Forum: Volilna abstinenca

  • 07.10.2008

Težko je verjeti, da v Sloveniji ne vemo, kdo se volitev ne udeležuje in zakaj. Gre namreč za populacijo, ki predstavlja skoraj 40 odstotkov volilnih upravičencev! Ste med njimi?

(Foto: Shutterstock)

»K olikor vem, resnejše raziskave, ki bi ponudile odgovor na ta vprašanja, pri nas doslej niso bile opravljene. Poznamo strukturo volivcev posamezne stranke, ne poznamo pa strukture tiste populacije, ki na volitve ne hodi,« pravi dr. Saša Zagorc s Pravne fakultete v Ljubljani in član Državne volilne komisije, ki se mu to zdi vsaj nenavadno, če ne neverjetno. V tujini so take raziskave nekaj povsem običajnega. »Če nikogar drugega, bi moralo vsaj politične stranke zanimati, zakaj toliko ljudi ne odide na volitve, da bi vedeli, koga nagovoriti in katera vprašanja izpostaviti.«

Od apolitičnosti do apatičnosti

»Podatke, ki bi govorili o strukturi populacije, ki se volitev ne udeležuje, je težko pridobiti zaradi varovanja zasebnosti volivcev,« pojas­njuje politični analitik dr. Milan Balažic s Fakultete za družbene vede. »Vemo, da je najvišja volilna udeležba med volivci iz srednje generacije, nekoliko nižja med starejšimi in najnižja med mladimi.«

Praviloma so – vzorec niha od volitev do volitev – med tistimi, ki se volitev ne udeležujejo, ljudje, ki so povsem odmaknjeni od politične sfere; deloma je to najnižji sloj urbanega prebivalstva, kmečko prebivalstvo na podeželju in urbani mlajši ljudje, ki zavračajo politiko zaradi svojih vrednot oziroma više vrednotijo kaj drugega kot politiko.

Praviloma ima desnica bolj disciplinirano volilno telo in je volilne abstinence med volivci manj, levica pa teže nagovori lastne volivce, da odidejo na volitve, razen kadar gre za izjemne situacije, kakršni smo bili menda priča prav na zadnjih volitvah.

»Razlogov za neudeležbo na volitvah je milijon,« pravi dr. Balažic. Razlog je lahko apolitičnost ali pa zadovoljstvo z obstoječo politiko, zaradi česar določen odstotek volivcev ne čuti potrebe, da bi se udeležil volitev. Razlog za neudeležbo je lahko posameznikovo mnenje, da se ne da nič spremeniti, da njegov glas ne bo štel, lahko pa je vzrok za neudeležbo tudi posameznikovo mnenje, da nima koga voliti, da ne vidi nobene stranke, ki bi lahko zastopala njegove interese. »Skrat­ka, številni razlogi lahko botrujejo temu, da se volivci ne čutijo nagovorjene do te mere, da bi šli na volitve.«

Sicer je po besedah dr. Balažica glavno lovišče strank bazen neopredeljenih: »V Sloveniji je to bazen okrog 20 odstotkov volilnih upravičencev, ki prehajajo med levim in desnim blokom. To so sredinski glasovi, ki niso vezani na stranke ali na ideologije, ampak so pragmatični.« To je tisti del volilnega telesa, ki ga stranke najbolj napadajo, saj odloča o zmagi ali porazu na volitvah in se ne prekriva s tistim delom volilnega telesa, ki se volitev ne udeležuje.

Po besedah dr. Zagorca lahko razloge za neudeležbo na volitvah razdelimo v tri velike skupine, in sicer na sistemske, kontekstualne in individualne razloge, »na koncu pa jih je vendarle toliko kot volivcev, zato je laže govoriti o tem, kaj vse lahko vpliva na udeležbo«. Eden od dejavnikov, ki lahko spodbudijo volilne upravičence, da odidejo na volišča, je pričakovanje tesnega izida, kar smo videli tudi na zadnjih volitvah.

Pomembno lahko k višji udeležbi prispevajo tudi pozivi voditeljev političnih strank in drugih vplivnih politikov ali mnenjskih voditeljev, ki uživajo ugled med držav­ljani. »Na volilno udeležbo vpliva tudi to, ali volivci čutijo, da je njihov glas upoštevan. Naš volilni sitem pa ima veliko slabosti, saj volivci svoj glas v osnovi namenijo politični stranki, ne kandidatu, kar pa volivce moti.« In ja, ne nazadnje naj bi na udeležbo vplivalo tudi vreme.

Vsi vse

Sodeč po njihovih odgovorih, večine strank, ki so na tokratnih državnozborskih volitvah prestopile parlamentarni prag (razen SLS, v kateri nam niso utegnili pojasniti svojih stališč), 'nevolivci' ne zanimajo prav posebej. V SD so nam pojasnili, da so nagovarjali vse volivce in volivke, njihova mnenja pa vidijo kot ključno točko pri kreiranju svojih politik. V SDS so zapisali, da Ustava Republike Slovenije določa, da ima vsak polnoletni državljan RS pravico voliti in biti voljen.

»Zakaj se posameznik odloči ali ne odloči za udeležbo na volitvah, pa je popolnoma njegova zasebna odločitev in je v SDS ne moremo komentirati.« Po besedah Bogdana Biščaka, sekretarja stranke Zares – nova politika, so tudi oni nagovarjali vse volivce: »Glede na naš program, na naše delo in nastope pred volitvami smo seveda pričakovali glasove liberalnejšega dela volilnega telesa in tistih volivcev, ki so bili nezadovoljni z delom dosedanje vlade.« Menijo, da se volitev ne udeležujejo »ljudje, ki so tako kritični do dela političnih strank, da se jim zdijo vse po vrsti nevrednega njihovega glasu, ljudje, ki ne verjamejo, da je z izbiro na volitvah možno kaj resnega spremeniti v načinu in vsebini dela političnih strank.«

Po besedah Pavla Brgleza, sekretarja DESUS, je stranka nagovarjala vse volilne upravičence, zlasti pa upokojence in delavce z nizkimi prejemki ter invalide in druge, odrinjene na socialni rob: »S tem, kdo so volilni upravičenci, ki se volitev ne udeležujejo, se ne ubadamo, ampak poskušamo uspešno nagovoriti naše potencialne volivce. Za sled­nje vemo, kdo so – 98 odstotkov je starejših od 58 let, med njimi je več kot 70 odstotkov žensk, berejo Nedeljski dnevnik in poslušajo radio Ognjišče.«

V stranki so prepričani, da so jih nagovorili uspešno, volitev pa se po njihovi oceni niso udeležili tisti njihovi potencialni volivci, ki na volišča niso mogli priti zaradi betežnosti ali bolezni, na domu pa ne želijo voliti zaradi strahu pred zlorabami ali pa niso seznanjeni s postopkom volitev na domu.

Tudi v SNS so »tako kot vedno nagovorili vse državljanke in državljane Republike Slovenije.« Predsednik SNS Zmago Jelinčič Pl. je še pojasnil, da so po njihovi oceni volilni upravičenci, ki se ne udeležujejo volitev, »tisti ljudje, ki jim za volitve ni mar, in to je tudi razlog, da se jih ne udeležujejo.«

V LDS so v tej kampanji prav posebej nagovarjali mlade in ženske: »Med mladimi smo namenili posebno pozornost tistim, ki so letos prvič volili, med ženskami pa aktivni populaciji med 36. in 45. letom. Zadnje interne raziskave pred volitvami so nam pokazale, da je med volivci LDS 60 odstotkov volivk.« V neudeležbi državljanov na volit­vah vidijo sicer enega največjih izzivov slovenske politike. »Nanj lahko odgovori le stranka, ki se zaveda vseh možnosti komunikacije z mladimi, od neposrednega stika v vsaki mestni četrti in podeželskem naselju do internetnih skupnosti.«

Mladi abstinenti

Izrazito nagovarjanje mladih volivcev, kakršnemu smo bili priča pred tokratnimi državnozborskimi volitvami, ni nikakršna slovenska posebnost. Med drugim lahko prav v teh dneh spremljamo prizadevanja ameriškega režiserja Michaela Moora, ki želi s filmom Slacker Uprising spodbuditi mlade Američane, da bi volili na prihajajočih predsedniških volitvah.

In zakaj so mladi volilni upravičenci tako zanimivi? Dr. Balažic meni, da nekateri politiki mlade volivce nagovarjajo zaradi ideala aktivnega državljana. Želijo jih spodbuditi k ukvarjanju s politiko, saj se tudi politika ukvarja z njimi. »Praviloma je med mladimi najvišja stopnja volilne abstinence, kar lahko pojasnimo z njihovim življenjskim slogom. Mladi so še precej ločeni od sfere dela in na svoji koži ne čutijo neposrednega vpliva politike. Morda ga čutijo posredno, preko staršev ali okolja, težo politike pa mlad človek začuti šele takrat, ko stopi v sfero dela, v delovni proces, kajti takrat se sooči s hierarhijami, s konflikti glede plač, delitve dobičkov in podobno. Takrat ugotovi, da lahko oziroma bi moral soodločati, tako v podjetju kot širše v družbi. Mladi torej v sfero političnega vstopajo zelo počasi.«

Da to deloma drži, potrjuje izjava 18-letnega dijaka Roberta K., ki bi na zadnjih državnozborskih volitvah lahko prvič volil, pa te pravice ni izkoristil. Pravi, da ga politika niti najmanj ne zanima: »Nekaj politikov in političnih strank sicer poznam, vendar ne vem, kak­šno politiko izvajajo, niti me to ne zanima. Menim, da politiki skrbijo predvsem za lastne interese, zato se mi zdi nesmiselno komurkoli od njih dati svoj glas.«

Takšno razmišljanje pa ni lastno le mladim, zelo podobno namreč meni tudi 80-letna upokojenka Emilija B., ki politikom ne zaupa: »Prepričana sem, da se tudi tisti, ki so sicer načelni in odgovorni, pokvarijo, ko vstopijo v visoko politiko in odtlej zasledujejo le še lastne interese ali pa podlegajo gnilim kompromisom. To je tudi razlog, da ne volim.«

To, da se kdo ne udeleži volitev, pa še ne pomeni, da nima izoblikovanih stališč. Prav nasprotno, lahko ima zelo jasno izoblikovana stališča, torej ni indiferenten, ampak z neudeležbo protestira, kot na primer 24-letna študentka Jasmina Neskić, ki pravi, da ni res, da je politika ne zanima, kar je pogost očitek mladim volivcem. Pred tokratnimi državnozborskimi volitvami je spremljala predvolilna soočenja, vendar je nobeden od politikov ni prepričal, da bi mu zaupala svoj glas. Politika je po njeni oceni splet manipulacij, zato politikom ne zaupa.

»Kako naj zaupam nekomu, ki na preprosto vprašanje, ki terja preprost odgovor: da ali ne, odgovarja deset minut in na koncu sploh ni jasno, kaj je povedal?« Doslej se ni udeležila še nobenih volitev, bi pa se jih, če bi določen politik oziroma stranka pridobila njeno zaupanje. »Ko sem se pogovarjala o tem, ali oditi na volišče ali ne, me je nekdo prepričeval, da imamo na volitvah možnost izbire manjšega zla, vendar sama menim, da je zlo pač zlo, zato zaenkrat ne volim.« Politika je po njenih besedah »milo rečeno, preveč umazana, da bi želela biti del tega,« pa čeprav samo kot volivka.

Stranke nagovarjajo mlade volivce tudi zato, ker menijo, da bo nova generacija mladih, ki vstopa v volilni proces, volila zanje in jim kasneje tudi ostala zvesta. »Mladi so nov bazen glasov in med strankami poteka bitka za glasove iz tega bazena. V preteklosti je bila pri tem uspešnejša levica, v zadnjem obdobju pa je uspešnejša desnica, celo skrajna desnica,« pojasnjuje dr. Balažic.

Po besedah Zenela Batagelja, partnerja trženjsko svetovalne in raziskovalne družbe Valicon, so mlade pred tokratnimi volitvami vsi poskušali nagovarjati drugače kot pre­ostali del populacije, med drugim s koncerti, zabavami, s posebnimi plakati, najdlje pa je šel SD z Red bookom.

»Naredili so tako rekoč 'sub-brand' – nekaj podobnega kot sta ITAK in Orto smart pri mobilnih operaterjih –, ki je bil nekoliko oddaljen od samega SD. Nagovarjal je izključno mlade in internetno populacijo, zaradi svojega odmika pa si je lahko privoščil več kot SD.«

Sicer pa, kot pravi Batagelj, izkušnje kažejo, da sama komunikacija in aktivnosti niti niso tako zelo pomembne kot to, da kandidati na soočenjih govorijo jezik mladih in da so njihovi nastopi energični. »V teh dveh elementih sta bila zagotovo najboljša Jelinčič, kar je dokazal že na zadnjih predsedniških volitvah, in Peče.«

Mladi so za politične stranke zanimivi z več vidikov, med drugim tudi zato, ker bodo ob predpostavki, da bodo zadovoljni s stranko, le-to dolgo volili. »Njihov 'lifetime value', kot temu pravimo v trženju, je visok, tu pa obstaja manjša težava, ker so mladi precej nezvesti potrošniki,« pojasnjuje Batagelj, ki ocenjuje, da se je tokratnih volitev udeležila približno polovica mladih do 30 let, med njimi pa sta bila nadpovprečno voljena SNS in SDS.

Glavni razlog za neudeležbo pa je po njegovem mnenju to, da jih politika ne zanima. »Ko smo jih po zadnjih predsedniških volitvah spraševali, zakaj niso šli na volitve, so se pojavljali vsakodnevni razlogi, ki kažejo na to, da obstajajo zanje pomembnejše stvari, kot je politika.«

Po besedah tako dr. Balažica kot dr. Zagorca pa bi bilo izjemno pomembno, da bi volilo več mladih, saj bi bil to odraz višje politične kulture, ki trenutno v Sloveniji ni ravno na zavidljivi ravni.

Udeležba upada

Volilna udeležba na zadnjih državnozborskih volitvah je bila po neuradnih podatkih, s katerimi razpolagamo ob zaključku redakcije, 63,10-odstotna, torej nekoliko višja od pričakovane, hkrati pa povsem skladna s svetovnimi trendi, značilnimi za razviti svet. »Ti trendi kažejo na upadanje volilne udeležbe. Ta se trenutno giblje okrog 60 odstotkov volilnih upravičencev. Nekoliko večja je takrat, kadar se odloča o pomembnejših vprašanjih,« pojas­njuje dr. Zagorc in dodaja, da je Slovenija svetovni trend ujela zelo hitro, v zadnjih desetih letih.

Pred tem je bila udeležba bistveno večja. Po njegovem mnenju pa bi bilo poleg razlogov za neudeležbo na volitvah zanimivo poznati tudi razloge za oddajo neveljavnih glasovnic – na zadnjih volitvah je bilo takih kar 18.597! »Po moji oceni, ki je sicer ne morem podkrepiti z izsledki raziskav, ampak gre zgolj za oceno, je kar 80 odstotkov neveljavnih glasovnic znak protesta oziroma nestrinjanja s ponujeno izbiro strank in politikov,« pravi dr. Zagorc.

Da bo udeležba na zadnjih državnozborskih volitvah nekoliko večja kot na prejšnjih, je dr. Balažic napovedal že pred časom. »V razvitem svetu je trend udeležbe na volit­vah v upadanju, do nihajev navzgor pa pride, kadar gre za odločitve, povezane s pomembnimi družbenimi prelomnicami ali s političnimi konflikti večjih razsežnosti. Tak položaj smo imeli tokrat v Sloveniji.«

Sicer pa je po eni od interpretacij zmerna volilna abstinenca oziroma neudeležba na volitvah celo zdrava za demokracijo. »Del tistih, ki ne gredo volit, meni, da obstoječa politika dobro deluje, da ni potrebe, da bi se udeležili volilnega procesa oziroma se ne čutijo nagovorjene, da bi sami aktivno posegli v ta proces.

Prevelika volilna udeležba po tej interpretaciji pomeni isto, kot če bi državljani začeli upravljati vozilo z zadnjih sedežev.« Demokracija konec koncev pomeni vladavino politikov, ne vladavine ljudstva. To sicer razdeli karte, potem pa morajo politiki odigrati partijo. V tem smislu je določena abstinenca pokazatelj tega, da demokracija deluje in ne kliče – zaradi velike konfliktnosti – ljudi na cesto oziroma na volišča.

Je sistem optimalen?

Kadar pa je udeležba na volitvah premajhna – na vprašanje, kaj je majhna in kaj velika udeležba, je po besedah dr. Zagorca zelo težko odgovoriti –, se lahko zastavi vprašanje legitimnosti volitev. »V Sloveniji je volilni sistem pač tako strukturiran, da volitve niso obvezne, v nasprotju z nekaterimi državami po svetu, kjer je pravica voliti hkrati tudi dolžnost, in če je ne opraviš, te država kaznuje,« pravi dr. Balažic.

Pri nas takšne sankcije ni, zato je volilna pravica hkrati pravica in odgovornost. »Država pričakuje od posameznika, da se vede kot aktivni državljan, ki ima tako visoko politično zavest oziroma politično kulturo, da na volitvah poseže v politični proces, postane subjekt konstitucije nove oblasti in tega, v katero smer bo šla družba v nasled­njih štirih letih.«

Na vprašanje, ali je takšen volilni sistem torej optimalen v smislu spodbujanja državljanov k aktivnemu poseganju v politični proces z udeležbo na volitvah, dr. Balažic odgovarja: »Ne, vendar sta za to zagato možni le dve rešitvi: ena rešitev je represija, česar se najpogosteje poslužujejo avtoritarni, totalitarni sistemi, ki se nato hvalijo z veliko volilno udeležbo, ki naj bi dokazovala privrženost državljanov sistemu. Druga rešitev pa je možnost svobod­nega odločanja posameznika, da gre na volitve ali pa ne, kar pa pomeni, da dopuščamo t. i. svobodo od politike, demokratično pravico, ki se največkrat izrazi v volilni abstinenci.«

Poseganje z represijo oziroma uvedba obvezne volilne udeležbe tako po oceni dr. Balažica kot po oceni dr. Zagorca ni smiselna. Oba tudi menita, da je udeležba na volitvah za posameznika pomembna zato, ker je to ena redkih priložnosti, ko so državljani povab­ljeni, da odločijo o tem, kdo naj nas vodi v prihodnjem štiriletnem obdobju. Po načelu en človek – en glas je vsakdo povabljen k odločanju, pri tem pa ne štejejo ne zasluge ne pomembnost posameznika.

Volitve so torej pomemben akt, s katerim državljan izkaže svojo aktivno držo. Vzor od stare Grčije naprej je, da se državljan opredeljuje, pa čeprav napačno, da le ni indiferenten do politike. Ta vzor je v sferi političnega navzoč še danes. Politika je namreč javna stvar in se ustvarja z aktivno udeležbo državljanov. »V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da to vlogo prevzamejo stranke in strankarski vrhovi, morda celo nekaj političnih liderjev, ki se med seboj dogovarjajo, to pa potem ni več demokracija,« poudarja dr. Balažic. »Če se odloča za zaprtimi vrati, se demokracija sprevrže v demokraturo, v svojo lastno karikaturo.«

Tekst: Barbara Trnovec

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri