Forum: Kdo med nami ubija?

  • 19.05.2008

Kdo so pravzaprav množični in serijski morilci? Primeri iz ameriške sodne prakse potrjujejo, da gre pri množičnih morilcih največkrat za vsakdanje, običajne ljudi. So iz vseh družbenih slojev, mednje pa lahko prištejemo podjetnike, odvetnike, poštene in marljive uradnike, zdravnike, najstnike, skratka, kogarkoli, tudi vašega soseda. Vendar množični in serijski morilci niso doma samo v ZDA. Imamo jih tudi pri nas.

(Foto: *)

5 fotografij v galeriji

Sadistični vzgibi, ki so silili k množičnim umorom, sodijo že v daljno preteklost. Kaligulski umori so bili nekoč le privilegij elit. Dogajali so se od rimskega cesarstva pa vse do 18. stoletja, ko so se v Londonu pod okriljem društva z nazivom Bold Bucks združevali člani, ki so se specializirali za posilstva in sadistične umore, izhajali pa so iz aristokratskih krogov. Šestdeseta leta so vse obrnila na glavo.

Zgodil se je Vietnam pa seksualna revolucija in nastali so novi množični morilci, ki so prihajali iz vseh družbenih slojev. Če so prej vedeli, kdo ubija in zakaj ubija, se zdaj ni vedelo nič več. Ubijali so vsi. Z motivom ali brez. Strokovnjaki so ta pojav poimenovali demokratizacija najgrozljivejših zločinov.

Tudi pri nas se lahko »pohvalimo« s kar nekaj množičnimi morilci. Zanimivo pa je, da od vojne naprej arhivi skorajda ne govorijo o serijskih morilcih, razen seveda o vsem znanem Metodu Trobcu. Vsekakor za to obstaja ena razlaga, ne vemo pa, če je edina. Družba po vojni je bila po tedanji ideologiji tako čista in univerzalna, da preprosto ni prenesla kriminala. Od tod najbrž tudi zelo skopi podatki o morilcih.

Množični in serijski

Za začetek razčistimo pojma množični in serijski morilec. Množični morilec je tisti, ki v zelo kratkem času in približno na istem kraju ubije vsaj tri ljudi. Serijski morilec vedno mori zaporedoma in s premori; vsak umor je dejanje zase. Dr. Polona Selič, ki se je pri nas nekdaj ukvarjala s profiliranjem morilcev, pojasnjuje, da psihoanaliza za simbolno ozadje pri množičnem morilcu postavlja umor očeta, pri serijskem pa umor matere.

Pri množičnem morilcu v nekem trenutku pride do eksplozije dolgo zadrževanih psihičnih stanj. Tako človek iz različnih, večinoma pa gre za banalne razloge, pobije svoje bližnje. Lahko pa pobije tudi povsem neznane ljudi (fenomen množičnih morilcev v javnih prostorih). S svojimi umori želi predvsem opozoriti nase, potrditi svoj obstoj in identiteto.

Ko so Američana Roberta Smitha, ki je nekega lepega sončnega dne vstopil v frizerski salon in ženskam ukazal, naj ležejo na tla, vsaki pa potem – bilo jih je osem – izstrelil kroglo v tilnik, na sodišču vprašali, zakaj je to storil, je mirno povedal, da dotlej nihče sploh ni vedel, da obstaja. Če so ga poznali, so ga prezirali. »Hotel pa sem postati vsaj tako slaven, kot sta Speck in Whitman.«

Richard Speck je sredi osemdesetih v Chicagu umoril 18 medicinskih sester, Charles Whitman pa v enem dopoldnevu s stolpa na teksaškem vseučilišču postrelil 18 ljudi, še prej pa zaklal svojo mater in ženo. Da, Robert Smith je bil psihično povsem zdrav, so menili izvedenci. Bil pa je zakompleksan in osamljen. Videti pa je, da so bili osamljeni in zakompleksani tudi slovenski množični morilci. A o tem pozneje.

Serijski morilec ponavadi ni tak. Je prej sadist in perverznež, njegov motiv je seksualne narave. Pri njem se kaže težnja po nenehnem zadovoljevanju nepotešene spolne želje, ko z vsakim novim umorom nadgrajuje prejšnjega. Vse skupaj se začne že v otroštvu. Sprevržene fantazije se razvijejo v puberteti, in če jih takrat ne uresniči, išče zadovoljstvo na drugačen način.

Ponavadi začne s fetišizmom, nadaljuje z ugrabitvami in mučenjem živali. Fetišizem, sadizem in perverznost niso tako kričeče lastnosti, zato jih okolica pogosto ne opazi. In zato je serijski morilec videti kot čisto običajen človek.

Metod Trobec v peči zakuri pet žensk

Naš edini pravi serijski morilec je kakopak Metod Trobec. Odkrili so ga naključno, avgustovskega jutra leta 1979, ko je v nekem gozdu pri Kranju pretepel avtoštoparja, nemškega turista, in ga oropal. Pač ni imel sreče, dogodek je videl neki meščan, ki si je zapomnil registrsko številko Trobčevega avta in ga prijavil. Takratni kranjski miličniki so obiskali njegov dom na Spodnji Beli.

In tam jih je čakalo presenečenje. Kup nakradenih predmetov in nekaj kosov ženskih oblačil ter dokumenti, za katere ni imel pojasnila. Miličniki se niso dali, drezali so naprej in prišli do grozljivih rezultatov. Sledi krvavih dogodkov so našli v zdaj že razvpiti krušni peči hiše v Dolenji vasi, v kateri je Trobec prebival, preden jo je prodal nekemu zdomcu za 70 tisoč mark. Trobec je molčal.

Nekaj sledi so opazili v gospodarskem poslopju ob hiši, nekaj pa tudi v sami hiši. Ker najprej niso vedeli, komu naj bi pripadale zoglenele človeške kosti, ki so jih našli v krušni peči, so le-te dokaj hitro povezali z ženskimi oblačili, ki so jih našli v drugi hiši. Metod se je začel lomiti. Svoje izjave je neprenehno spreminjal in jih prilagajal situaciji. Trdovratnost pa je kmalu popustila. Pod obremenitvijo dokazov je pričel opisovati, kako je pokončal pet žensk.

Vse, kot so ugotovili kasneje, so imele nekaj skupnih lastnosti. Bile so osamljene, razočarane, lahkoverne. Hkrati pa so očitno imele še kanček upanja v boljše življenje, to pa je Metod s prijetnim govorjenjem in nasmehom znal dobro izkoristiti. Prva je bila 18-letna Vida Markovčić, ki jo je srečal v Ljubljani leta 1976. Najprej je prijazno poklepetal z njo, spil kozarček, potem pa jo je odpeljal k sebi domov. Tam jo je zadavil, in ko je sprevidel, kaj je storil, porinil v krušno peč ter zažgal.

Marca, leto kasneje, je podobno storil s svojo naslednjo žrtvijo Marijano Cankar, ki je bila takrat stara 52 let. Kot naslednja je v krušni peči kmalu za njo končala 20-letna Urša Brečko, marca 1978 pa je zgorela še Ana Plevnik, 42-letna Ljubljančanka, ki jo je zadavil na krušni peči v dnevnem prostoru. Istega leta je bila žrtev pobesnelega Trobca še 32-letna Zorka Nikolič. Metod je imel z vsemi ženskami prej spolni odnos, proti koncu pa je postajal vedno bolj nasilen. Vse so končale zadavljene, na koncu pa zažgane v peči.

Kdo je skrivnostni skladiščnik Metalke?

Metod Trobec ni bil nič posebnega. Rodil se je kot tretji nezakonski otrok in dvojček sestre Cirile. Morda je bil poseben le v tem, ker naj bi shodil šele pri štirih letih, spregovoril pa nič prej kot pri dopolnjenem petem letu starosti. Bil je vase zaprt, zmeraj brez prijateljev, navezan pa samo na svojo mater. Navzkriž z zakoni je prišel že leta 1967, devet let prej, preden je moril prvič.

Šlo je predvsem za kraje, ki so ga pripeljale tudi v zapor. Že takrat se je vedel neprilagojeno, psihiater pa je ugotovil, da gre pri Trobcu za nevrotično in psihopatsko histerično osebnost, vse, kar počne, pa je znak simulacije, ker se je pač hotel izogniti zakonu.

Bil je tudi dvakrat poročen. Prvič s kar 21 let starejšo žensko, s katero ni ravnal ravno spoštljivo. Bil je surov in nedostopen, nikoli ni vedela, kod hodi. Vedela je, da krade, saj je domov prinašal polno lepih stvari. Od nje se je ločil v času, ko je imel za seboj vsaj dve zadavljeni ženski v krušni peči. Takoj nato se je poročil z drugo in se po devetih mesecih že ločil. V tem času pa je začel delati kot skladiščnik v ljubljanski Metalki, kjer je tudi spoznal svojo zadnjo žrtev, Zorko Nikolič.

Njegovi sodelavci, ki želijo ostati neimenovani, so nam povedali, da se je zmeraj vedel čudno. Bil je večinoma sam, med pogovorom pa je raje gledal v tla, kot pa v oči svojega sogovornika. Ženskam je bil všeč. Nekaj je bilo na njem, so vedele povedati. Nekaj skrivnostnega. Neka ženska, ki je prav tako delala v Metalki, tisti čas ni vedela, ali naj gre z njim na pijačo ali ne.

Metod naj bi jo osvajal, vendar se je po pogovoru s sodelavko odločila, da ne gre z njim, ker je vendarle nekako čuden. Kmalu zatem je prišla na dan resnica. Potencialna žrtev nikoli ne bo pozabila koristnega nasveta svoje sodelavke. Kdo ve, morda bi bila naslednja.

Sodni epilog

Obtožnico za sežig petih žensk so oddali 22. aprila 1980. Obramba, ki jo je vodil Stanislav Klep, se je ves čas trudila dokazati, da je Metod duševni bolnik, kar je pomenilo, da je neprišteven in neodgovoren za svoje ravnanje. Vsega naj bi bili krivi elektrošoki, ki naj bi jih obtoženi dobival med zdravljenjem na ljubljanski psihiatrični kliniki v Polju.

Vsa dejanja naj bi po mnenju obrambe storil med epileptičnimi napadi, veliko pa je imela povedati tudi proti uporabi elektrošokov v zagrebški zaporniški bolnišnici. Vendar zaman. Različni psihiatrični izvedenci so trmoglavo trdili nasprotno. Trobec je bil v času umorov zmanjšano prišteven, vendar ne bistveno. Po mnenju dr. Marka Škulja in dr. Janeza Romiha je bil Metod motena osebnost z dissocialno noto. Že pred prvimi elektrošoki je izoblikoval odnos do žensk; z njimi pač ni mogel vzpostavljati intimnih odnosov, kar je pomenilo, da ne more potrjevati svoje moškosti.

Tudi naš verodostojni vir, ki je sodeloval pri preiskavi umorov, nam je povedal, da je bilo izgovarjanje obrambe na neprištevnost zaradi elektrošokov mlatenje prazne slame. Ves čas preiskave se je Metod vedel skrajno neprizadeto in hladnokrvno. Po mnenju našega vira, ki želi ostati anonimen, je bil v času svojih dejanj prišteven in niti pomotoma ni kazal znakov duševne bolezni. Tožilec Andrej Polak je vztrajal pri svojem. Metod Trobec je moril zaradi lastnega zadovoljstva, kasneje pa zaigral izgubo spomina.

Vse žrtve naj bi naklepno umoril, in to skoraj pri polni zavesti, z namenom, da bi si s tem povečal spolni užitek. Gre za moteno osebnost, vendar ne za duševnega bolnika. K vsem dokazom pa sta svoje dodala še Metodova krvava srajca in pričanje natakarice, ki naj bi obdolženca videla popivati z eno izmed svojih žrtev. Po dveh pritožbah obrambe na smrtno kazen je vrhovno sodišče Trobca obsodilo na dvajsetletno zaporno kazen. Iz zapora v Dobu pa ne bo prišel še lep čas, saj so mu bivanje zaradi napada na sojetnika podaljšali, nad glavo pa mu visi še obtožba za šesto žrtev.

Obisk pri Metodu

Lepega julijskega dne se odpravim na Dob. Med vožnjo tehtam možnosti za intervju. Vse smo napravili tako, kot je zahteval. Na prvo pismo, v katerem smo mu napisali, kaj želimo, zraven pa dopisali še vprašanja za intervju, nam je odgovoril z velikim zanimanjem: »Pojasnjujem, da sem kljub izredno zapletenim in meni povečini ne več jasnim vprašanjem pripravljen kar se da najbolje in obširno odgovoriti. Potrudil se bom.«

V nadaljevanju pisma je zapisal še, da ima tudi on povedati nekaj, kar pa bo daleč presegalo naša vprašanja.

Pred intervjujem želi predhodni dogovor; v pismu je jasno izrazil zahtevo po samo enem novinarju. In jaz prihajam sama. Poleg tega je želel vedeti natančen datum in uro našega obiska. Tudi to smo mu sporočili. Zraven je lepo prosil, da mu prinesemo še nekaj priboljškov, saj jih je v zaporu težko dobiti.

Na zadnjem sedežu so ležali piškoti in nekaj Playboyev. Tudi denar ne bi bil odveč, je omenil na koncu pisma. Tega nisem imela. Vendar se je Metod v pismu že v naprej opravičil, da zaradi svojega spremenljivega zdravstvenega stanja ne ve, ali nas bo lahko sprejel. Zato prosi za razumevanje. In to je bilo tisto, kar me je motilo. Kar me je delalo živčno.

Kaj, če se bo izgovoril? Kaj, če si bo premislil? Njegovo zainteresiranost je podkrepilo še drugo pismo, v katerem je postavil enake pogoje in obljubo o precej obširni zgodbi. Pika na i za moj obisk. Bila sem nervozna, priznam. Vendar ne prestrašena.

Kmalu sem tam. Nervoza se poveča, ko na upravnika čakam več kot pol ure. Po mojem opominu, da čakam že precej dolgo, me le spustijo naprej. Z upravnikom se na hitro dogovoriva, kako in kaj, zatem pa z njegovim namestnikom odhitiva v njegovo pisarno, kjer še zadnjič preveri, ali je vse nared za moje srečanje s Trobcem. Medtem me vpraša, kako to, da sem sama, in če me je kaj strah. »Ne, ni me strah. Le nervozna sem, ker bi rada izpeljala ta intervju.«

Čez nekaj trenutkov odhitiva čez dvorišče do stavbe, kjer prebiva Metod, in se vzpneva po stopnicah v prvo ali morda drugo nadstropje, kjer naj bi se v prvi sobi na levo srečala s Trobcem. K nama pride paznik in pove, da bomo morali počakati, ker Metod jé. Okej, si mislim, te bomo počakali, čeprav se mi dozdeva, da se je njegova igra že začela. Paznik čez deset minut odide ponj.

Z namestnikom čakava in premišljujeva vsak zase. Pove mi, da bosta s paznikom z nama v sobi. »Okej,« rečem. »Velja.« Zaslišim glasove. Po njihovi intenzivnosti ugotovim, da se približujejo v nadstropje, kjer na hodniku stojiva midva z namestnikom. Po nekaj trenutkih zagledam debelejšega, manjšega moškega v spremstvu paznika. Takoj vem, kdo je. Najslavnejši slovenski serijski morilec vseh časov. Hm. Ne padem po tleh, čeravno začutim hitrejše bitje srca. Vendar takoj začnem z analizo.

Ko gre mimo mene, me ne pogleda. Želi pokazati, da ga ne zanima, kdo želi govoriti z njim. Vendar vem, da ni tako. Vem, da je to le del igre, s katero nas namerava nategovati v nedogled. Tik pred vrati sobe, ko stojim za njim, se obrne in mi nepričakovano odpre vrata ter me spusti naprej. Ta gesta mi je všeč. Po toliko letih v zaporu očitno še vedno ve, kako ravnati z žensko.

Ko vstopimo v sobo, si seževa v roke – stisk roke ima močan in takoj zahteva, da se namestnik in paznik odstranita. Poskusim ga prepričati, da je čisto vseeno, če ostaneta, vendar mi njegov nestrpni izraz in odgovor, da bo potem pač odšel, v hipu spremenita namero. Namestniku in pazniku rečem, naj gresta ven. Da ni problema. Na obrazu jima vidim, da jima to ni všeč, vendar odideta in mi zagotovita, da bosta stala tik pred vrati. Opazim še to, da sta zaradi prisotnosti Trobca postala občutno bolj nervozna.

Zaprem vrata in se obrnem proti Trobcu. Začnem govoriti, on pa me sploh noče pogledati v oči. Nekajkrat sicer poskuša dvigniti pogled, vendar večino časa gleda v tla. Stojiva pred vrati zelo majhne sobe, v kateri je samo ozka omara, miza in štirje stoli. Adrenalin v krvi se mi zviša, strahu ni več, vedno bolj me moti to, da me ne gleda v oči. Stopim korak k njemu in ga od spodaj navzgor pogledam v obraz. Takrat le trzne, se odmakne malo nazaj in me pogleda. Med pogovorom se nato še nekajkrat srečava z očmi, vendar ne zdrži dolgo.

S pogledom se začne sprehajati po mojih rokah, ramenih, pasu ... Za trenutek se počutim nelagodno. Je tako gledal tudi Vido, Marijano, Urško, Ano in Zorko? Bilo mi je vseeno. Vprašal me je, ali sem prišla sama in ali me je kaj strah. Odvrnila sem mu, da sem sama tukaj in da me ni popolnoma nič strah. Zakaj le? Me pa malo boli glava, sem ga poskušala zaplesti v pogovor. Zanimalo ga je, zakaj, in kako se počutim na splošno. Kako sem potovala in tako naprej. Metod je provociral, in ob tem užival.

Užival je, ker je bil v nadrejenem položaju; konec koncev sem jaz njega potrebovala bolj kot on mene. Morda pa mu je le godilo, da se pogovarja z žensko. Po desetih minutah sva končno prišla do intervjuja, vendar mi je rekel, naj mu še enkrat napišem vprašanja, jih prinesem, on pa bo odgovoril v najkrajšem času. Piškotov in revij, ki sem mu jih dala na mizo, ni vzel. Je rekel, da ne sme. Odšel je v družbi paznika, jaz za njim. Na stopnicah sem ga še pozdravila, on pa se je s skorajda zapeljivim nasmeškom obrnil k meni in nekaj rekel.

Med vožnjo domov sem razmišljala samo o svojih občutkih. Človek je imel nekaj skrivnostnega, nekaj, kar pritegne. Name je napravil močan vtis. Vseskozi sem se spraševala, ali je za to krivo dejstvo, da je on vendarle Metod Trobec, ki je umoril toliko žensk, vendar je narava mojega značaja temu močno nasprotovala. Ne, to zagotovo ni bilo to. Ne glede na to, da ni bilo jasno, ali mi bo pripravljen dati intervju, sem vedela, da se bova zagotovo še videla. In res. V naslednjih tednih je Trobec našemu uredništvu postavil svoje zahteve, ki smo jih sami v celoti sprejeli. Tako sem šla še enkrat k njemu, tokrat s pogodbo.

Tisto jutro sem bila slabe volje. Zopet sem ga morala čakati. Paznik mi je zaupal, da se mu zdi, da me Metod spoštuje, ker naj bi se šel za najino srečanje posebej uredit. Po naravi pa je muhast in ne da veliko na soljudi. Tudi to me ni spravilo v dobro voljo. Zavlačevanje mi je šlo na živce, in vedela sem, da bo našel nekaj, kar mu ne bo všeč. Napisali smo pogodbo, s katero se ni strinjal.

Motilo ga je, da bi na vprašanja moral odgovoriti v devetih dneh. Intervju je odklonil in dejal, da se ne držimo dogovora. Šel mi je na živce. Ko sem odhajala, ga nisem hotela niti pozdraviti. Žal mi je bilo truda, ki sem ga vložila v ta intervju, vendar ga zanj nisem želela prositi. Zdelo se mi je, da se bo enkrat zagotovo oglasil sam ...

Ljubljanski razparač

Andrej Kušar ni bil niti malo podoben Trobcu, čeprav naj bi tudi on spadal med serijske morilce. V Ljubljani je najprej udarilo 14. novembra 1984, ko je nekdo na Postojnski ulici na Viču med 22. in 23. uro z nožem prerezal vrat 52-letni Ani Cernjak. Nič hudega sluteč se je vračala iz gostilne Jelen, kjer je bila zaposlena. Za množično paniko, ki je zajela Ljubljano, pa sta bila kriva še dva dogodka, ki z umorom nista bila povezana. Isto noč, le dvajset minut po umoru, naj bi neznanec v Trnovem napadel in z nožem ranil 27-letno učiteljico.

Na Gerbičevi ulici pa se je nekdo lotil 22-letnice. Posilstvo bi skorajda povezali z umorom na Postojnski ulici, ker naj bi fant dekle med posiljevanjem tudi davil. Ljubljančanke so zagnale vik in krik. Nobena ponoči ni hodila sama po ulicah. Bil je čas taksistov; promet se jim je bistveno povečal. Molk preiskovalcev zaradi interesa preiskave je bil prava mora Ljubljančanov.

Vsak dan so se v medijih vrstila pojasnila, da ni razloga za histerijo. In ko se je ta končno polegla, je udarilo znova. 23. novembra, devet dni kasneje, je neznanec v hiši na Erjavčevi z nožem 23-krat zabodel 56-letno Pavlo Drobnič. S temi umori so kmalu povezali Andreja Kušarja, ki so ga prijeli 6. februarja 1985. Med preiskavo naj bi vse priznal, kasneje na sodišču pa je dejal, da so ga napačno razumeli.

Da si je on le predstavljal, kako bi bilo, če bi zagrešil tak zločin. Po svojem pripovedovanju je prvo žrtev na cesti najprej prijel za zadnjico, ta se očitno ni pustila in ga je udarila nazaj. On ji je udarec vrnil, potem pa jo je z nožem zabodel v tilnik. Ana Cernjak je bila takoj mrtva. Drugo je umoril kar sredi belega dne. Žrtev je napadel takoj, ko mu je odprla vrata svoje hiše.

Ti zločini niso imeli prič. Andreja pri ubijanju ni videl nihče. Preiskovalci so resda našli sledove krvi na nožu in rokavicah, vendar premalo, da bi ugotovili, ali gre v resnici za kri katere od žrtev. Morilec tudi v hiši na Erjavčevi ni pustil nikakršnih sledi. Vse je bilo pobrisano. Na Kušarjevih oblačilih so našli nekaj vlaken, kar pa se ni izkazalo za trden in zanesljiv dokaz.

Vse, kar so dobili, je bilo njegovo podrobno priznanje, ki pa ga je kasneje zanikal, češ da so ga v to prisilili. Obtoženi je ves čas sojenja ponavljal, da on tega ni storil, ker tega enostavno ni sposoben storiti. Sodni izvedenec psihiater pa je povedal, da pri Andreju ni znakov duševne bolezni; da gre pri njem le za motnje.

Za spremembo Kušarjevega vedenja je imel velik pomen tragičen dogodek v Peklu pri Borovnici. Takrat je skupaj s hčerko padel v globino. Hčerka je umrla, on pa je komaj preživel. Kmalu zatem ga je zapustila tudi žena. Po mnenju sodnega izvedenca je šlo pri njem za zaprto, čustveno labilno in nerodno osebo. Že v otroštvu in v adolescenci je imel z drugimi ljudmi bistveno manj stikov, kot je običajno, z dekleti pa nobenih.

Težko je navezoval stike, v odnosih pa je bil tesnoben. Tudi njegova mama ni mogla verjeti, da je sin sposoben česa takega. Povedala je, da je bil vedno miren in vase zaprt fant, da pa je prvi napad epilepsije doživel že pri treh letih. Kaznivi dejanji je zanikal. Dejal je, da so ga med preiskavo miličniki prisilili v priznanje. Kušar ni poznal svojih žrtev, prav tako ni imel motiva.

Obsodili so ga na devet let zapora in na obvezno psihiatrično zdravljenje. K temu je pač prispevalo dejstvo, da je med preiskavo natančno opisal potek dogodkov obeh umorov, vedel je celo to, da so stopnice v hiši na Erjavčevi cesti lesene, pokrite s preprogo, ta pa naj bi bila pritrjena z medeninastimi palicami.

Množični morilci na Slovenskem

Če smo pri nas imeli enega ali dva javnosti znana serijska morilca, je bilo množičnih precej več. Pri prebiranju dostopnega gradiva človek dobi vtis, kot da jih v povojnem času tam nekje do srede šestdesetih sploh ni bilo. Leto 1966 pa je bilo za množične umore nekakšna prelomnica.

Srhljivi Jareninski Dol

Drago Božičnik, ki je bil takrat star 18 let, je v Jareninskem Dolu (Šentilj) umoril pet ljudi. Gospodarja Repo, podnajemnika Šprajca in njegova dva prijatelja, zakonca Petrovič, ki sta ravno prišla na obisk. Šprajceva žena je tisti dan imela srečo. Ni je bilo doma. Preiskovanje petkratnega umora se je vleklo sedem let. V tem času so naši in avstrijski miličniki preverili in zaslišali več kot tri tisoč ljudi.

Drago Božičnik je bil ves čas sumljiv, vendar so ga ujeli šele po vlomnih tatvinah v Mariboru. »Tam smo našli njegove prstne odtise in jih primerjali s tistimi, ki jih je storilec pustil za morijo na Repovi domačiji. Ujemali so se,« nam je zaupal J. K., ki je sodeloval pri preiskavi. Čeprav je morilec za seboj in za razmesarjenimi trupli pustil moko, da bi zabrisal sledi, so ga vendarle našli.

»Na levi strani smo našli najprej tri trupla, malo naprej, v veliki sobi oz. gospodarjevi spalnici pa še dve. Mrtvega gospodarja Repo na postelji, njegovo prijateljico pa pod njo. Na oba je morilec posul moko. Pred smrtnimi zamahi niso bile varne niti kokoši, tudi tem je vzel življenje. V kotu hiše pa smo v nekem vedru našli tudi vrečko z moko ter nož, s katerim je morilec zadajal smrtne rane.«

Na vprašanje, kakšen motiv je morilec sploh imel, nam je naš vir odgovoril, da je šlo najverjetneje za maščevanje. Mati Draga Božičnika je bila nekoč Repova hišna pomočnica. Z Dragom sta celo nekaj časa živela pri njem. Mali Drago naj bi bil na Repo precej navezan, saj naj bi ga klical stric, včasih tudi ata. Repa pa se zanj ni posebno brigal.

Poleg tega Drago ni imel lepega otroštva. Oče je bil alkoholik in je kmalu napravil samomor, mati pa je bila bolehna in psihično razrvana osebnost. »Nekaj časa smo mislili, da gre pri tem umoru za maščevanje vojakov ujetnikov, ki jih je Repa prisilil, da delajo na njegovi domačiji, medtem ko jih je skrival.

O njem so krožile govorice, da je precej nasilen ... nihče ga ni maral, zato smo mislili, da se mu je nekdo od vojakov prišel maščevat. Pa ni bilo tako. Prstni odtisi so pokazali na mirnega, vase zaprtega fanta. Spominjam se, da je na prvem zaslišanju, takoj po umoru, Drago na sebi imel nekaj ran, za katere nam je dejal, da jih je dobil, ko je padel s kolesom. Očitno ni bilo tako.« Božičnik je po sedmih letih preiskave priznal petkratni umor. Zanj je že odsedel 15-letno kazen, danes pa se preživlja kot slikar.

Bog Grintovca moril pod vplivom zdravil

Naslednji petkratni množični morilec Silvo Morgan iz Grintovca, mirne vasice pri Šmarju nad Koprom, je leta 1981 – takrat je bil star 34 let – hladnokrvno umoril svojo mater in očeta ter tri sosede. V gostilno v Šmarjah nad Koprom je prišel pozno popoldne. Bil je razburjen, govoril je o tem, da bodo zanj še slišali, da je bog Grintovca. Popil je eno pivo, nato pa sta ga fanta iz vasi odpeljala domov.

Priči sta kasneje na sodišču povedali, da je Silvo pred domačo hišo sunkovito odprl vrata in se pognal v hišo. Ko je zopet prišel ven, je njegova mati pred hišo stresala preprogo, Silvo pa je proti njej zamahnil z nekim predmetom. Mati je šla za sinom v hišo, sledil je ženski krik in zvok padca kovinskega predmeta.

Priči takrat nista mogla videti, da je Silvo svojo mater s kladivom mahnil po glavi tako močno, da se je toporišče zlomilo, kovinski del pa padel na tla. Silvo je nato pograbil sekiro in z njo nekajkrat zamahnil po materini glavi. Potem je s sekiro umoril še svojega očeta, odhitel do sosedove hiše in tam s sekiro pokončal soseda Mirka in njegove starše. Po morjenju je odhitel k sestri, in ji povedal, da je tam gori vse pospravil ...

Silvo Morgan se je na sodišču zagovarjal, da se ne spominja, kaj se je zgodilo; da se je zaradi zdravil nekam čudno počutil. Sodna izvedenca psihiatra nista potrdila duševne bolezni. Dopustila sta le zmanjšano prištevnost na podlagi duševne motnje. Leta 1982 so ga najprej obsodili na smrtno kazen, višje sodišče pa mu jo je istega leta zamenjalo za 20 let zaporne kazni. Vendar se je po štirinajstih letih izkazalo, da je duševni bolnik in bi moral biti na psihiatričnem zdravljenju in ne v zaporu. Tako so morilcu leta 1995 odpravili zapor in ga zaradi šizofrenije poslali na zdravljenje v Idrijo.

Nekdanji rezervist ne ve, zakaj je moril

Še ne toliko nazaj, pred približno sedmimi leti, nas je pretreslo ravnanje 22-letnega Danijela Cergola iz Klanca pri Kozini. Nekdanji rezervist specialne brigade Moris je z avtomatsko puško kalašnikov ustrelil najprej brata, nato še mamo in očeta. 3. aprila 1995, nekaj minut po 16. uri, je najprej streljal na brata, ki se je od sosedov nič hudega sluteč vrnil domov, in ko je odprl vrata, v telo dobil tri strele.

Četrtega mu je Danijel namenil z manj kot enega metra razdalje. Nekaj minut zatem sta se z dela vrnila še starša, tako je Danijel najprej pokončal mamo, za njo pa je pritekel še oče. Zavpil je: »Danijel, ne!«, vendar prepozno. Sin je vanj izstrelil šest nabojev.

Po umoru se je z očetovim golfom odpeljal proti Ljubljani. S seboj je vzel avtomatsko puško, s katero je še nekajkrat med vožnjo ustrelil v zrak, potem pa jo je odvrgel. Javil se je na policijski postaji Ljubljana center, kjer je dežurnemu povedal, kaj se je zgodilo. Obtoženi je na sodišču dejal, da ne ve, zakaj je moril. Dejal je, da so ga ves čas mučile nočne more, v katerih se je moral vseskozi proti nekomu boriti.

Sodni izvedenec je potrdil, da je bil Danijel pri grozljivemu dejanju prišteven in da ne kaže znakov duševne bolezni. Vaščani so povedali, da je bila družina Cergol urejena. Starša sta delala v Trstu, fanta pa sta jima pomenila vse na svetu. Tisti, ki so poznali Danijela, so o njem povedali, da je bil miren, tako rekoč neopazen fant, ki pa mu ni bilo za družbo, dekleta, plese, raje je sedel za računalnikom.

Ne gre pa zanemariti dejstva, da je bil Danijel pred tem že pol leta nezaposlen, nekomu od svojih bližnjih pa je zaupal, da si strašno želi v specialno brigado, vendar ne ve, ali bi uspešno opravil vse izpite. Po moriji naj bi bilo slišati tudi govorice o tem, da naj bi Danijel občasno pobil tudi kakšno mačko ali psa, da je rad gledal filme z grozljivo vsebino in da se je včasih divje vozil z avtomobilom. Vendar tega zares ni vedel nihče. Obsodili so ga na 15 let zapora.

Nesposobnost pri primeru Kamenik?

Proces proti Kristjanu Kameniku, ki je obtožen štirikratnega umora v Tekačevem in ki so ga mnogi še v prejšnjem tisočletju imenovali proces desetletja, še vedno traja. Še danes ni zanesljivih dokazov o tem, kdo je pravzaprav moril pri družini Poharc. Je bil to Kamenik ali ne? Je bil morilec sam ali jih je bilo več? Eno pa je vendarle jasno: šlo je za množični umor, ki ga je izpeljal en ali več profesionalcev. Spomnimo se najprej, da se je tragični dogodek zgodil 4. marca 1997.

Takrat je nekdo hladnokrvno umoril štiri vaščane. Strelom sta podlegla zakonca Poharc in njuni podnajemnici Helena in Viktorija Krošlin. Proces, v katerem so sodili Kameniku, ki so ga aretirali tri tedne po umoru, je bil dolgotrajen in zapleten. Kamenik je zamenjal svoja prva zagovornika Draga Demšarja in Danijela Planinšča ter za svojo zagovornico raje vzel Marjetico Nosan. Tožilstvo je v svojih rokah ves čas imelo en kronski dokaz. To so bili, in so še zmeraj, sporni športni copati. Ostalih dokazov ni bilo, morda tudi zato ne, ker so preiskovalci na kraju dogodka potacali kar nekaj sledi.

Kamenik se je ves čas sojenja zagovarjal, da je nedolžen. Domači in tuji izvedenci pa se prepirajo okoli športnih copatov. So ali niso Kamenikovi? Slovenska izvedenca Ervin Drašler in Marjan Stanislav Puc trdita, da je pri Kameniku zasežen copat pustil sled v Tekačevem. Švicarja Pierre Margot in Christoph Champod sta na odlitku copata delala tri mesece, na koncu pa sta si naše tožilstvo in obramba njuno mnenje razlagala različno.

Ne glede na to je decembra 1999 okrožno sodišče v Celju obsodilo Kristjana Kamenika na 20 let. Celjsko višje sodišče je obsodbo potrdilo, vrhovno pa razveljavilo in zahtevalo ponoven postopek na prvostopenjskem sodišču.

Letošnjega junija sta prišla švicarska izvedenca na obravnavo, vendar še zmeraj ni jasno, ali se odtisi športnih copatov, ki so jih našli na prizorišču morije, ujemajo s Kristjanovimi. Sodišče se je po zahtevi tožilca Mirana Birse odločilo za mnenje tretjega izvedenca. Primer še ni zaključen.

Avgustovska morija

V noči iz 16. na 17. avgust letos so neznanci v Rovinju ustrelili tri člane družine Rakič, ki je takrat počitnikovala v apartmajskem bloku. 42-letno Vesno, 39-letnega Georga in njunega 12-letnega sina. Storilec ali storilci naj bi domnevno streljali z avtomatskim orožjem tipa škorpijon. Hud zločin je sprožil obširno kriminalistično preiskavo, v kateri sodelujejo slovenski in hrvaški kriminalisti.

Po dobrih dveh mesecih še zmeraj ne vedo, kakšen je bil motiv, prav tako pa še ni nič znanega o storilcih in naročniku umora. Kot je znano, sta imela Rakičeva še enega sina, Ivana Perića, ki pa ga v času tragedije ni bilo v Rovinju. Ta je pomagal kriminalistom z informacijami, saj je umorjene dobro poznal, prav tako pa je bil zaposlen v družinskem podjetju. Umor so izpeljali profesionalci, zanimivo pa je, da so ubili tudi komaj 12-letnega otroka.

Nihče od Rakičevih sosedov ni slišal ali opazil nič sumljivega, zato policisti predvidevajo, da se je morilec v pritlično stanovanje povzpel z balkona. Pri tem mu je najverjetneje pomagal tudi gumijasti čoln, ki je bil prislonjen ob steno pod balkonom. Po dvainpetdesetih dneh so umorjene pripeljali v Slovenijo, kjer so jih v Ljubljani tudi končno pokopali. Pogreb je minil v intimnem krogu, vse pa je skrbno posnel policist s kamero. Preiskava še poteka.

TEKST: Damjana Bakarič

FOTO: Buenos Dias

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri