Forum: Smrt paprija?!

  • 10.09.2008

Časopisi imajo čedalje manj strani, naklade so vsak dan nižje, vedno manj pa je tudi tistih, ki prisegajo na listanje sveže natisnjenih črk ob jutranji kavi. Poleg zastarelosti v luči sodobnih naprav jih tare še hiranje oglaševanja. Jim grozi konec?

(Foto: Goya)

Na prvi pogled že. Hja, tudi na drugega, saj se ob razmahu kakega novega medija hitro začne govoriti o smrti do tedaj prevladujočega. Dobesedno – saj veste, Video Killed the Radio Star. No, napoved se vendarle zdi preuranjena. Kaj pa ta, da utegne tisk pokončati nekaj podobnega Amazonovi elektronski knjigi kindle? Medtem ko knjiga vseh knjig vsebuje (kaj pa drugega kot) množico knjig, se elektronska naprava za branje časopisov s pomenljivim imenom read&go vsako uro samodejno osveži z novicami številnih časnikov. Hja, le kdo bi potemtakem še listal po novicah včerajšnjega dne!

Berem, torej sem

Hm, primerno za začetek, toda ali sploh še beremo?! Če ameriški časniki v povprečju na leto izgubijo 2,5 odstotka naklade, če se je drastično skrčilo število njihovih strani, če vsebujejo vedno manj zgodb, ki so poleg tega čedalje krajše, potemtakem »časopisi sicer še niso mrtvi, počasi pa že lahko pišemo osmrtnice«. Tako so v uvodu v letno Poročilo o stanju medijev 2008 zapisali v Projektu za odličnost v novinarstvu ameriškega raziskovalnega centra Pew. Med črnimi dejstvi še navajajo: zmanjševanje oglaševalskih prihodkov, zniževanje plač in množično odpuščanje novinarjev ter padanje delnic časopisnih hiš že tretje leto zapored.

Na drugi strani se sicer resda povečuje branost internetnih izdaj časnikov, toda še zdaleč ne tako hitro kot upada trend listanja papirnatih čas­nikov. Poleg tega tudi spletni oglaševalski prihodki ne rastejo dovolj hitro, da bi založniki lahko preštevali konkretne denarce iz tega naslova. Za zdaj nekako velja, da vsi investirajo v internet in čakajo, kaj bo.

K nam ti trendi – podobno kot vse drugo – prihajajo z nekajletno zamudo. Naklade dnevnikov neusmiljeno upadajo. Iz preglednice revidiranih podatkov prodanih naklad Slovenske oglaševalske zbornice je razvidno, da so v zadnjih štirih letih naklade padle prav vsem trem večjim dnevnikom. Delo kot absolutni 'zmagovalec' je od julija 2004 do junija letos izgubilo približno 20 tisoč izvodov, Dnevnik tri tisoč in Večer sedem tisoč. Tudi Slovenske novice kot najbolje prodajani dnevni časopis se temu niso mogle izogniti, saj danes natisnejo približno šest tisoč izvodov manj kot pred štirimi leti. Edini, ki se lahko pohvali z rastjo naklade v zadnjih štirih letih, je poslovni dnevnik Finance.

Po podatkih Nacionalne raziskave branosti za letos je največji upad dosega publike doživelo (spet) Delo, doseg pa je v primerjavi z lani upadel vsem razen Večeru, pa tudi Financam, ki pa jim podatki o nakladi kažejo ravno obratno stanje. Metodologija, ki ni naklonjena maj­hnim časnikom, pa še kaj bi se našlo, so ob tem zapisali v januarskih Financah …

Tokrat se bomo političnim kupčkanjem s časniki in z morebitnim negativnim posledicam v prodanih izvodih izognili.

Toda eno je gotovo – Slovenci tradici­onalno kofetkanje ob naročenem ali kupljenem jutranjem časniku opuščajo. In s čim ga nadomeščajo? Strokovnjak za marketing in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Miro Kline denimo opaža, da so »brezplačniki močno povečali naklade in branost časopisov. Njihov pojav je posledica rigidnosti klasičnih dnevnikov in tednikov, ki so prepočasi reagirali na spremembe, ki jih je v potrošnjo medijev in z njimi povezanih novic prinesel internet oziroma digitalna revolucija.« O slednji še pristavi: »Med prilagajanjem spremembam na trgu so se vsi mediji zaleteli v napačne smeri.

Tiskani mediji želijo postati TV-studii, TV-postaje pa pakirajo zgolj tiste (praviloma zelo površne in pomanjkljive) informacije, ki jih imajo, v nekoliko drugačno obliko – na zahtevo. Napaka! Edini pravi odgovor je integrirano uredništvo, ki pokrije vse dnevne novice, zabavo in druge informacije v vseh oblikah in v vseh dimenzijah ter jih je nato zmožno glede na zahtevnost uporabnika ustrezno prilagoditi in šele nato posredovati. Tukaj so povsem zatajili in sedaj se širijo alarmantne novice o tem, da se ne splača delati časopisov, oddaj ali drugih klasičnih oblik množičnih sporočil.«

No, časopise se še vseeno splača tiskati, vsaj kaže tako. »Dokler se časopisi izdajajo, se to očitno splača. Pa naj se financirajo sami (torej z dovolj ustvarjenimi prihodki) ali pa jih je nekdo zaradi lastnih interesov pripravljen financirati. Resna podjetja s strateš­kim ciljem po preživetju pa poleg tega svoje napore zagotovo vlagajo v reševanje nastale situacije in iščejo načine preživetja v prihodnosti,« pravi profesorica za ekonomiko poslovnih sistemov na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko dr. Dijana Močnik. In kot kaže, tako menijo tudi veliki časopisni baroni, ki poleg interneta vlagajo tudi v prevzeme časnikov. Sam Zell je prevzel družbo Tribune, Rupert Murdoch je zapravil pet milijard dolarjev za Dow Jones, ki izdaja The Wall Street Journal. Za ameriški Playboy je ob tem dejal, da je prevzel »odličen časnik, ki ga bomo naredili še odličnejšega. Prepričani smo, da bomo povišali naklado in povečali obisk na internetu.«

Do zdaj je veljalo, da so velike založbe s tis­kanjem časopisov dejansko tiskale denar, in zdaj se najbrž že zanašajo na podobno e-prihodnost. Ko je lanskega julija družba Tribune objavila, da je v prvem četrtletju njen zaslužek padel na samo 59 odstotkov zaslužka prejšnjega leta, se je zgodilo nepričakovano. Namesto da bi njihove delnice strmoglavile, je družba do konca dneva pridobila na stotine milijonov zelencev. Investitorji so očitno ob množičnem govorjenju o koncu časopisov pričakovali še slabše rezultate. Dr. Peter Sekolča iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper pojasnjuje: »Razvoj in uporaba novih medijev nikoli v bližnji zgodovini nista bila linearna v smislu, da je pojav novega medija popolnoma zasenčil stare medije. Uporaba in ponudba medijev se je kombinirala, prav tako pa je dandanes opaziti vodoravno širjenje multimedijskih sistemov v navezi s klasičnimi mediji.«

Črne številke

»Ne verjamem,« je oster Warren Buffett, po Forbesovi lestvici najbogatejši človek na zemeljski obli, »časopisni zaslužki upadajo, zelo malo verjetno je, da bi bile naklade in število oglaševalskih strani pri večini časopisov v naslednjih petih letih večji, kot so danes. Težko je zaslužiti v poslu, ki je v konstantnem upadu.«

Res, časnikom napoveduje precej trnove čase nemalo raziskav, med njimi tudi tista ameriškega inštituta za raziskovanje javnega mnenja Zogby International, ki ugotavlja, da kar 67 odstotkov Američanov meni, da tradicionalni mediji in novinarji v njih nimajo pojma, kakšnih novic si njihov uporabnik sploh želi. Na splošno jih je s kakovostjo novinarstva nezadovoljnih 64 odstotkov in zato se čedalje pogosteje zatekajo, kajpada, k internetu. Skoraj polovica (48 odstotkov) jih tako internet navaja kot svoj primarni vir informacij. Seveda so ti odstotki drastično večji pri populaciji pod 30 let – teh se samo še sedem (!) odstotkov informira iz časopisov. Namesto tega uporabljajo vse žive tehnikalije, od mobilnikov in blackberryjev do podcastov na iPodih.

»Že drugo leto zapored ugotavljamo krizo ameriškega novinarstva. Ljudje cenijo kakovostno novinarstvo, a so nezadovoljni s tistim, kar dobijo,« ugotavlja eden od soustanoviteljev Inštituta za povezano družbo (iFOCOS) Andrew Nachison, »in medtem ko poslovneže v industriji novic skrbi prihodnost, Američani svoje nezadovoljstvo izražajo že danes. Časopisne hiše seveda morajo investirati v nove produkte in storitve, in deloma tudi že so, a ne smejo pozabiti na kakovost in vpliv novinarstva. Tudi v to je treba investirati.« In pri tem so biznismeni precej že pogrnili na izpitu.

Iz podatkov Projekta za odličnost v novinarstvu je razvidno, da je 85 odstotkov velikih časopisov (z naklado nad 100 tisoč izvodov), kot so denimo LA Times, Chichago Tribune ali Washington Post, odpuščalo novinarje. Med tistimi z nižjo naklado je takih 52 odstotkov. Posledično se je ta davek najbolj izrazil prav v kakovosti, kar so v omenjeni raziskavi brez dlake na jeziku priznali tudi uredniki. Samo lani je prek luže v časnikarski branži izgubilo službo vsaj tri tisoč ljudi. Tribune je z novim lastnikom Samom Zellom na začetku leta napovedal od 400 do 500 odpuščenih, na valentinovo je New Yorker odpustil 100 ljudi, prav toliko pa jih je moralo zapustiti tudi San Francisco Chronicle.

Uredniki tako žalostno ugotavljajo, da »odhajajo najbolj izkušeni in najbolj talentirani. Veterani novinarstva, ki so poznali utrip družbe, bili zavezani novinarskim vrednotam in strokovnosti. Z odhodom izkušenega urednika oslabita celoten proces in verodostojnost časnika.« Praviloma jih zamenjujejo mladci, ki so, kar se tiče sodobnih tehnologij in produciranja zgodb kot po tekočem traku, pravi multipraktiki. Poleg zgodbe za časnik mimogrede spišejo še verzijo za spletno izdajo, mobilni novičarski servis, posnamejo video za lokalni TV-studio itd. Dandanes je čas pač denar, zgodbe se pišejo na hitro, pod večjim pritiskom, z manjšim številom manj izkušenih poročevalcev, dejstva preverja manj urednikov in redaktorjev …

Prihranek, ki na koncu vendarle stane. Anders Gyllenhaal, izvršni urednik Miami Heralda z naklado 240 tisoč izvodov, tako pravi: »Še nikoli nismo bolj potrebovali dobrega novinarstva. V globalnem svetu, v kakr­šnem živimo, je vse prepleteno. Kar se zgodi v Karakasu, prizadene tudi nas. Toda oglaševalcem je vseeno, kateri medij jih ponese pred oči publike. Če se bodo vsi oglasi preselili na MySpace, Facebook ali eBay in bo to oslabilo novinarstvo do te točke, da na terenu ne bomo mogli imeti 400 novinarjev, potem bo z nami konec.«

Konec tiska?

Bodo papir potemtakem vendarle zamenjali drugi mediji? Neprimerno hitrejši in aktualnejši internet, novice prek mobitela in iPoda ter drugih sodobnih elektronskih naprav? Bill Hill iz Microsofta je denimo prepričan, da že čez 50 let ne bomo več brutalno sekali dreves, jih stiskali v kaše in nato v liste, da bi jih nato natiskane zavrgli. Zeleni bi bili navdušeni, toda računalniki, iPodi, mobiteli in podobna tehnoorodja so proti recikliranemu papirju vendarle precej neprivlačna alternativa.

»Papirju se čas izteka, saj se spremembam, ki se konstantno dogajajo, ne da izogniti,« je prepričana dr. Dijana Močnik. »Na srečo za časopise se spremembe dogajajo dovolj počasi, in ko bo napočil čas za slovo papirnatega časopisa, se bo to preprosto zgodilo, kot se je vse do sedaj, čeprav so bile spremembe revoluci­onarne in težko razumljive.« Mnenje, podprto z nemalo podatki. Še tako rekoč topli avgustovski podatki ameriškega raziskovalnega centra Pew o segmentaciji bralstva in spremembah v novinarstvu kažejo na čedalje manjšo porabo tradicionalnih medijev (tisk, radio in televizija) na eni in naraščajočo uporabo interneta (pa tudi drugih tehnoloških inovacij) na drugi strani.

Skrb zbujajoče pri tem je, da uporaba interneta za branje novic še zdaleč ne narašča tako hitro kot upada branost časopisov. Američanov, ki redno, se pravi vsak dan, berejo časopise, je od devetdesetih let prejšnjega stoletja manj za debelih 40 odstotkov! Hkrati pa je mlajših od 25 let, ki ne spremljajo prav nobenih novic, za visokih 34 odstotkov! Dovolj, da začno založniki biti plat zvona. Še posebej, če vedo, da je njihova publika, ki so jo v raziskavi poimenovali za tradicionaliste, v povprečju stara 52 let in ima (samo) srednješolsko izobrazbo. Še bolj skrb zbujajoče je vse skupaj videti, če dodamo dejstvo, da internetu ljudje čedalje bolj zaupajo, in to celo bolj kot tradicionalnim medijem. Zogbyjeva raziskava ugotavlja, da ima kar 32 odstotkov Američanov internet za zanesljivejši vir informacij in novic kot časopis (22 odstotkov), televizijo (21 odstotkov) ali radio (15 odstotkov).

Kaj si o vsem skupaj misli časnikarski magnat Rupert Murdoch, pa najbrž tudi ni nepomembno: »Niti za trenutek ne verjamem, da je tisk mrtev. Pred njim je čudovita prihodnost. Časopisi se bodo spremenili, toda poslovni model je dober. Novice so znamka, ki je nujen del družbe. Morda smo že prišli do točke, ko lahko mirno opustimo besedo papir. Novice lahko izidejo na papirju, na internetu, lahko izidejo na mnogo načinov, še vedno pa bodo znamka.« Človek bo menda že vedel, saj je pred tremi leti za 580 milijonov dolarjev kupil MySpace …

Vzporedni svet

»Prihodnost je v konvergenci novih in tradicionalnih medijev,« meni dr. Sekolča »ob rah­ljanju tehničnih standardov ter kontrole porabe in produkcije informacij, ki so jo nekdaj strogo nadzorovali ponudniki ana­log­nih medijev. Že zdaj vstopa v produkcijo vsebin prej pasivno občinstvo, trg je močno seg­mentiran, kontrolo nad vsebinami pa po­sred­no prek uporabnikov izvaja ideologija prostega trga.« Dr. Močnikova dodaja: »Denimo druga generacija spleta Web 2.0 in državljansko novinarstvo sta že postala prava konkurenca tradicionalnim on-line medijem. Ljudje si želijo vsebino na spletu ustvarjati sami.

Po podatkih projekta centra Pew Internet in ameriško življenje 37 odstotkov vseh Američanov, ki uporabljajo internet, pritegnejo prav vsebine, ki jih oblikujejo drugi uporabniki! Pri mlajših generacijah je ta delež še večji. In 64 odstotkov od 12- do 17-letnih Američanov je leta 2006 ustvarilo vsebino za internet. Zanimivo je, da so viri za zgodbe na spletnih straneh, katerih vsebino pripravljajo uporabniki sami, povsem drugačni, kot so viri za objavljene novice v tradicionalnih spletnih medijih. Ljudi torej dejansko zanimajo povsem druge stvari, kot jih ponujajo tradicionalni mediji na internetu.«

Najhitreje rastejo – ne presenetljivo – blogi. »Število blogov se podvoji vsakih 320 dni. Spomladi 2007 je bilo izdelanih 70 milijonov blogov,« navaja dr. Močnikova. Uredniki časopisov, ki jim medmrežje hkrati povzroča nelagodje in izziv, pa so že začeli izkoriščati naraščajočo priljubljenost blogov – pisati so jih dali kar svojim zaposlenim. Ko je denimo spletni producent pri časniku Orlando Sentinel začel pisati blog o svoji prostočasni aktivnosti, ameriškem nogometu, je ogromen obisk spletne strani v zgodnjih jutranjih urah presenetil vse pri časopisu. Postalo je očit­no, da blog berejo tudi drugod po svetu, in časopis, ki prej nogometu ni posvečal posebne pozornosti, zdaj objavlja delce bloga v svoji nedeljski izdaji. Nemalo časopisov tako že objavlja bloge, ki jih odlikujejo predvsem neformalen slog, odsotnost cenzure in interaktivnost.

Ustvarjanje globalne družbe? Zakaj pa ne! Dr. Dijana Močnik nadaljuje: »Druženje na internetu se zelo povečuje. Število novih obiskovalcev MySpacea se je v enem letu povečalo za 72 odstotkov, na 114 milijonov v juniju 2007. Facebook je obiskalo 52 milijonov, s tem da se je število v enem letu povečalo za 270 odstotkov.«

Časniki skušajo po ugotovitvah Poročila o stanju medijev 2008 izkoristiti tudi dogajanje v vzporednem svetu in so državljane vključili v sam novičarski proces. Floridski News-Press je šel celo tako daleč, da je organiziral skupine državljanskih novinarjev prostovoljcev (skupine imenujejo kar psi čuvaji), jih izobrazil o osnovah novinarstva in zdaj delujejo kot raziskovalci podatkov, zbiralci informacij na terenu, svetovalci in novinarski viri. Prostovoljci v skupinah po 20 ljudi nosijo tudi posebne identifikacijske kartice, kar je po besedah vodje projekta in izvršne urednice pri časniku Kate Marymont »sicer zbudilo nekaj negodovanja drugih časopisov, ampak večjih težav nismo imeli«.

Dr. Peter Sekolča pa ob razširjanju laičnega novinarstva, ki ga nekateri vidijo tudi kot prihodnost profesije, opaža: »Velikim multimedijskim sistemom, ki jih vodi strategija zniževanja stroškov in posledično nižanje kakovosti vsebin, se kot alternativa postavljajo mreže in mediji, v katerih pri publiciranju vsebin sodelujejo emancipirani državljani in skupine, vendar se ob tem pojavlja problem produkcije in distribucije informacij zaradi nezadostne količine socio-ekonomskih virov. Po eni strani to pomeni slabljenje vpliva javnosti na politični sistem, po drugi pa možnost graditve delno avtonomnih družbenih sfer, katerih učinkovitost in vpliv na politiko zopet narekuje količina moči. Konkretno to pomeni, da postavitev obskurne spletne strani s kritično vsebino in kakovostnimi novicami samo po sebi še zdaleč ne omogoča uspeha v tekmovanju z dominantnimi medijskimi hišami.«

Hm … prihodnost?

Kakšna je potemtakem prihodnost demokracije, če izumrejo časniki? Bo ostala v rokah državljanov, prostovoljnih novinarjev? In če izumre kakovostno novinarstvo, ker ga nihče ne bo več kupoval? Ker poslovni modeli preživetja časnikov režejo ravno kakovostno, toda drago preiskovalno novinarstvo? Ga bodo ljudje sploh pogrešali? Dr. Miro Kline: »V novi medijski strukturi kumulativne potrošnje bo še naprej veliko prostora za poglobljeno, analitično, raziskovalno novinarstvo. Vendar bo to vedno povezano s časovnim zamikom, z razmislekom, potrebnim za nujno potrebno ref­lek­sijo, za osmišljanje okolja, v katerem posamezniki delujemo. Toda naj opomnim, da novinarji že danes niso več, če so sploh kdaj dejansko zares tudi bili, 'psi čuvaji demokracije'.

K vsemu temu bo dodano vedno več inter­aktivnih vsebin, pri katerih so uporabniki enako aktivni kot sami novinarji. Slednji pa se bodo morali v prvi vrsti posvetiti mnogo osnovnejšemu, doslej prezrtemu fenomenu komuniciranja: pazljivemu poslušanju svojih bralcev, gledalcev in/ali poslušalcev.«

In če to predpostavko pripeljemo do konca in čez: v kakšno vsebino medijev vodi slepo sledenje uporabnikovim željam? V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so v nekem ameriškem mestu prenehali izdajati časopis in nato ljudi v raziskavi povprašali, kaj so najbolj pogrešali. Odgovorili so se glasili (če verjamete ali ne): nasvete, križanke, informacije o možnostih cenejših nakupov in osmrt­nice! Tudi raziskava centra Pew o stanju medijev v zadnjih treh letih beleži porast topik, kot so izobraževanje, črna kronika, lokalna politika, sodstvo in, kakopak, osmrtnice!

V luči teh podatkov ne preseneča izkušnja Diane McFarlin iz floridske časopisne hiše Herald-Tribune Media Group. Ob krčenju vsebin v časniku Herald Tribune, kar je pomenilo občutno zmanjšanje poročil o zunanji in notranji politiki, znanosti, umetnosti in poslovnem svetu, so ji ljudje pošiljali ogorčena pisma, češ »kako si drznemo ukiniti televizijski spored, zmanjšati križanko in zreducirati število vicev, pa čeprav je vse to ostalo nespremenjeno na naši spletni strani. To je tisto, kar razjezi ljudi. Nikoli mi niso pisali, da pokrivamo premalo lokalnih novic ali objav­ljamo premalo preiskovalnih člankov.«

Če hipotezo o smrti časopisov peljemo še dalje, bo, kot razmišlja Vojko na blogu Razgledi, v desetih letih po smrti časnikov mrtev tudi Google. Tako vsaj pravi nemški založnik Christian DuMont Schütte, ki kupuje in prevzema nemške časopisne hiše. Naravnost perverzno se mu zdi zastonjkarsko ponujanje časopisne vsebine na spletu. Če zaradi hiranja oglaševalcev in odliva bralcev izumrejo časopisi, zmanjka vsebine tudi za spletne iskalnike, je prepričan.

In če še vedno mislite, da časopisni baroni vlagajo v časopise zaradi sentimentalnosti, staromodnosti ali pa zato, ker kratkoročno rešujejo preživetje svojih podjetij, sklenimo z odgovorom Ruperta Murdocha na Playboyevo vprašanje o čust­veni navezanosti na časnikarski biznis, v katerem je sam vendarle začel: »Seveda sem čustven, a sem poslovnež in moram ostati realen. Zato smo se razširili na internet in socialno mreženje, ki se tam dogaja. Zdaj se moramo povezovati s tem in mislim, da morajo spletne strani naših časopisov do neke mere postati družbene mreže.«

Alenka Planinšek

ilustracija: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri