Forum: Stanovanje za nogo!

  • 22.02.2008

Če vas podre avtomobil, ne boste ravno obogateli, toda zavarovalnici se vam kljub temu splača zatežiti.

(Foto: Ivana Krešić)

3 fotografije v galeriji

Da Slovencem želja po pravici v medsebojnih sporih ni tuja, zadostuje, če nič drugega, že bežen vpogled v našo literarno zapuščino. Recimo Aškerčev Mejnik pa pravica, ki jo je iskal hlapec Jernej, in še kaj bi se našlo (Jurčičeva Kozlovska sodba v Višnji Gori, vsaj njo je treba omeniti). Izbrani zgodbi sta zanimivi tudi zato, ker kažeta na to, kako so si Slovenci nekoč predstavljali vzpostavljanje pravice. V prvem primeru jo doseže šele neka višja sila, v drugem nihče. A od tistih časov je preteklo mnogo vode, pa so se Slovenci kljub slabim izkušnjam vendarle oprijeli odvetnikov, oni pa sodišč, kakršnakoli ta že so – z zaostanki, ki jih pridelujejo.

Število odškodninskih tožb namreč narašča. Po podatkih z ljubljanskega okrožnega sodišča (glej tabelo) se je to v petih letih več kot podvojilo.

Okrožno sodišče v Ljubljani

Leto Število odškodninskih tožb

1999 547

2000 565

2001 732

2002 863

2003 1195

Če bi človek le bežno ošvrknil te številke, potem pa še dnevne naslove v (rumenem) časopisju, bi sklepal, da se Slovenija približuje Ameriki ali vsaj našim predstavam o tožbarskem raju na oddaljenejši strani Atlantika. Tožbe razžaljenih in ponižanih, pretepenih, okradenih, povoženih ... Ne morem si kaj, da ne bi omenil najlepše cvetke, ki sem jo zasledil med prebiranjem časopisne dokumentacije, in sicer tožbe Mirana Muhiča, lastnika kobile Artanide, proti Marku Slaviču, lastniku žrebca Scury Lobell.

Slavičev žrebec naj bi leta 1994 med pripustom in parjenjem tako poškodoval tožnikovo kobilo, da je ta čez nekaj dni poginila. Njegov zahtevek naj bi z zamudnimi obrestmi vred znašal 23 milijonov tolarjev. (Kar je skoraj toliko, kot je pred nekaj leti od Mladine za pretrpene muke ob pisanju o nezakonitem financiranju predvolilne kampanje svoje SLS zahteval Marjan Podobnik.) »Saj ne rečem, da ni bila simpatična,« so se v konjsko dušo vživeli pri Nedeljskem dnevniku in v imenu toženčevega žrebca opisali dogodek, »samo nekam stisnjena je bila. Gospodar Marko je dejal, da nisem zanjo. Artanido sem zaplodil po svojih najboljših strasteh.

Po pripustitvi in parjenju se je še ovsa nazobala pri meni, v naslednjih dneh pa se je raznesel glas, da sem devico s svojim prevelikim in premočnim udom med erotično veselico pretrgal, da je zbolela. Veterinar je kasneje dejal, da je preminila zaradi ‘sepse po raztrganini vagine’. Zdaj se ljudje tožijo zaradi mojega tiča in hočejo zaslužiti osem milijonov tolarjev ...«

Čeprav se ni lepo smejati ob katerikoli smrti, pa magari konjski, kar nekako razumemo novinarskega kolega, da se je opisa tega primera lotil, kakor se ga pač je. Ta konjska tožba bi še v Praksi delovala nekam smešno, pa smo od njih že vsega hudega vajeni. Se Slovenija torej približuje Ameriki, kakor si jo predstavljamo? Je Amerika res obljubljena dežela tudi za tožarjenje ali gre za stereotip?

»V bistvu je,« potrjuje dr. Lojze Ude, direktor Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. »Nekako je, ker se tam vsaka škoda skuša realizirati in porazdeliti na nekakšno ekonomsko teorijo prava, pri kateri je zlasti važno, kako porazdeliti rizike škod, ki nastanejo v zvezi s posameznimi dejavnostmi. Je pa Amerika po svoje neverjetna,« dodaja, »ker obstajajo po eni strani tisoči in tisoči primerov, ki gredo mimo vseh procedur, se ne končajo z odškodninsko odgovornostjo, po drugi strani pa posamezniki s sredstvi ali podporo organizacij, društev, ki se zagrizejo v spor in ki imajo v sistemu precedenčnega prava precejšnje možnosti, da naletijo na sodnika, ki razmišlja drugače in jim je naklonjen.

Slovenija se temu modelu ne približuje, formalno sploh ne, samo nekatere nove oblike škode se pojavljajo, zlasti škoda za odgovornosti pri opravljanju različnih dejavnosti – odvetniške, zdravniške, kjer tovrstnih sporov v preteklosti skoraj ni bilo.«

Največji medijski odmev ponavadi dosežejo nenavadne tožbe, kot je omenjena živalska na murskosoboškem sodišču, ali tiste, ki jih proti novinarjem ali politikom sprožijo razžaljenci, pa čeprav pomenijo skromno manjšino vseh, s katerimi se ukvarjajo slovenska sodišča. Večino med njimi predstavljajo tiste, ki izhajajo iz plačil odškodnin zaradi avtomobilskih nesreč.

Najbrž bi jih bilo še več, če se ne bi pred slabimi tremi leti v ZDA v oglasne panoje zagledala mariborska pravnika Rok Snežič in Nenad ¤ukić in ugotovila, da ponujajo nekaj, česar v Sloveniji do tedaj še ni bilo. »Zasledil sem plakat, na katerem je bila fotografija porscheja in pred njim dekle z ovratnico zaradi poškodbe in denarjem v roki ter pripisom – sreča v nesreči,« razlaga Snežič, direktor največje slovenske odškodninske družbe, ki te dni v Velenju odpira svojo deseto poslovalnico. »Marsikdo se je v Sloveniji zaletel z avtomobilom, pa ni vedel, kam naj se obrne. Naj gre k odvetniku, na zavarovalnico ...«

Poravnavin delokrog obsegajo avtomobilske nesreče pa tudi nezgode na delovnem mestu in na javnih površinah. Če si recimo zaradi luknje na pločniku sredi Ljubljane (Maribora, Celja, kjerkoli) zlomite nogo, je po obligacijskem zakoniku za to odgovoren vzdrževalec javnih del. Lepo odkrevsljajte na urgenco, potem pa z odškodninskim zahtevkom do tega vzdrževalca, ki ga bo predal zavarovalnici, pri kateri je zavaroval to odgovornost.

Odškodninske družbe s svojimi zahtevki ne gredo na sodišče. »Naš namen je izvensodna poravnava,« razlaga Snežič. »Z njo stranki prihranimo čas. Dostikrat vprašam ljudi, ki pridejo k nam, kaj jim je ljubše: danes dobiti milijon ali čez pet let milijon in dvesto tisoč? Res je, da s tožbami lahko dobiš več denarja, traja pa to najmanj dve ali tri leta.«

Poravnava je s tem ‘ameriškim’ načinom prodrla tudi v Slovenijo in ima – po direktorjevih zagotovilih – od tristo do štiristo strank na mesec. Sprejmejo vsakogar, za kogar menijo, da jim lahko z njegovim zahtevkom uspe, plačilo, ki ga zahtevajo, pa znaša deset odstotkov izplačanega zneska. Uspešni so 97-odstotno. Lepo in prav, a svojim agresivnim oglaševanjem so stopili na žulj slovenskim odvetnikom, ki tega zaradi določila v svojem kodeksu ne smejo početi.

»Odvetniška zbornica Slovenije je do družb Poravnava, Odškodnina in podobnih zavzela naslednje stališče,« nam je odgovoril glavni tajnik zbornice Mitja Stupan. »Njihovo delovanje je nepravilno in škodljivo. Nepravilno zato, ker se poslužujejo reklame, ki je zavajajoča in neresnična. Ni namreč res, da navedene družbe lahko oškodovancu preskrbijo višjo odškodnino in hitreje, kot to lahko storijo odvetniki. Kolikor nam je njihovo poslovanje znano, je to poslovanje za stranko, ki uveljavlja odškodnino, dražje. Zanje namreč odškodninske zahtevke sestavljajo odvetniki, s katerimi sodelujejo in ki dobijo stroške svojega dela plačane od zavarovalnice. Poleg tega morajo stranke določeni odstotek (okrog 10 %) plačati še tem družbam.«

»Zavist, gre za navadno zavist,« odgovarja Snežič. »Od vsega navedenega drži le omenjenih deset odstotkov. Že dve leti in pol govorijo o našem škodljivem delovanju, pa niti enkrat niso pojasnili, zakaj naj bi bilo škodljivo. Poslali so nam že tri tržne inšpekcije, ki so podale mnenja, da je naše oglaševanje v skladu z vsemi predpisi. Za to trditev bi odvetniško zbornico lahko odškodninsko tožil.«

»Nisem eden tistih, ki takoj zavpijejo: z zakonom uredimo neko stvar!« pravi dr. Ude, ki smo ga povprašali po izvedenskem mnenju. »Zastopanje pred sodišči opravljajo odvetniki, tudi notarji imajo svoj delokrog. Tudi svetovanje je lahko dejavnost, treba je le določiti meje tega delovanja. Pri teh družbah je problem, kako zagotoviti, da ne bodo opravljali odvetniških storitev, po drugi strani pa ne moremo preprosto zavzeti stališča, da to njihovo delovanje ni dopustno.«

A saj spori med odvetniki in odškodninskimi družbami večine običajnih uporabnikov njihovih storitev niti ne zanimajo, in če so zaradi medsebojne konkurence oboji kaj cenejši in prizadevnejši v svojem boju za stranko, toliko bolje.

Salmonela

Če vas po obisku lokala, kjer ste si privoščili kosilo ali večerjo, zvije in preživite noč na straniščni školjki ali celo, bog ne daj, v bolnišnici, potem se velja prepričati, ali niste žrtev salmonele. Če ste in če lahko dve priči potrdita, da ste obedovali v tem lokalu, če ste shranili račun in si pridobite potrdilo sanitarne inšpekcije, da je bila pri njih na obisku res salmonela, potem lahko računate na najmanj 350.000 tolarjev, z malo daljšim bivanjem v bolnišnici pa celo do 750.000 tolarjev.

Mesnica

Po koliko je naše zdravje? Kako sodišča določijo višino odškodnin?

»Pri materialni škodi naj to ne bi bil problem,« zatrjuje dr. Ude, »toliko pač, kolikor znaša materialna prizadetost. Problem je nepremoženjska škoda. Odškodnine zanjo se počasi višajo, so pa vedno v sorazmerju z bogastvom neke družbe. To se je lepo videlo v prejšnji Jugoslaviji, ko so bile tovrstne odškodnine višje v Sloveniji kot na Kosovu in v Makedoniji.«

In nižje kot v razvitih državah Evropske unije. Tako je še danes. Po zatrdilih direktorja Poravnave boste za tretjino na boljšem, če se v vas zaleti nemški voznik kot pa slovenski, in kar za polovico na slabšem, če v vozilu namesto domačega Nikija Laude sedi hrvaški, bosanski ali srbski. Sicer pa je odškodnina, ki jo lahko izterjate od zavarovalnice, odvisna od mnogih dejavnikov: resnosti poškodbe, starosti poškodovanca in celo njegovega spola.

Če ste ženska, boste namreč za iznakaženost dobili več kot podobno poškodovan moški. Na prvem mestu med poškodbami med slovenskimi udeleženci prometnih nesreč čvrsto sedi nateg vratne hrbtenice, ki predstavlja kar dobre tri četrtine vseh zahtevkov, največ pa lahko poškodovanci iztržijo za izgubo katerega od udov, in sicer od 15 do 35 milijonov. Približno toliko, kot bo (mogoče) dobil lastnik nesrečne kobile.

V številkah:

  • Pretres možganov (izguba zavesti, 14-dnevna hospitalizacija): 2 do 4,5 mil. Sit
  • Izguba vida (50 %): 5 do 6 mil.sit
  • Izguba sluha (50 %): 1,5 do 2 mil. sit
  • Nateg vratne hrbtenice: 300.000* do 2** mil. sit

* brez terapij s 14-dnevno bolniško,

** športnik, mlajši človek, zmanjšanje življenjskih aktivnosti za tretjino, 40 terapij in tri mesece bolniške

  • Zlom reber: 500.000 do 2 mil. sit
  • Zlom katerekoli druge kosti: 500.000 do 1,5 mil. sit
  • Izguba uda: 15 do 35 mil. sit
  • Iznakaženost (brazgotina zaradi avtomobilskega stekla v velikosti 5 do 10 cm): 1 do 1,5 mil. sit

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri