Forum: Kam ga dati?

  • 27.02.2008

V času pretresov na trgih je treba prekleto dobro razmisliti, kam vtakniti presežke denarja. Prosta sredstva bo v nasprotnem primeru požrla visoka inflacija.

(Foto: *)

Kako v enem letu ob majhnem tveganju do milijona evrov? Odgovor na priljubljeno šalo vlagateljev je sicer sila preprost! V bančne depozite pri bankah, ki so v dobrem finančnem položaju, vložite 970 tisoč evrov in jih vežite za eno leto!

Vrag je vzel …

Letos pa je vrag vzel šalo, saj tradicionalna oblika vezave denarnih sredstev na bančnem računu zaradi požrešne inflacije prinaša – izgubo. Neprivlačne so postale tudi avanture z delnicami na borzi, saj jim medvedji trend že več kot pol leta brez usmiljenja zbija vrednost, in to na domala vseh borzah na svetu. Balkan, ki je dolgo veljal za naložbeni raj slovenskih imetnikov vrednostnih papirjev, se je znova zavil v klobčič političnih spletk.

Veliki institucionalni vlagatelji iz tujine so tako iz previdnosti začasno izstopili iz regije, kar je povzročilo upad vrednosti prav vseh balkanskih borznih indeksov, promet pa je padel na skorajda najnižjo možno raven. Po doseženi rekordni vrednosti konec septembra so pod pritiskom prodajalcev klonile tudi delnice na ljubljanski borzi in lanski velikanski donosi so tako postali zgolj lep spomin. Poleg naštetega so vlagatelje po žepu močno udarile še cene živil in energentov. So vlagatelji v preteklosti že bili priča takšnim pretresom in kaj lahko v obdobju pesimizma na borzi postorimo sami?

Podivjani medved

Daljša obdobja padanja cen delnic za stare borzne mačke niso nič nenavadnega. Po obdobju rasti namreč vedno nastopi recesija, ki zaradi nižanja cen neuke vlagatelje odvrne od nakupov, tisti z več izkuš­njami in poglobljenim znanjem pa znajo s padci tudi zaslužiti. Podobno kot v trgovinah tudi na borzi ciklično prihaja do razprodaj, da pa bi znali ločiti pleve od zrnja, morajo kupci poznati vzroke za nastali položaj.

Trenutna kriza na finančnem trgu se je začela v ZDA julija lani, ko so bile banke zaradi drugorazrednih hipotekarnih posojil prisiljene odpisati rekordne vsote denarja. Zaradi neusmiljenega boja za stranke so komitentom odobrile posojila že zgolj z osebnim dokumentom, po plačilni sposobnosti pa v nekaterih primerih niti niso povpraševale.

Med zvenečimi imeni sta prva bankrotirala sklada, ki sta delovala na trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil, bila pa sta v lasti Bear Stearns, ene največjih ameriških investicijskih bank. Kmalu so morali zaradi navala vlagateljev na svoje prihranke v skladih zamrzniti izplačila in vplačila nemški upravljavci Frankfurt Trust, WestLB Mellon in Union Investment, čez kak dan pa je svoje tri sklade zamrznila še največja francoska banka BNP Paribas.

Banke so o megaizgubah poročale druga za drugo, učinek padajočih domin pa je pospešila še novica o gigantski prevari 31-letnega borznega posrednika Jeroma Kerviela, ki je francoski banki Societe Generale brez vednosti vodstva pridelal 4,9 milijarde evrov težko izgubo. S tem denarjem bi na ljubljanski borzi lahko pokupili vso Krko in Gorenje. Izgub zaradi drugorazrednih hipotekarnih posojil je Societe Generale sicer imela za dve milijardi evrov.

Požar so najprej začeli gasiti v Ameriki, kjer je konec januarja na trg posegla ameriška centralna banka z največjim znižanjem medbančnih obrestnih mer za kratkoročna posojila v zadnjih 25 letih in tako poskušala povečati gospodarsko rast. Tako velikopotezen in presenetljiv korak je bil deležen tudi očitkov, češ da je predsednika zveznih rezerv Bena Bernankeja pri nižanju referenčne obrestne mere zaneslo. Po mnenju nasprotovalcev je namreč naloga zvez­nih rezerv ohranjanje trdnosti cen, ne pa podpora trgom z vrednostnimi papirji. Kakorkoli že, na pozitivne posledice ukrepa bo treba še počakati, saj se pokažejo šele na dolgi rok.

Trenutna situacija tako že spominja na najbolj črne dni v borzni zgodovini. Širši javnosti je najbolj znan borzni zlom leta 1929, ki je trajal več dni. Začel se je z razprodajo 13 milijonov delnic v četrtek, 24. oktob­ra, ko je indeks industrijskih delnic Dow Jones v enem dnevu upadel za 12 odstotkov, končal pa se je v torek, 29. oktobra. Krizo je začasno ustavil podpredsednik newyorške borze Richard Whitney, ki je začel na veliko kupovati delnice po višjih cenah od izklicne.

V petek je tako borza poslovala pozitivno, nakar je v ponedeljek potonila za 12 odstotkov. Razlog za zlom je bil prevelik optimizem, zato je nastal borzni balon, ki ga je razprava o uvedbi zaščitnih carin za kmetijske pridelke krepko načela. Nobeden od črnih dni leta 1929 pa ni bil najslabši dan v ameriški borzni zgodovini glede na odstotek izgube vrednosti delnic. Ta mračni sloves pripada črnemu ponedeljku 19. oktobra 1987, ko je Dow Jones izgubil 22,6 odstotka vrednosti.

Pametni z inflacijo tudi služijo

Potem ko so nas zadnja leta razburjale podražitve goriv, se zdaj zdi, da je inflacija zaradi skokovitih cen živil ušla nadzoru. Po neprepričljivih nastopih pristojnih politikov bi se marsikdo lahko vprašal tudi, ali so slovenske cene sicer sploh kdaj bile pod nadzorom ... Dejstvo je, da si je nesmiselno razbijati glavo in delati utvare, da nas bo pred inflacijo rešil morebitni dogovor socialnih partnerjev o uskladitvi dohodkov. Treba je razmisliti, kako draginjo obrniti sebi v prid. Kako torej zavarovati sredstva, ki jih višje cene odnesejo na blagajni oziroma na bančnem računu, ko inflacijske stopnje presežejo obrestne mere?

Najbolj samoumeven odgovor bi bil, da vložimo denar v košarico dobrin, ki so gonilna sila inflacijskih pritiskov. Strma rast cen žit in pridelkov na svetovnih trgih je pognala v dir tečaje delnic, ki strežejo potrebam kmetijstva. Medtem ko del sveta obupuje nad rastjo cen živil, ki nažira dohodke, je naložba v košarico kmetijskih delnic v zadnjih letih prinesla izjemne donose, ki so vas več kot obvarovali pred inflacijo.

Verjetno ne boste na domačem dvorišču ravno sejali žita, lahko pa si pomagate s skladi, ki vlagajo v košarice kmetijskih pridelkov in jih je mogoče najti tudi na borzi. Tečaji delnic omenjenih družb niso izrazito poceni, vendar pa se njihova rast ob nadaljevanju pritiskov na cene kmetijskih pridelkov lahko nadaljuje in pomeni ustrezen ščit pred rastjo cen hrane.

Dejavnikov, ki prispevajo k rasti cen koruze, pšenice, soje in drugih osnovnih pridelkov, je veliko. Med njimi so rast povpraševanja največjih držav v razvoju, pospešena industrializacija sveta, ki omejuje možnost širjenja kmetijskih površin, ter rastoča proizvodnja biogoriv, ki je preusmerila občuten del pridelka koruze v pridelavo etanola in še prispeva k trenutnemu neravnotežju na trgih blaga.

Pomemben dejavnik so tudi čedalje ekstremnejše vremenske razmere, ki ogrožajo letine, in ne nazadnje bazen špekulativnega denarja, ki lovi nove priložnosti v alternativnih naložbah, ki so sposobne ohranjati realno vrednost v razmerah povečane rasti denarja v obtoku in inflacije. Višje cene pridelkov ustvarjajo rekordne dobičke kmetijsko-predelovalnih družb, ki se zlivajo v naložbe za učinkovitejšo pridelavo pridelkov in boljšo oprem­ljenost pridelave.

V hosto!

Naložba v gozdove je zadnjem stoletju presegla donose večine glavnih oblik premoženja, in sicer obveznic, blaga in surovin ter delnic. Še zlasti je svoje prednosti pokazala v obdobjih nadpovprečne inflacije in stagnacije delniških tečajev. Od 13-odstotne povprečne letne donos­nosti naložbe v gozdne površine v zadnjem stoletju lahko tri odstotne točke pripišemo inflaciji oziroma sposobnosti, da les ohranja realno vrednost, tri odstotne točke realni rasti cene lesa, odstotno točko realni rasti cene gozdnih površin in kar šest odstotnih točk biološki rasti dreves.

Zadnji prispevek k donosnosti kaže tudi glavno prednost naložbe v drevesa, in sicer da lahko zaloge v obdobju presežne ponudbe lesa ostanejo shranjene pod krošnjo in se še dodatno plemenitijo, ko razmere na trgu niso najugodnejše, saj debla s širšim premerom pozneje dosegajo višjo ceno na trgu.

Hkrati je za gozdne naložbe značilno, da so nihanja v letnih donosih manj izrazita od drugih oblik naložb; pri tem je zanimivo, da so bile v zadnjih 45 letih negativne zgolj v treh letih, medtem ko so tečaji delnic doživeli upad 12-krat. Zgodovina nas uči, da naložba v gozdne površine kaže najboljše rezultate v primerjavi z delnicami prav v obdobjih dolgotrajnejše stagnacije tečajev – medvedjih trgih – in nadpovprečne inflacije. V velikem medvedjem trgu od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let minulega stoletja naložba v gozd ni imela negativnega naložbenega leta.

Tehnološki napredek v pridelavi in predelavi lesa ter substitucija lesenih materialov za umetne mase sicer zmanjšujeta intenzivnost porabe lesa v primerjavi s preteklostjo, toda industrializacija in rast držav v razvoju, rast trgovskih tokov, infrastrukturna gradnja in rast prebivalstva skrbijo za rast povpraševanja po lesu. Na drugi strani je možnost za širjenje gozdnih površin omejena oziroma se te z gospodarskim razvojem krčijo. S tega stališča je dovolj dejavnikov, ki podpirajo rast cene lesa tudi srednje- in dolgoročno.

Umetnost dobička

Nakup prave umetnine ob pravem času je lahko vaša najdonosnejša naložba. Največji skoki cen so značilni predvsem za dela, nastala v zadnjih 20 letih. Cene del nekaterih umetnikov namreč vrtoglavo rastejo. Sliko Orange Marilyn iz znane serije Andyja Warhola, ikone ameriškega poparta, so leta 2001 prodali za 3,7 milijona dolarjev, na dražbi leta 2006 v avkcijski hiši Christie’s pa je zbiratelj zanjo odštel 16,3 milijona dolarjev.

To kaže na eno od zakonitosti trga umetnin – s prodajo je pametno nekaj let počakati. V svetovnem merilu je tradicionalno veliko povpraševanje po delih 'klasičnih' modernistov (Miró, Chagall in Picasso), že nekaj časa je najdonosnejši ameriški popart s Tomom Wesselmanom in Andyjem Warholom na čelu, v vzponu so tudi geometristi – odkar je pred štirimi leti Victor Vasarely razstavljal v ZDA, so se njegove grafike močno podražile.

Stanejo do sedem tisoč evrov, desetkrat dražje pa so njegove slike. Preboj naj bi se denimo obetal tudi 36-letni ameriški slikarki Josie McCoy, ki dviguje prah s portreti ženskih likov iz televizijskih nadaljevank. Uradna cena za njeno 60 krat 60 centimetrov veliko olje na platnu je trenutno od 2500 do 3500 funtov.

Damien Hirst je svojo prvo skulpturo Saatchiju prodal za tisoč funtov; ta jo je nekaj let kasneje prodaj za milijon. Omeniti velja tudi dela najdražjega slovenskega slikarja Mušiča; cene njegovih del so po njegovi smrti precej poskočile. Na mednarodnem umetniškem trgu dobro raste tudi cena del mladega Tobiasa Putriha.

V Sloveniji zadnjih sedem let zbiralci bolj kot kdaj prej častijo fotografijo, ki v tujini že nekaj časa dosega izvrstne cene (Mapplethorpe, Wall ...)

Zlato?

V zadnjih letih je bila naložba v zlato odlična zaščita za hude čase, povrh vsega pa je bila še zelo donosna, saj je vrednost unče (31,1 grama) te plemenite kovine letos prvič presegla 900 dolarjev! Vlagatelje z dolgoročnejšimi nameni pa velja opozoriti, da je zlato kljub temu ena manj donosnih naložb v sodobni naložbeni zgodovini. Prav tako njegova vrednost precej močno niha (v nekaj dneh za več kot desetino navzgor ali navzdol), v nasprotju z uveljavljenim ljudskim prepričanjem pa je tudi precej šibak ščit pred inflacijo.

Analitiki sicer napovedujejo preboj magične meje tisoč dolarjev za unčo že v bližnji prihodnosti, toda v primerjavi s cenami barvnih kovin in energentov se zlato vseeno zdi nekoliko prenakupljeno. Lahko bi tudi rekli, da je zlato v časih krize na delniških trgih postalo moderna naložbena tema, modernost pa seveda lahko še traja – poleg priliva vročega denarja dejansko obstajajo tudi smiselni razlogi za rast.

Zlatu v prid govori povečano povpraševanje zasebnih in instituci­onalnih vlagateljev, prodaja in nakup nista obdavčena, rudniki zlata se praznijo, industrijski uporabniki pa ga zaradi unikatnih lastnosti porabijo čedalje več. V tujini v zlato vlagajo tudi pokojninski skladi, seznam centralnih bank, ki želijo zlato prodati, se hitro krajša, povečuje pa se spisek bank, ki bi ga želele dokupiti.

Vendarle pa praksa tudi lepo kaže, da takšni naložbeni modni trendi pridejo in gredo in da se skakanje na vlak samo zato, ker ste nekje slišali, da je nekaj vroče, pogosto slabo konča. Sicer pa velja, da zlato samo po sebi ni slaba naložba, še zlasti, če ga vlagatelji v portfelj vključijo ustrezno zmerno.

Odločitev

Tako kot pri vseh vrednostnih papirjih lahko tudi zlato hitro postane katastrofalna naložba, če ga naivno pretirano kupujemo na osnovi poceni zgodb. Pot do uspešnega investiranja namreč ni lov za izjemnimi preteklimi donosi ozko usmerjenih naložb, temveč dolgoročna in preudarna razpršitev premoženja v raznolike naložbe ob realističnih pričakovanjih ter na osnovi poznavanja samega sebe, torej poznavanja osebnih finančnih razmer, finančnih ciljev in tolerance naložbenega tveganja.

Delnic namreč ni težko kupiti, temveč pravočasno prodati – in pri tej odločitvi ste ponavadi popolnoma sami. Sami zato, ker imajo tisti, ki tržijo različne naložbene oblike (pa naj bodo to skladi, zavarovanja, eksotične delnice, dragocene kovine itd.) interes, da kupite, ne pa tudi, da prodate. Še ena pomembna razlika je: za nakup se odločate povsem ležerno in neobremenjeno, ko pa ste enkrat v naložbi, je trg tisti, ki diktira, kdaj je pravi trenutek za prodajo. Če takrat ne boste pri stvari, ker ste zasedeni s čim drugim, boste to pač zamudili – in kriv ne bo nihče razen vas.

Igrače, ki si jih privoščite brez slabe vesti, saj ne izgubljajo vrednosti!

Za plemenitenje denarja niti ni treba biti finančni strokovnjak; vložek se vam lahko bogato obrestuje tudi z nakupom redkih dobrin, katerih vrednost z leti narašča. Pogosto najdejo tudi posebno mesto v stanovanju, prijateljev zavistni pogled pa zadovoljstvo lastnika še poveča.

1. Starejši avtomobili

Certifikat oldtimerja se lahko podeli vozilom, ki so starejša od 25 let, za nakup pa ni treba seči globoko v žep. Ponosen lastnik porscheja 928, ki je bil izdelan leta 1980, lahko sodeč po trenutni ponudbi slovenskih trgovcev postanete že ob plačilu štirih tisočakov. Večji donos si lahko obetate od ferrarija 308, za katerega prodajalec zahteva skoraj 40 tisočakov. Pri starodobnikih vam država prizna tudi 90-odstotni popust pri registraciji vozila.

2. Stripi

Najdražji strip na svetu, Action Comics #1, je bil leta 1996 na dražbi prodan za 150 tisoč dolarjev, njegova vrednost pa je danes ocenjena na pol milijona zelencev. V stripu, ki je izšel leta 1938, je bil prvič v zgodovini predstavljen akcijski junak z nadnaravno močjo – šlo je za Supermana.

Trenutno na svetu obstaja manj kot sto kopij omenjenega stripa, za dober zaslužek pa vam niti ni treba iskati starih izvodov. Veliko si lahko obetate tudi, če vam uspe zbrati celotno serijo. V Sloveniji velja za kultno zbirko stripovska revija Zvitorepec, ki je orala ledino v tedanji Jugoslaviji. Trenutno se dobro prodaja stara garnitura posvojenih 'jugoslovanskih' papirnatih junakov, kot so Alan Ford, Zagor, Tex Willer in Dylan Dog.

3. Gramofonske plošče

Po mnenju poznavalcev je kakovost zvoka na vinilu daleč najboljša, nekateri ovitki pa so bili prave mojstrovine. V Sloveniji je največje povpraševanje po prvih izdajah vinilk iz šestdesetih in sedemdesetih let, najbolj iskan album pri nas pa je prva jugoslovanska rokovska plošča Naši dani beograjske skupine Grupa 220 iz leta 1968. Posebne tuje izdaje skupin The Beatles, Rolling Stones in Pink Floyd ter Elvisa Presleyja dosegajo ceno več tisoč evrov.

4. Alkohol

Za kralja opojnih substanc pri povečevanju vrednosti skozi leta velja šampanjec. Tako ni naključje, da je lastnik dveh najboljših znamk (Krug in Dom Pérignon) ravno največji svetovni proizvajalec luksuznih izdelkov Louis Vuitton Moët Hennessy (LVMH). Najdražji šampanjec, šestlitrski Louis Roederer Cristal Brut 1990 Millenium, je bil leta 2005 prodan za 17.625 dolarjev. Za najdražjega v širši proizvodnji velja Krugov Clos du Mesnil; za steklenico boste odšteli 'zgolj' 750 dolarjev.

5. Glasbeni inštrument

Violinisti najbolj cenijo stare violine, sorazmerno z njihovo redkostjo pa narašča tudi cena. Najbolj zaželene so prišle leta 1700 izpod rok mojstra Stradivarija, od 1100 naj bi jih trenutno obstajalo le še približno 650. Ravno njegova violina je leta 2005 dosegla ceno 2,03 milijona dolarjev, kar je najvišji znesek za glasbeni inštrument na dražbah.

Čikaška organizacija The Stradivari Society, ki dragocene violine posoja koncertnim mojstrom, je za najboljše stradivarke odštela tudi neverjetnih šest milijonov dolarjev. Pri modernejših inštrumentih velja razmisliti o nakupu denimo električnih kitar iz omejenih serij. Kitarski virtuoz Steve Vai je pri proizvodnji 300 Ibanezovih kitar JEM2KDNA leta 2000 v barvo vmešal tudi svojo kri; čeprav so dosegle ceno 5000 dolarjev, so bile v trenutku razgrabljene.

Tekst: Jure Rozman

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri