Forum: Športni agenti

  • 09.12.2008

Pionir športnega agentstva, Bob Woolf, je nekoč izjavil, da je ta posel »zrasel od ničelne konkurence v industrijo, v kateri lahko vsakdo s telefonom najde svojo nišo«. Kar po eni strani pomeni, da je mogoče s pravim pristopom narediti zgodbo o uspehu, po drugi strani pa, da je možnost zlorab in slabih praks nevarno velika. Kako pa je v Sloveniji?

V slovarju je agent opredeljen kot zastopnik podjetja pri sklepanju kupčij, ki obiskuje stranke na domu, zato bi po analogiji lahko rekli, da je športni agent tisti, ki zastopa športnika in obiskuje klube, sponzorje in druge, ki lahko kakorkoli pripomorejo k uspešnemu razvoju kariere njegovega varovanca.

Odstotki

V dobi, ko so finančni tokovi v športu vsako leto večji, je razumljivo, da na športnem trgu iščejo svoje priložnosti tudi športni agenti, kvaziagenti oziroma zastopniki, pooblaščenci ali kakorkoli jih že želite imenovati. Razmah športnih agentov si najlaže predstavljamo na podlagi Fifinih podatkov, po katerih je bilo marca 2006 registriranih 613 nogometnih agentov, v letu 2008 pa že kar 3800!

Njihova primarna naloga je, gledano tradicionalno, da svojemu varovancu zagotovijo čim boljšo pogodbo s klubom. Netradicionalno, sodobno pojmovanje funkcije športnega agenta pa pomeni, da so njegove naloge v smislu 'all inclusive' storitve tudi iskanje osebnih sponzorjev, svetovanje pri naložbah oziroma upravljanju premoženja, računovodstvo, davčno svetovanje, izobraževanje, skrb za odnose z javnostmi ...

Skupni imenovalec sodelovanja med športnikom in agentom bi moralo biti takšno usmerjanje športnikove kariere, da bi ta čim prej dosegla vrhunec in tam čim dlje obstala. To bi šport­niku v času aktivne kariere prineslo čim večji zaslužek in omogočilo finančno stabilnost tudi po koncu profesionalnega športnega udejstvovanja.

V športno razvitem svetu se s športniki ukvarjajo športne agencije, in ne agenti posamezniki, ki sami ne morejo poskrbeti za vsa našteta področja. Največja športna agencija na svetu, IMG, skrbi za najbolj nadarjene mladostnike v okrilju svoje akademije. Ustvarila je na primer Moniko Seleš in zanjo skrbela vso njeno kariero.

Dejstvo pa je, da se tradicionalna vloga agentov čedalje bolj krči, saj je v razvitih profesionalnih ligah, kjer so zaslužki šport­nikov omejeni, vedno manj manevrskega prostora za pogajanja o športnikovi plači. Tako se je na primer NBA all stars igralec Ray Allen sam pogajal o višini šestletne, 70,9 milijona dolarjev vredne pogodbe, in tako privarčeval vsaj 2,8 milijona zelencev, kolikor bi znašala provizija agenta. Takšna usmeritev je razvidna tudi iz višine provizije, ki znaša od dva do pet odstotkov vsake plače športnika, medtem ko znašajo provizije za osebna sponzorstva tudi do 20 odstotkov pridobljenega zneska.

Bogata praksa

Športni marketing v Sloveniji je še v povojih in šele čaka na razcvet, kakršnega doživlja v večjih gospodarstvih. Takšno okolje pa je kot nalašč primerno za kvaziagente in njihovo ribarjenje v kalnem. Samo nogometna krovna organizacija ima v okviru licenciranja s pravili urejen status agentov. To pa ne pomeni, da se ne pojavljajo težave, saj ima obilo preglavic pri reguliranju delovnega področja agentov; ravno v tem času se sooča s tožbo 21 agentov proti svetovni krovni organizaciji in združenju agentov.

Gre za tožbo Laurent Piau, v kateri združeni agentje zatrjujejo, da obstoječi Fifini pravilniki ovirajo oziroma onemogočajo mobilnost igralcev, zlasti mlajših od 18 let; da so pravila pri zamenjavah klubov prestrogo določena; da so prestopi omejeni samo na prestopne roke; da je igralčeva enostranska odpoved pogodbe skoraj nemogoča; da ima arbitraža v sporih preveliko moč in da morajo takšne predpise privzeti vse nacionalne zveze. Na potrebnost dodatnih oziroma dopolnjenih pravil na tem področju opozarja tudi evropska komisija v beli listini o športu, v kateri izpostavlja korupcijo, pranje denarja in izkoriščanje mladoletnih igralcev.

Slovenski rokometna in košarkarska zveza bosta morali pandorino skrinjico šele odpreti. Skrb vzbujajoče je, da lahko na tem področju deluje vsakdo, ki ima pet minut časa in željo po dodatnem popoldanskem zaslužku, ne da bi bil kjerkoli evidentiran kot posrednik, kaj šele agent! Namenoma uporabljam termin posrednik, saj iz besede zastopnik že samo po sebi izhaja, da takšna oseba zastopa interese nekoga drugega, kar pa je v sistemu, kakršen je pri nas, prej izjema kot pravilo.

Pri takšnih posrednikih je vprašljivih več stvari. Začnemo lahko pri izobrazbi. Ali dejansko poznajo pravila, ki so jih postavile panožne zveze in ki se nanašajo na odnose med klubi in igralci? Koliko poznajo in razumejo pravo? Se spoznajo na računovodstvo? Imajo sklenjeno kakršnokoli zavarovanje poklicne odgovornosti? Kakšna je pravna oblika njihovega delovanja – imajo registrirano družbo, popoldansko dejavnost ali delujejo v sivi coni ekonomije?

Odgovore na vsa ta vprašanja je mogoče poiskati v bogati praksi slovenskega športa. Pri prestopih med klubi je dovolj, da posrednik pozna kogarkoli v klubu, ki lahko vpliva na udejanjenje prestopa. Tak­šno negativno izkušnjo, ki je svoj epilog dobila na sodišču, je doživel tudi košarkar Matjaž Smodiš, ko je še igral za Krko: »Moj agent je nenehno pritiskal name, da moram igrati za Olimpijo. V podpis mi je ponujal pismo o nameri, predpogodbe, vse mogoče.

Da bi imel mir, sem takrat brez pravega in resnega svetovanja podpisal en izvod predpogodbe, vendar sem podpisal vse strani razen zadnje. To naj bi po zagotovilih agenta imela le jaz in on kot morebitno izhodišče za pogajanja ob koncu sezone. Ta dokument se je že naslednji dan znašel pri direktorju Olimpije, ki je kasneje zoper mene sprožila tudi sodni postopek. Moj agent pa se je v tej tožbi znašel kot Olimpijina priča, čeprav mi je še isti dan, ko sem mu poravnal vse obveznosti, na štiri oči zagotovil, da je zgodba z Olimpijo končana.

Ko sem prišel domov, me je v nabiralniku čakala tožba. S tem človekom sem takoj po tem prekinil vse stike. Še prej sem mu plačal enoletno provizijo, ker nisem želel nikomur ostati nič dolžan. Bil sem mlad in naiven in kot tak lahek plen,« pravi kapetan evropskih klubskih prvakov.

Tudi zlati olimpijec Primož Kozmus razkrije, da z agenti ni imel sreče: »Ravno sem v postopku razhajanja z nemškim agentom. V atletiki je agentova naloga v prvi vrsti ta, da zagotovi nastopanje na čim večjih mitingih. Jasno pa bi poleg tega moral priskrbeti tudi kakšnega sponzorja in urediti tudi kakšne druge stvari v zvezi z mojo kariero. Tega žal ni bilo. Mitinge bi si lahko tudi sam 'rihtal'. Dejansko je bil zelo lepo plačan za malo dela. Pri sponzorjih pa so mi pomagali prijatelji. Dobesedno.«

Še slabše, kot se je Kozmusu, se godi našemu najuspešnejšemu reli vozniku ­Andreju Jerebu: »Za svojo kariero sem vedno skrbel sam, saj v Sloveniji nisem našel podjetja ali posameznika, ki bi se s tem profesionalno ukvarjal. Dejstvo pa je tudi, da reli v Sloveniji ni najbolj odmeven medijski šport in posledično ni velikih zaslužkov. Verjetno je tudi to dodaten razlog za pomanjkanje agentskih storitev.«

Predsednik Sindikata športnikov Slovenije in član vodstva FIFPro (mednarodnega združenja profesionalnih nogometašev) Dejan Stefanović je v času aktivne kariere in kasneje med opravljanjem svoje funkcije naletel na raznovrstne primere. Od tega, da »so trenerji sami pripeljali določenega igralca v klub in tako nastopali v vlogi njegovega zastopnika ter posledično dobivali plačila od igralčeve plače«, do tega, da je agent svojega varovanca vprašal, ali je zadovoljen s 300 tisoč markami. Igralec je na takšen znesek pristal, posel pa je bil sklenjen za milijon dvesto tisoč mark. Razlika je bila seveda agentov zaslužek. To se je zgodilo v tujini.

»Nevzdržno je, da imajo agenti tako visoke provizije samo za posredovanja pri prestopih! Prestop se namreč zgodi, ker je igralec dovolj kakovosten in si ga določen klub želi, ne pa zaradi prizadevanj agenta. Tako na primer Fifin pravilnik ureja, da je višina agentove provizije v primerih, ko ta ni dogovorjena, le triodstotna. To pa pomeni, da tudi dogovorjena ne bi smela biti znatno višja, kaj šele, da bi presegala vred­nost športnikovega letnega zaslužka,« dodaja Stefanović.

Stefanović razkrije, da so pogosti tudi primeri dvojnih pogodb, »ko imajo posredniki eno pogodbo sklenjeno s klubom, drugo z igralcem. Tako pri istem prestopu pridobijo dvojno provizijo. Sindikat lahko na takšne primere opozarja zveze in svojim članom pomaga tudi s strokovno pravno pomočjo, vendar pa so vsa prizadevanja zaman, če ni vzpostavljenega celovitega sistema. Pogosto se bojujemo z mlini na veter.«

Edini ratio pri takšnih 'poslih' je postranski zaslužek vseh, ki pri prestopih sodelujejo. Ker zastopniki nimajo ne svojih podjetij ne zavarovanja poklicne odgovornosti in ker nemalokrat izkoristijo zaupanje igralcev ter z njimi podpišejo nevzdržne in sramotne zastopniške pogodbe, se dogaja, da plačilo za posredovanje pri prestopu zahtevajo v enkratnem znesku ob prestopu. Kaj pa se zgodi, če klub neha plačevati igralcu kmalu po sklenitvi pogodbe? Epilog takšnega sodelovanja je tudi ta, da igralec pogosto ne ve, ali bo socialne prispevke in nezgodno zavarovanje plačeval klub ali jih bo moral sam.

Profiti

In že smo pri zaslužkih posrednikov in agentov! Pri registriranih agentih v Sloveniji je normalna provizija pri plačah športnikov od 5 do 15 odstotkov, v Ameriki le od tri do pet odstotkov, medtem ko je pri posrednikih v Sloveniji odstotek navadno bistveno višji in zgornja meja tudi ni določena s kakršnimikoli pravili. Večkrat se je tako zgodilo, da se je posrednik s športnikom dogovoril za plačo, nato pa od kluba izposloval nekajkrat višji znesek.

Posred­nikova provizija je bila v takšnem primeru razlika med plačo in izposlovanim znes­kom, torej v nekajkratniku športnikovega zaslužka. Odstotek zaslužka je bistveno višji pri sponzorskih pogodbah, navadno okoli 15 odstotkov (menedžerja Michaela Schumacherja se je prijel vzdevek Mr. 20 %). Takšno stanje v Sloveniji gre pripisati predvsem nerazvitosti trga. Če bi bilo na trgu več dobrih agentov in bi športne zveze poskrbele za jasna pravila na tem področju, bi bila tudi konkurenca hujša. Šele to pa bi pomenilo tudi profesionalizacijo dejavnosti.

Zaradi vsega tega ljudje ob omembi športnega agentstva najprej pomislijo na bajen in lahek zaslužek. Takšno stanje kar kliče k ureditvi. Vzpostaviti je treba sistem pravil, ki bi določala, kdaj lahko agent vzpostavi kontakt s posameznimi igralci, ki imajo še veljavne pogodbe v svojih klubih, koga je treba o takšnem kontaktu obvestiti, s kom se agent v okviru kluba lahko pogaja, zgornjo mejo provizij ... Takšna pravila že vsebujejo pravilniki svetovne nogometne organizacije in pravilniki ameriških profesionalnih lig.

Agent bi moral biti strokovnjak, ki na podlagi lastnih znanj in sposobnosti svojemu varovancu svetuje na vseh pomembnih področjih njegovega življenja – pri tem moramo poudariti predvsem pridobivanje osebnih sponzorstev, upravljanje športnikovega premoženja, skrb za primerno izobrazbo in ne nazadnje tudi skrb za varovančev osebnostni razvoj.

Naši športniki

Koliko je slovenskih športnih zvezdnikov, ki so jim agenti zagotovili sponzorsko pogodbo? Velika večina je prepuščena sama sebi in svojim vrhunskim rezultatom. Šele z odmevnimi rezultati v svetovni konkurenci opozorijo gospodarstvenike nase in si tako izborijo drobtinice v marketinških proračunih.

Večina slovenskih športnikov, ki imajo agente, se tem lahko zahvali kvečjemu za to, da jim zagotovijo čim boljši klub oziroma nastopanje na čim uglednejših tekmovanjih. Sponzorske pogodbe, pojavljanje v medijih, izobrazba, skrb za osebne finance in celo sponzorske pogodbe tudi za čas po koncu aktivne kariere so pri nas prej izjema kot pravilo. Športniki bi namreč morali biti osredotočeni na to, kar najbolje obvladajo. Vse drugo bi morala biti skrb njihovih agentov.

Če se ozremo po največjih slovenskih šampionih, najdemo le peščico takšnih, ki so bili deležni primerne skrbi. Eden izmed njih je gotovo Jure Košir, ki je že zelo zgodaj, z 21 leti, podpisal pogodbo s športno agencijo IMG. »Šele tedaj sem dobil pravo predstavo o tem, kako je treba poskrbeti za športnika. Gre za popolnoma profesi­onalen odnos na vseh področjih. Sam sem sicer malce pogrešal bolj osebno obravnavo, vendar se je treba zavedati, da je to industrija.

Po štirih letih sva skupaj z mojim takratnim agentom agencijo zapustila in samostojno sodelovala naprej. Zelo pomembno je imeti agenta, ki ti pomaga in svetuje, ko ne zmaguješ. Takrat se tudi pokaže, ali dejansko dela za športnikovo ali svojo korist,« pravi upokojeni smučar in sedaj tudi sam agent.

Agentova velika vloga naj bi se pokazala tudi takrat, ko je športnik poškodovan. Takrat je izredno pomembno, da zna ohraniti veljavnost obstoječih pogodb in ne izvajati prevelikega pritiska glede vrnitve v športno areno. V takšnih primerih se športniki prevečkrat vdajo pritisku okolice in odločijo za uporabo nedovoljenih sredstev.

Kaj pa, če ne gre za superzvezdnika? Če gre za športnika brez enormnega potenciala? Tudi on potrebuje nasvete! Najprej potrebuje odkrit pogovor o razvoju svoje kariere. Jasno bi mu moralo biti predstavljeno, da najverjetneje samo zavoljo športne kariere ne bo mogel živeti vse življenje. Temu bi moralo slediti načrtovanje prihodnosti na vseh področjih. Nemalo je šampionov, kakršen je Matti Nykänen, ki so po koncu aktivne kariere zakockali vse svoje prihranke in nazadnje prodali celo odličja s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger.

Osnovna naloga in tudi poslovna logika agenta bi morala biti, da iz vseh svojih varovancev, kolikor je to mogoče, naredi zvezdnike oziroma maksimira njihov finančni potencial in zgradi močno osebnostno znamko (brend) športnika. Biti agent športniku, ki zmaguje in je uspešen, je lahka naloga v primerjavi s sistematično gradnjo pravega šampiona. Osnovni pogoj za takšen razvoj pa je vzpostavitev preglednosti na tem področ­ju. Na potezi so nacionalne panožne zveze, ki morajo vsaka na svojem področju urediti sistem pravil, s katerim bo urejeno delovanje športnih agentov.

Svoj prispevek bodo morali dati tudi klubi in ne nazadnje športniki sami. Dokler bodo zadovoljni zgolj z drobtinicami, ki bodo padle z bogato obložene mize, je nerealno pričakovati zasuk v pravo smer. Klubi pa bodo morali začeti posle sklepati samo z agenti, ki imajo veljavno licenco (če ne slovenske, pa mednarodno) ali pa s strokovnjaki, ki imajo zavarovanje za poklicno odgovornost (na primer odvetniki). V prihodnosti bi bilo lepo videti uspešnega slovenskega športnika, za katerim stoji slovenski športni agent.

V Sloveniji za zdaj še ni športnega agenta oziroma specializirane agencije, ki bi se ukvarjala s celovitim zastopanjem športnikov. Res je, da smo majhni, nikakor pa zaradi tega nismo nesposobni. Če premoremo vrhunske športnike v celi paleti različnih športnih panog, ni nikakršnega razloga, da ne bi premogli tudi vrhunskih športnih agentov. Gotovo pa to zahteva nenehno izobraževanje in sledenje smernicam čedalje bolj globalizirane športne industrije.

Blaž Bolcar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri