Forum: Inventura 2007

  • 21.12.2007

Od evra do Evrope – vmes pa še marsikaj razburljivega, bizarnega, tragičnega, dramatičnega in tudi veselega: to je bilo leto prašiča. Zavrtimo si ga torej na ražnju in ­obglodajmo do kosti!

(Foto: Goya)

Začelo se je udarno! S 1. januarjem 2007 je Slovenija uvedla evro. Srečnih obrazov (no, Bajukov je bil, roko na srce, malce zbegan; verjetno bo enak, ko se bodo pokazali pravi izsledki prodaje NKBM) pred bankomati smo združeni naredili nov korak na poti do homo evropeusa. A ko se je ev(ro)forija razkadila, smo skozi meglico uzrli strgane nogavice, polomljene pohodne palice in pošvedrane čevlje, ki so pregazili dolgo pot.

Najprej na levici. V slogu razpada velikih rokovskih bendov, katerih člani so nezadovoljni, ker so koncertne dvorane vedno bolj prazne, so največjo opozicijsko stranko LDS začeli periodično v bolj ali manj velikih skupinah zapuščati njeni najvidnejši predstavniki. Eni so se odločili za solo kariero (Slavko Gaber), drugi so se pridružili že uveljav­ljeni skupini SD (Rop, Pavliha, Cvikl, Lavtižar Bebler), preostali pa so nekaj časa postopali po političnem prizorišču, iščoč prave orientacije in profilacije, dokler jih ni našel Gregor Golobič, znan kot izvrsten pisec besedil z velikim smis­lom za politične aranžmaje, ki se mu v rokavu vedno skriva kak As.

Sočasno so se začeli kazati sadovi naporov mlade alpinistke Urške Bačovnik, ki je osvojila še zadnji neosvojeni ledenik na svetu. Premier Janša se je začel tajati. In tako je desnica v novo leto zakorakala v zloščenem made in Europe salonarju. Neučinkovito ministrico Lukačičevo je JJ zamenjal ter povrh pristavil še novega ministra brez listnice, ki naj bi odslej skrbel za bleščeč razvoj dežele. Spremembe je prva opazila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj in s tem dokazala, da ima slehernik med nami dejansko vpliv na podnebje. To in podobna opažanja so njej (in Alu Goru) prinesla tako oskarja kot Nobelovo nagrado za mir.

Da so se v svojih ocenah prenaglili, je na svoji koži občutil prav tako izvrsten poznavalec okolja, predsednik Janez Drnovšek. Zavel je val ohladitev in ledenik je začel dobivati svojo staro podobo. (Urška je v vrhovih obtičala in se ji slabo piše, če se v bližini slučajno ne mudi kaka pakistanska reševalna ekipa. Mimogrede, čestitamo, Tomaž Humar je letos v južni steni Anapurne ni potreboval!) Vladajoča koalicija je vztrajno zavračala vse predsednikove predloge tako za guvernerja Banke Slovenije kot za ustavne sodnike.

Novi lider že tako destabilizirane levice, Borut Pahor, pa je ta čas razmišljal, kako prijetno bi bilo, če bi sam postal predsednik. Drnovšek se je znašel v boju popolnoma sam ter na svoja pleča prevzel breme, ki naj bi ga nosila opozicija. Trenja so dosegla vrh v aferi Sova.

Čistimo!

Na pomlad vsaka vestna gospodinja zaviha rokave in začne čistiti navlako, ki se je nabrala čez zimo. Prav neverjetno je, koliko še povsem uporabnih stvari ljudje vede ali nevede založimo. Tako je na primer komisija za čiščenje Sove našla še skoraj nov stroj za rezanje papirja, prisluškovalno napravo, star račun za letalsko vozovnico ter tako umazan fond, da je bil že čisto črn.

Čistke so se zavlek­le vse tja do pozne jeseni. Nekateri so na primer odkrili stare plošče Pankrtov, na kupe peterokrakih zvezd, raztrgance in Tita. Medtem pa so drugi iz babičine skrinje potegnili škofa Rožmana, škofa Hrena, bana Natlačna, svetega Plečnika, Jožeta Pučnika, prazne steklenice in Nika Grafenauerja ... Pri tem pa se sploh niso vprašali, kaj za vraga počne gospod Grafenauer v skrinji!

Našlo se je tudi ogromno kosti, starih dokumentov in novih dejstev. Najdlje so gotovo čistili mediji. Jah, kjer je veliko ljudi, je tudi veliko umazanije. Za čistilca leta sta bila hkrati nominirana Peter Jančič (Delo) in Matjaž Šinkovec (Sova). Ko sta ravno polagala šampanjec na hladno, sta morala nenadoma oditi. Če bi gospoda pozorneje spremljala hollywoodske filme, bi lahko vedela, da se naročniki vedno znebijo izvajalcev umazanih poslov.

Vsakdo, kdor je kdaj držal krpo v roki, ve, da je prah zoprna nadloga. Sploh, če se ga skušaš znebiti na suho. Iz omare ga 'počistiš' v zrak, kjer nekaj časa lebdi, potem pa se vrne na omaro. In prav to se je zgodilo v Sovi.

Da snemanje in prisluškovanje ne pomenita le orwellovskega nadzora, ampak prinašata tudi svojevrsten užitek, nam dokazujejo uspehi resničnostnih šovov Za Sanjskim moškim, Žensko, Barom in Velikim bratom smo dobili še podiralko rekordov gledanosti, Kmetijo. Voajerstvo in ekshibicionizem sta postala najpopularnejši nacionalni šport (po mnenju koalicije tudi metoda znanstvenega raziskovanja na univerzah) ter tako zapolnila praznino, ki so jo povzročila razočaranja nad nogometno izbrano vrsto, virtuozi belih strmin (častne izjeme so Andej Jerman, Petra Majdič ter Rok Flander) in še posebej košarkaškim porazom na evropskem prvenstvu.

Živeti življenje nekoga drugega, se z njim veseliti, smejati ter sočustvovati je nadomestilo resnični vsakdan. Ali, kot je dejal letos umrli filozof Jean Baudrillard: »Ker ves čas živimo v hiperrealnosti, izgubljamo občutek za realnost.« Avtentično je nadomestila kopija. Namesto realnega imamo simulacijo. In v takšni dezorientaciji sploh ni več pomembno, kaj je pravzaprav res. Glavno je, da zadovolji naše (voajerske) apetite.

Globoko grlo

Bralci Playboya se boste gotovo strinjali, da je globoko grlo nadvse pozitivna lastnost. Toda težave se pojavijo (zlasti če ste poročeni in je bilo vajino druženje tajno), če se ta oseba po mnogih letih odloči, da brezsramno izda, kakšne packarije ste počeli. Kar je lahko sila neprijetno tako za vaš zakon kot tudi za nadaljevanje poklicne kariere. Ko je Anton Rop v neformalnem pogovoru povedal, da je Sova jeseni 2004 prisluškovala takratnemu vodji opozicije Janezu Janši in hrvaškemu premieru Ivu Sanaderju, se je s tem kvalificiral za globoko grlo številka 1 v državi. Z 20 točkami manj se je tik za njim uvrstila Alenka Gotar s pop-opera komadom Cvet z juga, s katerim je zastopala Slovenijo na Evrosongu. Kako visoko sta sicer cenjena grlo in glas, pa smo lahko videli septembra, ko se je svet zavil v molk ob smrti velikega tenorista Luciana Pavarottija.

A medtem ko so le redki med nami obdarjeni s pevskim talentom, ki presega občinstvo zidanic, nas večina vendarle premore dar govora. Tako smo lahko 1. maja brali raziskavo Freedom House, v kateri so ugotovili, da je pri nas prisotno vedno večje vmešavanje oblasti v svobodo in avtonomijo medijskega izražanja. Bivši predsednik Milan Kučan je na glas poudaril, da si svobode govora ne pusti vzeti, predsednik Drnovšek pa opazil, da nekateri govor uporabljajo zgolj še za obrekovanje (komisijo, ki preiskuje delo agencije Sova, je tako označil za »komisijo za obrekovanje«).

V tej družbeni klimi, ko je govor postal nadvse problematičen način izražanja, so Slovenke in Slovenci pisali pisma. Lično pisemce Andrijane Starina Kosem, sicer naslovljeno na premiera Janšo, smo brali vsi. Prav tako vsi vemo za Pahorjevo 'lepljivo' pismo in za pisma Boška Šrota ... Predsednik Drnovšek pa si je raje omislil dopisovalko iz tujine, in sicer kar samo Brigitte Bardot. Podobnega mnenja je bil tudi novinar Blaž Zgaga, ki je svoje pismo poslal na 300 naslovov v zloglasno tujino. Tujino? Mar ni Evropa naša širša domovina?!

Nlp

Medtem ko so vsi pisali, se obtoževali in obrekovali, so nekateri tudi delali. V LSD so prišli do sklepa, da na pogorišču starega lahko zraste novo le, če se popolnoma predrugači. Tako forma kot vsebina. Zato so se naposled odločili, da vodenje stranke zaupajo ženski. In to ne katerikoli ženski, pač pa nedolžni (beri: s politiko neomadeževani), kakršnih v Sloveniji ne primanjkuje, lepi in pametni. Imeli so kar nekaj težav pri iskanju kandidatke, ki izpolnjuje oba zadnja kriterija, a so jo na koncu vendarle našli.

Nova predsednica je postala mlada odvetnica Katarina Kresal. Nedvomno drzna poteza za slovensko politično prizorišče! V nasprotju s hrabro bojevnico Ivano Orleansko, s katero se lahko poistovetijo Francozinje (kot je storila Segolene Royal – in imela smolo, da je v Franciji letos nastopilo mitološko obdobje napoleonskih likov), najdemo v slovenski mitološki zakladnici predvsem izdajalske lepe Vide, zafrustrirane tete Pehte ter samožrtvujoče se matere Francke. Zato je bilo tudi vsem vnaprej jasno, da hrabra bojevnica Elena Pečarič na predsedniških volitvah nima nikakršnih možnosti. Ali jih ima onkraj luže tudi dejansko Hillary Clinton, pa bo jasno že v prvih januarskih dneh.

Kresalova pa ni bila edina okrepitev stranke LDS. Na čelo odbora za gospodarstvo in podjetništvo se je denimo zavihtel sam Matjaž Gantar (KD Group) ter tako premieru Janši zabodel prvi nož s strani nekoč lojalnega gospodarskega življa.

Rasti!

Nekateri se morda še spominjate, kako so v rajnki Jugoslaviji medijska trobila poročala: »Letos smo pridelali 500 tisoč ton pšenice, izdelali 90 tisoč kombajnov, milijon pralnih strojev Gorenje ... Nikoli nam še ni šlo tako dobro ... Kruha za stran metat ...« In roka je segla v roko, nasmešek je vrnil nasmešku. Ljudje so molčali, počasi grizljali enotni kruh, ki se mu je reklo tudi socialni oziroma socialistični, in nikomur niti na misel ni padlo, da bi kake štruce dejansko podtikal po smetnjakih. »Bo že res, če nam to povedo naši ljubljeni vodje.«

In inflacija je meso postala. Odtlej so v trgovino hodili z vrečko denarja, da so iz nje prinesli vrečko osnovnih potrebščin. Sama sreča, da danes kupujemo z evri, saj jih nihče (no, nekateri pa že) nima toliko, da bi z njimi napolnil vrečko. Medtem ko je vladna koalicija mahala z džokerjem še nikoli tako visoke gospodarske rasti in hkrati neuspešno iskala krivca za nastalo inflacijo, pa je sindikatom dokončno prekipelo. Glavno mesto je dohitela realnost. Množica podplačanih, nezadovoljnih delavcev, upokojencev in študentov je šla na ceste.

Na dan ljudskih demonstracij je Slovenska ljudska stranka izbirala novega vodjo. Na mesto predsednika SLS je bil izvoljen celjski župan Bojan Šrot, brat šefa pivovarne Laško, Boška Šrota. In ker pivo daje ljudem pogum, moč in energijo, ki jim je sicer primanjkuje, lahko mirno sklenemo, da gre za doping. Ko nekdo konstantno dosega dobre rezultate, postanemo ljudje sumničavi in takoj pomislimo na prevaro.

Spomnimo se Jolande Čeplak, pri kateri so našli sledove eritropoetina, hormona, ki stimulira nastajanje rdečih krvnih celic, kar omogoča večji dotok kisika v mišice ter tako poveča vzdržljivost za 10 do 15 odstotkov! To nas nehote napelje na gospoda Pahorja. Obstaja namreč velik sum, da je prvak SD na EPU, saj sicer ne bi mogel vzdržati toliko udarcev, ponižanj in podtikanj, ne da bi klonil, ne da bi se branil. Ali pa so v igri kakšna močna pomirjevala ... Tudi Matica Osovnikarja ima marsikdo na sumu, da manipulira z melaninom (na SP v Osaki je bil izjemni zobozdravnik v teku na 100 metrov edini belopolti finalist).

Ministr(ant)i

Ko smo že pri takšnih in drugačnih zdravilih, se spomnimo še zbranih del sedaj že bivšega ministra za zdravstvo Andreja Bručana, ki se je prek grozljivke Operacija Miza, tragikomedije V tem prostoru se ne kadi (o žanru tega ministrovega dela so mnenja namreč deljena; nekaterim se zdijo prizori množic, ki zmrzujejo pred lokali, komični, drugim pa nadvse tragični), političnega trilerja Koncesija ob dvanajstih ter nadaljevanke Pediatrična klinika z dramo Odstavljeni zapisal v slovensko zgodovino.

Nekoliko manj slavnostno je odšel njegov ministrski kolega Jure Zupan, ki mu nikakor ni uspelo sprivatizirati javnega visokega šolstva. Po razprodajni finti 'kupiš dva, dobiš tri' pa je v paket padel še minister za promet Janez Božič. Presenetljivo, saj bi nekako pričakovali, da bo ta čast pripadla ministru za kulturo Vasku Simonitiju, ki ima rad prijatelje (sporno financiranje Slovenske matice pod vodstvom Draga Jančarja, ki je med drugim avtor retroscenarija za letošnjo počastitev človekovih pravic od leta 1945–1990).

Ministru ne moremo očitati, da kulturo razume kot fino omiko. Razume jo pravilno: »Kultura je navadna – običaji, navade, verovanje večinskega prebivalstva.« (V slovenskem primeru tudi vinska kultura.) Ne razume pa, da v kulturo sodi tudi umetnost, in to ne zgolj visoka, ampak tudi t. i. popularna in alternativna. Navzlic kolapsu Filmskega sklada RS smo letos le dobili filmsko uspešnico, Petelinji zajtrk, pri čemer pa ni popolnoma jasno, ali so trume gledalcev pritegnili izvrstni dialogi ali goli prizori Pie Zemljič ter navzočnost hrvaške zvezdnice Severine, ki se je, kot dobro veste, pred časom nepozabno izkazala v filmskih prizorih domače produkcije.

Da lahko tako nedolžen erotični prizor, kot ga je zrežiral mladi Marko Naberšnik, privabi v kino toliko ljudi, dokazuje, da so pornografske vsebine na sončni strani Alp še vedno tabu. Samo Bogu se lahko zahvalimo, da se je Cerkev odločila narod odvezati muk ter nam v naboru programov T2 ponudila tudi programe za odrasle. Zato tudi z organizacijo prvega slovenskega sejma erotike na območju celjske škofije ni bilo posebnih zapletov. Ah ja, če slučajno še ne veste: tokratno Playboyevo dekle leta je postala nekdanja slovenska mis Sanja Grohar.

Ljubezen!

V diskotekah se je nekoč dogajala ljubezen, danes se pred njimi umira (po Lipi sta se zgodila še smrt pred ljubljanskim Globalom in mariborskim Trustom). Porast kriminala je navdihnila ministra za pravosodje Lovra Šturma, ki se zavzema za uvedbo strožjih kazni na vseh področjih, med drugim tudi za dosmrtno zaporno kazen. Medtem pa sodnim za­ostankom ni videti konca. Ljudje se obračajo na evropska sodišča (izbrisani) ali si celo sodijo kar sami (kot je to letos storil Silvo Plut).

Pa lahko kazen t. i. sociopata odvrne od svojih dejanj? Ali lahko kazen odvrne pedofila? Ali ti primeri sodijo na sodišče ali v kak drug resor? Je lahko telebajsek Tinki Binki odgovoren za homeseksualnost (kot so ubogo bitje obtoževali na Poljskem) in ali lahko registri pedofilov ljudi dokončno prepričajo, da je spolno privlačna zgolj odrasla oseba drugega spola?

Če je ta seznam še na ravni ideje, pa smo letos v reviji Manager hlastno prebirali seznam najbogatejših Slovencev, ki se takrat še niso imenovali tajkuni. Ljudem (ne vsem) je končno postalo jasno, da je komunizem preteklost in kapitalizem sedanjost.

Za nesramno bogastvo bodo morda oprostili le Jocu Pečečniku, ljub­ljanskemu stadionskemu mecenu, ki se je skupaj s kolegi v denarju uvrstil na seznam tem stalnic, o katerih se debatira ob jutranji kavi – poleg še vedno trajajoče odisejade družine Strojan, sporov z južnimi sosedi Hrvati (saj so volitve vsako leto, če ne pri nas, pa pri njih), finskih patrij, vojne v Iraku, palestinsko-izraelske krize, iranskega jedrskega orožja, lokalnih in čisto pravih bušizmov, uspehov Mitje Petkovška in Aljaža Pegana, večne vladavine in trde roke Vladimirja Putina (ki je med drugim politično matiral tudi velemojstra Kasparova) ter Huga Chaveza (ki je nazadnje Venezueli za pol ure 'trajno' zamaknil čas), že osme Mankočeve plavalske zmage ter podalpske največje konstante – večnega zunanjega ministra Rupla.

Zelo verjetno je, da se bo na seznam teh stalnic uvrstilo tudi nasilje v šolah. Nič čudnega, ko pa je za šole odgovoren minister Zver! Koliko je nasilje realno in koliko le odraz želje po demonizaciji javnega šolstva ter preferiranja zasebnih šol, v katerih gojijo 'prave vrednote', o katerih smo v letu 07 marsikakšno rekli tudi z Angelco Likovič, pa je vprašanje, vredno razmisleka.

Raziskovano

V vseh zgodovinskih obdobjih, na vseh geografskih območjih, v vseh življenjskih fazah človek raziskuje in svoja odkritja deli z drugimi, ne nujno najbolj razumevajočimi sobitji. Ljudje, ki se imenujejo znanstveniki, operirajo s podatki (t. i. spremenljivkami), ki jih med seboj na­vzkrižno primerjajo ter nato ugotavljajo statistično verjetnost, da nekaj drži. Na primer, ali so blondinke manj inteligentne, ali slovenski otroci obvladajo matematiko, kakšno je stanje korupcije, demokracije, sproščenosti in državotvornosti, kdo se bo uvrstil v drugi krog predsedniških volitev, kdo bo zmagal na parlamentarnih ...

Med bolj zanimive raziskave se uvrščajo na primer tiste o enojajčnih dvojčkih, ki so pokazale, da je pri razvoju osebnosti ključen dejavnik socialno-kulturno okolje. Cerkev in njen enojajčni posvetni dvojček, ki je odraščal v Argentini (minister Bajuk), imata enak genotip, kar pomeni, da imata enake predispozicije za razvoj nekaterih lastnosti, na primer 'finančno žilico'. Ker pa sta se razvijala v drugačnih okoljih, sta te predispozicije udejanjila vsak po svoje. Zato se dogaja, da imata dvojčka glede življenjskih stvari, na primer igralnic, povsem različne poglede.

Dolgo je trajalo, da je homo explorus spoznal, da naravne katastrofe niso Božja kazen, temveč pojavi, ki delujejo mimo človeških akcij in hotenj. So vedno in povsod navzoče. Kar pa ne pomeni, da jih v nekaterih primerih ne bi mogli preprečiti oziroma z boljšo pripravljenostjo vsaj omiliti obseg škode. Jasno je, da nas je letošnja ujma doletela povsem nepripravljene, ker je pač nismo pričakovali. Saj veste, lahko vas čisto po naključju zasuje plaz na poti, ki ste jo že tisočkrat prehodili.

Temu bi lahko dejali tudi, da ste se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Podobno kot biti Jud v Berlinu leta 1939 (ali Karel Erjavec v koaliciji). Edino, kar ti preostane, je, da skušaš nekako preživeti. Na voljo imaš več možnosti: lahko na primer spretno prikriješ svojo identiteto, tako da še samemu sebi verjameš, lahko zbežiš v ilegalo (opozicijo), lahko pa se tudi odločiš paktirati s svojimi zatiralci in se greš Schindlerja ter poskušaš omiliti nastalo škodo. Ali je minister Erjavec drugi Schindler, bodo pokazale parlamentarne volitve 08.

Volimo

Največji dogodek leta 07, poleg zaroke Damjana Murka, so bile predsedniške volitve, ki so se ob zvokih orglic začele že leto prej. V drugem krogu smo lahko izbirali med kandidatom desnice, Lojzetom Peterletom, in kandidatom levice, Danilom Türkom. Slednji je prepričljivo zmagal; zanj je glasovalo slabih 70 odstotkov volivcev. A novi predsednik še ni niti pojedel torte do konca, ko je premier Janša že razglasil izredno stanje in napovedal umik vlade.

Pa si je premislil in šel raje preverjat trdnost lastnih vrst. Lojalnost je pač nujni pogoj za vsako vojno. Bojni krik je tako dahnil takoj po zahvali za zaupnico. Sovražniki države in krivci za inflacijo so bili dokončno locirani: to so mediji in gospodarstveniki (te je prekrstil v tajkune), med katerimi Boško Šrot zaseda enako mesto kot v ameriški mitologiji sam Osama bin Laden. Vsi kakopak delujejo pod taktirko levice.

Zaradi vseh domačih zdrah, pomanjkanja organizacijskih spretnosti, financ ter po vrhu vsega še spora z Zoranom Jankovićem, županom prestolnice Evrope, je vladni koaliciji enostavno zmanjkalo časa za materialne priprave na predsedovanje. V minulih mesecih smo lahko gledali, kako po Sloveniji rastejo potemkinove vasi, in le upamo lahko, da zima ne bo prehuda in bodo kulise zdržale do spomladi.

Top dogodki leta 07

Po izboru Sonči Nered, urednice Nove.

1. Izgubljena tožba Pike Božič proti Novi, ker ima na sodišču vloženo še eno tožbo proti isti reviji.

2. Zaroka Damjana Murka, ker se je zaročil z žensko, ne z moškim.

3. Goli joški Iris Mulej, ki so bili na objavljeni fotografiji tako veliki, da jih še sama ni prepoznala kot svoje.

4. Zmaga Andreja Novaka v šovu Big Brother, ker jo je potem, ko je postal zvezda, hitro popihal v Avstralijo.

5. Hujšanje Špele Grošelj, ker kljub pompu, ki ga dela okrog tega, rezultatov ni videti.

Po izboru Simone Toplak, namestnice odg. urednika Financ.

1. Prevzem evra in Schengen – končno Evropa brez meja; le kdo bi si mislil, da bodo Nemci nekoč plačevali z našim denarjem.

2. Rekordne cene hrane in energentov – cena pšenice je na svetovnem trgu v enem letu zrasla skoraj za sto odstotkov, cena soda nafte se je približala sto dolarjem, inflacija kaže čekane ne samo v Sloveniji, ampak tudi po svetu.

3. Globalna kreditna kriza – nepremičninska kriza v ZDA povzroči likvidnostni krč na svetovnih finančnih trgih; banke se držijo za glavo, mi pa se bomo ob novih cenah posojil.

4. Privatizacija NKBM – prva masovna javna prodaja delnic nekega slovenskega podjetja na borzi, sto tisoč Slovencev se čez noč ni spremenilo v vampirje, ampak v bankirje.

5. Slovenski tajkuni – kar so dolga leta snovali, so letos uresničili - LDS jih je omogočil, Janez Janša jih je ujčkal — zvoniti po toči je prepozno.

Po izboru Gorana Obreza, urednika Ekipe.

1. 27. avgusta brežiški metalec kladiva Primož Kozmus na svetovnem prvenstvu v atletiki osvoji srebrno kolajno, potem ko ga je z zadnjim metom premagal Belorus Ivan Tihon.

2. 26. avgusta Škofjeločan Matic Osovnikar v najprestižnejši atletski disciplini, teku na 100 metrov, osvoji sedmo mesto in je po 20 letih prvi belec v finalu šprinta na velikih tekmovanjih.

3. 22. februarja Petra Majdič postane svetovna podprvakinja v smučarskem teku, kjer je konkurenca izostrena kot v malokaterem športu; v sprintu v klasični tehniki jo je v Saporu prehitela le Norvežanka Astrid Jacobsen.

4. 22. aprila se slovenska hokejska reprezentanca z zmago nad Litvo zanesljivo vrne v svetovno elito; v Ljubljani premaga vse tekmece in si tako priigra nastop v elitni skupini svetovnega hokeja prihodnje leto v Kanadi; blestel je mladi igralec Los Angeles Kingsov Anže Kopitar.

5. 21. novembra slovenska nogometna reprezentanca konča kvalifikacije za Euro 2008 z domačim porazom proti Bolgariji (0 : 2) in se dotakne dna; na Fifini lestvici smo zdaj na 83. mestu.

Po izboru Alenke Kotnik, urednice Studia City.

1. Preimenovanje Brnika v Letališče Jožeta Pučnika, ker je politika na simbolni ravni znova, kot že večkrat v preteklem letu (od izkopavanja kosti in arhivov na Sovi do prirejanja narodno–delitvenih proslav), pokazala, kateri recept se ji zdi najprimernejši za vladanje in obvladovanje ljudstva, preprosto – Divide et impera.

2. Inflacija, ki nas je vse prej kot nostalgično spomnila na rajnko Jugo. Precej nejeverno smo lahko prisluhnili tudi izjavi ministra Rupla, ki se mu »zdi to, kar imamo zdaj, nebeško«. No ja, povprečnih 800 in še nekaj evrov čez neto ni ravno nebeška plača in slabo kaže, da bi se nebesom, demonstracijam in napovedanim štrajkom navkljub kaj kmalu približala.

3. Katastrofalne poplave na Gorenjskem in Štajerskem, ker so nas opomnile na neznansko uničevalno moč narave na eni in solidarnost, humanitarnost ter nesebično pomoč sočloveku na drugi strani.

4. Afera Global, ki je opozorila na neskončno zbirokratiziranost in neučinkovitost inšpekcijskih služb naše ljube pravne države.

5. Striktna prepoved kajenja v javnih prostorih, ki jo sicer navdušeno in hvaležnih neobremenjenih pljuč pozdravljam, a bo in je že povzročila nepopravljivo gospodarsko škodo.

Nina Ivanov, fotomontaža: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri