Forum: Tvegani svet spleta

  • 24.09.2010

Pred časom sem v Google vtipkal 'nevarnosti'. Ne spomnim se več, zakaj, vem pa, da je takrat zunaj vladala zima. Sneg je pokrival zem­ljo in trave in skale v gorah, čez katere so smučali turni in ekstremni smučarji ter po njih drveli plazovi, ki so jih kdaj pa kdaj pokopali pod seboj. Pričakoval bi, da se bo moj brskalni prijatelj odzval in nevarnostim dodal plazove ali kaj podobnega, morda prometne, avtomobilske, nevarnosti prašičje, ptičje, sezonske gripe ... Pa ni. Googlov iskalnik je na prvo mesto reči, ki vam strežejo po običajnem življenju, postavil nevarnosti interneta. Kar je po svoje zanimivo. Plazovi so namreč minulo zimo povzročili kar nekaj smrti, o tistih pred tipkovnico pa nisem slišal. (No, zdaj je poletje in, spet, zanimivo, Google pravi, da so plazovi nevarnejši od interneta.)

(Foto: Shutterstock, ilustracija: Goya)

7 fotografij v galeriji

Saj. Samo pomislite, kaj vse je v preteklih letih grozilo in še grozi našim računalniškim življenjem. Virusi. Brskam po spominu in po internetu: Iloveyou, ki so ga izdelali in v svet poslali leta 2000, je znal skriti, premakniti ali uničiti datoteke, z elektronsko pošto pa še danes veselo kroži po svetu. Ali Černobil iz leta 1998 in z rodnim krajem nekje na Tajvanu, ki je tako zloben, da zna za vedno ugas­niti vaš računalnik. Ali SQL Slammer iz leta 2003 s hitrostnim rekordom – v desetih minutah je okužil 75 tisoč računalnikov in za 12 ur ugasnil internet v Južni Koreji.

Ali Melisa, Code red in številni drugi zahrbtni trojanci (omenjam nekatere z lestvice Top 10 viruses of the past decade, najdene na spletu). Pa spomnite se, deset let je od tega, panike ob prelomu tisočletja in tako imenovanega millenium buga, zaradi katerega naj bi prenehale delovati bančne kartice in z njimi vse drugo. Ne bo goriva, ne bo kruha in mleka, ničesar. Pa kraje identitete in druge oblike napadov na naše transakcijske račune pa spletne pornografije, pedofilije, zoofilije, nazifilije ... Res čudno, da smo še živi in blaženi pred tipkovnicami.

In zdaj, ko smo se že skoraj vsega navadili, namestili v računalnike programe, ki obračunajo z napadalci, si omislili varnostne kopije tistega, česar ne smemo izgubiti, ali se pač sprijaznili s tem, da ni nič večno, prileti udarec od tam, od koder bi ga najmanj pričakovali – s spletnih socialnih omrežij, Facebooka, Twitterja in kar je še tega. Od teh prijaznih pomagal za negovanje stika z ljudmi. Za kramljanje, jamranje med službo o dolgčasu, bednem šefu in za sporočanje o tem, da greš narazen z ženo. (Ne morem kaj, da ne bi omenil Jima Carreyja in nekdanje soproge Jenny McCarthy, ki sta prek Twitterja obvestila najbližje o svojem razhodu.)

Sediš tako v intimi svojega računalnika, doma, utrujen od delovnega dneva, delaš pa denimo kot stevard pri Virginu, in pojam­raš svojim budijem o nevljudnih potnikih, s katerimi si imel opravka na svojih letih. Jih imenuješ 'chavs' (kaj pomeni, preberite v Wikipedii). Oni se strinjajo in dodajo še kakšno mastno, kakšno o okvarah letalskih motorjev. He, he, ko bi ti debili vedeli, s kom letijo ... Prideš naslednji dan v službo, kjer podšef tebi in še tvojim 12 kolegom sporoči, da se vrhovnemu, sicer ekscentričnemu zabavljaču Richardu Bransonu, tvoji štosi niso zdeli umestni, pa se lahko pobereš. »Ker,« pove predstavnik kompanije, »posadke letal družbe Virgin Atlantic slovijo po svoji prvo­vrstni skrbi za potnike in zato v našem poslu ni prostora za ljudi, ki se tako obnašajo.«

Ali pa si žena nasilneža, ki te ustrahuje dolga leta in se ga končno znebiš, spraviš iz hiše, si oddahneš in spremeniš svoj status na Facebooku iz poročene v samsko. Svobodna, končno! Čakaš, kaj bo. Ko bo. Nič ne bo. Nasilni mož to prebere prvi, omrači se mu že itak precej omračeni um, pride in te zabode do smrti, kot je to oktobra lani naredil 34-letni voznik tovornjaka Wayne Forrester.

Ali letuješ na Bahamih. In zdaj, marsikdo letuje tam, ti pa bi rad domov odnesel kaj posebnega, kakšen vtis, izkušnjo, ki ni tako zelo običajna, vsakdanja. Hm, kaj se plazi tam za ena reč oziroma žival? Jo uloviš, poslikaš, odreš, spečeš, vse lepo poslikaš, kot je v dobi pikslov navada, in poješ. Njam, njam, mljask, mljask, tak hecen in še kar okusen kuščar. (Aja, pa Američan si.) Daš tega legvana na žaru na Facebook. Zakaj ne bi tudi drugi vedeli, kakšen idiot si, kajne? To zagledajo Bahamci in znorijo. Inkriminirani posnetki – pravi njihova policija – so vsebovali fotografije »osumljencev, ki lovita legvana, kose legvana na ražnju, dva moška, ki to jesta, in moškega ter žensko, ki čistita, kar se zdi kot pritlikav Bahamec«. In končaš v zaporu.

Pa da ne bi pljuvali samo po Američanih (to je tako lahko), dajmo še domač primerek, ki je krožil po spletu. O, recimo jima Alenu in Maji, ki sta se vrnila s poletnega dopusta na hrvaški obali, tam veselo skakljala po plažah in počela bog ve kaj vse, potem pa to objavila na svojih facebookovskih profilih in v splet­nih galerijah. Da bodo še kolegi imeli kaj od tega. No, pa so posnetki končali na erotičnih spletnih portalih. In zdaj, jao, kaj bodo na tale pornič (verjetno je šlo za pornič, kaj bi drugega) rekli starši pa sodelavci. Vidite, kam merim?

Ni kriv internet, ni kriv Facebook, kriv si edino sam, če greš in pošlješ v beli svet fotografije ali izjave, ki bi ti lahko pozneje in v kakšnem drugem kontekstu škodovale. Evropska agencija za varnost omrežij in informacij (Enisa) opozarja, da večina uporabnikov ne pozna tveganj pri uporabi splet­nih omrežij, tudi oziroma zlasti kadar dostopajo nanje prek svojih mobilnikov (ta trend je v velikem razmahu). Zlahka se lahko zgodi kraja identitete, zloraba osebnih podatkov ali izguba kakšnih zaupnih podatkov, kar lahko škodi tako vam kot podjetju, v katerem ste zaposleni. Pa jih mimogrede fašeš po grbi.

Da bi bili v prihodnje varni pred nemarnimi tatovi identitet, svetujejo, da se držite naslednjih navodil: Vedno dobro premislite, katere informacije o sebi, kakšne fotografije (jasno, ne fotografije, primerne za izdelavo osebne izkaz­nice), videoposnetke in drugo objavite v svojem profilu, še najbolje je, da uporabljate psevdonime (Bjorn) in na seznam prijateljev nikoli ne dodajate ljudi, ki jih ne poznate osebno (ja, največji džek je tisti, ki ima največ frendov na Facebooku). Nikoli pri registraciji v socialno omrežje ne uporabljajte službene e-pošte (aha, kolikim se je zdajle kolcnilo), ustvarite si raje novega (Gmail, Yahoo, Hotmail), posebej namenjenega za tovrstna druženja, in svoje druge naslove elektronske pošte s tem obvarujte pred posilstvom.

Bodite tudi previdni, kaj objavljate o drugih (pa vas zasrbi, kajne?), ognite se javnemu obrekovanju čez podjetje, v katerem ste zaposleni (firma je firma, dokler je firma) in pod nobenim pogojem ne dovolite drugim vpogleda v vaše osebne podatke (okej, ženi, če vam ravno stoji za hrbtom, medtem ko čebljate s sošolko iz srednje). V svoj mobilnik nikoli ne shranjujte gesel (treba si jih bo pač zapomniti), uporabljajte varnostne nastavitve (sploh veste, kje so?) in izklopite možnost geografskega lociranja (tristo medvedov, zakaj sem si potem sploh kupil takšen mobilnik!?). In seveda, kar bi moral pravzaprav biti prvi korak, preberite pravila in pogoje uporabe, ko se registrirate v socialno omrežje. Da ne boste pozneje jokali.

»Podatke lahko združujemo,« pojasnjuje Zvezdan Martič, tehnični svetovalec RTV Slovenija, ki je med prvimi v Sloveniji opozarjal na pasti interneta, in to počne še danes. »Če nekje objavim, da ravnokar odhajam na jadranje, nekje drugje pa svoj naslov, potem lahko potencialni lopov ve, kdaj je moja hiša prazna.« Preprosto, kajne? Če si uporabnik Facebooka, obenem pa še naiven, pridejo in ti odnesejo pohištvo. In ker tepci so in tepci vedno bodo, klinc jih gleda, aneda, seveda, lahko tukaj napravimo piko in gremo tipkat kak drug članek.

E, ne moremo. Na neki čuden način smo namreč vsi notri, kot je rekel Drago Jančar v Velikem briljantnem valčku ali pa Bora Đorđević 'svi smo u mašini', tudi tisti, ki se nasmehnemo ob Facebooku in podobnih namišljenih druženjih. Mi smo varni. Nismo. »Na spletu nismo anonimni. Nam se to zdi, ampak nismo,« pravi Martič. »Vse je sledljivo, vse je ohranjeno. Vsakega se da najti, vsako našo aktivnost. Stvari, ki se nam na prvi pogled zdijo nepomembne, nam lahko škodijo. S tem nočem strašiti ljudi, naj ne uporabljajo spleta, je pa treba vedeti, da vsaka pošta, ki jo pošljemo, velja kot dokument.

Tudi sodišča uporabljajo e-pošto kot dokaze. In če koga na mejlu ali v chatu nekam pošlješ, se bo to nekoč nekje uporabilo. Glejte, šestkrat me je nekam poslal. Stvari lahko potegnemo tudi iz konteksta. To, da ponoči obiskuješ porno strani, ni nič nezakonitega, ampak če boš naslednji teden kandidiral za predsednika Zveze prijateljev mladine, bo tvoj protikandidat s tem podatkom, do katerega bo nekako prišel, uničil tvojo kandidaturo. Vsak naj sam pri sebi
razmisli, kaj njegove dejavnosti pomenijo. Pa če se vrneva k Facebooku: če greš na morje in se slikaš zgoraj brez in se ti to zdi popolnoma normalno, saj si ja na plaži ...

Žal, toda taisto fotografijo bo lahko tvoj sodelavec obesil na hodniku v službi. Takrat se ne boš več počutil oziroma počutila normalno in ti bo neprijetno. Ljudje praviloma niso dovolj pazljivi.« Kdaj ste nazadnje vtipkali youporn? Ali vaša žena ve za to? In ko ste že tam, ste poskusili z njenim imenom? Mogoče pod: my ex ... (Hecamo se, saj je najbrž ni tam.) Razumete. Ni nujno, da ste popoln tepček, pa vas doleti.

Znana je peripetija, bolje, neljubi spodrs­ljaj, ki si ga je marca letos privoščil Facebook. Takrat je zaradi odpovedi trdih diskov začasno izginila desetina fotografij, ki jih na portalu hranijo uporabniki. Veselje za vse tiste, ki so jih na veliko objavljali, ne da bi pomislili na posledice. No, resda so bili na žalost vseh tistih zgornjih potem iz varnostnih kopij vsi posnetki povrnjeni, a vedite, da tudi v primeru izbrisa fotografije še zdavnaj ne potujejo nujno naravnost v digitalna nebesa. Portal Ars Technica je v ta namen maja 2009 opravil poseben test in poprej naložene pos­netke poskušal izbrisati s štirih najbolj pri­ljub­ljenih portalov.

Na Flickrju in Twitterju se je to zgodilo razmeroma hitro, v vsega nekaj sekundah so bile neposredne povezave do fotografij popolnoma mrtve. Na Facebooku in Myspaceu pa se je dogajalo, da so bile fotografije kljub izbrisu prek neposrednih povezav dostopne še vsaj 14 dni po izbrisu.

Paziti je torej treba, kako se na spletu razgaljate. Stvari ne morete prikriti kar tako, čez noč. Ko vas pač doleti streznitev. Lahko vas na primer ujamejo v službi, kot Natalie Blanchard iz Quebeca. Njen psihiater je potrdil, da boleha za hudo obliko depresije, in je temu primerno uživala v bolniški ter skladno s svojim ponorelim statusom prejemala nadomestilo za plačo vse do trenutka, ko je zavarovalnica odkrila njene dopustniške fotografije na Facebooku. No, dopust pa kazanje ­joškov že gre skozi, a kaj ko je punca neizmerno uživala na nastopu slačifantov Chi­­­p­pendales, posnetki z njenimi oslinjenimi ust­nicami pa so končali na spletu. Depresivno? Pa so jo dobili s tičkom v roki. Facebook torej tudi podjetjem omogoča, da špijonirajo za svojim zaposlenimi. Kar te napravi depresivnega, četudi prej nisi ali se zgolj delaš.

»To je res sociološki fenomen,« pritrjuje Ajda Jerman Kuželički s Fakultete za družbene vede, sodelavka projekta Safe.si. »Na internetu objavljaš zelo široki množici ljudi, zdi pa se ti, da to počneš zasebno, ker pač sediš doma in sam tipkaš pred računalnikom. Ko nekaj objaviš na Facebo­oku, imaš mogoče v mislih pet ali deset prijateljev, ki bodo to videli, vidi jih pa 300, 400 tvojih prijateljev. Če jih ima vsak med njimi svojih 300 ali 400, gre to že v deset tisoče. Toda to si je težko predstavljati. Čeprav je internet javni medij, deluje čisto drugače kot radio ali televizija. Pred mikrofonom ali kamero se že zavedaš, kdaj si v etru, internet pa je nov pojav.«

Safe.si je nacionalna točka ozaveščanja o varni rabi spleta za otroke in mladostnike v Sloveniji. Projekt Varnejši internet plus, ki je del komunitarnega programa EU, izvajajo Fakulteta za družbene vede, ARNES in Zveza potrošnikov Slovenije. »Na neki šoli,« dodaja, »so opravili zelo zanimiv preizkus, ko so od učencev zahtevali, naj s seboj prinesejo svoje natisnjene Facebookove strani – in so se vsi uprli, da ne, da to lahko kdo vidi.«

Kar nas pripelje do najbolj ogrožene vrste uporabnikov interneta in tudi Facebooka – mladih. Ti, saj veste, že po definiciji ne sodijo med najbolj previdne in v kakšno bolj oddaljeno prihodnost zroče ljudi, ker je pač, kot pravi rek, mladost norost. Pa gredo in kaj spijejo … Tudi mi smo, ojoj, pa še kako, ampak v naših časih bi se končalo z glavobolom in meglenimi spomini, ki se jim da oporekati, težko pa se je dandanašnji, v dobi mobilnih telefonov s kamerami in podprt z maligani, upreti skušnjavi ovekovečiti to za vse večne čase in seznaniti s tem kogarkoli, ki ga to zanima. Vključno s kak­šnim potencialnim delodajalcem, ki čez leto, dve ob odpiranju prijavnic za razpis pogoogla tvoje ime.

»Na svoji nekdanji gimnaziji, celjski, sem predaval dijakom in jim govoril: glejte, napili ste se ga in objavili svoje fotografije, pa kak­šne posledice so lahko ...« pripoveduje Martič. »Pa je nekdo v šali rekel, in ima celo prav, da je tudi France Prešeren pil, a je kljub temu postal največji slovenski pes­nik. V redu, ampak opozorim te pa, da je danes splošno sprejeto, da te za službo ali karkoli drugega pogooglajo. In če o tebi najdejo same neumnosti ali večinoma neumnosti, ti to gotovo ne bo v plus. Zelo slab izgovor je, da vsi to počnejo. Če se vsi pretepajo, če vsi preklinjajo, jemljejo drogo, to še ne pomeni, da moram to početi tudi jaz. In vsi nikoli ne pomeni zares vsi. Tudi če to počne 90 odstotkov ljudi, to še ne pomeni vsi.«

Podobne izkušnje ima tudi Ajda Jerman Kuželički: »Ko mladim govorimo, naj ne objavljajo kakšnih neprimernih fotografij s kak­šnih divjih pijanskih zabav, ker bodo imeli zaradi njih v prihodnosti težave. In nam pravijo: ne, če ne bom imel takšnih slik. Nam bodo pa rekli, da smo čudaki, ker jih imajo vsi. Kaj je bilo pa s teboj narobe, a nisi imel mladosti? Gotovo se z internetom stvari spreminjajo, ne vem pa, ali je to dobro.« Kako 'nevzgojno' socialna omrežja vplivajo na mladostnike, je razvidno tudi iz analize prometa na spletu. Še pred nekaj leti je bilo okoli 20 odstotkov uporabe interneta posvečene pornografiji (v devetdesetih je bil delež veliko višji). Internet is made for porn!

Kje, če ne na svetovnem spletu, smo si pa pod­robno ogledovali, kako poteka razmnoževanje pri človeški vrsti? A vse več mladih med 18. in 24. letom starosti v zadnjem času raje zahaja na ta socialna omrežja. Še več, trendi migracij mladostnikov (pa tudi starejših) na tovrstna omrežja so povzročili, da so se temu prilagodili tudi pornjaki. Zdaj spletni portali, kot sta youporn.com ali redtube.com, beležijo tudi po pet milijonov unikatnih obiskovalcev na mesec.
A ne glede na to, da uporabniki Facebo­oku (po poročanju ASCI – American Customer Satisfaction Index) očitajo pomanjkljivo varstvo zasebnosti, nenehno nadgrajevanje in spreminjanje videza vmesnika, vsiljivo oglaševanje, težave med navigacijo po strani, mnoštvo nadležnih aplikacij in še kaj, njegova priljubljenost nezadržno raste. Bomo čudaki, če v prihodnje ne bomo zraven pri tej invaziji na našo zasebnost? Če pa so vsi tam!

Bucibuc in nago ritko na splet

»Sporne se mi zdijo tudi kakšne fotografije dojenčkov, ki jih objavljajo mlade mamice. Denimo na previjalni mizi ali že takoj v porodni sobi pa na kahlici. To se mi tudi ne zdi v redu. Ko bo ta otrok prišel v prvi, drugi razred in bodo sošolci našli kakšno tak­šno sliko, jo natisnili in prinesli v šolo, mu bo nerodno. Ja, odrasli se kakšnih stvari na internetu zavedajo celo manj kot otroci. Saj pravimo, da so otroci kot nekakšni aboridžini na spletu, domorodci, odrasli so pa priseljenci, ker so se ga morali nekako priučiti, medtem ko so se otroci vanj že rodili. Zato upamo, da se bodo reči popravile in da bodo otrokom v šolah in že v vrtcih razložili, katere nevarnosti prinaša internet s sabo.« Ajda Jerman Kuželički

Prijatelji za vedno

»Največji krog, ki ga lahko ustvariš v življenju in ga obvladuješ, je 150 ljudi. To se ni spremenilo že od prazgodovine, ker tak­šno omejitev, biološko, postavljajo naši možgani. Mišljeni so vsi sosedje, sodelavci, širši krog znancev. To je tvoj krog, ljud­je, za katere veš, da so, da lahko računaš nanje. Na Facebooku, kjer velja, da več 'prijateljev' imaš, večji frajer si, gredo te številke do tisoč in več. In ko objaviš kak­šno fotografijo ali komentar, res ne moreš pomisliti na vseh tisoč ljudi, kaj bodo oni s tem naredili.« Ajda Jerman Kuželički

Kako si seksi, punčka!

»Meni se zdijo problematična mejna pod­ročja, ki so na videz nedolžna in se policija z njimi ne ukvarja, naredijo pa veliko več škode. In sicer razne spletne strani 'glasuj zame'. Tam mladina, 10-, 12-letni otroci, nalaga svoje fotografije, ki jih drugi ocenjujejo. To je že v izhodišču problematično, ker ni meril, kaj je dobro, kaj slabo, ampak je to povsem prepuščeno samim otrokom in se to zelo hitro sprevrže. Zelo hitro se organizirajo in zato, da bi pomagali svojemu prijatelju ali prijateljici, začnejo načrtno blatiti druge. In je nekdo, ne kriv ne dolžen, deležen negativne kritike. Poleg tega tudi zelo hitro postane jasno, kaj dviguje ratinge. To, da napišeš, kako rad prebiraš Shakespearja, pri 12-letni populaciji ne pomaga. Če pa rečeš, da rad žuraš, in pri tem odpreš še dva gumbka več, pa dvigne rating. Ko gre to v skrajnost, ko se temu ocenjevanju pridružijo pedofili, je seveda še huje. Ampak zares prihaja do tega, da se 12-letne deklice slikajo napol gole ali v kopalkah in se ob njihovih fotografijah pojavljajo komentarji: 'kako si seksi' ali pa 'prasica debela'. To se mi zdi grozljivo in ne razumem, kako to, da se policija ob tem ne zgane.« Zvezdan Martič

Facebook – kdo je to?

To je Mark Zuckerberg, kar gotovo veste. Ta je pri 26 letih eden najbogatejših ljudi na svetu (kar tudi veste) in najmlajši med milijarderji – njegovo premoženje namreč ocenjujejo na štiri milijarde dolarjev. Rodil se je v kraju White Plains nekje v bližini New Yorka in odraščal v kraju Dobbs Ferry, spet nekje drugje blizu New Yorka. Oče in mati sta ameriška Juda in nasploh bo Zuckerberg ravno pravšnji za številne ljubitelje antisemitskih teorij zarot. Programirati je začel v srednji šoli, razvijal je računalniške programe, zlasti tiste, ki so se ukvarjali s komunikacijskimi orodji in igrami, ter blestel v klasičnih predmetih, kot je latinščina, s katero je šarmiral tudi na Phi­llips Exeter Academy, kamor se je vpisal po končani srednji šoli.

Brez dvoma brihten fant je poleg tega izdelal program za očetovo podjetje, pa še igro Risk (Tveganje) in glasbeni predvajalnik Synapse, ki se je s pomoč­jo umetne inteligence sproti prilagajal uporabnikovemu okusu. Reč je bila obetavna, pa so trznili tako veliki igralci, kot je Microsoft, jo poskušali kupiti v paketu s Zuckerbergom, a se je raje odločil za študij na Harvardu. Tam se je tudi pridružil judovski bratovščini z imenom Alpha Epsilon Pi (a vidite, a vidite?). Wikipedia dodaja še to, da je bil na Harvardu znan tudi po tem, da je rad recitiral verze iz epskih pesnitev, kot je Iliada.

Med poletnimi počitnicami 2004 se je fant odpravil v Kalifornijo, v Palo Alto, in tam z nekaj prijatelji, s cimrom Dustinom Moskowitzem in še nekaterimi, najel manjšo hišo, v kateri je uredil svojo prvo pisarno. Jeseni so se sicer nameravali vrniti na Harvard, a tega do danes niso storili. Facebook, za katerega je Zuckerberg dobil idejo že na Phillips Exeter Academy, kjer so urejali neke vrste seznam študentov z njihovimi fotografijami in podatki – in se je imenoval, ja, uganili ste, Facebook – je, potem ko se je Zuckerberg na menda precej sporen način znebil še nekaterih sodelavcev, začel svoj pohod.

Tisti, ki jim je tole premalo, bodo morali počakati na oktober in na film The Social Network (Družabna mreža), ki je nastal po scenariju Aarona Sorkina (ta je pred tem skrbel za vrstice Martina Sheena in drugih v nadaljevanjih Zahodno krilo), napisanem po knjigi The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, A Tale of Sex, Money, Genius and Betrayal (Naključni milijarderji: Ustanovitev Facebooka, zgodba o seksu, denarju, nadarjenosti in izdaji) pisca Bena Mezricha. (Teoretično bi torej lahko prebrali tudi knjigo, ampak kdo bi bral, kajne?)

Se pravi film. Ta pa tega človeka menda ne kaže v prav lepi luči. Začne se v baru na Harvardu leta 2004, ko Marka, študenta drugega letnika, zapusti dekle, naveličano njegovega težavnega značaja, on pa pijan vdre v univerzitetni računalniški sistem, sname fotografije deklet in njihove podatke ter jih lepo uredi na spletni strani in ponudi študentom v ocenjevanje. Zaradi navala pol ure po objavi spletne strani odpove računalniški sistem Harvarda. Zuckerberg se komaj izogne izključitvi, mu pa da uspeh misliti, zato s prijateljem stran spremenita v družabno mrežo, v katero se lahko sprva včlanijo študentje Harvarda, ­pozneje pa še tisti z drugih univerz. Knjiga ­temelji na pričevanjih tega prijatelja, film pa je dopolnjen še z dokumentacijo, zbrano v novinarskih člankih in sodnih dokumentih. Zuckerberga kaže kot blagega avtista, ki po uspehu lahko uresniči svoje življenjske sanje: nadleguje ženske po barih in ga zanima samo seks. Tega si kot uspešen poslovnež seveda lahko privošči v velikih količinah.

Poslovno združevanje

Seveda socialna omrežja niso rezervirana zgolj za poročanje o trenutnem partnerskem statusu (»od danes naprej sem spet samska, juhu«, temu čivku pa sledi 570 klikov prijateljic na gumb 'Like') ali lepljenju neprimernih posnetkov z dopusta, kjer se pač vaš maščobni pas ne more več skrivati pred radovedneži (prvi odgovor na fotografijo: »Lejga, pujska, ko smo skupaj, ga pa not tišči!«). Obstajajo socialna omrežja, kot je Linkedin (www.linkedin.com), namenjena poslovnežem, strokovnjakom, direktorjem ... pa tudi vam v pomoč pri razvijanju kariere in iskanju novih priložnosti.

Seveda ne gre le za teženje drugim o novi službi, ki jo potrebujete, in za brskanje po bazi zaradi iskanja potencialnih novih strank, gre tudi za odlično mesto, kjer lahko podjetja radostno sodelujejo pri različnih projektih, tkejo poslovne stike. Prednost? To lahko počnejo uporabniki na poti, na čisto drugem koncu sveta, le omreženi morajo biti. Poleg tega Linkedin omogoča skupno rabo dokumentov, uporabniki pa lahko celo vidijo, s čim vse se ukvarjajo in denimo kakšno strokovno čtivo trenutno prebirajo ljudje, ki so v podobnem poslovnem segmentu. Trenutno naj bi ideje, informacije in priložnosti med sabo izmenjavalo kar 70 milijonov profesionalnih uporabnikov.

Kratka zgodovina socialnih omrežij

MAREC 2003: Javnosti se predstavi Friendster, maja odpre vrata profesionalcem namenjeni Linkedin, čez pet mesecev pa mu sledi Myspace.

FEBRUAR 2004: Skupina harvardskih študentov odpre Facebook. Ker je bilo članstvo sprva omejeno na izbrane univerze, so Facebook takrat naslavljali kot 'študentsko' različico Friendsterja.

MAREC 2004: Myspace prehiti Friendsterja po številu ogledov strani.

APRIL 2005: Medijski magnat Rupert Murdoch označi internet in njegov razmah za pravega razširjevalca informacij, medtem ko časopisom priljubljenost upada. Mladi ljudje se po njegovem mnenju ne želijo zanašati na neko božanstvo, ki jim bo od zgoraj govorilo, kaj je pomembno. Čez tri mesece Murdoch kupi Myspace za 580 milijonov dolarjev.

JULIJ 2006: V San Franciscu na svetovni splet pričivka Twitter.

MAJ 2007: Facebook izda platformo, na podlagi katere lahko razvijalci začnejo ustvarjati aplikacije za ta spletni portal.

OKTOBER 2007: Microsoft premaga Google v boju za 1,6-odstotni delež Facebooka, za katerega mora odšteti 240 milijonov dolarjev. Po pogodbi naj bi bil takrat Facebook vreden 15 milijard dolarjev.

NOVEMBER 2007: Facebook splavi oglaševalsko platformo Beacon, ki objavlja nakupovalne navade uporabnikov. MoveOn.org to kampanjo označi kot napad na zasebnost.

APRIL 2008: Facebook po številu unikatnih obiskovalcev portala dohiti Myspace.

NOVEMBER 2008: Facebook poskuša prevzeti Twitter, a mu spodleti. Član uprave Peter Thiel pozneje prizna: »Kupčijo bi morali skleniti s Facebookovimi delnicami. In morali bi ugotoviti, koliko so delnice sploh vredne.«

JANUAR 2009: Preden so se vsi drugi mediji sploh mogli odzvati, je Twitter že poročal o padcu letala v reko Hudson. Prvi zabeleženi čivk o dogodku je bil: »Pravkar sem videl, kako je na Manhattnu padlo letalo v reko.«

APRIL 2009: Facebooku se pridruži 200-milijonti uporabnik.

JULIJ 2010: Na Facebooku naj bi bilo že skoraj 500 milijonov aktivnih uporabnikov.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri