Forum: Saj niste cagav fant, ali pač?

  • 24.05.2008

»Ljubitelj športa« je lahko marsikdo. Lahko je to stara mama, ki je telovadila pri Sokolih, sicer pa je zanjo edini slovenski šampion še vedno Bojan Križaj; lahko je to sosedov Tone, ki neprestano teka in kolesari, radijski in televizijski novinarji pa pod podobo ljubitelja športa očitno vidijo zdolgočasenega in verjetno nekoliko zavaljenega moškega, ki s pivovsko steklenico v roki gleda ali posluša prenos fuzbalske tekme in hočeš nočeš prenaša njihovo žlobudranje, vrhunca njegovega nedeljskega popoldneva pa sta radijski oddaji »Morda niste vedeli« in »Brez njih ni športa«.

(Foto: Urban Golob)

10 fotografij v galeriji

Toda zadnje čase mora biti človek že malo slabe volje, če kar naprej sedi in zanemarja svoje telo (in dušo, bi pridodali stari Grki). Če nič drugega, zabušavanje danes ni moderno oziroma je »in«, da ste zaradi tega slabe volje. Med prijatelji je marsikje že kar zahteva, da se vsaj čez vikend malo premaknete in naredite kaj zase. Če se odločite, da boste za svojo telesno aktivnost izbrali kako športno drznost, ki bo v žile spustila še kapljo ali dve adrenalina, boste imeli od tega zanimivo doživetje, boljše počutje in še hvalili se boste lahko naokoli, kar konec koncev sploh ni nepomembno!

Že iz davnih časov je namreč znano, da imajo ženske raje drzne moške kot kakšne mevže. Še Slovenci smo to pogruntali in si izmislili pregovor, da ni "cagav fant še nikoli pri punci spal". Na srečo živimo v takšnem svetu, da lahko svojo moško drznost izkažemo v športu in nam za to ni treba ravno upleniti leva, kakor svojo možatost dokazujejo plemena v afriških savanah.

Danes se lahko izprsite z zgodbo o vašem drznem canyoningu oziroma soteskanju, o vaši moči in eleganci pri športnem plezanju, drznem spustu z gorskim kolesom, neverjetni hitrosti pri kartingu, mokrih akrobacijah pri kite surfingu itd. Ni vrag, da ljubiteljice športa ne bi zastrigle z ušesi (in morda pozneje še s čim drugim)!

0 – več sreče prihodnjič, 1 – čestitamo

Vsekakor niso vsi t. i. adrenalinski športi nevarni. Vsaj ne zelo. Kar nekaj početij, ki jim prodajalci pripišejo adrenalinskost, nimajo zveze z nevarnostjo in tako opevano substanco, ki jo žleze izločajo v kri. Spet druge dejavnosti (bolj težko bi jim rekli šport) sicer niso nevarne, a je akcija tako skregana s človeško naravo, da adrenalin pošteno požene po žilah. Bungee jumping je že ena taka stvar.

Ni kaj prida nevarna, a mnogo ljudi, čeprav vajenih nevarnih situacij, preprosto pravi, da se nima ravno namena metati na glavo nad betonom ali kako drugo trdno podlago. Seveda obstajajo prekleto resni adrenalinski športi, kjer vsaka napaka pomeni samo še odhod v večna lovišča. Lahko bi jim rekli »digitalni« športi, torej 1 ali 0.

Takšen je BASE jump, pri katerem skačejo s padali z roba visokih gorskih sten, stavb, anten in konstrukcij. To početje je tako nevarno in s tolikimi smrtnimi žrtvami, da je po svetu večinoma prepovedano. In ker je to psihično skrajno zahteven šport, seveda ni zelo razširjen. Prava ekstremna početja se v glavnem dogajajo daleč od ljudi (tudi daleč od njihovega razumevanja) in jih izvaja majhno število protagonistov, torej ravno obratno od najbolj množičnih fensi adrenalinskih pogruntavščin, ki se jih oglašuje vsevprek.

Seveda pa obstajajo športi, ki ponujajo več od instant adrenalinskih umotvorov. Zahtevajo znanje in izkušnje, tudi fizični vložek je lahko velik, a v zameno ponujajo pustolovščine različnih dimenzij. Pač po želji. V glavnem potekajo v naravi, ki je večini mestnih ljudi že kar malo odtujena. Če se te dejavnosti dogajajo še v človeku ne ravno najbolj domačem okolju, kot so globoke soteske pri soteskanju, strme stene pri npr. športnem plezanju itd., je vtis globlji in doživetje še toliko večje. Pa zgodba tudi.

Velika večina športov, ki jih bomo našteli, poteka v naravi. Izjema je karting, a le kdo se ne bi vsaj enkrat prelevil v Schumacherja ali v Ayrtona Senno. Čisti gorski zrak ali dotik vodnega toka sicer zamenja vonj po bencinu, ki pa je drugo ime za hitrost in – kakopak – neustrašnost. Kakorkoli, vsi našteti športi so lahko kljub svoji »adrenalinskosti« varni, vendar je za to treba brezpogojno upoštevati pravila, ki pri njih veljajo.

Vrlin in znanja, ki so pri večini teh športov potrebni, se sicer lahko naučite na različnih tečajih in šolah, za prvi stik pa je priporočljiv vodnik. Kljub opevani drznosti za normalnega človeka še vedno velja, da je bolje biti živ zajec kot pa mrtev lev.

Soteskanje

Soteskanje se praviloma dogaja v globokih odmaknjenih grapah in kanjonih, kamor »normalnemu« človeku še na misel ne pride, da bi vtaknil svoj nos. Temačnost in neprehodnost, gladko skalovje in ponavadi še obilo vode dajejo zadovoljstvo predvsem pustolovcu, ki ne trpi za klavstrofobijo.

Še sreča, da se napreduje navzdol in zato grizenje kolen odpade! Toda kljub temu je za soteskanje priporočljiva vsaj osnovna kondicija in potrpljenje, saj vse skupaj ne gre tako hitro, kot bi si mislili, in če se soteskanje odvija više v gorah, zna biti vse skupaj še dokaj hladno. Toda za uživanje v delih površja, kamor človekova noga redko zaide, se splača malo stisniti zobe in zgodba je pozneje – ob vrčku piva – še boljša.

Za prvih nekaj soteskanj vsekakor priporočamo usposobljenega vodnika. Pri tem športu je namreč treba do potankosti poznati nekaj prvin iz vrvne tehnike, ki se jo uporablja pri alpinizmu ali jamarstvu, nujno je tudi znanje plavanja, predvsem pa poznavanje soteske, po kateri se spuščamo. Izjemno pomembno je tudi vreme. Če se namreč naenkrat razbesni nevihta in v kratkem času pade velika količina dežja, lahko še tako majhen potoček v soteski v nekaj minutah naraste v velikanski hudournik. Ker pa imajo soteske strme bregove, ki so večinoma tudi iz povsem gladke skale, je umik pred vodo nemogoč.

  • Oprema
dvojna vrv - (približno 50.000 SIT)

plezalni pas - (približno 15.000 SIT)

pripomoček za spuščanje po vrvi - (približno 5.000 SIT)

neopren - (približno 30.000 SIT)

rešilni jopič - (približno 5.000 SIT)

čelada (lahko kajakaška) - (približno 10.000 SIT)

Down hill

Gorsko kolesarjenje je vsaj fizično še kar zahteven šport, vsaj kar se tiče vzpona, ki za mnoge niti ni kdo ve kako razburljiv. Vse kaj drugega je seveda spust. Toda drvenje po gozdnih cestah nizdol, kjer lahko izza vsakega ovinka drznega kolesarja preseneti kakšen osamljeni voznik avtomobila, ali pa na kolovozu, kjer je domačin na traktorju skoraj zanesljivo srečanje bližnje in predvsem boleče vrste, ni najbolj pametno.

Zato so si izmislili novo disciplino – down hill. Pa si niso zamislili le nove zvrsti, temveč tudi opremo, ki je povsem prilagojena za hitro vožnjo po bregu navzdol in bi se z njo navkreber vozil le največji mazohist. Downhillerji so si omislili svoje proge in seveda tekmovanja. Tudi tehnika vožnje se od navadne precej razlikuje (kakopak tudi doza adrenalina).

Kljub vzmetenosti celotnega kolesa, zavor na diske in obvezne zaščitne opreme, v kateri tovrstni kolesar spominja na hokejista, so poškodbe kar pogoste. Prednjačijo zlom ključnice, poškodbe rame, rok itd. Toda – splača se poskusiti. A vendarle se najprej naučite tehnike vožnje pri manjših hitrostih! V Sloveniji obstaja kar nekaj klubov in osnovne informacije lahko dobite pri njih.

Solidna oprema za downhill stane okrog 650.000 tolarjev.

Športno plezanje

Čeprav ljudje navadno naslonijo kazalec na glavo in pri tem pomenljivo vrtajo z njim, ko jim človek omeni plezanje, so pravzaprav v hudi zmoti. Če je imel gospod Darwin prav v svoji teoriji, da smo se ljudje razvili iz opic, potem plezanje povsem ustreza pozivu »nazaj k naravi« (in še malo dlje nazaj). Mnogi zmotno mislijo, da športno plezanje zahteva ogromno moč in da brez dvigovanja na eni roki ne moremo preplezati kaj posebnega – a k sreči ni tako.

Kljub temu se ne gre primerjati z vsakim, ki ga vidite, kako lahkotno pleza po navpični ali celo previsni steni, zlasti ne, če ste začetnik! A čar plezanja je ravno v tem, da si človek sam postavlja svoje meje in izzive ter zato tekmuje predvsem sam s seboj. Veliko pomenijo tudi izkušnje in »plezalska kilometrina«, zato pri prvem obisku (in tudi nekaj naslednjih) v plezališču še ne boste izpadli hudi frajerji.

Toda z malo sreče bo tam tudi kakšna izkušena plezalka, za katere pa je splošno znano, da plezajo lepše in elegantneje kot fantje. Zato ima opazovanje deklet pri plezanju dvojni učinek: prvi je estetski in je prav ugoden (ter tudi dokaj nenaporen), drugi pa didaktičen, saj se pri opazovanju skladno grajenih »geštelčkov« lahko naučite tehnike in gibanja za svoje plezanje.

Tudi za športno plezanje velja, da se vam ob upoštevanju vseh pravil skoraj ne more zgoditi kaj hudega. Tudi ukvarjate se lahko z njim vse leto – pozimi v telovadnicah na umetnih stenah, sicer pa zunaj v lahko dostopnih nižjih skalnih stenah, ki ponavadi ne presegajo 30 metrov višine. Za varovanje je poskrbljeno z zavrtanimi klini, ki pri morebitnem padcu zagotavljajo stoodstotno varnost.

Seveda je potrebno popolno obvladovanje varovanja z vrvjo in še nekaj pravil, ki pa se jih ni težko naučiti. Znanje lahko pridobite v tečajih in šolah športnega plezanja, inštruktorji tega športa pa vedno pogosteje organizirajo eno– ali večdnevne športnoplezalne izlete v domača in tuja plezališča.

V zadnjem času je moderno tudi balvansko plezanje po manjših in nižjih skalah, kjer ne potrebujemo klinov in vrvi za varovanje. Zadostuje že posebna blazina, ki jo položimo na mesto morebitnega padca, da ga ublaži. Ker pa je sedaj ravno poletje, se marsikateri plezalec poda v kakšno nižjo steno nad morje. Padec v tem primeru pač nima posledic, le voda mora biti dovolj globoka. Kljub vsemu pazite na kakovost skale!

Opremo lahko kupite v vseh trgovinah z alpinistično opremo (v Ljubljani Iglu sport, ProMontana, Anapurna ...).

Nekaj cen:

plezalna vrv (10 mm, 60 m) - približno 40.000 SIT

plezalni pas - približno 15.000 SIT

kompleti vponk - približno 3000 SIT za komad/potrebujete jih vsaj 10

pripomoček za varovanje z vponko na matico - približno 10.000 Sit

plezalni čevlji - približno 15.000 do 22.000 SIT

vrečka za magnezijo in magnezija - približno 5.000 SIT

Kite surf

Eden izmed novih vodnih športov je kite surf. Če ste še kot otroci dobro spuščali zmaje, boste imeli pri tej pogruntavščini morda majhno prednost. Druge telesne spretnosti so zaželene, znanje plavanja pa je kajpak nuja. Vse skupaj je podobno smučanju na vodi ali srfanju, naprej pa vas vleče veter, ki se upre v otroškemu zmaju podobno padalo.

Atraktivno jezdenje valov na ta način vseeno ni tako preprosto, čeprav se lahko veščine naučite sami. Seveda boste vseeno hitreje napredovali, če se pustite nekolikanj podučiti! Drzni mojstri tega športa se ob primernem vetru lahko dvignejo v zrak in nad vodo letijo tudi po nekaj sekund. Doskok v telemark ni obvezen, za vaše zdravje pa je dobro, da pristanete v vodi in ne na skalni obali!

Prav kakovostne opreme pod 300.000 tolarjev za to zabavo ne boste dobili.

Karting

Karting je bil sprva mišljen kot priprava oziroma odskočna deska za bodoče dirkače. To dejansko še vedno je, seveda pa se uveljavlja tudi kot »orodje« za tiste, ki imajo preveč energije za vožnjo. Ogrožanje sebe in drugih v normalnem cestnem prometu pač ni štos. In še manj je takšno početje zdravo. Dirkanje s kartingom torej ponuja vsem voznikom s tekmovalno žilico in presežkom energije, da se pomerijo na posebni progi.

Seveda ne bo šlo vse kar tako zlahka. Za večji užitek in varnost se je dobro o tovrstni vožnji nekaj malega podučiti. Na srečo obstajajo šole vožnje s kartingom tudi pri nas in morda boste tako zagrizli v ta šport, da se boste končno odločili tudi za rekreativna tekmovanja. To pa je že druga zgodba, saj kolikor toliko resno ukvarjanje s kartingom v eni sezoni zahteva nakup treh šasij, treh motorjev, da gum in popravil sploh ne omenjamo!

Vse to dvigne stroške na okroglih 5 milijonov tolarjev in tudi zato je morda bolje ter vaši denarnici prijazneje, da greste s sosedom v šolo kartinga in potem na progi uprizorite tekmo lokalnega značaja ali pa se pomerite samo z uro. Hitrost in junaštvo bosta v obeh primerih seveda neizmerna.

Za deset minut vožnje s kartingom boste v BTC-ju odšteli 1800 SIT.

Kaj ima adrenalin opraviti z adrenalinskimi športi?

TEKST: Jurij Gorjanc, dr. med.

V evolucijskem boju za obstanek velja adrenalin za ključno substanco, za hormon boja in bega. Pri živalih se izloča v situacijah preživetja, ko imajo na voljo le dve možnosti: pokazati zobe ali zviti rep med noge. Oboje je glede na živalsko vrsto le različen odraz iste stresne situacije.

Izraz »adrenalinski šport« je navzoč tako rekoč vsepovsod. Vse popularnejši je, pa naj gre za sopomenko izraza ekstremni šport ali zgolj za poskus zbujanja občudovanja – kot tiste zvrsti športa pač, ki je večini smrtnikov ni dano okusiti. Pa vendar, kako ga opredeliti? Laže je našteti nekaj športnih oblik kot opredeliti izraz, ki morda le ni tako posrečen. V najožjem smislu bi sem lahko prišteli base jump, soteskanje, hitrostno smučanje, alpinistično smučanje, bungee jumping, alpinizem v številnih odtenkih, razne oblike letenja in še bi lahko naštevali.

Morda pa bi večina bralcev izraz adrenalinski šport opredelila takole: to je tisti šport, pri katerem te malce stisne v grlu, dobiš mehke noge, po hrbtu te spreleti, pozneje pa si od prijetnega vznemirjenja »ful kul«. Da ne govorimo o občutkih, ki jih tak športnik podoživlja ob pivu in čehljanju svojega ega, ko ga občudujoče opazuje vsaj ducat radovednic, ki jih zanima, kako je bilo. Hormonov na pretek!

Pozor, skrajno nestabilno!

Da lahko razumemo delovanje adrenalina, pa tudi drugih hormonov, se je dobro znebiti predstave o organizmu v stabilnem ali celo statičnem stanju. Vsaj kar se tiče delovanja presnove ali metabolizma je veliko boljša in pravilnejša predstava organizma kot ravnotežja med dvema vrstama procesov in kemičnih reakcij: tistih, ki energetske in strukturne snovi gradijo in shranjujejo (procesi izgradnje ali anabolizma), in tistih, ki energetske snovi razgrajujejo do osnovnih oblik, ki se lahko uporabijo kot neposredno »gorivo« v procesu razgradnje ali katabolizma.

Vedno sta navzoča oba procesa, ki lahko potekata hkrati, ravnotežje pa je pomaknjeno enkrat na eno, drugič na drugo stran. Tako je na primer izgradnja pospešena po hranjenju (regeneracija), razgradnja pa prevladuje pri fizični aktivnosti, stradanju.

Da lahko omenjene nasprotujoče si reakcije potekajo usklajeno, potrebujejo natančen nadzor z mehanizmom povratne zveze, ki onemogoča, da katerakoli kemična reakcija – po domače rečeno – ne zbezlja. Pomemben del teh mehanizmov so hormoni, snovi, ki jih kri odplavlja iz žlez z notranjim izločanjem. Delujejo kot nekakšni poslanci ali informatorji – učinek izzovejo šele potem, ko se vežejo na ciljno celico, ki je lahko čisto na drugem koncu telesa.

Tako kot kemične procese lahko tudi hormone, ki vplivajo na presnovo, delimo v anabolne (gradilne) in katabolne (razgrajevalne). Kar se tiče presnove, je adrenalin izrazito katabolni hormon, kar nam je lahko jasno že od začetka: v situacijah boja in bega zahteva telo čim več metabolnih goriv, ki morajo biti na razpolago v relativno kratkem času.

V kri ga izloča žleza nadledvičnica in ime je ta hormon dobil prav po legi matične žleze (adrenalis, kar po latinsko pomeni obledvičen). Američani mu rečejo epinefrin, kar po grško pomeni isto.

Sproščanje adrenalina je posebno intenzivno v situacijah stresa – gledano evolucijsko torej boja in bega. Prek živčnih impulzov začne adrenalin dotekati iz obeh žlez v kri, kjer povzroča svoje učinke. Deluje na dva glavna cilja: na srčnožilni sistem in presnovo (jetra, mišice). Pri prvem pospeši in okrepi srčni utrip ter vpliva na krčenje žil tako, da se kri prerazporedi. Prekrvljenost prebavil se zmanjša, ker je prebava v takih trenutkih pač zadnje, kar organizem potrebuje. Kri se preusmeri v fizično aktivne mišice.

Poleg tega zastane tudi gibanje črevesja. Adrenalin prek hitrejšega in močnejšega srčnega utripa ter krčenja žil na posameznih mestih dvigne krvni tlak in s tem izboljša oskrbo s krvjo in kisikom. Povzroči razširjenje sapnic, kar pomeni več razpoložljivega kisika ob manjšem dihalnem naporu. Na presnovo deluje tako, da dvigne nivo sladkorja (glukoze) v krvi, prav tako pa tudi nivo prostih maščobnih kislin, saj je oboje namreč dobro gorivo za skeletne in srčno mišico.

Poleg tega deluje adrenalin ugodno v situacijah izpostavljenosti mrazu: številni procesi presnove, ki jih sproži, proizvedejo precej toplote, poleg tega se skrčijo žile v koži, kar pomeni, da je izguba toplote manjša. Nepogrešljiv je tudi v situacijah znižanega nivoja glukoze v krvi (hipoglikemije) – kot posledice najrazličnejših vzrokov. Ima več učinkov, ki učinkovito in hitro dvignejo nivo sladkorja v krvi.

Laže je razumeti učinkovitost sistema, če opazujemo naravo in situacije preživetja. Ko gledamo posnetek planinskega orla, ki lovi zajca, nam je jasno, da natančnost in eksplozivnost enega tekmuje s hitrostjo in okretnostjo drugega. Učinkovit in bliskovit napad kot tudi dobra in spretna obramba ali hiter beg so možni le, če je mogoč hiter preskok metabolizma v višjo prestavo. Učinkovitost mehanizma mora tudi trajati, kar omogoča, da nobeden od udeležencev prehitro ne omaga.

Analogij situacij boja in bega pri človeku ni težko poiskati. Če se omejimo na zgoraj naštete športe, naštejmo: reakcija plezalca na plaz, spopad s steno, strah pred bližajočimi se tlemi ob prostem padu, želodčna vsebina v ustih pri akrobatskem pilotu itd. »Krivično« do drugih hormonov in mehanizmov bi bilo, če bi vse presnovne koristi pripisali adrenalinu. Nedvomno pa je najzaslužnejši za hitro aktivacijo (najprej srčnožilnega, nato presnovnega sistema), saj se v nasprotju z drugimi hormoni sprošča tudi prek živčnih impulzov, ki so znani po svoji hitrosti.

Kaj je (ni) v resnici adrenalinsko?

Še vedno pa ni jasno, kakšno vlogo ima adrenalin pri psihičnem stresu. Dvig glukoze v krvi je gotovo dobrodošel tudi za intenzivneje delujoče možgane (izpiti, sestanki, študij), kaj pa dvig tlaka in drugi učinki? Morda gre le za evolucijski ostanek aktivacije celotnega kompleksa odzivov na adrenalin, ki pa ob psihičnem stresu pri vrsti homo sapiens ne požanje tolike slave, kot jo ob aktivaciji pri katerem od naših nižjih sorodnikov. Ali pa še ne poznamo vsega, kar bi bilo potrebno (to je do neke mere gotovo res), da bi osmislili tako izdatno spodbudo kognitivnim, spominskim in logičnim procesom naših možganov.

Ne nazadnje še vprašanje, ki se je nakazovalo že na začetku. Ali so doživetja t. i. ekstremnega športnika ali zgolj »skromnega uporabnika adrenalinskih športov« nekaj, kar velja na vsak način preizkusiti na svoji koži, saj ti menda doživijo ob tem ekstazo, ki je navadnim smrtnikom nikoli ne bo dano doživeti?

Odgovor se glasi: nikakršnih znanstvenih dokazov ni, da bi imel adrenalin kakršnekoli psihične učinke. Če je znanost v preteklem letu na primer dognala, da občutke ugodja, ki jih povzročajo mamila ali opioidni analgetiki z vezavo na zelo podobne receptorje v možganih, izzove tudi čokolada, za adrenalin takšnih podatkov za zdaj ni.

Če vas kljub temu zanima, kakšni so občutki, ko ste pod adrenalinom, vas lahko spomnim, da so natančno takšni, kakršni so bili takrat, ko ste na izpostavljenem gorskem grebenu hoteli ubežati streli ali sosedovemu psu čuvaju, ko ste bili udeleženi v šolskem pretepu ali ko ste prehitevali v škarje. Možnosti za ponovitev torej obstajajo ...

Če malce posplošimo, bi lahko rekli, da glede na opisane učinke dejansko ni športa, kjer ne bi bil adrenalin vsaj malo udeležen. Če pa vas njegova vsenavzočnost moti, pojdite šahirat. Glede na to, da je šah meni osebno skrajno dolgočasna reč, ponavadi pri njem uporabljam metodo bega. Pa smo zopet pri adrenalinu ...

TEKST IN FOTO: Urban Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri