Forum: Je demokraciji potekel rok trajanja?

  • 11.11.2007

Demokracija danes velja za najboljše možno in posamezniku najprijaznejše politično okolje. Toda z vrsto pogojnikov, dejavnikov in nasprotij, ki majejo prestol, na katerem sedi in zviška gleda na druge politične sisteme. Kriza, v kateri se je znašla vzhodna Evropa oziroma njena politična elita, to zelo plastično ilustrira.

(Foto: Goya)

Rudi Rizman z ljubljanske in bolonjske univerze med vzroki za madžarsko situacijo navaja podedovano avtoritarno dediščino in nove oblike zlorabljanja oblasti, tako kot za druge postsocialistične države pa je tudi za Madžarsko značilna nizka kultura političnih igralcev: »Za kronični deficit demokracije v tej državi in tudi v drugih podobnih primerih so v prvi vrsti krivi skrajno polarizirana, skoraj sovražno nastrojena politična situacija, s sociološkega vidika pa predvsem pomanjkanje avtonomnih ustanov in kolikor toliko avtonomnega in vitalnega javnega mnenja.«

Tega tudi v Sloveniji ni ravno na pretek. Namesto da bi o za družbo pomembnih rečeh odločal čim širši in raznobarvnejši spekter političnih akterjev, civilne družbe oziroma zainteresirane javnosti, nas večinoma opominjajo, da se lahko odločimo le za in proti. Kot da sta »dve politični eliti, ki sta sposobni voditi državo«, vse in edino, kar premore slovenska družba.

Poleg ugibanja o usodi vzhodnoevropskih demokracij nekateri analitiki napovedujejo tudi zaton ameriške, pri tem pa, tako Rizman, merijo na dve veliki slabosti: »Prvič, da je denar in ne ljudstvo?tisto ključno sredstvo, ki odloča o rekrutiranju in sploh selekciji vladajoče politične elite v ZDA, in drugič, omenjajo militarizacijo te države, ki zaradi svoje agresivnosti navzven tudi vzvratno vpliva na de-demokratizacijo notranjega

življenja.«

Protiteroristični ukrepi in v njihovem imenu tajno prisluškovanje, nadzorovanje elektronske pošte, skrivni zapori Cie, Guantanamo in tako dalje so vsekakor stvari, ki de-demokratizirajo. Kot pojasnjuje ameriški sogovornik Stefan Kapsch z Reed Collegea v Oregonu, »lahko postanejo voditelji zelo nepotrpežljivi, na primer predsednik Bush, še posebej v primeru vojne proti terorizmu. In to demokratične procese odrine na obrobje.«

Ideal

V zgodovini se je z demokracijo dogajalo marsikaj, čeprav je sam koncept, kot pravi Jernej Pikalo s fakultete za družbene vede, ostal bolj ali manj nespremenjen. Sta se pa spreminjali pravica do izvolitve in pravica voliti. Zanimivo je, da so ženske v Švici obe pravici dobile šele leta 1971, Slovenke, takrat še v Jugoslaviji, pa leta 1945.

Na vprašanje, ali je sploh kdaj obstajala idealna oblika demokracije, Pikalo odgovarja, da gre za mitsko strukturo oziroma ideal, ki se kot tak nikoli ne more uresničiti. »Res pa je, da vse delujoče demokracije težijo k temu idealu. Danes imamo toliko refleksije, da ne rečemo, da je atenska demokracija ideal, čeprav včasih kdo, ki te refleksije nima, meni tako. Ampak atenska demokracija je bila narejena v povsem drugačnih razmerah.«

Tudi Rizman meni, da je demokracija proces, ne cilj, državam pa se mora »ukrojiti po njihovi meri, zgodovinskih in aktualnih družbenih razmerah in ne nazadnje tudi po modrih politikih«.

Če (!) ti seveda ne zasledujejo samo svojih zasebnih interesov, temveč so zmožni in hočejo prispevati tudi k družbenem dobrem. Demokracija, kot jo poznamo danes, se je razvila v zadnjih 200 letih, neposredno odločanje, značilno za mestne državice, pa je v nacionalnih državah v imenu ljudstva nadomestilo odločanje izvoljenih predstavnikov.

Po mnenju Andraža Terška s pravne fakultete pa sistem ni ustaven in demokratičen zato, ker v njem odločajo vsi ljudje, ker se spoštuje volja vseh, ker je proglašeno načelo, da je ljudstvo nosilec suverene oblasti ali ker odločitve sprejemajo po načelu večine: »Demokracija ni in nikdar ni bila mišljena kot odločanje vseh ljudi o vseh zadevah. Demokracija, ki jo živimo danes, je ustavna demokracija.

Beseda ustavna pa ni zgolj okrasni pridevnik.« Vsebuje namreč vrednote in načela, ki jih naše civilizacijsko okolje šteje za najvišje, ustavna demokracija pa je potemtakem zamišljena kot ureditev, v kateri se »formalno zagotavljajo in dejansko spoštujejo« temeljne človekove pravice in svoboščine, temeljna demokratična načela in tako dalje.

To pomeni, da ni nič demokratičnega v tem, »da večina na referendumu ne priznava pravic manjšine, da oblast odgovornost za odločanje z referendumi prelaga na državljane ali uporablja referendume za razvnemanje političnih strasti in polarizacijo državljanov, da različne skupine ljudi poskušajo od države izsiliti odločitve z referendumi …« In v tem pogledu je zgodba o izbrisanih vsekakor izpit, na katerem je slovenska demokracija padla; na pravicah, elementarnih za demokracijo, se (dnevno)politična kopja namreč ne smejo lomiti.

Severna Koreja: Demokratična ljudska republika

Eno vsekakor drži: demokracija je zelo relativen pojem, njeno razumevanje pa se razlikuje glede na prostor, čas in seveda tudi tradicijo. Sploh glede na slednjo so tako tisti, ki vladajo, kot oni, ki jim je vladano, različno občutljivi za lastne oziroma tuje politične poteze.

Teršek tako meni, da je ustavna demokracija na koncu vselej odvisna od »ljudi, njihovih značajev, kulture, vrednot, ne nazadnje – četudi se sliši kot obrabljena floskula – poštenja, morale, etike in vesti. Njene napake in negativne značilnosti niso njen nujni ali neizogibni del, je pa pri njej neizogibno in nujno, da je takšna, kakršni so ljudje, ki jo živijo.«

Seveda je pomembna tudi kombinacija subjektivnih in objektivnih dejavnikov. Čeprav je seveda težko reči, zakaj je bila Amerika pod Clintonom nekaj drugega, kot je danes, oziroma ali bi bila danes s Clintonom takšna, kot je bila takrat. »Ampak,« kot pravi Pikalo, »oboje je demokracija.«

V primeru Madžarske je nehvaležno ugibati, ali in kdaj bi ljudje tako množično (in javno) izrazili svoje nezadovoljstvo, če sporni posnetek s premierovim priznanjem laži ne bi prišel na dan. Vsekakor pa reakcija ljudstva ni posledica samo ene, ampak spleta več okoliščin: »Soočamo se s tem, kako hitro je to sveto besedo ‘demokracija’ zlorabil obstoječi vladajoči razred za svojo obogatitev in perpetuiranje materialnih interesov (korupcija), za neprevzemanje odgovornosti za slabe politične odločitve in za pomanjkanje transparentnosti in etike samoomejevanja,« meni Rizman. Dejstvo je: da takšen način vladanja udejanji, vzame oblasti precej manj časa kot ljudstvu, da to uvidi.

Tako demokracijo kot pravičnost, svobodo, enakost in poštenost pa moramo razumeti tudi kot (pogosto zgolj) zelo močan politični koncept, ki nima vsebinskega zaledja. Jim Lennertz iz Lafayette Collegea v Pensilvaniji tako opozarja, da »ljudje povprek ‘trobijo’ te besede, ne pojasnijo pa, na kaj se v konkretni zadevi sploh nanašajo«. Velja si torej zapomniti, da je demokracija kot nekakšna politična in družbena mantra postala eden najbolj zlorabljenih pojmov. Ne verjamete? Še enkrat preberite zgornji naslov.

Kako vemo, ali živimo v demokratični družbi? … skozi statistiko

Predvsem usta politikov (ki jim mikrofone seveda dosledno nastavljamo mediji) so polna demokracije in vsega, kar besedi pritiče. O njej razpredajo komentatorji, njeno abstraktnost skušajo v številke pretvoriti tudi različne raziskave, a se glede na (politična) razmerja med ocenjevalcem in ocenjevanim tudi statističnim podatkom pogosto očita pristranskost in potvarjanje »dejanskega« demokratičnega stanja.

Kakorkoli, kot v letošnji raziskavi (objavljena je bila junija) ugotavlja Freedom House Europe, evropsko predstavništvo nevladne organizacije, sicer glasnice demokracije na svetovni ravni, je celotna raven demokracije v Sloveniji v primerjavi z lanskim letom nekoliko upadla. Na lestvici točkovanja od 1 do 7 (enica pomeni najvišjo stopnjo demokratičnega razvoja, sedmica pa prav nasprotno) smo v letu 2006 dosegli 1,75 točke, medtem ko je lani ta ocena znašala 1,68.

Rezultat je seštevek več kazalcev, in sicer volilnega procesa, civilne družbe, samostojnosti sodstva, upravljanja države na nacionalni in lokalni ravni, stopnje korupcije in neodvisnosti medijev. Prav slednja dva kriterija, pri čemer raziskava omenja t. i. Kosovo komisijo (in njeno nadomestilo s parlamentarno komisijo), zakon o RTV Slovenija ter uredniške zamenjave na Delu, sta bila ključna za slabšo oceno na celotni ravni demokracije v primerjavi z minulim letom. Kljub temu pa se je naša v družbi preostalih 28 držav, ki so še bile vključene v raziskavo Države v tranziciji, v skupnem seštevku odrezala najbolje.

Z 1,96 točke ji na drugem mestu sledita Estonija in Slovaška, trenutno aktualni Madžarska in Poljska sta prejeli po 2,00 in 2,25 točke, na repu lestvice pa sta Uzbekistan s 6,82 in Turkmenistan s 6,96 točke. Pisana tranzicijska druščina in sramežljivo zardevanje Slovenije, da kljub »zgodbi o uspehu« še vedno sodi vanjo, pa ima ne glede na slednje vsaj en skupni imenovalec. Kot pravi Teršek, »se zunanje podobe oziroma fasada in formalni temelji sistemov lahko (tudi radikalno) spreminjajo, praksa, miselnost in kultura pa ostajajo isti ali po značaju pač zelo podobni tistim iz preteklosti«.

… skozi osebno izkušnjo

Kot nas vestno opozarjajo politiki, skepsa do ne naših ocen o demokraciji nikoli ni odveč. Zato bomo namesto suhoparnih številk raje ponudili napotek, kako lahko državljan(ka) najučinkoviteje preveri demokratičnost družbe, v kateri živi. Jernej Pikalo odgovarja: »Ko ve, da je demokracija 'the only game in town'. Skratka, ko ni več – to je predvsem kriterij prehodov iz avtoritarnih v demokratične politične sisteme – nobenih tendenc v družbi ali politiki, da bi se zadeve kakorkoli vrnile v neke avtoritarne oblike oziroma ko nobena od političnih strank ne pledira več za to.

Ko se te avtoritarne tendence ne krepijo, takrat veš, da je to demokracija.« In Slovenija? »Jaz se vedno sprašujem, ali gre za avtoritarne tendence ali učinkovito upravljanje, kar je lahko zgolj sprejemljiva beseda za prvo. Ne bi rekel, da se razvija avtoritaren politični sistem, ni pa to več tip razsvet-ljenske demokracije, ki bi navdihoval in krepil posameznika, družbo. Gre za zelo ozke interese in za zelo uspešno uresničevanje interesov tistega, ki je zmagal na volitvah.« Kar pa ni vezano samo na to, ampak tudi na prejšnje vlade. Namesto jasnih ločnic, kaj se sme in kaj ne, tako veljajo neka ohlapna, 'ad hoc' pravila, ki dopuščajo te in one, večje ali manjše odklone.

Kako pa kaj participacija?

Demokracija ni samo procedura odločanja, ampak tudi odnosi v neki družbi, hkrati pa ni zamejena samo na klasične strukture predstavništva, ampak omogoča politično delovanje tudi zunaj ustaljenih predstavniških teles. Pri nas, tako Teršek, prav slednja velikokrat zavirajo demokratično udejstvovanje državljanov.

»V Sloveniji je nedvomno uveljavljena partitokracija. Politika v smislu dnevne politike je povsod in odloča o vsem, po drugi strani pa ni pravega civilnega poguma.« Eden takšnih primerov naj bi bila tudi novela zakona o lokalnih volitvah, ki je bila sprejeta konec lanskega leta in s katero naj bi neodvisni kandidati namesto 15 podpisov za kandidaturo potrebovali dva odstotka podpisov vseh volilnih upravičencev v določeni enoti (oziroma 2500 podpisov kot zgornjo mejo).

Takšna sprememba na neodvisno kandidaturo v manjših enotah ne bi imela večjega vpliva, v Ljubljani pa se je stvar izkazala za veliko bolj drastično. Kandidat, ki je z nekaj več kot 2500 glasovi na zadnjih lokalnih volitvah prišel v mestni svet, bi potreboval toliko podpisov samo za kandidaturo. Po ustavni pritožbi skupine neodvisnih svetnikov je ustavno sodišče omenjeno spremembo razveljavilo in v obrazložitvi zapisalo, da bi pomenila prekomerni poseg zakonodajalca v pravice neodvisnih kandidatov. Letošnje lokalne volitve so tako potekale po doslej sprejetih pravilih.

Ljudstva pa ne omejuje samo politika, ampak se rado omejuje tudi samo. Nezainteresiranost in majhna udeležba sta vsekakor velika težava sodobnih demokracij. Kot pravi Pikalo, tudi zato, ker ljudje »pogosto dobijo negativno izkušnjo, kaj se da narediti, oziroma izkušnjo, da se da zelo malo spremeniti skozi neko demokratično politično akcijo«. Ali, kot je dejal eden od naših poslancev, »ljudstvo ima vedno prav. Če so zadovoljni s tem, kar vidijo v parlamentu, pa je že drugo vprašanje.«

Eee ... e-demokracija

Na razvoj demokracije je treba gledati tudi v luči tehnološkega razvoja. Uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij za krepitev sodelovanja in soodločanja državljanov, nevladnih organizacij in zainteresiranih javnosti v demokratičnih procesih je v grobem to, kar danes poznamo kot e-demokracijo.

Kot pojasnjuje Simon Delakorda z Inštituta za ekologijo, so se prva resnejša teoretska razmišljanja o uporabi novih tehnologij za krepitev politične participacije pojavila v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja v ZDA, s pojavom sodobnega interneta v začetku 90. let pa so nastali tudi prvi uspešni poskusi e-demokracije na svetovnem spletu (projekt Minnesota E-democracy, PEN – Public Electronic Network v Santa Monici, L.A. in City Consultations itd.).

E-demokracija je širok pojem, zato se je vsaj nekaterih njegovih razsežnosti dobro zavedati, ker tako laže presodimo, kolikšen je njen dejanski »izkoristek«. Ljudstvu omogoča različne načine vključevanja in vplivanja na odločevalske postopke med volitvami, interaktivno e-komuniciranje med državljani in odločevalci naj bi bilo navzoče v procesih sprejemanja javnih odločitev (nacionalnih strategij, vladnih programov, zakonskih in pod-

zakonskih aktov in predpisov itd.), seveda pa se orodja e-demokracije uporablja tudi za informiranje in e-dostop (dostop do informacij javnega značaja).

Če za primer vzamemo (lanskega oktobra prenovljene!) spletne strani državnega zbora, vidimo, da je

e-demokracija razumljena predvsem v tem zadnjem pomenu, medtem ko je vpliv na odločevalske postopke in podobno zanemarjen. Dialog si v državnem zboru predstavljajo kot javno predstavitev mnenj (šest tem), pogosta vprašanja (že od samega začetka samo tri) in možnost pošiljanja elektronske pošte poslancem. Državljani lahko s poslanci komunicirajo samo individualno, medtem ko njihova mnenja in pobude drugim zainteresiranim državljanom niso na voljo.

Da bi bilo bolj jasno, česa naše državnozborske spletne strani nimajo, pa bi lahko imele, naj navedemo primer škotskega parlamenta (www.scottish.parliament.uk), kjer ima ljudstvo možnost vlaganja e-peticij, razprav na e-forumih in podobno. Je pa res, da naše spletne strani (zelo vztrajnemu in veščemu) uporabniku omogočajo dostop do široke zbirke zakonov. A kaj, ko ti s svojim zapletenim jezikom prej odvračajo kot spodbujajo k sodelovanju.

A tudi uresničevanje e-demokracije je bolj kot zaradi omejitev – denimo dodatna krepitev že sicer vplivnih družbenih skupin, individualizacija, možnost širjenja nestrpnosti, povečan nadzor nad državljani –, za katere se je v praksi večinoma pokazalo, da ne pomenijo realnih nevarnosti, odvisno predvsem od človeškega dejavnika. Delakorda tako meni, da so »največje ovire pri uveljavljanju e-demokracije v zavesti političnih odločevalcev, ki pogosto vidijo povečano sodelovanje državljanov kot grožnjo, in v zavesti državljanov, katerim je e-demokracija povsem nov tip politične izkušnje, ki jo morajo šele ponotranjiti in sprejeti kot del lastne politične identitete.«

Kandidati kot zobna pasta

Kot so doumeli že Atenci, volja večine ni nezmotljiva. Demagogija (gr. demos in agogos) kot populistična in manipulativna politična strategija je bila orod(ž)je že takrat, o njenih razsežnostih in posledicah nas skrbi danes.

Če si sposodimo misli Noama Chomskega, delujejo ameriške volitve po enakem principu kot prodaja zobne paste. Četudi gre za različne »artikle«, za njihovo prodajo skrbijo isti ljudje, ki namesto informacij (po)skrbijo za konstrukte teh artiklov.

Kot pravi Chomsky, v ZDA samo približno deset odstotkov ljudi ve, kakšno je bilo stališče posamez-nega kandidata, druge pa prepriča njegova na(iz)mišljena podoba. Predsednik Bush tako daje vtis povprečnega človeka, ki nagovarja koga drugega kot povprečnega volivca, ki je, kakopak, del demokratične večine. Chomsky je skeptičen tudi do Bushevih težav z napačno izgovarjavo in drugih retoričnih zapletov, po katerih slovi ameriški predsednik doma in v tujini.

Sploh pa na internetu, kjer se je iskanje bušizmov v Googlu z več kot 421 tisoč zadetki izkazalo za zelo plodno. In če med njimi še malo pobrskate, se boste morali vsaj malo nasmehniti. Simpatično, mar ne? Bušizmi kot umetno ustvarjen konstrukt naj bi prav prišli predvsem za to, da izzovejo reakcijo, na katero imajo v Bushevem taboru pripravljeno zelo močno orožje: seveda se lahko to zgodi tudi njemu! Saj je čisto povprečen človek, tako kot vi.

Kdo potemtakem sploh so pravi zmagovalci volitev? Stefan Kapsch odgovarja, da je to seveda odvisno od stopnje razvoja posamezne demokracije, da pa so v ZDA to predvsem postali različni svetovalci, menedžerji, ki vodijo kampanje, ter interesne skupine, ki delo prvih finančno podpirajo ter si tako zagotavljajo dostop do centrov moči. »Leta 1960 se je kalifornijski politik Jesse Unruh pošalil, da je ‘denar kot materino mleko politike’, ampak takratna vloga denarja v ameriški politiki je bila trivialna v primerjavi z vlogo, ki jo ima danes.«

Vpliv denarja (in svetovalcev) niža nivo političnih kampanj, ki postajajo vedno bolj negativne. Veliko laže je namreč narediti negativen televizijski oglas in v njem napasti nasprotnika kot v pozitivnem predstaviti stališča in cilje politike »lastnega« kandidata. Vedno višji stroški in odvisnost od financerjev pa imajo še eno nevarnost: »Če se bodo stroški in kompleksnost kampanj nadaljevali, bodo kandidati vedno bolj odrezani od državljanov, ki niso organizirani v razne interesne skupine. Prav tako pa bodo tudi kandidati vedno bolj odvisni od interesnih skupin,« dodaja Jim Lennertz.

Največ »uslug« pa politikom naredijo vsakodnevne »medijske kampanje«: dragocen čas v osrednjih informativnih oddajah in časopisni prostor je poln njihovih besed, s katerimi ustvarjajo vrednostni sistem v družbi. In ta je, kot je ob nedavnem obisku v Ljubljani opozoril Adam Michnik, vedno bolj pogojen s političnim populizmom, pa naj gre za Bushevo ali Putinovo retoriko, poljski antikomunizem, evropski antiamerikanizem ali kaj drugega. Populizem z lokalnim ali globalnim dometom vzbuja strah in sovraštvo, veliko laže kot razumsko odločanje volivcev pa je obvladovati z emocijami prežeto ljudstvo.

»Proces volitev ima na volivce tudi nekakšen vzgojni učinek, zato takšen način spodkopava njegovo integriteto,« meni Kapsch. Če so volitve stvar cikličnih obdobij, pa so »pripravam« nanje volivci prek medijev izpostavljeni vsak dan. In če populizem iz političnega diskurza izrinja za družbo dejansko pomembna vprašanja, je to vsekakor tudi slabo znamenje za demokracijo.

Je čas za razmislek o alternativah?

Kljub pomanjkljivostim in spodrsljajem, ki se dogajajo (tako mladim kot zrelim) demokracijam, po mnenju sogovornikov nad »ljudem najbolj prijaznim« političnim sistemom ne gre obupati, bo pa vsekakor treba razmišljati o korekcijah. Lennertz meni, da rešitev – če sploh obstajajo – s katerimi bi odpravili (ali vsaj zmanjšali) diskrepanco med političnimi kampanjami, kandidati, državljani in demokratičnim vodenjem, »ne bo prineslo krpanje ali popravljanje obstoječih pravil, temveč vnovičen vzpon civilne družbe in aktivne politične kulture.«

V tem kontekstu Pikalo omenja dve socializacijski vlogi. Prva je vzgoja za demokracijo, s katero bi ljudi ozavestili, da jim ne sme biti vseeno, hkrati pa jih spodbudili k razmišljanju, ki bi preseglo njihovo skrb samo za lokalne težave. K temu nas nedvomno silijo okoljski problemi, epidemije, vojne, revščina, državni in individualni terorizem, ki se ne morejo reševati samo na lokalni ali nacionalni, temveč na globalni ravni.

Tudi Rizman poudarja, da alternative ne gre iskati v njenem odpravljanju, ampak »v tisti novi zgodovinski reinkarnaciji demokracije, ki bo segla tudi na transnacionalno oziroma globalno raven«. A smo, kot pravi, šele na začetku. Imamo globalne probleme in – predvsem po zaslugi informacijske – globalno civilno družbo, ki se pospešeno razvija. »Problem svetovne regulacije oziroma globalne demokracije pa za zdaj ostaja izziv za politično imaginacijo že sedanje, še bolj pa prihodnjih generacij.«

Kljub globalnim izzivom demokraciji je treba za njeno stalno izpopolnjevanje skrbeti tudi na lokalni in nacionalni ravni. Kot drugo tako Pikalo omenja socializacijsko vlogo politike v najožjem smislu, ki pa žal ni pogosta, saj se je »politika ljudem priskutila oziroma se jim jo je priskutilo z načrtom, da bi čim manj sodelovali v javnih, demokratičnih zadevah«.

Civilnodružbena oziroma državljanska pasivnost, tako Teršek, politiko dela še močnejšo, »demokracija pa je opevana kot vrhunec politične civiliziranosti, ker teoretično še nismo razvili za večino ljudi prepričljivejše družbene ureditve, praktično pa nismo sposobni živeti katere izmed že preizkušenih ureditev ali katere izmed t. i. utopičnih ureditev.« Te so bile opisane v Platonovi Državi, Moorovi Utopiji, z njimi sta se ukvarjala Huxley in Orwell v Krasnem novem svetu oziroma v 1984.

Kot pravi Teršek, nekateri k tem ureditvam prištevajo tudi socializem in komunizem, kot sta bila zamišljena v teoriji in ne, kot sta se dejansko uresničila v praksi. »Gre torej za idejo o tem, kako bi morda lahko izgledala družba ali za idejo o tem, kakšna družba bi bila idealna ali zelo dobra, pa zaradi narave ljudi ali drugih razlogov ni realno, da bi se kadarkoli uresničila.«

Zanimivosti:

  • Začetki demokracije kot vladavine ljudstva (gr. demos = ljudstvo, kratein = vladati) segajo v 6. stoletje pr. n. š., ko se v Atenah uveljavi model t. i. neposredne demokracije znotraj omejenega teritorija in z omejenim številom volivcev. Tako pasivno kot aktivno volilno pravico so imeli samo polnoletni moški kot polnopravni člani družbe, ki so v skupščini neposredno odločali o zadevah javnega značaja. Preostali člani družbe (ženske, otroci, sužnji, ljudje brez zemlje ali lastnine) pa so v zasebni sferi (oikos) omogočali udejstvovanje prvih v javni (polis).

  • Danes po indeksu e-participacije OZN (ta meri obseg in pripravljenost držav za spodbujanje sodelovanja državljanov pri sooblikovanju javnih politik z internetom) med najbolj razvite na tem področju sodijo Združeno kraljestvo, Singapur, Združene države, Kanada, Republika Koreja in Nova Zelandija, med članicami Evropske unije pa poleg Združenega kraljestva še Nizozemska, Estonija in skandinav-ske države. Slovenija se po tem indeksu tako na evropski kot svetovni ravni ne uvršča ravno visoko. Med državami EU zaseda 15. mesto, pred njo pa je uvrščena večina novih članic kot tudi kandidatki Romunija in Bolgarija. V svetovnem merilu je med 191. državami uvrščena na 46. mesto, in sicer za državami, kot so Ukrajina, Mozambik, Indonezija ali Mongolija.

Citati:

“Demokracija je sredstvo, ki zagotavlja, da nam je vladano natanko tako, kot si zaslužimo.” George Bernard Shaw

“Dve stvari sta, za kateri ne želiš vedeti, kako sta narejeni – klobasa in zakonodaja.“ Otto von Bismark

TEKST: Maja Žiberna

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri