Forum: Kaj muči slovensko glasbo?

  • 20.01.2008

Ustvarjanje tistega, čemur rečemo »glasbena zvezda«, je že dolgo večplasten proces. Glasbena industrija je pač multimilijonski posel, ki z ustrezno promocijo, imidžem, nastavljenimi trači in stranskimi naložbami skoraj čez noč producira starletne popevkarje in popevkarice. Model ustvarjanja zvezd »po ameriško« so želeli prekopirati tudi k nam. Neuspešno. Dejavnikov je več, v našem fevdu pa prav vsi delujejo proti ameriškemu sistemu.

2 fotografiji v galeriji

Prvo in najbolj očitno: Slovenija je majhna, milo zvenečo sosedo iz bloka pa je precej težko dojemati kot zvezdo. Drugo in povezano s prvim: slovenska glasbena mašinerija ni sposobna ustvariti zvezde, ker se niti en domači popevkar oziroma popevkarica ne zna ali ne zmore vesti kot zvezda. Takoj zatem sledi prevladujoča provincialna mentaliteta prebivalstva, ki je povsem ignorantska do popularne kulture, z izjemo mehiških limonad, retardiranih hollywoodskih komedij in zažiranja v verigah hitre hrane. Pa tudi glasbeniki sami so, tako se zdi, popolnoma pozabili na lastni motiv za ustvarjanje glasbe in nimajo ne pravih ciljev ne smisla za odkrivanje česa novega.

Nekakšen poskus uvedbe ameriškega sistema je bil zato uporabljen kot reanimacijski šok, kot popolnoma nekreativna, povsem zaslužkarska metoda ekspresne nastavitve umetno ustvarjene glasbene pojave na obstoječo sceno. To v Ameriki in Nemčiji lahko uspe, v Sloveniji pa se je zaradi finančnega deficita založb začelo vlagati le v imidž in paradne šove, nič pa ni ostalo za besedila, pevske vaje in kakovosten končni zvok.

Iz ameriškega sistema smo tako prekopirali le tisto vidno, vroče hlačke in lasne vložke, pozabili pa smo, da besedila uveljavljenim zvezdam, recimo Christini Aguileri, piše rokovska zvezda Linda Perry, da ima punčara vsak dan dve do štiri ure pevskih vaj in da je zverzirana v čisto vseh glasbenih procesih, od nastopov do tehnične montaže. Pozabili smo torej, kaj res naredi dobrega glasbenika: kakovostna glasba, poznavalsko upravljanje glasbenih potrebščin in smiselna besedila. In pozabili smo na tiste naše glasbenike, ki vse to že obvladajo.

Kje so torej naše zvezde?

Industrija šovbiznisa danes narekuje obvezen trening zvezd, preden so te sposobne funkcionirati v obstoječem zabavljaškem prostoru. Treba jih je pač naučiti, kaj pomeni biti medijska osebnost. Slovenci tu mrknemo. Rumeni tisk si sicer močno prizadeva, da bi že zato, da sploh lahko o čem tračari, kar sam ustvarjal zvezde, a te žal vedno znova dokažejo, da ne znajo delovati v tej podarjeni vlogi. Imamo estradnike, ki jih dojemamo kot nekakšne polzvezde zato, ker dobijo vabilo na vsako pasjo procesijo ali pa jih že nešteto let spremljamo v katerem od bolj vizualnih medijev.

Zaradi neobstoječe dresure naših glasbenih ustvarjalcev se potem dogajajo medijske farse, ki si jih glasbeniki z resno željo po uspehu nikoli ne bi smeli dovoliti. Na primer vsestransko zavračanje intervjujev in izjav. Dajanje slaboumnih komentarjev. Redno izražanje slabe volje na javnih prireditvah. Razvratno pijančevanje v lokalih. In zanemarjanje osebnega imidža. Vse to demistificira in hipno uniči morebitne zametke s težavo nastajajočega kulta osebnosti vzpenjajočega se glasbenika, ga ozemlji in posledično naredi nezanimivega za publiko. Žal je pač tako, da danes glasba vedno bolj zavzema sekundarni položaj.

Pomembnejša od muzike sta imidž in šov. Da je to vedno bolj jasno tudi v Sloveniji, dokazuje recimo žanrska razbremenitev EME, predigre za popevkarsko orgijo Eurosong, ki je z argumentom vsestranskosti, v resnici pa zaradi povečevanja moči samega šova razbila konservativna pravila. Absurdno je zato danes celo zaželeno, pa naj bo v obliki karikaturne glasbene izvedbe ali stilistične čudaškosti. To pa je zgolj nekaj, kar se je končno le prelilo tudi v pop vode: tisti pravi domači žingarji, akterji narodnozabavne glasbe, se namreč tega, da je najboljša promocija dogodek, zavedajo že vrsto let.

Pokaži, kaj znaš

V idealnem svetu glasbenika podpirata dve instituciji: matična založba, ki skrbi za izdajanje albumov, reklamiranje in koordinacijo koncertov, in menedžer oziroma agent, ki skrbi za dobrobit glasbenika, se dogovarja za dodatne nastope, viša ceno in se pogovarja z mediji. Obe »instituciji« sta v Sloveniji na voljo, le da obe ponavadi opravljata le polovično delo.

Večina glasbenikov se mora znajti drugače. Kmalu so ugotovili, da lahko pozornost uspešno obrnejo nase s televizijskimi šovi. Tako imenovane »bitke talentov«, derivat nekdanjega Popstars, zaradi ideje šova in tekmovalnosti privlačijo slovensko publiko in posledično ustvarjajo nove medijske obraze, ki bi jih, če bi bili prepuščeni zgolj lastni promociji (recimo koncerti v pubih in klubih), zelo verjetno spregledali.

Funkcijo promotorja ima tudi EMA. Stara garda naših zimzelenih popevkaric, od Nuše Derende, Regine do Karmen Stavec in podobnih kalibrov, ima EMO za vsakoletni vrhunec ustvarjanja. To je njihov največji koncert, njihov grand finale. Ker pa je zdaj EMA veliko liberalnejša, so po tej možnosti posegli tudi drugi ustvarjalci. Alya, recimo, je že zaštekala bistvo, Billy’s Private Parking so si na zadnji prireditvi prav tako ustvarili dobro reklamo, da o Rebeki Dremelj niti ne govorimo. Če ti torej uspe priti na EMO in če imaš soliden komad, ti nova doza prepoznavnosti zagotovo ne uide.

Kaj pa drugi?

Glasbeniki, ki se jim zaradi tega ali onega razloga ne uspe kvalificirati na kateregakoli od televizijskih šovov (še čakamo, da bo EMA začela sprejemati pankerje in nu-metalce), se potem poskušajo prodati na festivale. Teh je v poletnih mesecih pri nas kar nekaj, od majhnih študentskih do specializiranih bajkerskih in rejverskih ter ne nazadnje do multižanrskih, kot je Rock Otočec.

Uvrstitev slovenskega benda na festival je v našem prostoru sicer zavidljiv dosežek, v realnosti pa se hitro pokaže, da ti dogodki še zdaleč ne potekajo zaradi glasbe, temveč prej zavoljo druženja, pitja, fukljanja, testiranja novih substanc in uživanja na svežem zraku. Glasba je le še ozadje, podlaga, saj večina obiskovalcev ne sledi niti temu, kdaj se na odru zamenjajo bendi. Zato o kakšni resni promociji ne moremo govoriti, prav tako tudi ne o kulturnem dogodku, saj na festivalih pade vse: kultura, subkultura in alternativa.

Drugi pregrešni cilj slovenske glasbene mladine je tujina. Ko se je pred časom izvozil narodnozabavni komad Na Golici in so nanj zažurali celo Skandinavci, so glasbeni analitiki v Sloveniji sklenili, da je vse mogoče. In začeli svoje najdražje varovance dresirati za rajžo v veliki širni svet. Z največjimi upi in neskromnimi cilji so vse po vrsti izstrelili proti MTV, gojitvenemu centru glasbenih zvezd. In so tam tudi bili prikazani – Siddharta, Tinkara Kovač, celo Bepop – vse pač v sklopu svetovnih lestvic, in, kot smo ugotovili pozneje, le na vidnem območju vzhodne Evrope.

Sčasoma je postalo jasno, da bo uspeh naših ustvarjalcev res viden prek Ljubelja in Fernetičev le, ko bo katera od domačih založb pripravljena sprejeti rizik na »vse ali nič«. Kar pomeni, da bo založba nabila budžet do maksimuma, dala pisarne pod hipoteko, prodala vse službene avtomobile in ves denar nato vložila v svojega izbranega varovanca. Za najboljše stiliste, za najboljše organizatorje, za najprodornejše agente in za zelo zelo zelo glasno promocijo. Potem jim bo morda uspelo. Ker tujina pač ne sprejema polovičarskih poslov.

Povsod lepo, doma najlepše

Žal pa glasbenike na poti v tujino ovirajo tudi druge stvari. Za začetek recimo slovenska mentaliteta, ki polna skepticizma in navdahnjena še s precejšnjim protiglobalizmom nikakor ne vzpodbuja tovrstnih poskusov. Zgražanje nad besedili, spisanimi v tujem jeziku, in nesmiselni sklepi, da se tako krha obstoj slovenske kulture in jezika, niso utemeljeni, tako kot nikakor ni utemeljen krvoločen in nekonstruktiven kriticizem. Svoj del krivde morajo prevzeti tudi mediji, ki zavoljo publike ne odkrivajo več talentov in potencialov, ampak le še absurde in poraze. Televizijcev ne zanima, kdo bo najbolje zapel na neki »bitki talentov«, ampak kdo bo po izključitvi pretakal največje solze.

V drugem košu razlogov so ekonomski. Od dejstva, da je Slovenija izredno majhen trg, do tega, da je tudi zelo slab trg. Naša kupna moč je relativno majhna, hkrati pa je večina glasbe že tako na voljo brezplačno. Prav tako Slovenci kot narod nismo ravno zelo vsestranski, ko gre za glasbeno potrošnjo. Iz takšnih razlogov potem propadajo res dobro organizirani festivali, ki bi veliko prispevali k razvoju nastopajočih slovenskih glasbenikov, ki imajo le tako možnost, da stopijo v stik s tujimi skupinami, tujimi idejami in tujimi agenti.

Živeti od glasbe je pri nas tako mogoče le v narodnozabavni sferi. Ta še privabi ljudi in iz njih iztisne tistih par tisočakov, pomaga pa ji tudi to, da takšno glasbo konzumira skoraj večinski delež celotnega prebivalstva.

Instant prihodnost

Slovenska glasbena scena bo verjetno še naprej životarila v omenjeni klimi, in ker ni niti denarja niti resne želje, da bi se ustvarilo kaj novega, svežega, bomo še naprej uživali v procesiranih kopijah obstoječih tujih žanrov. Pri nas gre recimo dobro v promet srbski turbofolk. Turbofolk je danes termin, s katerim pometajo tudi slovenski glasbeniki in ustvarjajo v imenu poslovenjenih poskočnih narodnozabavnih ritmov, a še zdaleč niso na ravni naših bratskih glasbenikov. Si pa jih seveda vestno jemljejo za vzor.

Moramo se pač sprijazniti, da je narodnozabavni harmonikarski žanr naša glasbena esenca. To so očitno ugotovili Atomik Harmonik in, jasno, takoj jim je uspelo. Še več, uspelo se jim je tudi prebiti v tujino. Preprosto zato, ker so ustvarili komade, všečne tistemu ogromnemu odstotku preprostega ljudstva, ki še posluša glasbo zaradi glasbe – čeprav tudi Špela in Špelca nista zanemarljiv dejavnik uspeha. Vse, kar še lahko predrami slovensko publiko, je občasni absurd tipa Fredy Miler, tako močna deviacija od pričakovanega, da bi kjerkoli drugje sprožila zgražanje, nas pa celo zabava.

Založniški input

  • BRITNEY SPEARS je založba Jive plačala 15 milijonov dolarjev po končani uspešni prodaji debitantskega albuma Baby One More Time.
  • N’SYNC so po zadnji pogodbi dobili dva dolarja za prodan izvod albuma. Njihov zadnji album so prodali v 19 milijonih izvodov.
  • OMARJA NABERJA, ki je primer aktualnega domačega glasbenika, je založba podprla pri snemanju skladb, izdaji albuma in fotografiranju. O vsotah tako pri Omarjevi domači založbi kot tudi pri drugih založbah glede svojih varovancev niso hoteli govoriti, češ da gre za poslovno skrivnost. So pa zatrdili, da z vsakim glasbenikom sklenejo poseben dogovor.

Vroče pri nas

V času pisanja tega članka je bil najbolje prodajan domači album v Sloveniji prvenec Omarja Naberja Omar (založba Nika). Sledi mu harmonikarski trio Atomik Harmonik z vsem znanim projektom Brizgaaaj! (založba Menart). Na tretjem mestu pa je za zdaj Jan Plestenjak z novim albumom Do raja (založba Menart). Na lestvici najdemo tudi spremni album filma Tu pa tam (založba Dallas), »best of« album ljudskih Hazardov (založba Nika) in Alyo z istoimenskim albumom (založba Menart).

Po domače v tujini

  • Ansambel bratov Avsenik, ikona slovenske narodne glasbe in naš najmogočnejši glasbeni izvoz. V 37 letih delovanja je bend podrl številne slovenske rekorde: nastopil je v Berlinu pred 80.000 poslušalci, leta 1967 izvedel množično turnejo in prepotoval več kot 640.000 kilometrov, instrumentalna izvedba Na Golici pa je med dvajsetimi najbolj predvajanimi komadi 20. stoletja.

  • Magnifico je prav tako svojevrsten fenomen. Ko pride, vedno rukne s točno tistim, za kar ve, da bo zbudilo robotizirano slovensko publiko. Da nam kakovostno sproducirane komade, zajebantska besedila in prvovrsten šov. »All-in-one« Magnifico je za album Export-Import prejel nagrade v Makedoniji in BiH, pod okriljem založbenega konglomerata Sony/BMG pa je imenovani album izšel tudi v Avstraliji in Rusiji. Pri slednjih je že na 11. mestu uradne Sonyjeve top 20 lestvice.

  • Laibachi redno nastopajo v Nemčiji, v skandinavskih deželah, koncertirali tudi v Londonu. Javno so se jim zahvalili Rammsteini, pohvalijo pa se lahko tudi s štirimi velikimi ameriškimi in številnimi evropskimi turnejami. Ena izmed slednjih je trenutno v teku.
  • DJ Umek se ne le prijateljsko pozdravlja z največjimi imeni svetovne elektronske glasbe, ampak je tudi biografsko inštaliran v vseh bazah elitnih didžejev, požanje več kot 100.000 zadetkov na Googlu in polni klube po vseh celinah.
  • Atomik Harmonik so narodno spet naredili zabavno, celo tako zelo, da bodo njihovo vižo uporabili v tuji reklamni kampanji za jogurte. Hkrati pa so AH ravnokar pod okriljem berlinskega BMG izdali album tudi v Nemčiji.

Kolikor denarja, toliko glasbe

MADONNA je z novo pogodbo dobila tudi dodatni bonus k plačilu. To rundo je prejela 28,4 milijona dolarjev.

Založba Virgin je MARIAH CAREY plačala 30 milijonov dolarjev, da je zapustila tedanjo založbo Sony in pristopila k njim.

Cene slovenskih glasbenikov so malce nižje. Manjši bendi dobijo približno 50.000 tolarjev za nastop, največji, na primer SIDDHARTA, pa tudi do 1.500.000. Nekakšno povprečje vseh večjih domačih zvezd se giblje od 250.000 do 500.000 tolarjev.

Postanite zvezda!

  • 1. Izberite primerno ime
Najlaže je, če ste solo in potem uporabljate kar lastno ime. Seveda če gre dobro v uho, sicer boste morali poseči po umetniških variantah. Glasbeni analitiki vedno predlagajo kratka in preprosta imena, zato je Jennifer Lopez vmes poskusila z J.Lo, Britney Spears pa je samo še Britney. To ime potem uporabite tudi za registracijo avtomobila.

  • 2. Priskrbite si odvetnika
Potem ko vas bo opetnajstila založba in bodo prijatelji prodali vse vaše fotografije z žurov lokalnemu tabloidu, bo čas za malce maščevanja. Dober odvetnik bo poskrbel, da boste imeli dobro pravno podlago. Je pač tako, da dobri odvetniki molzejo veliko denarja.

  • 3. Izberite pravega menedžerja
Najlepše bi bilo, če bi lahko poklicali kar agenta kakšne že obstoječe zvezde, ampak možnosti za sodelovanje so minimalne, pa še oskubijo vas lahko za vse, kar ste prigarali. Kar vprašajte rokerje D.D.V. Zato je pravi odgovor na dlani – vaš menedžer naj bo vaš najboljši prijatelj.

  • 4. Imejte alternativni vir denarja
Nekje morate služiti denar, preden vam začno kapljati odstotki od prodanih albumov. V restavracijah s hitro hrano ali na bencinskih črpalkah. Marsikdo pomisli na prostitucijo, ampak jo odsvetujemo, ker se vam lahko maščuje, ko ste enkrat slavni.

  • 5. Naučite se peti
Verjetno mislite, da že znate, ampak se motite. Največja napaka domačih »zvezd« je, da se večinoma niso učili peti. In nihče noče poslušati petja nekoga, ki se ni potrudil niti toliko,

da bi svoj talent malce izpilil.

Ko slovenski glasbeniki pljunejo v roke ...

Mnogi domači artisti na glasbeni sceni tudi po uveljavitvi še opravljajo svoje prvotne poklice. Glasba pri nas je pač skopa mačeha.

  • Karmen Stavec upravlja trgovino Swarovski.
  • Alenka Godec poučuje nemščino.
  • Anja Rupel prebija čas v radijskem studiu.
  • Simon in Ana iz skupine Bepop služita denarce na Mobitelu.
  • Fantje iz skupine Game Over učijo ples.
  • Alen Stržaj iz skupine Big Foot Mama opravlja delo novinarja.
  • Jose iz dueta Murat & Jose se preizkuša v gledališču kot igralec.
  • Pika Božič za dodaten zaslužek opravlja administrativna dela v družinskem podjetju.
  • Omar Naber ostaja zvest zobozdravniški praksi.

TEKST: Darjo Hrib

ILUSTRACIJA: Goya

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri