da mu ga ostane dovolj za življenje. Zemlja je dovolj rodna za druge rastline, a ker v tem predelu sveta ni zagotovljenega trga za legitimne pridelke, ostajajo pri opiju in hašišu. Rdeča makova polja jim prinašajo zelence.

Afganistanska policija, če ni v žepu vaških vojaških starešin, nima dovolj znanja in sredstev za boj proti drogam. Medtem je tudi mednarodna skupnost odkrila, da z uničevanjem makovih in kanabisovih polj hitro pridobiva zagrizene sovražnike v kmetih, ki so jih nenadoma pustili brez pri­hodkov za življenje, ter jih zato raje pustijo pri miru.

V Afganistanu je veliko različnih plemen in številna se med seboj že zgodovinsko ne marajo. A 30 let vojnega stanja in prelivanja krvi med različnimi frakcijami je prineslo nove poglede.

»Ljudje imajo dovolj tega, da so tako prekleto revni. Kot ljudstvo smo izmučeni, tako mentalno kot fizično. Zdaj že ne podpiramo ene ali druge strani, ampak gledamo samo to, kdo zmaguje in kdo izgublja. Želimo si biti združeni pod enim vladarjem. Ljudje imajo ISAF kar radi, ker je vsaj za zdaj zagotovil našemu ljudstvu nekaj osnovnih pravic, predvsem ženskam. Toda tam, kjer ISAF ni stalno navzoč, na primer v kandaharski provinci, se bojijo talibanov. Želimo si imeti zagotovljeno osnovno zdravstvo, osnovno izobrazbo in druge osnovne svoboščine. Ampak vse to pride z varnostjo. In te ni. Tako da smo tukaj pravzaprav nazadovali. Radi bi nadaljevali z našim ­življenjem in imeli tisto, kar si želi 80 ali 90 odstotkov ljudi. Zdaj imamo državo, ki je taka, kot si jo želi deset odstotkov ljudi. Med nekaterimi plemenskimi starešinami je res veliko hude krvi, a teh je le nekaj. Vsi drugi si želijo normalnega življenja.«

Čast nad vsem

Za tujce in zlasti Zahodnjake je zelo pomem­bno, da razumejo, da tu poteka komunikacija na povsem drugi ravni. Najpomembneje je nekoga spoštovati. Nespoštovanje tega pravila ti lahko prinese smrt. Celo sam Afganistanec bo sistem spoštovanja in časti težko raz­ložil nekomu, ki v njem ni bil rojen. Šafi po­udarja, da je zelo pomembno, da se tujim vojakom in pogodbenim delavcem, ki pridejo na teren, pove, da je spoštovanje pomem­bno pred vsem drugim.

Četudi Afganistanca, ki bo s teboj sodeloval, ne plačaš veliko, ga spoštuj. Tako si boš lahko v zameno prislužil ­njegovo spoštovanje in bo s teboj do konca. Poleg neznanja jezika iskren pogovor otežujejo še nam nerazumljivi odtenki premikov glave in rok. Toda čast in spoštovanje vladata nad vsem.

Mnogi trdijo, da bi bilo bolje, če se mednarodna skupnost v Afganistan ne bi nikoli podala – da so samo zmešali še več dreka. Ne glede na to, na kateri strani argumenta stojite, pa naj bi se Nato in z njim slovenska vojska pripravljal na to, da bo prihodnje leto začel Afganistan zapuščati. To pa je pognalo strah v kosti skorumpirani vladi, ki je do zdaj prikimavala vsemu, kar je Zahod dejal – zato da je dobila več denarja za v svoj žep.

Predsednik Karzaj že gleda v prihodnost in na to, kako bi se obdržal na oblasti, zato je nedavno povabil talibane, da bi se mu pridružili na oblasti. ­Talibani ne samo da mu niso odgovorili, ­ampak so še poostrili napade tako na za­vezniška oporišča kot v svojem največjem mestu, Kandaharju. Očitno vedo, da ne po­trebujejo nekoga, kot je Karzaj. Predsednik za njih nima časti.

Življenje med bombami

Šafi, ki živi v Kandaharju, pravi, da nima čisto nič proti temu, da bi se talibani ali kdorkoli drug pridružil oblasti. Vse, dokler bodo spoštovali ustavo in dajali ženskam enake pravice kot moškim. Za kar seveda ni veliko upanja.

»Kot že rečeno, precejšnji del prebivalstva se je pod okriljem ISAF-a navadil na določene pravice, hkrati pa se bojijo, kaj bo, ko bodo vsi odšli. V Kandaharju so se varnostne razmere zelo poslabšale. Še pred nekaj leti sem šel lahko v Kakrize na svoj vrt, kajti Afganistanci smo zelo povezani s svojo zemljo. Zdaj ni govora, da bi kam šel, razen če absolutno moram. Sosedje so se nekoč dobivali na pik­nikih, zdaj ne več. Ne morete si predstavljati, kako je živeti tukaj. Vsak dan ubijejo od pet do osem vladnih uslužbencev ali lokalnih pogodbenih delavcev. Povsod odmevajo bom­bni napadi. Po mestu se ne moreš svobodno sprehajati.«

ISAF bo proti talibanom v Kandaharju kmalu začel veliko ofenzivo, in medtem ko se te sile zbirajo, so talibani že odgovorili s svojo predofenzivo z imenom Al Fateh (Osvojitev). Zadeve so se tako poslabšale, da je Kandahar zdaj nevarnejši kot pred prihodom zavezniških sil pred devetimi leti.
Kljub vsemu so se od padca talibanske vlade leta 2002 zadeve v večini države izboljšale.

»Na začetku v pisarnah nismo imeli takih osnovnih stvari, kot so stoli, mize in papir. Začeli smo dobesedno iz nič. Veliko napredka je bilo narejenega v telekomunikacijskem sektorju. Zdaj imamo mobilnike in dostop do spleta. Ne vedno najboljše povezave, a vse­eno je to velik napredek. Pisarne delujejo, ravno tako podjetja. Najpomembneje pa je, da so šole odprte. V njih imamo pet milijonov otrok, 5,5 milijona študentov. Vem, da še vedno veliko otrok ne hodi v šolo, a vsekakor se veselim tudi tega napredka.«

Pri vsem tem napredku se včasih zdi, da gredo pregovorno en korak naprej in dva nazaj. Le Angola ima višjo stopnjo umrljivosti dojenčkov. Srednja starost je 18 let, kar niti ni čudno, saj so po stopnji umrljivosti Afganistanci četrti na svetu. Pričakovana življenjska doba je borih 44 let.

Na listi za odstrel

Šafi je nekaj časa sodeloval s kanadskimi enotami, medtem ko zdaj kot nekdanji policijski komisar, ki dobro pozna razmere na terenu, deluje kot neodvisni pogodbenik. Trenutno sodeluje v raziskavi treh pravnih/sodnih sistemov, ki se prekrivajo na jugu države. Uradnega (državnega), neuradnega (jirškega plemenskega) in talibanskega (šeriatskega) sistema. Prebivalci morajo skoraj uganiti, katerega morajo v danem trenutku upoštevati. Zaradi poslabšanja razmer na terenu zdaj izredno težko pride do ljudi, kar otežuje njegovo delo.

Kot strokovnjaka ga različni Natovi centri v Evropi, kakor tudi UNAMA (enota Združenih narodov, ki deluje v okviru Afganistana), pripeljejo kot sodelavca, da pouči njihove enote o razmerah v Afganistanu ter jih pripravi na sodelovanje z Afganistanci. Predvsem, da jih nauči, kako delujejo policijske sile in kako potekajo stvari na terenu. Tuje enote morajo biti previdne, s kom pridejo na teren ali v vas, kajti če je z njimi podkupljen ali krvoločen policijski ­poveljnik, vaščani zlahka domnevajo, da ga ta enota podpira. Posledica je lahko ­oborožen spopad.

Tudi Šafijeva soproga dela za tujce. »Moja žena dela za Združene narode in mora zaradi varnosti vsak dan najeti drugo vozilo in iti v službo po drugi poti. Kadarkoli sva narazen, se vsako sekundo bojim za njeno življenje. Kličem jo skoraj nonstop, ali je v redu. Ko odjekne eksplozija, včasih traja dve uri, da izvem, ali je živa in zdrava. Imamo zelo slabe telekomunikacijske zveze in seveda se ob detonaciji vsi kličejo med seboj, ker se bojijo za življenja svojih družinskih članov. Najhuje pa je, če sem zdoma in ne vem, kako je z mojo 16-mesečno hčerko. To je neverjeten otrok, zelo vesel in skoraj nikoli ne joka. Čuva jo seveda tašča, ker tako osnovnih stvari, kot so vrtci, pri nas ni.«

Morda nekoliko naivno je bilo vprašanje, ali bo njegova hčerka šla v šolo. Šafi je po rodu Paštunec, po srcu Afganistanec, po veri musliman, a vse to zbledi v primerjavi z njegovim občutkom očetovske dolžnosti. »Ne morem si privoščiti, da bi bila moja hčerka neizobražena. Že zdaj me skrbi, kaj bo. V šolo bo šla in pika! Če se bom moral, se bom preselil v Kabul, ki je za nas ekstremno drago mesto, a je mirnejše in varnejše. Težko bo, ker je vsa naša družina v Kandaharju in si tukaj med seboj pomagamo. A poskrbeti moram za njeno šolanje.«

A ker Šafi sodeluje z Zahodnjaki, bo marsikdo podvomil o njegovi nepristranskosti. Sam pravi, da ne ve, ali je dolgoročno bolje, de je bil ISAF vpleten ali ne. Ljudje so prestrašeni, vedo, kaj si želijo, a si tega ne upajo povedati na glas. Večino je vedno zatiral nekdo z večjo puško. Morda največja težava je neizobraženost, kajti to ti odvzame vso moč. Šafi si za svojo državo in svoje sodržav­ljane želi edino miru in osnovnih človekovih svoboščin. Katera afganistanska stranka je pri tem na oblasti, mu ni pomembno.

In kaj se bo zgodilo s Šafijem in njegovo družino, če bodo na oblast zopet prišli talibani? »Morali bomo pobegniti. Ne vem, kako in kam, saj so imigracijski zakoni po vseh državah poostreni. Toda zato, ker sem sodeloval z Zahodom in ker sem za demokratičen sistem vladanja, v katerem so ženske enakopravne, bom na listi za odstrel. In v­erjetno tudi moja družina.« Zanimivo je, da kot večina Afganistancev nima upanja na izboljšanje razmer, a kljub temu še naprej dela vse, da bi jih spremenil na bolje.

Je eden mnogih, ki ga je strah zase in za dru­žino, a eden redkih, ki ne pusti, da bi ga to ustavilo. Pravi, da ima rad svojo domovino. S snegom prekrite gore, neizprosne puš­čave, izdolbena zgodovina, zelene doline, neprevozne reke, črede ovac in različna ­ljudstva so del domoljubja, ki se pretaka po njegovih žilah. Šafi je v vseh pogledih ­časten človek. Tega mu nihče ne bo nikoli mogel odvzeti.

Pohod na oblast

Po koncu sovjetske okupacije (1980–1989) in leta 1992 padcu še zadnje 'sovjetske' vlade je Afganistan zajel nenehen boj za oblast različnih skupin mudžahedinov, nekdanjih 'svetih bojevnikov' proti Sovjetom. Mudžahedini so nastali v kaosu vojne in ruskega nasilja, po njihovem umiku iz Afganistana pa so tako tudi vladali: neenotno. Po razdrobljenem ozemlju sta se širila korupcija in nasilje. Talibani, skrajno islamsko versko in vojaško gibanje, ki je od nekdaj živelo v senci političnega in verskega življenja dežele pod Hindikušem, je v devetdesetih na ruševinah državljanske vojne končno stopilo iz anonimnosti.

Talib v arabščini pomeni 'tistega, ki išče versko znanje', gibanje pa so sestavljali verski študentje, ki so zaradi vojne prebežali v Pakistan, in mudžahedini, ki so še vedno dejavno sodelovali v boju proti Sovjetom. Tu so se izobraževali v madrasah, sunitskih teoloških univerzah, katerih seminarji so večinoma temeljili na verskih vsebinah iz 18. stoletja.

Talibani so nase prvič opozorili leta 1994, ko so ubranili trgovski konvoj iz Pakistana pred lokalnim mudžahedinskim vodjo. V skoraj enem zamahu si je gibanje pod vodstvom mule Mohameda Omarja, ki je imelo močno podporo pakistanske obveščevalne službe, ZDA in Savdske Arabije, podredilo mesto Kandahar. Do leta 1996 so talibani že nadzorovali večino Afganistana, skupaj z glavnim mestom Kabul. Ljudstvo jih je po brezvladju in kaosu pričakalo odprtih rok, z upanjem, da bodo vzpostavili mir in red.

In to so tudi naredili – a z uvedbo ene najskrajnejših interpretacij šeriatskega prava, ki je uvedel fizične kazni in ženske popolnoma izgnal iz javnosti. Njihova uradna vladavina se je končala leta 2001 s posredovanjem ZDA in Nata, v tem času pa so jih priznale le tri države: Pakistan, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Gibanje, ki ga je na začetku sestavljalo okoli 30 mož, zdaj šteje od 10 do 15 tisoč pripadnikov.

Lidija Poljaček-Umphenour

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri