Forum: Ljubezen do domovine, ki terja sovraštvo do tujcev

  • 28.11.2007

Slovenski etnonacionalizem, ki je dosegel vrh z osamosvojitvijo države, se ni začel s 57. številko Nove revije. Kot kulturno gibanje, ki je sčasoma postalo vplivna alternativa socialistični kulturi in politiki, se je začel krepiti že z vzponom narodno-zabavne glasbe sredi 20. stoletja. Natančneje – začel se je z Avseniki.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Nekateri definirajo nacionalizem kot ideologijo, ki postavlja narod v središče svojega zanimanja in poskuša prispevati k njegovi blaginji. Zmago Jelinčič Plemeniti, predsednik Slovenske nacionalne stranke (SNS), se s to definicijo strinja, mag. Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa meni, da je preblaga.

Ne vključuje namreč razlike med nacionalizmom in patriotizmom. »Patriotizem pomeni pozitiven odnos do domovine in do lastnega ljudstva, ki se kaže v lojalnosti, solidarnosti in zavzemanju za nacionalne interese. Nacionalizem pa poleg tega vključuje tudi negativen odnos do tistih, ki niso 'pravi' pripadniki skupnosti.«

Ko državljanstvo ni zadosti

Moderna evropska država je po besedah mag. Kovačiča protislovna. Razpeta je med načelo enakopravnosti državljanov, ki jo zagotavlja pravna država, in zahtevo po nacionalistični legitimaciji oblasti in identitete te države. »Pri nacionalistih status 'pravega' pripadnika naroda ne sovpada s statusom državljanstva, ampak je nekaj več od tega.« Ravnotežje med obema konceptoma se odraža tudi v slovenski ustavi, ki je bila napisana kot rezultat kompromisa med liberalnimi in nacionalističnimi civilnimi gibanji 80. let prejšnjega stoletja.

Kljub temu da se v Sloveniji vzdržuje ravnotežje med tema dvema konceptoma, Kovačič opozarja: »Ob državnih praznikih in obletnicah državne institucije, z nacionalno televizijo vred, gojijo rituale, s katerimi obujajo spomin na osamosvojitev in pomen zvestobe domovini. Toda v teh ritualih je zvestoba domovini prikazana predvsem kot pripravljenost, upreti se zunanjemu sovražniku, skoraj nikoli pa ni poudarjena zvestoba pravni državi.«

Sicer pa vsaka skupnost postavlja kriterije pripadnosti. »V Evropi sta se zgodovinsko razvila dva modela nacionalistične legitimacije države. V zahodni Evropi se je uveljavil kriterij družbene konformnosti, kar pomeni, da je pomembno, da imajo pripadniki skupnosti določen način življenja in skupne vrednote. V srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi pa je pomemben tudi skupen etnični izvor, nekakšno zamišljeno razširjeno sorodstvo.«

Za Slovenijo je značilen etnonacionalistični model, ki od 'pravih' članov skupnosti pričakuje tako konformizem, torej določen način življenja in spoštovanje določenih vrednot, kot pravi etnični izvor. Ob tem pa mag. Kovačič opozarja: »Državljanski nacionalizem je lahko celo integrativen, etnični nacionalizem pa konflikten tudi navznoter in ne le do zunanjih nasprotnikov, saj išče 'neprave', 'neslovenske' državljane tudi v sami Sloveniji.«

Rituali s Trga republike

Nacionalistična gibanja, ki se pojavijo v 19. stoletju, so povezana s pojavom izumljanja tradicij in skupnih zgodovin ter s konstruktom nacionalne države. »Takrat se pojavijo nacionalne ideje in nacionalni teritoriji. Pomembno dejstvo je, da so slednji vezani na trg, v interesu lastnikov kapitala pa je bilo, da povezujejo ljudi na podlagi neke skupne ideologije in s tem dosegajo ekonomske učinke,« pojasnjuje dr. Peter Simonič, kulturni antropolog z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete.

»S tem je povezano vzpostavljanje enotnega jezikovnega koda, saj člane umišljene skupnosti najmočneje povezuje prav skupni jezik. Pomembno je tudi, da delijo skupni zgodovinski spomin in zavest o pripadnosti isti skupnosti. Šele ko sebe dojamejo kot del zaključene skupine na določenem teritoriju, si namreč začnejo prizadevati za dobrobit te skupine oziroma naroda.«

Nastanek nacionalne države je po Simoničevih besedah tesno povezan s pojavom liberalizma, ki prinese osvobajanje od tradicionalnih spon in vzpostavljanje tržne ekonomije. »Da so ljudje sploh pripravljeni funkcionirati znotraj takšnega sistema, da se čutijo del neke skupnosti, pa je treba uporabiti ideologijo.« Tu nastopi vloga skupne zgodovine, mitov, ritualov, vrednot, skupnih korenin.

»Danes je zelo zanimivo opazovati rituale s Trga republike ob praznovanjih dneva državnosti,« pravi dr. Simonič. »Režiserju Matjažu Bergerju so na primer očitali tehnicističen, avantgardističen, nenacionalističen koncept proslave, ko je Slovenija leta 1996 praznovala peto obletnico osamosvojitve. Takrat so Bergerja kritizirali, ker ritual ni bil dovolj nacionalno obarvan.

Zakaj so mu potem leta 2001, ko se je proslave udeležil tudi nemški kancler Gerhard Schröder, spet dali priložnost? Prav zato! Med slovenskim emancipacijskim gibanjem in germanskim bazenom obstaja napetost in Berger je to napetost presegel s civilizacijskim konceptom v smislu 'vsi smo enaki'.« Ja, Schröderja nismo želeli spravljati v zadrego …

Na Golico!

»Slovensko nacionalno gibanje se začne na videz zelo enotno, s čitalnicami, od koder se med ljudi prenese s tabori. V osemdesetih letih 19. stoletja pa pride do delitve na liberalni in katoliški tabor. Ta delitev je temelj boja, ki ga spremljamo še danes, ko se delimo na leve in desne, na Türkove in Peterletove,« pravi dr. Simonič in dodaja, da je nacionalna samobitnost tesno povezana s kulturo.

»Kultura je tista, po kateri se skupnosti razlikujejo med seboj, zato ni čudno, da se je začelo s čitalnicami.«Kako pa je po mnenju dr. Simoniča potekal proces vzpostavljanja Slovenije kot nacionalne države? »Začelo se je s smrtjo Josipa Broza Tita in ekonomsko krizo, ki je temu sledila. Nato so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pojavili pank kot odpor proti pozicijam moči pa Neue Slowenische Kunst in 57. številka Nove revije s programom demokratizacije.

Konec osemdesetih je potekala promocijska akcija Slovenija, moja dežela, ki se je prikazovala kot turistična promocija, v resnici pa je bila glede na politični kontekst močno nacionalistična. Vse to in še kaj je pripeljalo do prvih parlamentarnih volitev leta 1990 in leto kasneje do akta razglasitve samostojnosti Slovenije.«

Takrat se po Simoničevih besedah pojavi sintagma 'tisočletne sanje', vezana na Karantanijo, zelo pomembno vlogo pa so v procesu osamosvajanja odigrali tudi mediji. »Časopisi so bili polni člankov o tem, kdo vse nas ogroža.«

Slovenski nacionalizem se danes opira na državne simbole, torej zastavo, grb in himno, zelo vplivni pa so tudi etnonacionalistični simboli, povezani s tradicionalnim kmečkim načinom življenja in ne­okrnjeno slovensko krajino: govorimo seveda o kozolcu, potici, Triglavu, gorenjskem nageljnu, gorenjski noši in podobnem. Na tej točki se približamo tako imenovani ideologiji 'Blut und Boden', ki poveličuje pravo kri in zemljo.

Etnonacionalizem je sicer ključna sestavina slovenske narodno-zabavne glasbe. Vzpon te apolitične popularne kulture sredi 20. stoletja je prinesel začetek konca socialističnega projekta delavske kulture, modernizacije in emancipacije. Vse skupaj se po besedah mag. Kovačiča torej ni začelo s 57. številko Nove revije, ampak

z Avse­niki.

Pomembno vlogo pri spodbujanju nacionalizma imajo po njegovih besedah tudi slovenski športni komentatorji. »Športnike prikazujejo kot predstavnike celotne skupnosti. Če premagajo tekmece, športni komentatorji njihove uspehe interpretirajo kot zmago Slovenije, ki je premagala ves svet. To z realnostjo športa seveda nima veliko skupnega.« Vrhunski športniki so za uspeh pogosto pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje zdravje, tega pa zagotovo ne počnejo z namenom promocije Slovenije, ampak tudi – ali pa predvsem – zaradi zaslužka. »In če obogatijo, pogosto odnesejo svoj denar v tujino, saj ga s plačilom davkov niso pripravljeni deliti z nacionalno skupnostjo,« še poudarja Kovačič.

Cilji so sveti in ves čas ogroženi

Nacionalistično gibanje je po besedah mag. Kovačiča v primerjavi s političnim populizmom ideološko dokaj stabilno. Kaj to pomeni? »Za politične populiste je značilno, da nimajo stalne ideologije, kaj šele programa, ampak se sproti profilirajo skozi nasprotovanje nekomu drugemu, objekt nasprotovanja pa se ves čas spreminja. Slovenska nacionalna stranka se na primer odziva na javno razpoloženje in artikulira tisto, kar veliko ljudi misli, spodobni politiki pa si tega ne upajo izreči. V nekem trenutku so to lahko Srbi, v naslednjem Hrvati, enkrat Evropa, drugič inflacija. Ko se razmere spremenijo, brž pozabijo na prejšnjo retoriko in lahko govorijo nekaj, kar je v nasprotju s predhodnimi stališči.«

Za politične populiste je tako nacionalizem samo eden od načinov, kako nagovoriti volivce, meni mag. Kovačič, sicer pa je nacionalizem v Sloveniji ena osrednjih ideologij, zato mu je vsaj po malem naklonjena skoraj vsa slovenska politika. »Vse slovenske parlamentarne stranke so nacionalistične, nekatere bolj, druge manj. To se vidi pri reševanju odprtih vprašanj s Hrvaško. Ta vprašanja bi bilo mogoče rešiti, če ne bi bila javna klima v obeh državah močno nacionalistična.«

Cilji nacionalizma so običajno nacionalna identiteta, nacionalna enotnost in nacionalna avtonomnost. »V Sloveniji so ti cilji doseženi, ampak nacionalisti menijo, da je treba pri njih vztrajati, saj so ves čas ogroženi. Nacionalizem se hrani z iskanjem sovražnikov naše nacionalne skupnosti,« pravi Kovačič in dodaja, da bo nacionalizem vedno našel nasprotnika in trdil, da temeljni nacionalni cilji še niso povsem doseženi ali dovolj zavarovani.

Slovenija : Evropa

Kaj se zgodi, ko trčita slovenski nacionalizem in evronacionalizem? Ideja evropske enotnosti in skupne evropske identitete ni nova in danes mnogi menijo, da bi jo bilo treba okrepiti na račun nacionalnih identitet. Mag. Kovačič meni, da je oblikovanje evropske identitete predvsem v interesu bruseljske birokracije, ki meri svojo moč nasproti nacionalnim vladam. Vendar so nacionalni interesi vsaj večjih držav članic za zdaj močnejši od centralističnih, kar dokazuje tudi nemoč Evropske unije pri sprejemanju evropske ustave.

V spogledo­vanju z evronacionalizmom obstaja tudi nevarnost. Identiteta se namreč vedno vzpostavlja kot razlika do nekoga 'drugega'. Zakaj je to nevarno? »V primeru skupne evropske identitete, o kateri se v nekaterih krogih že govori kot o krščanski, je islam najbližji 'drugi'. V preteklosti beležimo številne primere, ko sta sovpadla zagovarjanje evropske politične enotnosti in sovraštvo do islama, začenši s križarskimi vojnami,« pojasnjuje mag. Kovačič.

Ker danes tega 'drugega' najdemo tudi v sami Evropi, dobesedno v sosednji ulici, lahko krepitev evronacionalizma utrdi že obstoječo segregacijo, lahko pa se razmahne celo v krvave konflikte. »Če se bo evronacionalizem razvijal v to smer, bodo pod vprašaj postavljeni liberalni temelji povojnega evropskega reda, ki temelji na človekovih pravicah, toleranci in dialogu.«

In kako mag. Kovačič komentira Jelinčičev uspeh v prvem krogu tokratnih predsedniških volitev? »Jelinčič je ta uspeh napovedal že po zadnjih parlamentarnih volitvah, ker je presodil, da se bo v volilnem telesu zgodil premik, ki se je sedaj tudi zgodil.« Pojav volivcev, ki volijo politike Jelinčičevega kova, ni nekaj novega, še pravi in dodaja, da sta si te volivce doslej delila Jelinčič in Janša. Volivci, ki so tokrat podprli Jelinčiča – med njimi so prevladovali mladi in prebivalci iz severovzhodne Slovenije –, so po Kovačičevih besedah nagnjeni k avtoritarni politiki.

»V Sloveniji že nekaj časa obstaja kategorija nezadovoljnih volivcev, ki so v glavnem socialno šibki. Gre za poražence tranzicije. Doslej jih je deloma mobiliziral Jelinčič s svojim populizmom, deloma pa Janša z retoriko antikomunizma, boja proti zarotam, klientelizmu in korupciji. Ker je Janša izgubil zaupanje dela svojih volivcev, so se ti preselili k Jelinčiču.« Ob tem še dodaja, da Jelinčič ni nič večji ekstremist kot Janša. »Jelinčič je ekstremist predvsem v retoriki, Janša pa tudi v načinu vodenja države.«

Zagrizen nacionalist? Najboljši ljubimec ...

Zmago Jelinčič Plemeniti pove, da ljudi deli na borce, opazovalce in izdajalce. »Prevladujejo opazovalci, ki potrebujejo nekoga, komur lahko sledijo, borci pa so tisti, ki so pripravljeni za svoje ideale tvegati karkoli. Jaz sem bil svojim idealom vedno zvest, zato sem prišel do pozicije, ki jo imam danes,« pravi in ima pri tem v mislih tudi uspeh v prvem krogu zadnjih predsedniških volitev. Med borce sicer šteje tudi Franca Rozmana Staneta, Rudolfa Maistra in Josipa Broza Tita.

Sicer pa so nacionalizem, patriotizem, domoljubje in nacionalna zavednost po Jelinčičevem mnenju različne stopnje istega fenomena. Najviše uvršča nacionalizem, ki ima v Sloveniji po njegovih besedah negativen predznak, ta pa naj bi izviral iz nekdanje Jugoslavije, kjer je bilo poudarjanje nacionalne pripadnosti prepovedano na račun vzpostavljanja nadnacionalnega jugoslovanstva.

»Francozi so zagrizeni nacionalisti. In kaj to pomeni? Da Francoz reče: mi smo najboljši ljubimci, mi imamo najlepše ženske, imamo najboljšo hrano in vina … Vsi vemo, da to ni res, ampak Francozi za tem stojijo in to dviga v narodu duha, mu daje občutek moči, vzbuja veselje do jutrišnjega dne,« pravi Jelinčič.

Geslo bedakov: vsi enaki, vsi enakopravni

In kako Jelinčič pojasnjuje že omenjene cilje nacionalizma: nacionalno avtonomnost, nacionalno enotnost in nacionalno identiteto? »Avtonomnost je bistvena, vendar ne v smislu popolne samozadostnosti, kot jo nekateri interpretirajo. Človek je socialno bitje in mora komunicirati, avtonomnost pa pomeni enakopravno komunikacijo in ne klanjanje.« Enotnost zanj pomeni, »da držimo skupaj«, vzpostavi pa se lahko le v nacionalni državi z ustrezno vzgojo. »Nas so učili, da se v avtobusu odstopi sedež starejšim, danes pa tega mladi ne počnejo več, kar je zelo narobe in od takšnih ljudi ne moreš pričakovati enotnosti, saj so vzgojeni v duhu 'brigaj se za svojo r...'.« Bistvo nacionalne identitete je zanj jezik, zato ga je treba spoštovati in ohranjati.

Na vprašanje, ali ni Slovenija teh ciljev že dosegla, Jelinčič odgovarja: »Ja, te cilje smo dosegli, ampak v večji meri takoj po drugi svetovni vojni kot pa danes. Prvi dve leti po osamosvojitvi smo jih še dosegali, potem pa ne več. Liberalistične struje so namreč razvrednotile te tri kategorije s poudarjanjem internacionalnosti, brezmejnosti in neidentitete. Vsi enaki, vsi enakopravni je geslo bedakov. Jaz sem študiral farmacijo in vem, da to ni mogoče.«

Dosega teh ciljev zahteva jasen politični program.

Jelinčič na vprašanje, kateri so bistveni poudarki političnega programa SNS, odgovarja: »Bistvena je naša splošna usmeritev, da skrbimo za dobrobit slovenskih državljanov.« Kako konkretno? »To pomeni, da smo konstruktivna opozicija; podpremo predloge, za katere menimo, da so dobri za naše ljudi, in smo proti tistim, za katere presodimo, da so slabi. Zato nam očitajo, da smo enkrat na eni, enkrat na drugi strani, kar pa ne drži. To lahko rečejo le nepoučeni opazovalci. V resnici smo vedno na isti strani.«

Najslabša kitica Zdravljice

Slovenska nacionalna stranka na simbolni ravni nagovarja ljudi tudi s svojim grbom, ki vključuje simbole nekdanje vojvodine Kranjske, Karantanije, Goriške in Gradiščanske ter Istre. Sicer pa Jelinčič pripravlja tudi knjigo o heraldiki, v kateri bo predstavil svoj predlog velikega slovenskega grba. »To, kar imamo zdaj, namreč ni grb, ampak znak. Predlagali pa bomo tudi novo, rumeno-modro zastavo. Ta, ki jo imamo sedaj, je ruska in menim, da je Slovenci ne sprejemajo. Tudi s himno nisem zadovoljen, izbrali so namreč najslabšo kitico Zdravljice, glasba pa mi je všeč.«

Jelinčič se strinja, da obstajajo procesi izumljanja tradicij, skupnih zgodovin in podobno, vendar so dolgotrajni in jih ni mogoče na hitro zlorabiti za dosego nacionalističnih političnih ciljev. »Danes se v ta namen zlorabljajo pop koncerti, športne prireditve in podobno. Poglejte le Thompsona na Hrvaškem, kjer njegove koncerte prenaša celo nacionalna televizija!«

Ideji evropske kulturne identitete Jelinčič nasprotuje, saj bi jo bilo mogoče vzpostaviti le na račun nacionalnih identitet. Najpomembnejšo vlogo pri ohranjanju slednjih pa imajo po njegovem mnenju prav nacionalne stranke.

Se bo končalo z EU?

Vzpostavljanje evropske, nadnacionalne kulturne identitete v okviru nove ekonomske in politične tvorbe EU po mnenju dr. Simoniča ne bo ogrozilo posameznih nacionalnih identitet, katerih temelj je in bo ostal jezik. Tako dr. Simonič kot mag. Kovačič menita, da naci­onalizem danes prežema slovensko družbo, kar se odraža na različnih področjih, od popularne kulture, športa, kulinarike … do politike.

»Pravzaprav so nacionalistična gibanja v vzponu povsod po Evropi, odkar se ta združuje. In dokler bo Evropa konstituirana kot seštevek narodov, bodo obstajala tudi nacionalistična gibanja.«

Tekst: Barbara Trnovec

Foto: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri