Forum: Od mokrih do morastih

  • 27.12.2007

Zakaj sanjamo? Kdaj in kaj? Mar sanjajo tudi živali? So si sanjski motivi vsesplošno podobni ali pa je simbolika sanj vezana na kulturno, identitetno, starostno in še katero posebnost sanjalca? Kako je mogoče, da kar 80 odstotkov ljudi tlači môra, v kateri jih nekdo lovi, preganja? In ali erotične sanje pomenijo, da seksamo premalo ali, nasprotno, preveč?

Da smo si na jasnem že na začetku: odgovori so mnogi in, žal, kar se da raznoliki. Lahko verjamete, da v sanjah komunicirate z bogom. Ali pa, da se vam skozi svet sanjskih simbolov razkriva prihodnost. Oziroma, da so sanje šifrirana sporočila vaše podzavesti, lahko celo pismo duše. Da nakazujejo rešitev kake težave. Ali pa verjamete Freudu, da so sanje posledica in slikovna predstavitev potlačenih želja, kajpada predvsem spolnih nagonov. Lahko pa seveda kupite najmanj romantično teorijo od vseh: da gre zgolj za urejanje preobilja dražljajev in signalov.

Večna uganka

Sumerci, ki so prvi zapisali svoja opažanja o sanjah pred davnimi pet tisoč leti, so bili prepričani, da se v sanjah razkrivajo nekakšna znamenja, medtem ko so Babilonci razlikovali med dobrimi sanjami, ki jih je poslal sam bog, in slabimi, ki naj bi bile delo demona. V potopljeni Atlantidi so gradili templje za sanjanje, Egipčani pa za čaščenje sanj. Verjeli so, da se jim v sanjah prikazujejo bogovi in so sanje interpretirali po načelu nasprotnosti, tako da je tista razlaga sanj o smrti, ki naj bi pomenile še dolgo življenje, pravzaprav njihova.

Egipčani so spisali prvo knjigo o pomenu sanj, sicer pa se je večja množica tovrstnih zapisov pojavila v antični Grčiji. Pet stoletij pred Kristusom je veljalo, da duša med sanjanjem zapusti telo in se pogovarja z bogom, in tudi Mohamed si je »sposodil« to razlago. Aristotel je sanje razlagal kot opozorilo telesa, Galen pa kot na­potke za zdravljenje. Da so sanje vselej zaposlovale človekov um, ne nazadnje dokazujeta tudi Freud in Jung, ki sta psihoanalizo močno oprla prav na – sanje.

Zakaj?

Znanstveniki so prepričani, da bi, če bi nekoč vendarle dokončno razvozlali skrivnostni svet sanj, prišli do ključa celotne človekove (pod)zavesti. Toda raziskovanje sanj ni mačji kašelj, saj se preučevalci poleg merjenja aktivnosti možganov pravzaprav opirajo le na sanjalčeva poročila. Da na sanje ni možno vplivati, ugotavlja profesor G. William Domhoff, ki uči na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu:

»Velikokrat smo skušali vplivati na sanjalce s šepetanjem v ušesa ali z žgečkanjem, toda izkazalo se je, da so sanje precej samosvoje in neodvisne od tovrstnih dražljajev.« Tehnično naj bi sanjali, ker možgani urejajo in shranjujejo v budnem stanju pridobljene informacije. Po tem pristopu so sanje zgolj stvar nevro-fiziološko-bioloških procesov, ne pa tudi psiholoških.

Dokazano sanjajo tudi slepi ljudje, a so njihove sanje bolj polne drugih, ne vidnih zaznav, pa tudi mesečniki, vendar ne takrat, ko se napol nezavestni sprehajajo naokoli. Sanjamo večinoma v fazi REM, ki je ena izmed petih faz spanja. Imenujejo jo tudi paradoksalna, ker so telo in vse voljne mišice paralizirane, možgani pa tako aktivni, kot so sicer v budnem stanju.

Ime je faza globokega spanja dobila po hitrih, neusklajenih gibanjih očesnih zrkel (Rapid Eye Movement), ki jih imajo vsi sesalci, zato nekateri sklepajo, da sanjajo tudi živali. REM, ki traja približno 45 minut, nastopi vsakih 90 do 100 minut spanja, štiri do petkrat na noč. As. dr. Leja Dolenc, dr. med., z Inštituta za klinično nevrofiziologijo Kliničnega centra Ljubljana, meni, da se 86 odstotkov vseh sanj odvije prav v fazi REM.

Luknjast spomin

Vendar sanje pozabimo, in to kar 95 do 99 odstotkov vseh sanj. Strokovnjaki so ugotovili, da si najbolje zapomnimo tiste tik pred zbujanjem. Večina spanca REM pa se odvije prav v jutranjem času, zato se najlaže spomnimo jutranjih sanj. Možnost za zapomnjenje sanj se denimo kar desetkrat poveča, če le na kratko zadremamo. Spomin lahko natreniramo, nekateri pišejo t. i. sanjske dnevnike, drugi si po prebujanju vzamejo čas za analizo nočnega dogajanja. Zanimivo je tudi, da starejši ljudje sanjajo manj kot mladi, največ pa naj bi sanjali otroci. V povprečju sanjamo kako uro in pol, medtem ko naj bi starejši po pisanju psihologa dr. Vida PeČjaka sanjali le še 40 minut.

Mokro ponoči

Končno! Vendarle le nismo pozabili na tiste najlepše, najbolj prijetne, a za najstnike tudi nemalokrat nerodne sanje. Dolgo je veljalo, da je nežnejši spol prikrajšan za tovrstna doživetja, a je Alfred C. Kinsey dokazal, da imajo tudi ženske erotične sanje in pri tem obilno orgazmirajo, se pravi celo napol nezavestne. Pravzaprav večina žensk najlaže doseže orgazem prav v sanjah. Akhm. Še vedno pa velja, da imajo moški še enkrat pogosteje erotične sanje kot ženske.

Pravzaprav je med ženskimi in moškimi erotičnimi sanjami precej razlik. Za oba spola sicer velja, da jih lahko spremljata orgazem in ejakulacija, ni pa nujno. Povzročijo jih lahko tako fizični kot psihični dražljaji. Za oba spola tudi velja, da lahko sanjata, da se ljubita z istim spolom, a to še ne pomeni homoseksualnih ali lezbičnih nag­njenj. In razlike? Moški intenzivneje »mokro sanjajo« v pubertetnem obdobju, ženske pa, zanimivo, erotične sanje doživljajo pred menstruacijo in med nosečnostjo, vrhunec pa odsanjajo šele tam po 40. letu.

Moški praviloma sanjajo o seksu s spolno nezavrtimi, pohotnimi ženskami, o orgijah in skupinskih radostih, ženske sanje pa so bolj romantične, v njih nastopa moški, ki si vzame čas za njene potrebe, pogosto so to bivši partnerji ali pa filmske zvezde. Po Freudu so spolne sanje pomenile uresničevanje želja, ki so bile potlačene zaradi družbenih norm. No, natanko zato razvpiti Sigmund Freud je skorajda vse sanje interpretiral kot izražanje potlačenih spolnih nagonov. Tako je vse podolgovate predmete prepoznaval kot simbol penisa, vsem okroglim pa pripisoval pomen vagine.

A njegova interpretacija že dolgo ne velja več dobesedno, saj so strokovnjaki prepričani, da se mokre sanje pojavljajo popolnoma neodvisno od resničnega življenja. Lahko se prikradejo v vaše sinapse tako ob spolni suši kot tudi ob (pre)obilju seksa. In če je včasih veljalo, da so erotične sanje hudičevo delo, greh ali pa posledica histerije bab, je danes splošno sprejeto, da je orgazem v spanju najbolj naravna funkcija telesa, a (opa!) nikakor ni nadomestilo za zavestni, resnični, meseni seks.

In najlepše pri vsem tem je, da kakršnekoli mokrosti že sanjate, le-te niso prav nič nenavadnega, bizarnega, prepovedanega ali, bog ne daj, nenormalnega. Psiholog in univerzitetni profesor dr. Janek Musek je celo mnenja, da se »v ne­erotičnih sanjah lahko dogajajo še veliko bolj nenavadne stvari kot tiste, ki jih sanjamo v erotičnih sanjah.« Tako so sanje o seksu z živalmi, s človekom, ki ga prezirate ali sovražite, o posilstvih, umazanem seksu, s človekom istega spola in tako dalje v neskončne domišljijske variacije nekaj povsem običajnega, v njih, kot pravi dr. Musek, sploh ni »nič takega, kar bi bilo treba posebej razlagati.« Zanimivo pa je, da celo v mokrih sanjah ne moremo uiti svoji emšo, saj najpogosteje sanjamo posteljno telovadbo s človekom naših let.

Mokri simbolizem

Freud je bil prepričan, da je cenzura na delu tudi med spanjem, in zato sanje govorijo v šifriranem jeziku simbolov. Interpretacija sanjskega simbolizma se je zato razvila v celo znanost. So pa strokovnjaki ugotovili tudi, da so dandanes spričo bolj sproščenega odnosa do seksa sanje manj »zakodirane« in bržkone sanjamo bolj plastično in neposredno, kot so sanjali naši dedki in babice. Vsaj o seksu. Kljub temu nekaj »mokrosanjskih« arhetipov: ženska, ki sanja, da je iz snega, je frigidna. Podolgovata zelenjava in kača definitivno sta penis, po Freudu in še kom. Tudi zobje naj bi zaradi svoje falične oblike pomenili penis, a je njihova simbolika obsežna za še en tak članek. Oreščki, slive in podobno pa naj bi predstavljali vagino. Brizgajoča voda v sanjah je, jasno, ejakulacija.

Funkcija sanj

In za konec: zakaj vendar sploh sanjamo? Žal se znanstveniki ne morejo zmeniti niti glede tega. Freud, ki je na prelomu 20. stoletja trdil, da je namen sanj »ohraniti spanec«, seveda ni mogel vedeti za fazo REM spanca, ki so jo odkrili pozneje. Sodobna odkritja so povozila tudi Carla Junga, ki je menil, da se v sanjah kompenzirajo tisti deli človekove duševnosti, ki so v budnem stanju zakrneli, nerazviti. In če psiholog David Foulkes trdi, da sanjajo samo ljudje, in so zanj sanje »kognitivni dosežek«, mu tisti, ki verjamejo, da sanjajo tudi živali, kakopak goreče oporekajo.

Kot odgovarja dr. Musek:?»Če so pri živalih sanje tako tesno povezane z REM spanjem in s karakterističnimi možganskimi valovi kot pri ljudeh, potem je mogoče dokaj natančno povedati, ali in koliko sanjajo živali.« Znanost tudi še ni našla dovolj dokazov za potrditev (ali zanikanje) teorije, da sanje prinašajo rešitve težav, čeprav se, posebej umetnikom, mnoge kreativne ideje najprej porodijo prav v sanjskem svetu. Dr. Musek dodaja:?»Raziskovalni podatki dajejo slutiti, da se med sanjami lahko utrjujejo spominske sledi, denimo pred izpiti več sanjamo.«

Nekateri so celo prepričani v urjenje domišljijskih in umskih sposobnosti med sanja(rje)­njem. »Možno je, da v sanjah naši nevroni in deli psihičnega aparata preizkušajo delovanja, ki se razlikujejo od običajnih, in s tem vzdržujejo svojo prožnost.« Morda pa drži v računalniškem jeziku izražena trditev, da sanje pomenijo le čiščenje softvera in so kot take oblika »off line« procesiranja podatkov. In zakaj so sanje tako čudne? »Med sanjanjem se soočamo z informacijami, ki se kombinirajo z informacijami iz telesa.?

Te pa nam poročajo o negibnosti, paraliziranosti. Rezultat tega so nenavadnosti, ki jih v običajnem izkustvu ne sre­čujemo, na primer lebdenje, drugačen občutek časa in prostora.« Sanje naj bi bile pomembne celo za ohranjanje duševnega ravnovesja, kar je v petdesetih letih prejšnjega stoletja dokazoval William C. Dement, ki je v laboratorijih zbujal ljudi, ko so tonili v fazo REM.

Po dveh tednih so bili prostovoljci že tako »sestradani« sanj, da se niso več pustili prebuditi, četudi so jih postavljali na noge, tresli in prebujali z glasno glasbo. Po nekajsekundni budnosti so preprosto utonili v globoki REM in, kajpada, sanjali. Spričo kroničnega pomanjkanja sanj med poskusom so bili razdraženi in živčni, nekateri so celo halucinirali z odprtimi očmi.

Jadrnica na suhem

Mar potem sanjamo in sanjarimo kar tja v tri dni? Morda, a znanosti nav­kljub vendarle ne gre zavreči ideje, da imajo sanje globlji pomen. Človek o njem špekulira in ga odkriva že vso svojo zgodovino, kar po mnenju dr. Muska niti ni čudno, saj »se nam v sanjah izpolnjujejo stvari, ki jih v običajni zavesti ne moremo narediti; v sanjah lahko srečujemo umrle, mogočna duhovna in druga bitja ...

Sanje so se morale zdeti odraz višjega, popolnejšega sveta.« V nekaterih družbah šamani uporabljajo sanje za diagnozo bolezni in vstopanje v duhovni svet. V drugih družbah s sanjami prognozirajo vreme in ugibajo o prihodnosti. Naša, radi ji rečemo moderna družba pa sanje zadnjih sto let intenzivno uporablja v psihoterapiji. Heh, potemtakem sta bila tudi Freud in Jung le moderna šamana. Me pa res zanima, kaj bi imela povedati o slikovnih sporočilih moje podzavesti pravkar minule noči.

Sanjala sem namreč samega šefa slovenskega Playboya! Moja malenkost ga je morala peljati na izpit za voditelja čolna, ki ga je moral opraviti na jadrnici, ta pa je bila, čudno, kot so pač čudne sanje, zasidrana kar na suhem. Izpit je na krmi nadziral policaj, moj šef pa je bil živčen kot sto hudičev … Eh, nobenega Freuda, s člankom že zamujam rok, to bo!

Koliko?

V povprečju sanjamo štiri- do šestkrat na noč, večinoma v fazi REM, ki so jo raziskovalci definirali leta 1953. To znese več kot 1800 sanj na leto oziroma 150.000 sanj v 80 letih.

Kaj?

Nekateri sanjski motivi so ne glede na kulturne, časovne, prostorske ali druge determinante univerzalni. Carl Jung je zato verjel, da gre za nekakšno kolektivno podzavest. Najpogosteje sanjamo o: živalih, avtomobilih, znanih osebah, smrti, padanju, letenju, hiši, goloti, spolnosti in vodi. Sanjamo v barvah in med spanjem tudi intenzivno čustvujemo.

Univerzalne nočne môre

Kar 80 odstotkov ljudi v najhujših nočnih môrah sanja o lovu, preganjanju oziroma napadu. Znanstveniki trdijo, da gre za simulacijo najhujše možne resničnosti, namen takih sanj pa naj bi bil seznanjanje posameznika z morebitnimi nevarnostmi. Sanje o preganjanju so pravzaprav posledica genetskega spominja, saj gre večinoma za situacije, ki so jih živeli naši predniki.

Najpogostejše mokre sanje:

Seks z bivšim, s staro ljubeznijo, seks z žensko (neodvisno od spola sanjalca), seks z znanim človekom, s človekom brez obraza, z zamaskiranim človekom, s sodelavcem, posilstvo, seks v javnosti, s tujcem, s skrivnostnim moškim (tudi pri moških!), seks s spremenjenim spolom, divji seks.

Sanjske knjige

Cela množica jih obstaja in tudi v internetu lahko (seveda za plačilo) naročite lastno interpretacijo sanj. Nekateri najpogosteje omenjeni sanjski simboli pa so:

  • vreme, ki naj bi prikazovalo odnos do življenja, nevihta denimo napoveduje spor
  • rojstvo in smrt oba pomenita spremembo, ponavadi pozitivno,letenje skorajda v vseh interpretacijah povezujejo s spolnostjo
  • golota v javnosti izraža človekov občutek negotovosti
  • sanje o nesrečah bojda veljajo za preroške
  • voda pa simbolizira človekovo podzavest, sanje o morju naj bi človeka pozivale k preučitvi določene psihološke težave

TEKST: Alenka Kotnik

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri