Forum: Zaporniški blues

  • 01.11.2008

 

»Podnajemniki« majčkenih, revnim hotelskim sobicam podobnih celic si želijo le ven. Čim prej. Mi, s svobodo privilegirani, pa rinemo noter. Jasno, le za kako uro ali dve. Na hladno. Med štiri stene. Za rešetke in žičnate ograje. Da bi občutili tesnobo duše, pospešen utrip srca in cmok v grlu, ko se zaprejo avtomatska rešetkasta vrata in človeku vzamejo vse, kar je zunaj samoumevno – mobilnik, dostop do interneta, seks, svobodo …

(Foto: Ivana Krešić)

17 fotografij v galeriji

Kljub splošno razširjeni in precej filmsko obarvani predstavi o temnih, vlažnih in utesnjenih celicah, v katerih se spi na trdih pogradih brez žimnic, opravlja potrebo v štranišče na štrbunk in koplje rove za pobeg v zidove ali glinena tla, so razmere v naših kehah veliko boljše. Razen slednjega. Kopanja rovov namreč. Med lanskimi 19 še pravočasno odkritimi poskusi pobega so se z luknjo skozi zid na svobodo skušali prikopati v Celju, Novem mestu in Radovljici, z žaganjem rešetk pa na Dobu. Kar pa ni mogoče v najlepšem, najsodobnejšem in najbolje varovanem zaporu pri nas.

V Kopru. Zraven šoping centra. V novi deluxe kehi, vredni dobro milijardo tolarjev. Ki je živo nasprotje socialrealističnih celic, ki si jih zaporniki sem ter tja delijo tudi s podganami. Da ne? O ja, med lanskimi prisilnimi jesenskimi »počitnicami« v par sto let starem samostanu je imel koprski župan tudi tako družbo. In tudi druge ječe (6 zavodov na 13 lokacijah in prevzgojni dom za mladoletnike premoremo) so večinoma že praznovale častitljivo stoletnico. In so preprosto neustrezne. Tako za bivanje kot za prevzgojo tistih, ki so kršili črko zakona.

Od znotraj

Vrata se zaprejo avtomatsko, pazniki poberejo mobilnike in kovinske predmete, visoke zidove ovija bodeča »Nato žica«. Kruta realnost useka neprizanesljivo. Hladno je. Utesnjujoče. Depresivno. Morbidno. Sterilno. Stene, ki jemljejo prostost, so svetlo pobarvane, a jih nič več ne krasijo podobe golih lepotic, saj so jih skupaj s političnimi in verskimi plakati prepovedali. Sobe imajo malo večja okna od tistih bornih lin v filmih, a so ta, jasno, zarešetkana. In kljub lastnim devetim kvadratom, lesenim stolčkom kot iz kataloga Ikeje, lastnim sanitarijam in prhi, ki jih »uživajo« stanovalci primorske ječe, je zaporniški prestiž slabši od najbolj bedne kolibe na svobodi.

Še bolj bedne so nekatere celice na Dobu, kjer se kot sardine v konzervi tlači po 14 ljudi na en sekret. V Mariboru so veceji od bivalnih prostorov ločeni le z zaveso. Uradne kapacitete naših zaporov so v povprečju presežene za pet odstotkov. Najslabše je v Ljubljani, kjer je bila zasedenost lani kar 172- odstotna! Tako prenekateri zavodi ne izpolnjujejo predpisanih standardov sedmih kvadratov na osebo v večposteljnih sobah. Intime ni! Je v takih razmerah niti ne more biti. Skupne, kakih 60 kvadratov velike spalnice si delijo vsi po spisku: lopovi z morilci, pedofili z berači, posiljevalci s pretepači, dilerji z narkomani.

Vsaj enkrat na teden, kakopak, pride do prerekanja, klofutanja, pretepanja. Zgodi se tudi kako klanje z noži, britvicami, celo grizenje ušes v stilu Mika Tysona se je lani odvilo na Povšetovi. Revežu so uhelj sicer prišli nazaj, a operacija ni uspela … Izsiljevanje in stroga zaporniška hierarhija sta precej podobna tistima iz nadaljevanke Oz. Najniže na jetniškem klinu so pedofili in spolni iztirjenci, ki jih prezirajo celo morilci. Narkomani opravljajo najbolj usrana dela. Svoje lovke budnim očem paznikov navkljub razpleta kriminalno podzemlje. In skrbi za dobro založenost s prepovedanimi substancami: heroinom, metadonom, travo, hašišem in pomirjevali, kot so apavrin, helex, dormicum …

Paznikov je pač vsaj trikrat manj kot zapornikov. In so močno preobremenjeni. Mobilniki so prepovedani. Dostopa do interneta ni. Telefoniranje in dopisovanje sta omejena. Na nekajkrat tedensko in na ožje družinske člane ter prijatelje s seznama. Enako je z obiski. Včasih potekajo le skozi stekleno steno. Seks? Če izvzamemo homoseksualce, ki se po besedah paznikov z Doba »kmalu zavohajo in pustijo druge pri miru«, je tudi seks med prepovedanimi aktivnostmi. Nenad, ki je zaradi pretepa na ulici dobil osem mesecev, pravi, da »je smisel zapora prav v odvzemanju življenjskih radosti. Ne morem biti oče dveletni hčerki in ne mož ženi, ki jo najbolj pogrešam«.

Do posteljnih radosti v zaporu so upravičeni le zaporniki na Dobu, kjer prestajajo kazni, daljše od 18 mesecev. Uporabijo lahko eno od šestih »garsonjer«, kjer lahko ob sredah in sobotah za 30 oziroma 45 minut užijejo sladke užitke. Trikrat na teden jim je na voljo tudi skupno preživljanje noči z vnaprej napovedano obiskovalko.

Profili slovenskega zapornika

V trenutku, ko to berete, je za rešetkami »varno spravljenih« 1150 ljudi. V vsem lanskem letu jih je bilo 4725. V povprečju to pomeni 56 zapornikov na 100 tisoč Slovencev. Malo v primerjavi z ZDA, ki so že pred leti presegle mejo dveh milijonov zapornikov (oziroma 701 na 100 tisoč prebivalcev). In malo, če se primerjamo z Rusijo, ki ima 606 zaprtih na 100 tisoč prebivalcev, ali z Ukrajino (več kot 400), ali s sosedo Italijo (okoli 100). In nekje primerljivo s skandinavskimi državami.

Pa ljudje? Kakšni so tisti, ki so se znašli na drugi strani zakona? Kdo so kriminalci, zločinci, ljudje z roba družbe? V naših zaporih se drenjajo obsojenci, priporniki in tudi upravno kaznovani (po domače »prekrškarji«). In ne, naši zaporniki ne nosijo črtastih uniform! In verig okoli gležnjev tudi ne.

»V knjižnicah si najbolj sposojajo Uradni list in zakonike,« pove direktor zapora na Dobu Jože Podržaj. No ja, pa še kriminalke. Polica s potopisi iz zbirke Let's Go ostaja bolj ali manj nedotaknjena. Najraje berejo Playboy! Rišejo in slikajo. Modelarijo. Rezbarijo. Vlivajo sveče. Barvajo svilo. Pisarno direktorja koprske ječe krasi čudovito olje nekega akademskega slikarja – bivšega zapornika.

Stene na Dobu pa polnijo res impresivne slikarije Picassa, kot kličejo Bogdana, ki služi svoj dolg državi zaradi ropa banke. Najraje riše akte, erotiko. Kako, brez modela? »Iz glave, po spominu,« pove samouk, ki je živel v Parizu in Amsterdamu. Trenutno intenzivno dela. Za razstavo, ki jo pripravlja v čuzi. »Nadrealistični stil,« še pojasni umetnik v svojem zasilnem ateljeju, »brez pedagogov, ki zrihtajo platna, čopiče in barve, pa ne bi šlo«.

Televizija, telovadnica in fitnes so sicer najbolj priljubljeni. Sem ter tja se kaznjenci s pazniki zapodijo na igrišče. Košarka, nogomet ali odbojka. Koprski zaporniki v odbojki ponavadi izgubijo. V povprečju so slovenski kaznjenci precej mladi. Največ je starih med 27 in 39 let. Za zapahi je bilo lani natanko 110 žensk. 15 odstotkov zapornikov je tujcev. Ti nimajo izhodov iz zapora, saj so zaradi izgona iz države begosumni. Simpatični Dejan iz Srbije, ki prav tako slika, je eden takih, ki bo vse dni petletne kazni, ki si jo je prislužil z goljufijo s kreditnimi karticami, preživel za dobskimi zidovi. V majhni sobi s 13 sojetniki:

»Natrpane sobe so neprijetne, predvsem zaradi različnih higienskih navad ljudi. Pa pedofili so skupaj z nami, in to nas res iritira! V primerjavi s Srbijo pa je tole kar okej. Ajde, ni ravno hotel in tudi ni pravi zapor, ampak je vse skupaj bolj podobno psihiatriji.«

H gneči v ječah prispevajo tudi prekrškarji, ki se z zaporom izognejo plačilu denarne kazni. »Še jaz bi šel raje v zapor kot pa plačal kazen,« je povsem resno komentiral logiko prekrškarjev direktor koprskega zavoda Igor ČernetiČ, ki mu mizo krasi keramična figurica zapornika s črtasto čepico in uniformo. Ter z obvezno kroglo na levi nogi. »Pet dni je enako 50 tisoč tolarjev. Pregleda vas zdravnik, zobozdravnik, pogovorite se s pedagoginjo … Bi vi raje plačali?!« Hm …

Sicer je med obsojenci največ lopovov, tatov (45 odstotkov), se pravi ljudi, kaznovanih zaradi dejanj zoper premoženje. 12 odstotkov je tistih, ki so sočloveku stregli po življenju ali ga ogrožali telesno. Enak odstotek jih je kršilo javni red in mir. 7 odstotkov jih je prestopilo mejo spolne nedotakljivosti.

Večina zapornikov pri nas služi kazen med tremi meseci in dvema letoma. Na Dobu je povprečna kazen 6 let in 8 mesecev, trije pa so obsojeni na najvišjo možno kazen – 30 let! In trije še pridejo! Samo 20 od stotih obsojencev odsedi celotno kazen, vse druge izpustijo predčasno. »Z delom v zaporniškem obratu in lepim vedenjem upam, da mi bodo vsaj za mesec dni skrajšali kazen,« upa Nenad, »no, plača bi pa lahko bila višja«. Povprečna plača za prostovoljno delo v javnih gospodarskih zavodih znotraj zaporov je lani znašala največ (!) 26 tisočakov.

Psihološka slika zaprtih ljudi ni posebno lepa. Kaka polovica ima nevrotične bolezni. Zaradi obupa, nemoči in brezizhodnosti položaja se je lani z rezanjem, zastrupljanjem ali požiranjem britvic poškodovalo blizu sto ljudi. Štirinajst jih je poskušalo storiti samomor. Trem je z obešanjem uspelo. »Največ zapornikov skuša samomor storiti v prvih treh dneh bivanja,« povedo pazniki. 24 ljudi je lani pobegnilo. Od tega so štirje ušli iz zaprtih oddelkov, kar je najmanj v samostojni državi. Letos je z zaprtega oddelka ušel en kaznjenec.

So pa, kot se spomnimo, bežali s sodišč. A se število pobegov zmanjšuje. Leta '91 jih je iz zaprtih oddelkov zgasnilo skoraj 50! 51 pa jih je »pozabilo«, da se morajo iz izhoda vrniti za rešetke. Na Dobu zadnji »resen poskus pobega«, kot se je izrazil direktor Podržaj, beležijo v letu '99, ko je obsojenec že preskočil zadnjo ograjo, a si je poškodoval gleženj in so ga ujeli. »Pozneje resnejših poskusov ni bilo. Je pa leta '96 obsojenec pobegnil s tovornjakom iz delovne enote, skrit v paleti.«

Jagodni izbor

Po uradni statistiki je vsak četrti zapornik pri nas odvisen od prepovedanih drog in njihovo število vsakodnevno narašča. Alkoholikov je »samo« 20 odstotkov. Generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij DuŠan ValentinČiČ meni, da se »v zaporih odraža zgolj tisto, kar se dogaja zunaj v družbi in zato lahko pričakujemo, da se bo trend nadaljeval tudi v prihodnjih letih«.

Droge najdejo pot v še tako strogo varovane zapore. Zaporniki ali njihovi sorodniki jih pretihotapijo v telesnih odprtinah, skrivajo v živila, denimo v paštete, kakav ali šampone, jih lepijo pod poštne znamke, mečejo prek zaporniških zidov ipd. Domišljija pri tem res nima meja! »Osebni stiki možnost tihotapljenja povečujejo in telesne odprtine ostajajo najbolj varne,« priznava direktor Podržaj, »resda so količine majhne, a notri je že 0,01 grama dovolj.«

Pomočnik poveljnika paznikov Albert KroŠelj iz koprskega zavoda opaža, da k povišanju droge še posebej prispeva t. i. »jagodni izbor (težavni zaporniki, op. a), ki pride k nam predvsem iz Ljubljane«. Droga v zaporu je sinonim za nemir, konflikte, agresijo, izsiljevanja, prisilo, grožnje sorodnikom zaprtega. V Kopru so imeli tovrstne težave poleti: »Ustavili smo jih z drastičnim ukrepom. Problematične zapornike smo zaklenili in jih izolirali od drugih,« je povedal direktor Černetič.

Za zapahi imajo odvisniki najboljšo in bržkone edino priložnost za zdravljenje. Lahko se odločijo za metadonski program in eden takih je med našim ogledom delovnega obrata pristopil k direktorju. Svetlolasi fant upadlih lic ga je prosil za predčasni izhod, češ da se je njegov brat ravnokar vrnil domov. Taka je realnost družin naših zapornikov – en brat iz komune, drugi na metadonu v zaporu! Ali na zdrobljenih uspavalih, ki so bojda trenutni zaporniški hit v Kopru. Prototip slovenskega zapornika bi lahko bil Peter, ki je na televizorčku gledal ponovitev ene izmed oddaj Lonely Planet. Redni konzument Playboya (malo razočaran je bil, da ga ni obiskala plavolasa Nina, nekoč naša novinarka) je pravkar praznoval rojstni dan. 24 let. Povratnik. Prijeten in inteligenten sogovornik. Obsojen – na neuspeh tam zunaj:

»Na zavodu za zaposlovanje so mi ponujali delo varnostnika. Ja, bi delal, samo sem ravnokar iz zapora prišel, pa ne morem dobiti potrdila o nekaznovanosti!« In odvisnik na »neobdavčenih delih«. Za, kot se je izrazil, »humanitarno kaznivo dejanje«, je fasal leto dni. A?! »Pomagal sem prebežnikom čez mejo. V boljše življenje. Res nisem imel slabe vesti, da delam nekaj slabega.«

Valilnica kriminalcev

Strokovnjaki penologi trdijo, da zapor bolj zastrašujoče deluje na zgledne državljane kot pa na same prestopnike. Zagrožene visoke kazni ne znižujejo stopnje kriminala v družbi. Nasprotno daje spodbudne rezultate odprava smrtne kazni, kot so ugotovili v Kanadi in Franciji. V Sloveniji je bila zadnja smrtna kazen izvršena leta '59. Usmrtili so 30-letnika, ki je z lovsko puško ubil policista. Je pa v naši sodni praksi zaslediti trend zviševanja kazni. »Ravno včeraj so nekomu spet izrekli maksimalno, 30-letno kazen,« pove direktor Jože Podržaj.

Glede na to, da je v slovenskih zaporih več kot 40 odstotkov povratnikov, bi kaj težko govorili o kakem hudo (pre)vzgojnem učinku. Peter pravi, da je zapor »šola za kriminalce, saj si zlahka nabereš dovolj poslovnih vezi«, in tudi direktor Černetič priznava, da bi bilo preveč enostavno, če bi represija izboljšala ljudi. »Postpenalna obravnava je slabša, kot je bila v časih Jugoslavije, ko so nekdanji zaporniki laže prišli do služb, stanovanj. Ker danes zaposlitev ni, ljudje kaj hitro zaidejo na stara pota.« Pazniki na Dobu so dejali, da »zaporniki zunaj priletijo na trda tla, potem ko jih mi tu par let crkljamo«. Potemtakem zapor še najbolj učinkovito izpolnjuje misijo maščevanja, zadoščenja. Ter kaznjence odriva na rob družbe.

Četudi se sliši filmsko, pa je lahko zapor tudi šola! Prava šola. Pedagog za izobraževanje in prostočasne dejavnosti na Dobu Martin Cerjak pravi, da je okoli 60 zapornikov vključenih v brezplačne programe izobraževanja. Trenutno ponujajo program gostinskega tehnika, v preteklosti pa so imeli tudi kovinarsko smer. »Nekateri se celo odločijo za individualni študij in se denimo vpišejo na visoko poslovno šolo, enega imamo tudi na teologiji. Profesorji pridejo k nam poslušat izpite,« pove Cerjak.

Tako tudi Stojan, ki je zaradi hude telesne poškodbe dobil dve leti, študira za natakarja. V zaporniškem glasilu objavlja pesmi, ki, roko na srce (in o tem se lahko prepričate sami), niso slabe. Za rešetkami je napisal že 70 pesmi in tri pravljice: »Ljudje mislijo, da so pravljice za otroke. Pa so v resnici za odrasle, le da ne dojamejo sporočila.« Pred časom je tudi izdeloval unikatne sveče, zdaj pa se bolj posveča knjigam in pravi, da bi morali »v zaporu prepovedati denar. Ta je izvor vsega zla in prepirov med nami.« Hja, včasih se človeku zazdi, da Feničani res niso vedeli, kaj delajo, ko so izumili denar.

Zaporniški blues

Naši zapori so bolj kot ječam podobni psihiatriji. Sterilnim bolnišnicam. Z besedami Nenada je celo »lepše v zaporu kot v bolnišnici!«. In tudi samice niso več, kar so bile, saj tisti, ki fašejo tak disciplinski ukrep, ne čemijo 24 ur med štirimi stenami, ampak obdržijo pravico do dela in sprehoda po zaporniškem dvorišču.

V sobah imajo lahko radijske in televizijske sprejemnike, računalnike brez interneta, športne pripomočke in, kontroverzno, kot se zdi, celo rezilo do 4 centimetrov!

Dobski »podnajemniki« imajo polno dvorišče mačk, ljubljenk. Ko se je zarod lani nenormalno povečal in so jih morali nekaj oddati, bi skoraj izbruhnila revolucija. Upor, kot v Jančarjevem Zvenenju v glavi.

Zapornike poleg zdravnikov, psihiatrov, pedagogov ipd. obiskujejo tudi duhovniki, v Kopru premorejo celo molilnico s fresko. Za muslimane pa tudi mirhab. Dvakrat na teden imajo odprto trgovino. V dobski jedilnici prirejajo gledališke predstave, koncerte, imajo lasten ansambel in pevski zbor. Zaporniki sami pridelujejo zelenjavo in skrbijo za cvetlične gredice.

Kuharji kuhajo vegetarijansko, dietno, običajno in po verskih zahtevah pripravljeno hrano. Kaznjenci se nad hrano sicer večkrat pritožujejo, sem ter tja iz različnih razlogov izbruhnejo tudi gladovne stavke. Zahtevajo boljše razmere, premestitve, več ugodnosti, proste izhode, boljšo hrano. Vsi imajo pri sebi telefonsko številko varuha človekovih pravic. Moderni zapori imajo pravzaprav le še funkcijo odvzemanja prostosti. Da ne bo pomote, nikakor ne trdimo, da je v zaporih luštno, a …

»V časih Jugoslavije so pazniki zviška gledali na nas, danes je vse drugače, mnogo bolje,« pove veteran Nenad. Dejan in Peter, ki sta po metodi lastne kože izkusila eden srbske, drugi pa italijanske zapore, skorajda soglasno zatrjujeta, da so razmere v naših kehah dobre. »Le premalo punc vidimo!« se je pridušal Peter. Fantje z zaprtih oddelkov so najbrž tudi zato glasno vriskali ob pogledu na novinarko in fotografinjo vaše najljubše revije.

Gola dejstva

Davkoplačevalci smo do januarja letos skoraj dva milijona in pol tolarjev najemnine na mesec plačevali frančiškanski provinci, ki jim je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen samostan sv. Ane, v katerem je do selitve januarja letos gostoval koprski zapor. Najemnino še vedno plačujemo za prostore v Novi Gorici, in sicer 614.000 tolarjev na mesec. Drugi objekti so v lasti Republike Slovenije.

Oskrbovalni dan za enega zapornika nas je lani stal skoraj 15 tisočakov. Največji zavod pri nas je na Dobu, ki so ga zgradili pred 40 leti, a je potreben temeljite prenove. Uradna kapaciteta zavoda je 296 ljudi, a je v njem prav zdaj nameščenih 360 kaznjencev! Ženske s kaznijo več kot dva meseca so zaprte v stari graščini na Igu. Najmanj ljudi sprejme oddelek ljubljanskega zavoda v Radovljici, ki ima uradno kapaciteto 22 ljudi. Lansko povprečje na dan pa je bilo 30 ljudi.

Saj ni res, pa je!

Mehikanci so zaradi pomanjkanja paznikov najeli honorarce kar med – zaporniki! 42 najbolj zastrašujočim kaznjencem so ponudili mesečno plačo od 35 do 150 dolarjev. Francozi pa nameravajo zaradi pomanjkanja prostora do leta 2007 zgraditi 30 novih zaporov. Zaradi vse višjih stroškov z bivanjem obsojencev naj bi polovico novih zaporov predali v upravljanje zasebnikom, Italijani pa naj bi zapora v Pordenonu in Vareseju oddali kar v lizing podjetjem, ki so zapore gradila. V ZDA je praksa podeljevanja licenc zasebnikom že precej uveljavljena. Na drugi strani oble pa Tajci resno razmišljajo o uvedbi spolno mešanih zaporov. »Epidemija« homoseksualnosti tajske oblasti resno skrbi, saj so študije pokazale, da se četrt milijona jetnikom po dolgotrajni zaporni kazni zdijo sojetniki veliko privlačnejši od prelestnih Tajk. Premožni arestanti na Hrvaškem si v zapore bojda naročajo jastoge, cigare in drage prostitutke.

V Singapuru pa so odločili za videokonference namesto živih, mesenih obiskov. Po spletu imajo zaporniki vsakodnevne 20 minutne teleobiske. Če pri nas zaporniki skorajda redno gladovno stavkajo (oziroma po novem plezajo po jablanah), pa si je neki švedski zapornik omislil precej bolj drastičen ukrep. Med gladovno stavko si je s šivanko in navadnim sukancem zašil ustnice. S šestimi šivi, ker mu višje sodišče ni hotelo skrajšati triletne zaporne kazni! Neki Američan pa je odkril (in tako tudi pobegnil), da zobna pasta uspešno topi zaščitno bodečo žico. Potrebuješ le še zobno nitko in … no ja, precej potrpljenja!

Najslavnejše kehe

Zapore so vso zgodovino odrivali na rob družbe. Stran od oči. Zagotovo je najslavnejši »zapor na skali« – Alcatraz, ki je od leta 1963 zaprt oziroma služi kot turistična zanimivost. Ustanova je uspešno delovala 29 let predvsem zaradi svojega enkratnega položaja. 36 kaznjencev je skušalo z otoka pobegniti, domnevno naj bi uspelo le petim, druge so polovili. Dva sta utonila, sedem pa so jih med begom ubili. V povprečju je bilo v Alcatrazu zaprtih okoli 260 ljudi, med njimi tudi najslavnejši mafijec Al Capone. Usmrtitev na otoku niso izvajali. Zapornike so odpeljali na kopno, v najbližji zapor San Quentin, ki ima edini celico smrti v državi in deluje še danes. San Quentin velja za najstarejši kalifornijski zapor (kaznjenci so ga zgradili leta 1854). Slaven je tudi največji zapor čez lužo, Clinton na vzhodni obali, ki ga zaradi mrzlih zim imenujejo tudi Mala Sibirija.

So pa še druge države zapore zrinile na otoke, denimo Panama, ki je kaznilnico pred stoletjem osnovala na sanjskem tropskem otoku Coiba. Takoj za Avstralijo, ki je pravzaprav nastala kot največji zapor na prostem, je danes Coiba največji še delujoči zapor na otoku.

V najslabših časih ne pazniki ne zaporniki niso dobili dovolj hrane, zdravniške oskrbe pa sploh niso poznali. No, na otok je tudi bivša Juga postavila enega najbolj zloglasnih zaporov pri nas – Goli otok. »Prevzgojne metode« so bile po pripovedovanju bivšega interniranca predvsem psihološke: »Nosili smo vodo v vedrih brez dna, prenašali kamne z enega kupa na drugega in nato nazaj, prali so nam možgane s parolami 'Titov put, naš je put', zapirali so nas v samice in nam v popolni tišini spuščali kapljice vode, ki so udarjale ob tla. In spravljale ob pamet.«

Izjemno razvpita v ZDA je tudi šerifova »verižna četa« v Phoenixu, ki velja za edinstveno na svetu. Šerif Joe Arpaio si je izmislil zaporniško delo po vzoru starih filmov, v kateri so moški (in tudi ženske) med seboj povezani z verigami okoli gležnjev in oblečeni v črno-bela črtasta oblačila. Vklenjeni kopljejo jarke, čistijo smeti, delajo v gozdovih itd.

Precej nenavaden turist pa je v zadnjih letih postal belgijski pisatelj Jan de Cock, ki je »gostoval« v 66 zaporih na vseh petih celinah. Najhuje? V Ruandi, kjer se v zaporu za 2000 ljudi tlači 6400 zapornikov, in v Gvatemali, kjer pazniki zapor čuvajo od zunaj, ker je šef kehe že davno postal mafijec, za katerega »črnuhari« vseh 179 zaprtih …

Na ograji postoj Ne veš, kolikšna pot je za menoj, ne vem, kolikšna pot je pred menoj. V hladu tvojega studenca se bom zbistril, v senci tvoje lipe si bom odpočil. Ne veš, kolikšna pot je pred menoj, le to te prosim: na ograji postoj, da ko obrnem se, za trenutek ugleda te srček moj. Stojan Kaiser

Črtaste statistike

Po vsem svetu je zaprtih več kot 9 milijonov ljudi. Absolutno največ zaprtih ima Amerika – 2,03 milijona ljudi. Na drugem mestu je Kitajska z 1,51 milijona, na tretjem pa Rusija z 865 tisoč kaznjenci. Rusija je dolgo vodila v številu zapornikov, a so leta '98 izvedli množični odpust. Na neslavni seznam prvih desetih se uvrščajo še: Belorusija, Bermudi (Velika Britanija), Kazahstan, Deviški otoki (ZDA), Kajmanski otoki (Velika Britanija), Turkmenistan, Belizé in Surinam. Južna Afrika, ki je bila dolgo med »zvezdniško« deseterico, je po podatkih Mednarodnega centra za študije zaporov (International Centre for Prison Studies) na King's College v Londonu po odpravi apartheida padla na 15. mesto.

TEKST: Alenka Kotnik

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri