Forum: Vse za družino, dom in delo!

  • 24.05.2007

 

Dober avto, hude bejbe in debela denarnica? Ali pregovorna slovenska skromnost, delavnost, vera, urejena družina? Katere so naše prave vrednote? In ali so tiste, ki jih recitiramo na izust, enake tistim, ki jih v resnici živimo?

(Foto: Arhiv playboy)

 

V predindustrijskih družbah je veljalo načelo 'vse za vero, dom, cesarja', industrijska doba je poudarjala razum, napredek ter dobiček, na postindustrijskih lestvicah vrednot pa so najviše družina, prijateljstvo, zdravje, ljubezen in delo. Ni slabo za krasni novi svet, kaj?! Glede na raziskave že, toda dežurni podalpski dušebrižniki zadnje čase nekam veliko zmajujejo z glavo in vijejo roke, češ da je tranzicija požrla vse 'ta prave' vrednote.

Politika in vrednote

Premier Janez Janša je tako v publikaciji Slovenija jutri – država blaginje, s katerimi nas je lani obdarila država, zapisal, da so se »stare slovenske vrednote«, kot jih imenuje in zraven našteva ustvarjalnost, delavnost, podjetnost, predanost, pravičnost, odprtost, strpnost, poštenje in solidarnost, »v preteklosti ponekod skrile še tako globoko«.

Javno večkrat slišimo, da v resnici ne cenimo več družine, rojevamo premalo in prepozno, se sebično pehamo za dobičkom in individualno materialno koristjo, bolj kot pošteno delo cenimo iznajdljivost in užitkarstvo, častimo potrošništvo namesto duhovnosti, spodbujamo tekmovalnost namesto solidarnosti, se pretirano ukvarjamo z lepoto telesa namesto s tisto duha in tako dalje in tako naprej. Vprašanje je kakopak kot na dlani: smo kot družba potemtakem v krizi?

Filozof dr. Boris Vezjak s Filozofske fakultete v Mariboru se sicer strinja, da so »z vstopom v tržno gospodarstvo in bolj ali manj turbo(lentni) kapitalizem solidarnost, enakost, sočutje in pravičnost zamenjale vrednote, ki so le-tem nasprotne in tako namesto solidarnosti velja geslo 'znajdi se sam, drugi naj te ne zanimajo'. Po drugi strani pa je družba vedno v krizi in pojem družbene krize bi morali v resnici odpraviti, ker je zgolj podlaga za zlorabe v moralnih in političnih presojah. Kar je zares realno, so partikularne težave. Kriza družbe je zgolj drugo ime za njeno evolucijo.«

Kot je pred nekaj leti na pogovoru o vrednotah in prihodnosti Slovenije, ki jih je nekoč redno gostil predsednik Drnovšek, dejal dr. Niko Toš iz Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede, »se vrednote nanašajo na želene cilje (socialna enakost, svoboda, poštenost) in presegajo omejene situacije in akcije. Vrednote služijo kot kriteriji za izbiranje, ocenjevanje dejanj, dogodkov, politike, ljudi …«

In ker je »spreminjanje vrednot prebivalstva vedno splet spontane družbene dinamike in politike in je slovenska družba vedno bolj vpeta v procese povezovanja izven nacionalnih meja, se po naravni poti spreminjajo prejšnje vrednote samozadostnosti, zaprtosti in podobno,« meni predsednik Sociološkega društva dr. Marjan Hočevar s Fakultete za družbene vede. »Politiki je lahko v pomoč, da se vrednote uspeha in tekmovalnosti same po sebi hitro uveljavljajo. Ob tem pa slabi egalitarizem. Zdi pa se, paradoksalno, da spontano uveljavljanje takšnih vrednotnih orientacij lahko vsakokratna vladajoča politika izkoristi za vrednotno usmerjanje v dve nazorsko povsem nasprotni smeri: v liberalnost ali konservativnost. Nedvomno sedanja vlada zagovarja in skuša uveljavljati nazorsko konservativne družbene vred­note. Pri tem pa se nujno ujema v past in protislovja enostranskega razumevanja sodobnih družbenih trendov. Javnomnenjske raziskave pri nas namreč kažejo, da si ljudje želijo vedno več svobode, avtonomnosti in individualnosti, kar pomeni tudi nepristajanje na vmešavanje države v njihova lastna življenja. Ljudje, na primer, ne bodo imeli več otrok zaradi interesov države, temveč predvsem zaradi svojih interesov, če se bodo za to seveda svobodno odločali.«

Psiholog dr. Janek Musek s Filozofske fakultete v Ljubljani pa o nekam glasnem in pogostem poudarjanju vrednot na političnem govorniškem odru dodaja: »Poudarjanje moralnih, družinskih in duhovnih vrednot morda opazimo predvsem zato, ker ga je bilo v preteklosti bistveno premalo. Sodobni človek pa ni pozabil na vrednote, temveč na njihovo uresničevanje in vrednotno vzgojo, ki pomeni usposabljanje za uresničevanje vrednot. Družba pa, ki se v praksi oddalji od temeljnih človeških vrednot, je obsojena na propad, kot lepo kaže zgodovina.« Dr. Vezjak ob vprašanju promocije vrednot pri politikih odločno pribije: »Ta vlada ne poudarja nobenih vrednot, ker želi iz državljanov narediti ubogljivo čredo, ki ljubi svojega pastirja.«

Ah, ta mladina

»Naša mladina ljubi razkošje, ima slabe navade, prezira avtoriteto in ne spoštuje starejših. Današnji otroci so tirani.« Zveni znano? No ja, citat je vseeno star več kot 2400 let! Sokrat je bil prepričan, da so časi zlate mladine za vselej mimo. Podobnega mnenja so bili tudi stari Babilonci, saj so na glinene plošče zapisali, da so njihovi mladi hudobni, brezbožni, leni in pokvarjeni. Več o tem, katere vrednote manjkajo našim mladim in malo starejšim, preberite v intervjuju z Angelco Likovič (ja, tisto učiteljico, ki je učila malega Janšo) na strani 88.

In če že dandanes marsikdo (tudi ali pa še posebej v političnih in cerkvenih vrhovih, ki so, mimogrede, oboji na dnu lestvic javnomnenjskega zaupanja v institucije) meni, da so mladi usmerjeni izključno v materializem, hedonizem in da so popolnoma izgubili vrednostni kompas, ki so ga prejšnje generacije kakopak imele, raziskovalci presenečeno ugotavljajo, da je današnja mladina morda najbolj konservativna generacija doslej. Tako oglaševalci kot sociologi ugotavljajo, da jih zaznamujejo tradicionalne vred­note – tako zelo konservativne, da bi jih lahko imenovali že kar 'nemladinske', kot se je ob predstavitvi rezultatov raziskave o mladih lani izrazila sociologinja dr. Tanja Rener s Fakultete za družbene vede.

Največje vrednote mladih so namreč (popolnoma enako kot pri starejših Slovencih) družina, želja po otrocih, dobri službi in srečnem družinskem življenju. In če je danes že bivši minister za družino Janez Drobnič pred dobrima dvema letoma izjavljal, da moramo »družino opredeliti kot vrednoto, če hočemo obstati kot narod«, in ga je preveč goreča vnema za dvig rodnosti odnesla s položaja, lahko danes, podkrepljeni s podatki iz raziskav, rečemo le – stric se je zmotil! Žal ali pa na srečo, saj, kot je ob burni javni debati, ki je sledila Drobničevim proti splavu usmerjenim in z modnimi smernicami opremljenim idejam, zapisala sociologinja dr. Mirjana Nastran Ule s Fakultete za družbene vede, mladi otrok nimajo ravno zato, ker družina JE tako pomembna vrednota.

In prav v tem grmu tiči zajčica: mladi naj bi starševstvo jemali tako zelo odgovorno, da si družine ne želijo ustvarjati v napol sprejemljivih saj-bo-že-nekako-razmerah, ampak želijo idealne. »Z mladimi bi bilo nekaj hudo narobe, če v njihovih vrednotnih pogledih uživanje in zabava ne bi bila na bolj častnem mestu kot pri starejši generaciji,« meni dr. Musek, »a to je samo ena stran medalje, saj bomo pri ljudeh, ki se odločajo za otroke bolj zgodaj in imajo več otrok, našli v povprečju močneje izraženo komponento moralnih, družinskih in verskih vrednot.«

In prav te, tako imenovane konservativne vrednote (družina, individualna odgovornost, težnja po zmanjševanju tveganja) so v postterorističnem, kaotičnem negotovem svetu po 11. septembru nadomestile vrednote pregovorno uporne in revolucionarne mladine, kot ugotavlja denimo oglaševalska agencija BBDO. Mladi so s starejšimi sklenili nekakšen prostovoljni pakt, ki se zaradi podaljšanega izobraževanja in mladosti odraža v udobnem sobivanju s starši in odlaganju rojstev, kot je javno že večkrat povedala dr. Nastran Ule. Tako je odgovornost prevladala nad uporništvom, sledenje potroš­niškim trendom in ugodju pa nad svobodo in avtonomijo. Skratka, današnja mladina si prav nič ne želi revolucij. Oziroma, kot stanje opisuje dr. Vezjak, »bi temu rekel izguba smisla oziroma izguba samoidentitete, njene manifestacije pa so še ravnodušnost, egoizem, indolenca, apatija, kari­erizem.«

Lakmusov test

Ali o vrednotah zgolj govorimo ali jih tudi živimo? Drugi na lestvicah merjenj vrednostnih orientacij je denimo pojem majhnih socialnih razlik. »Nova socialno-ekonomska in politična izkušnja ljudi po devetdesetem letu, ob pritrjevanju pomenu zasebne lastnine in tržni zasnovi ekonomskih razmerij, v zavesti ljudi izostri predstavo o socialni vlogi države. Pri tem se vrednote nanašajo na zaželeni cilj: zagotavljanje socialne pravičnosti in solidarnosti,« piše dr. Niko Toš. Poenostavljeno rečeno, država naj poskrbi za uboge, jaz bom pa zase. Dr. Musek je zato prepričan, da je »negativnega egalitarizma (enakost v revščini, ki drugemu ne privošči, da bi imel več kot mi) še vedno preveč, pozitivne prvine solidarnosti in tovarištva pa se neupravičeno izgubljajo«.

In tako nekako se Slovenci vedemo tudi v odnosu do drugačnih. Strpnost je že lepa čednost, ampak, lepo vas prosim, na mojem dvorišču pa ne! Še zlasti ne Romov, ki imajo že dolga leta rekord prvih med nezaželenimi sosedi. Dr. Boris Vezjak pravi, da je primer družine Strojan »zelo dober test, ki je že pokazal rezultate – Slovenci smo nestrpni in ksenofobični. Vsakodnevne vaške straže so dovolj povedne.« Akhm, še posebej, če na barikade pozivajo tudi politiki, kaj? Dr. Janek Musek pa definicijo strpnosti razume nekoliko drugače: »Za takšne primere bi morali imeti bistveno bolj izdelano zakonodajo in še bolj usposobljene strokovne službe (predvsem socialne delavce, inšpekcije in policijo), ki bi poskrbele za marginalizirane družine, njihove probleme, njihovo vzgojno nesposobnost in njihov kriminal. Strpnost kot vrednota pomeni strpnost do ljudi in njihovih razlik ter prepričanj, nikakor pa ne pomeni strpnosti do kršenja norm, nezakonitega ravnanja ali celo kriminala.«

Slovenec = Evropejec

Da se postopoma zmanjšuje pomen vrednote dela in narašča pomen prostega časa, ni za družbo tržnega gospodarstva prav nič nenavadnega. Trendu zadnje deset­letje sledimo skupaj s podobnimi državami. Kljub temu še ni treba biti plati zvona, menijo strokovnjaki, saj je delo (skupaj z družino in domom) še vedno v samem vrhu Slovenčevih vrednot, počasno zmanjševanje njegovega pomena pa pomeni le to, da se tudi pri nas postopoma uveljavlja hedonističen odnos do sveta. Oziroma, kot meni dr. Vezjak, gre za posledico »povečane delovne letargije in zasebnega egoizma posameznika«.

Prosti čas je ena od postmodernih vrednot, ki jih visoko cenijo prebivalci starih članic EU, in tudi sicer dr. Niko Toš ugotavlja, da smo Slovenci precej podobni zahodnoevropskemu življu: »Na dimenziji religioznosti je Slovenija bliže zahodnoevropskim in postkomunističnim državam kot državam z močno katoliško tradicijo.« Kar se tiče sreče in zadovoljnosti z življenjem, smo spet nekje na sredini, manj srečni od zadovoljnih Švicarjev, Fincev, Norvežanov, Nizozemcev, skupaj z Izraelci, Grki, Čehi in bistveno nad Madžari, Poljaki, Portugalci.

Na splošno smo po ugotovitvah te primerjalne raziskave, ki sta jo izved­la norveška sociologa Listhaug in Ringdal, Slovenci relativno nezadovoljni z demokracijo (podobno kot Poljaki in Portugalci) in povprečno zadovoljni z vlado (skupaj z Irci, Angleži, Španci, Grki, Nizozemci, Norvežani). Skratka, kot povzema sociolog dr. Veljko Rus, smo »Slovenci tako prekleto povprečni Evropejci«. Bojda bi tam nekje radi tudi bili, v varnih nedrjih mame Evrope. Če smo malce cinični: kaj bi potemtakem naši dušebrižniki sploh še radi?

Hefova filozofija ali kakšen je pravi plejboj?

Študent psihologije in oče vašega najljubšega čtiva je skozi leta spisal več kot 300 strani tako imenovane Playboy filozofije, v kateri obračunava s puritanistično zgodovino Amerike, ki jo kajpada zavrača, razlaga svoj liberalni odnos do seksa, ki mu je Cerkev z omejevanjem naredila nepopravljivo škodo, in promovira hedonizem v vseh stvareh. Plejboj iz mesa in krvi naj bi bil kozmopolit, divjega in odprtega uma, radoveden, nikakor pa ne rasist in seksist. Osebna, politična in gospodarska svoboda so Hefovi postulati z absolutnim poudarkom na osebni svobodi. Njegova filozofija, pravi, je zelo povezana z ameriškimi sanjami, četudi so ga politiki zavračali, mu podtikali narkomanske posle, nadzoroval ga je FBI, križali so ga religiozni poglavarji …

Alenka Kotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri