Forum: Minuta za sef

  • 17.12.2007

Sivo praznično jutro na popolnoma prazni gorenjski cesti. Policijska zaseda. Ne čisto navadna. Na videz komajda polnoleten policist v bojni opremi, s čelado in z neprebojnim jopičem, mi v glavo brez besed uperi puško. Kar tako, na suho. S pogledom premeri avtomobil in zamahne s puško, naprej. Ne vem, koga je bolj strah, mene ali njega. So na sledi množičnemu morilcu? Je pobegnil kak zapornik? Ali lovijo mafijske šefe?

3 fotografije v galeriji

Nak, tistega prvonovembrskega jutra so lovili tatove. Sredi Ljubljane so trije tipi (po nekaterih informacijah jih je bilo pet) vso noč praznili najete kovinske škatle za hrambo dragocenosti nesrečnih posameznikov, ki so svoje premoženje zaupali v, kot vse kaže, amatersko varovane in profesionalno izropane trezorje SKB-ja.

V povprečju so z notranjimi informacijami za vlom v sef porabili eno samo minuto in iz 420 sefov, označenih s križci, je ne­znano kam izginilo nemalo gotovine, dragih kamnov, listin in za nekatere bojda tudi nekaj spornih dokumentov. Nekatere vrednostne papirje, pogodbe in nakit pa naj bi kriminalisti našli razmetane po tleh objekta, ki, mimogrede, niti ni bil zgrajen za hrambo sefov. Bojda naj bi bili med temi »smetmi« celo zavitki kokaina in debele kuverte z evri, najemniki nekaterih sefov pa so zaporniki z Doba …

Nekoč …

V bivši Jugi smo takšne rope na televiziji gledali zgolj v igranem programu, le redko se je zgodilo, da bi bili glavna tema večernih po­ročil. Kar pa ne pomeni, da zlikovcev ni bilo. Bili so in tudi ropali so, a so poročila o tem ostala skrita, pa tudi osmoljenci so bolj ali manj molčali. Vendarle je v komunizmu veljalo, da nihče ni bil (oziroma ni smel biti) prav posebno bogat … Vseeno so bili priljub­ljene tarče poštarji, ki so raznašali penzije, pa menjalnice s kupom nemškim mark pod pultom, pošte in manjše bančne poslovalnice.

Dr. Anton DvorŠek s fakultete za policijsko-varnostne študije meni, da »so se v pretek­losti organizirane kriminalne tolpe usmerjale na finančne institucije zunaj Slovenije, saj je veljalo, da so slednje bolje tehnično varovane«. Ob tem strokovnjak s katedre za kriminalistiko, kriminologijo in kazensko pravo navaja rop podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu in Varaždinu v času rajnke Jugoslavije. No, če že pri nas nismo imeli organiziranih tolp, so pa Slovenci veljali za specialiste vlomilce v blagajne.

»Zakaj so se zdaj bančni roparji usmerili na Slovenijo, ne vemo, morda so odkrili slabo varovane tarče,« ugiba Dvoršek in dodaja, da sicer ne ve, ali gre v primeru SKB za organizirano tolpo, prepričan pa je, da »so bili dobro organizirani, da delujejo na širšem območju in v njej vsekakor niso bili le Slovenci. So pa zraven, kar kaže logistika zadnje operacije.« Njegove špekulacije potrjujejo tudi na poli­ciji:

»V preteklem obdobju smo že zaznali aktivnosti kriminalnih združb, ki so načrtovale in izvedle oborožene rope finančnih institucij. Najpogosteje so bile to poslovalnice bank in največkrat so v teh združbah tako slovenski državljani kot tudi osebe, ki prihajajo z Balkana.« Težkega dela, kot kažejo pričevanja strank SKB-ja, niso imeli, saj naj bi bili varnostniki malomarni, sam sistem varovanja pa amaterski.

Če prištejemo še morebitne notranje informacije, se zdi praznično sedemurno delo pod ljubljansko borzo malo manj filmsko. Da pa vendarle obstaja slovenska tolpa, ki se je specializirala za praznjenje sefov, po Dvorškovem mnenju dokazujejo ropi zasebnih zidnih sefov, ki so se dogajali na Gorenjskem v prvem novembrskem tednu. Tudi policija meni, da gre v večini primerov za »posameznike ali manjše skupine, ki kradejo motorna vozila, trgujejo

s prepovedanimi drogami ipd. Le manjši del ropov izvršijo dobro organizirane kriminalne združbe.«

… in danes

S tranzicijo države iz socializma v tržni kapitalizem so potemtakem »tranzitirali« tudi roparji, od amaterjev k profesionalcem. Od lažjih k bolj spektakularnim podvigom. Od relativno nedolžnih k predrznim. Od žepnine k sanjskim zneskom. Okej, bistveno se je spremenilo tudi premoženjsko stanje nekaterih, ki se jih potemtakem splača oropati. In spremenil se je tudi sam sistem varovanja; policija je nalogo, ki jo je opravljala v socializmu, v zadnjih nekaj letih postopoma prepustila različnim bolj ali manj strokovnim varnostnim službam in danes varuje le lastne objekte in objekte javne uprave, ki jih mora varovati po zakonu.

Pa še te, če malce zlobno dodamo, varuje bolj tako. Letošnja spektakularna kraja luksuznega avtomobila z varovanega policijskega parkirišča se je novogoriškim modrim angelom zgodila celo v reprizi. Celjskim pa so prav tako pred nosom spleli kup zelene omame. Tako edino še strokovnjaki za kriminaliteto verjamejo, da je Slovenija relativno varna dežela, Ljubljana pa premajhna za pravo podzemlje. Povprečnega Janeza, ki ima v štumfu malo več od povprečja, pa najbrž že grabi panika, če policija še sebe ne more varovati, bajeslovno varni bančni trezorji to nikakor niso in s stečajem banke gredo tudi prihranki hudiču v rit. Kam naj torej »revež« skrije svoj denar?!

Naj

Pravzaprav pregled največjih roparskih podvigov kaže, da našega Janeza upravičeno skrbi, saj roparji tako ali drugače prelisičijo še tako dober varnostni sistem. In vselej je tu še človeški dejavnik. Največji slovenski bančni rop so izpeljali prav s pomočjo bančne uslužbenke, najdrznejši tuji tatovi pa so poleg predorov – nazadnje so se skozenj do sefov prikopali v Braziliji – začeli uporabljati (pre)drznejše taktike.

V irskem Belfastu so decembra lani roparji vlomili v domove dveh ban­čnih uslužbencev, zadržali njune družine za talce in se naslednji dan s presranima bančnikoma sprehodili do trezorjev Northern Bank. Odnesli naj bi za več kot 50 milijonov dolarjev različnih valut v rabljenih bankovcih. Rop velja za največji gotovinski rop v britanski zgodovini. Osumili so člane Ire, saj naj bi podobno akcijo izvedli maja lani. Ob aretaciji nekaterih članov tolpe so policisti sicer zasegli tri milijone ameriških zelencev, ki naj bi bili iz banke Northern Bank, v resnici pa rop še vedno velja za ne povsem raziskanega.

Največja tatvina diamantov v zgodovini pa se je zgodila februarja le­tos na amsterdamskem letališču. Oborožena roparja sta ukradla okle­pni avtomobil, poln neprecenljivih diamantov, namenjenih v An­twer­pen. 75 milijonov evrov vreden plen policisti še vedno iščejo, očitno pa je, da je varnost na sicer varovanem območju letališča precej pešala, saj sta ista roparja 15 dni pred ropom s krajo kombija izvedla nekakšen test.

Prav tako na letališču, tokrat v Veliki Britaniji, so leta 1983 roparji vlomili v skladišče v pričakovanju treh milijonov funtov gotovine. Namesto tega so v močno zavarovanih prostorih podjetja Brinks Mat našli 6.800 palic zlata, vrednih 26 milijonov funtov! Presenečeni tatovi so načrtovano petminutno operacijo podaljšali, saj je bil plen pretežak za avtomobile, pripravljene za pobeg. Dve uri so nosili težak plen, a so jih policisti pozneje izsledili, saj so reveži za nasvet, kako in kam investirati zlato, povprašali širok krog kriminalcev. Vendar tri tone zlata še vedno pogrešajo.

Za največji rop umetnosti pa velja rop bostonskega muzeja leta 1990. 300 milijonov dolarjev vredna platna Rembranta, Maneta, Degasa in Vermeerja so poniknila za vedno. Najslavnejši vseh roparjev, Ronnie Biggs, se je leta 2001 bolan in star 71 let iz 35-letnega ubežništva vrnil v Veliko Britanijo, misleč, da se ga bodo oblasti usmilile.

No, strpali so ga v zaporniško bolnico, da bi odslužil preostanek 30-letne zaporne kazni. Daljnega 1963. je Biggs sodeloval v spektakularnem ropu poštnega vlaka, v katerem je 20-članska tolpa odnesla 2,3 milijona funtov (danes bi bil plen vreden 40 milijonov funtov).

Robin Hood v sefih

No, res so daleč časi ropanja poštnih vlakov in poštarjev. Najslavnejši ropar iz domačih logov je pred leti, potem ko so ga pogojno odpustili z Doba, zaradi psihičnih težav skočil v smrt s kranjskega mostu. Darko Škoda si je z roparji poštarjev in z vlomi nabral 15-letno zaporno kazen tik pred razpadom Jugoslavije, zaslovel pa je pravzaprav zaradi uspelih pobegov izza rešetk. Tudi dandanes so poštarji, ki raznašajo penzije, še ogroženi, toda tranzicija ni povečala le drznosti tatvin, ampak so se močno spremenile tudi vrednote.

Rop SKB-ja ne velja le za nekaj večjo tatvino, ampak je dejanje poleg filmskih razsežnosti dobilo prav poseben status, kar najbolje kažejo opazke na med­mrežju. Poleg privoščljivosti, ki je tako ali tako obvezen del opreme po­dalpskega značaja, so uporabniki različnih forumov pisali celo o slovenskem Robinu Hoodu, le da ta plena več kot očitno ne bo delil z revnimi. Je pa prav, da je milijone splel tistim, ki jih imajo itak preveč oziroma so do njih dokopali nelegalno. Kdo drug bi sicer najel sef, a ni tako?!

Ob tem sociolog dr. Franc TrČek s fakultete za družbene vede takole pojasnjuje našo družbeno realnost: »Že res, da pri nas velja mit o pridnih Slovencih, v resnici pa vemo (in pri tem so najbolj očiten primer tekstilne delavke), da lahko človek dela 16 ali 18 ur na dan in vseeno pristane na cesti. Mit, da lahko z delom obogatiš, je vedno bolj na kilavih nogah.« In tako delo (pravzaprav bi morali zapisati pošteno delo) ni več nikakršna vrednota, na njegovo mes­to so prišle druge, večkrat napol le­galne dejavnosti. Tudi tatvine.

Poleg tega je »veliki rop«, kot ga imenujejo mediji, vesoljno Slovenijo opozoril še na izjemne, v nebo vpijoče socialne razlike. Medtem ko je za televizijske oddaje poseben rekord, če zberejo ubog milijon tolarjev za družino v stiski, so oropane gospe v televizijske kamere brezsramno izjavljale, da v sefih niso imele samo »dvomilijonske žepnine«.

Varni za ograjo?

Razprave o katastrofalnem varovanju SKB-jevih sefov so naš mikrokozmos soočile tudi z dilemo, s katero so zahodnjaki že pred časom razčistili in ugotovili: varnost je hudo resen posel. Smo, če se ne obdamo z visoko ograjo, ne najamemo sefov in ne kupimo ne vem kakšnih protivlomnih vrat, morda lahkomiselni? Vendarle živimo v državi, kjer tatovi ropajo banke, lopovi kradejo avtomobile, torbičarji in vlomilci pa so na preži noč in dan. Po čem sploh je varnost?

Na splošno velja, da je njena cena premo sorazmerna z vrednotami, ki naj bi jih (za)varovali. Potemtakem je smešno, da bi stranke SKB-ja za 12.000 tolarjev na leto pričakovale vrhunsko varovanje denimo milijona evrov, četudi njihov nekaj let star oglas trdi nekaj takega. O fenomenu varovanja, trezorjev in najemanja varnostnikov dr. Trček pravi: »Ne gre le za trend razslojevanja, ampak tudi za ustvarjanje lastnega statusa. Denimo posameznik z nakupom stanovanja v t. i. ograjenih, varovanih soseskah, v ZDA jih imenujejo gated communities, izkazuje svoj elitni status.«

Prvo bolje varovano sosesko (tako jo vsaj oglašujejo) v širšem centru Ljubljane že gradijo, ob tem pa dr. Trček opozarja, da gre nemalokrat za umetno (za potrebe prodaje) ustvarjanje ogroženosti: »Spomnim se denimo, da je neko ameriško podjetje, ki je gradilo ograjene soseske, svoje storitve oglaševalo z Moniko Seleš, češ, pri nas se celo ona počuti varno. Pri tem ne gre nujno za resnično nevarnost in realno stop­njo kriminala, ampak je tu morda pomembnejši vidik zasebnosti. Potencialni kupci stanovanj v ograjenih soseskah se tam namreč počutijo kot elita in tam se bodo lahko nemoteno elitno obnašali.« Vprašanje, ali bodo tam tudi resnično varni, pri tem sploh ni pomembno …

Iz te snovi so filmi …

Ropi so tako seksi, da se jim niti filmarji ne morejo upreti. V zadnjem času se Hollywood loteva priredb starih klasik, kot je bila denimo Italijanska misija (Italian Job), v katerem lopovi drug drugemu kradejo zlate palice. Oceanovih 11 in kasneje 12 je v prvi verziji izropalo lasvegaško igralnico, v drugi pa pol Rima. Podoben ropu banke na Irskem pa je scenarij filma Bandita (Bandits), v katerem lopova Bruce Willis in Billy Bob Thornton svoje podvige izpeljeta z ugrabitvijo direktorja banke. Film Past (Entrap­ment) je, če ne zaradi scenarija, polnega spletk in bančnih potegavščin, vreden ogleda že zaradi prizora, v katerem se seksi Catherine Zeta Jones zvija skozi lasersko mrežo.

Slovenski rekorderji med bančnimi ropi

  • Doslej največji: Krekova banka v Celju, leto 2002. Roparja sta s pomočjo bančne uslužbenke in njenega fanta odnesla 30 milijonov tolarjev. Epilog: vsi razen enega, ki je izginil, so »pokasirali« po 15 let zapora.
  • Maj 1999, poslovalnica NLB, Ljubljana Šiška. Roparji so v tolarjih in devizah v akcijskem spektaklu odnesli več kot 21 milijonov tolarjev. Epilog: brezplačno bivanje za zapahi.
  • September 2005, poslovalnica NLB v stari Ljubljani. Zamaskirana roparja sta odnesla več kot 20 milijonov. Epilog: ujeli ju še niso, a si z denarjem nista opomogla, ker se je v vreči sprožila barvna bomba.
  • December 2004, rop varnostnikov, ki jih je trojica presenetila s solzivcem, brcami in strelom. Zlikovci so se z 20 milijoni tolarjev odpeljali kar s službenim vozilom varnostnikov.
  • November 2002, Koroška banka, Črna. Trije neznanci, oboroženi s kalašnikovkami, so si opomogli z 18 milijoni tolarjev.

Svetovni rekorderji v ropih sefov

  • Nica, 1976. Skozi osemmetrski predor se je tolpa Francoza Alberta Spaggiarija prikopala do bančnih sefov in izginila s plenom 60 milijonov frankov. Epilog: Tipa so ujeli, a jim je med sojenjem pobegnil in se skrival do svoje smrti leta 1989, denarja niso nikoli našli.
  • Londonsko letališče, 1983. Šestčlanska tolpa Briana Robinsona se je lotila ropa strogo zavarovanega depoja na letališču in namesto treh milijonov funtov naletela na deset ton zlatih palic. Epilog: skupaj z uslužbencem depoja so pristali za rešetkami, a treh ton palic niso nikoli našli.
  • London, 1987. S kolegom se je Italijan Valerio Viccei med izpolnjevanjem formularja za najem sefa prelevil v roparja, počistil večino sefov in izginil s 66 milijoni dolarjev vrednim plenom. Epilog: Viccei je za seboj malomarno pustil prstne odtise in čez nekaj mesecev pristal v kehi.
  • Brazilija, 2005. Še neznana tolpa se je skozi skoraj stometrski predor prikopala do bančnega trezorja in odnesla plen, vreden 68 milijonov dolarjev.
  • Sao Paolo, september 2005. Roparji so v spektakularni akciji iz banke odnesli več kot 70 milijonov dolarjev.

TEKST: Alenka Kotnik

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Ljubljanski kinematografi

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri