Forum: Homokracija

  • 09.06.2008

Ali so isti med enakimi …

(Foto: Byron Newman)

2 fotografiji v galeriji

Nihče točno ne ve, kolikšen delež svetovne populacije so lezbijke in geji. Nekatere raziskave govorijo o 3 do 6 odstotkih, druge pravijo, da je homoerotičen vsak deseti moški na svetu, spet tretje rezultate kar pomnožijo v prepričanju, da se velik odstotek anketirancev še vedno skriva v omarah. Sicer pa njihova količina niti ni pomembna. Pomembna je kakovost – kakovost njihovega življenja.

Homoseksualci so državljani, delavci, osebnosti, vse tisto, za kar se štejete tudi sami. V to nas že trideset let prepričujejo organizacije LGBT (lezbične, gejevske, biseksualne in transeksualne), ki se borijo za enakopravnost.

Zahtevajo prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, odpravo razlikovanj pri dovoljeni starosti za spolne odnose (npr. v Avstriji moraš biti za heteroseksualni in lezbični odnos star najmanj 14 let, za homoseksualni 18), črtanje tistih členov zakonodaje, ki omejujejo pravice samo homoseksualcem (v Veliki Britaniji je zakonsko prepovedano imeti homoseksualen menage a trois), registracijo partnerstev in še kaj.

Korak naprej

Homoseksualnost ni danes ne prekršek ne bolezen v nobeni zahodnoevropski državi – vsaj od leta 1991 ne, ko jo je Svetovna zdravstvena organizacija umaknila s seznama obolenj. Nizozemska je ena strpnejših na tem področju. Najnižja starostna meja za spolne odnose je, ne glede na vašo nagnjenost, 16 let.

Geji lahko gredo v vojsko in smejo že od leta 1998 registrirati partnerstva, ki jim daje pravico do dedovanja, socialne oskrbe in vpisa v davčni register. Dobre štiri mesece imajo tudi pravico do posvojitve in umetne oploditve. Tovrstni zakonodaji sledijo še Belgija, Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska. Danci so bili prvi, ki so registracijo partnerstev zakonsko dovolili, in sicer oktobra 1989.

Vendar z omejitvami, saj mora biti vsaj en partner Danec, pari se ne morejo cerkveno poročiti, posvojiti otrok ali si pomagati z umetno oploditvijo. Belgija je država, v kateri lahko pridobiš politični azil zaradi homoseksualnosti, če zmoreš dokazati, da si bil zaradi nje v domovini izpostavljen nasilju. Doslej je to uspelo le eni osebi. Z umetno oploditvijo si do naraščaja pomagajo še Finke, Grkinje, Irke, Španke in v nekaterih centrih po državi Angležinje. Istospolna partnerstva dovolita tudi vladi Francije in Nemčije.

Prva se lahko pohvali s sistemom PACS (Pact of Civil Solidarity), ki priznava istospolna partnerstva, in s političnim azilom iz leta 1997, ki ga je odobrila alžirskemu geju. Poleg tega je pariški župan Bertrand Delanoe v televizijskem intervjuju priznal, da je homoseksualec. Marca je bil izvoljen. Pred njim je Francija že imela Andreja Labarrerja, gejevskega župana mesta Pau.

Nemčija je v avgustu poročila več kot 200 homoseksualnih parov. Mladoporočenci so dobili pravico do dedovanja, pokojnine in bivanja v Nemčiji, vendar ne smejo posvojiti otrok ali uveljaviti davčne olajšave. Berlin je pred nacizmom veljal za prestolnico gejevskega in lezbičnega gibanja, zdaj je vnovič doživel vrh s Klausom Wowereitom, vedejem berlinskega župana do jesenskih volitev.

Geja sta tudi italijanski minister za kmetijstvo Alfonso Pecoraro Scanio in poslanec Nicky Vendola. Ta trdi, da je homoerotična finska predsednica in kar nekaj britanskih ministrov. Zunaj Evrope se je za »come out« odločil Svend Robinson, kanadski poslanec. In ja, bivši predsednik Clinton se je hvalil, da je bila njegova administracija najbolj vključujoča v ameriški zgodovini.

Korak nazaj

Čeprav so geji in lezbijke zadnja leta vedno bolj organizirani in enotni v boju za svoje pravice, je še vedno preveč poročil o diskriminaciji na delovnem mestu, kriminalizaciji homoseksualnosti, homofobičnem nasilju in nepriznavanju istospolnih vez. Razne nevladne organizacije in komisija za človekove pravice EU poročajo o pretepanju, zasmehovanju in posledično tudi samomorih.

V sedmih državah članicah EU (Avstriji, Nemčiji, Grčiji, Irski, Luksemburgu, Portugalski in Veliki Britaniji) zakonodaje vsebujejo diskriminatorne člene. Na Portugalskem geji in lezbijke ne morejo biti policisti ali policistke. V Nemčiji homoseksualni vojak ne more postati poveljnik, v Grčiji ne sme postati mornar. Leta 1998 je bilo 65 gejev odpuščenih iz britanskega vojaškega osebja.

Nestrpnost se stopnjuje celo do tako skrajnega nasilja, kakršen je bil bombni napad na gejevski bar v Londonu leta 1999. Trije so bili mrtvi in šestdeset ranjenih. Avstrija, Irska, Portugalska in Velika Britanija priznavajo različne minimalne starosti za homoseksualne ali heteroseksualne spolne odnose. Še huje in bolj nepravično pa je v vzhodnejših oziroma pridružitvenih članicah.

Korak na mestu

Ena od zahtev organizacij LGBT je uvrstitev prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti v državno zakonodajo. Slovenija je to zahtevo že izpolnila s Kazenskim zakonikom (141. člen) kot edina izmed pridružitvenih članic. Za strpno in demokratično se je izkazala tudi z zakonsko mejo za spolne odnose, ki je ne glede na homo- ali heteroseks najmanj 14 let.

Toda slovenski geji in lezbijke ne morejo registrirati svojih partnerstev, posvojiti otrok ali se odločiti za umetno oploditev. Še več: v vojski so ob odkritosti poslani k vojaškemu psihiatru (11 odstotkov), med obiskom pri zdravniku prav tako (7 odstotkov). Samo 28,5 odstotka anketiranih je priznalo svojo spolno usmerjenost na delovnem mestu in bilo v skoraj 70 odstotkih diskriminirano. Skoraj polovica jih je bilo napadenih ali nadlegovanih zaradi spolne usmerjenosti, grozljivih 60 odstotkov teh pa celo več kot enkrat.

Večinoma so to zakrivili neznanci, v 18 odstotkih družinski člani. Le eden od desetih je napad prijavil policiji. Ob takih podatkih iz raziskave ŠKUC-LL in ILGA-Europe ne preseneča, da si želi eden od treh anketirancev emigrirati. Kot kaže, jih poslanci, državni sekretarji in župani ne bodo skušali pregovoriti, saj med njimi še nihče ni priznal: »Sem gej in to je dobra stvar!« Počakajmo raje na naslednji milenij.

Je pretepanje homoseksualcev del antiglobalizacijskega gibanja?

TEKST: Ana Lasić

Doba demokracije je prinesla celo vrsto diktatov, ki razglašajo liberalnost kot model življenja v skupnosti. Liberalnost je tako izenačena s politično korektnostjo, iz česar izhaja, da živimo v svetu, kjer ni diktirano nič razen diktata samega. Od nas se ne zahteva, da nam mora biti nekaj všeč, priporočljivo pa je, da se obnašamo, kot da nimamo nič proti tistemu, kar nam ni všeč.

Vsaka vrsta represije, tudi tista z liberalnim predznakom, rojeva odpor: po eni strani še večji konzervativizem, po drugi pa nekaj, kar je na las podobno fašizmu. Toda tudi to bi morala biti demokracija! Ali je homoseksualnost oblika demokracije, v kateri živimo, ali pa je demokracija oblika homoseksualnosti, s katero smo prisiljeni živeti?

Župan Pariza je gej. Berlina tudi. Po drugi strani imajo Madžari svoj Woodstock, na katerem ne sme biti ljubiteljev istega spola. V Beogradu nogometni navijači vzklikajo: »Pedri so sramota Srbije«. Zato jih mlatijo. V ljubljansko Cafe Galerijo so jim prepovedali vstop.

Koliko smo Slovenci pripravljeni sprejeti gejevsko ljubezen kot nekaj, kar lahko izvira iz mladostniške potrebe ali želje po eksperimentu, tokrat ni tako pomembno. Precej vznemirljiveje je homoseksualnost opazovati kot življenjsko opredelitev tistih, ki s svojih položajev odločajo o naših usodah. Seveda se moramo pri tem vprašati, ali nas sploh sme zanimati, kakšnih spolnih nagnjenj so ljudje okrog nas, še posebej tisti, ki smo jih sami izvolili.

Edino, kar lahko iščemo v civilizaciji, ki dovoljuje vse, kar nas lahko naredi srečne, je iskrenost. Še preden pa jo začnemo iskati, jo moramo omogočiti. O naši prihodnosti ne bi smeli odločati ljudje, ki jim ni dovoljeno, da bi bili iskreni, ali pa se tega preprosto bojijo. Dejstvo je, da frustracija katerekoli vrste ni najboljša osnova za sprejemanje pomembnih odločitev.

Precej bolj bi nas morala zanimati zasebna ustreznost ljudi, ki morajo zasesti ustrezne javne položaje, toda ne zaradi njihovih seksualnih navad, temveč zaradi kvalitete dela, ki ga opravljajo za nas. »Napake« delamo vsi in le te seveda nimajo opraviti z našo seksualno opredeljenostjo; čisto lahko pa bi bil odstotek »napak« višji med tistimi, ki se tako ali drugače počutijo zlagano, s tem pa tudi ogroženo. Seveda mora biti tudi neopredeljenost stvar izbire.

Vendar: glede na to, da ima vsaka teza svojo antitezo, moramo ugotoviti, da je homoseksualni lobi eden od dveh najmočnejših na svetu. Represija pač rojeva upornike, bi lahko rekli. Javna skrivnost je, da ima vsak pripadnik enega od obeh lobijev veliko večje možnosti za uspeh.

Če ne pripadate nobenemu, potem je najbolje, da se sprijaznite z življenjem brez pretiranega dobička, ki bi bilo tako ali tako preveliko breme za vas. Ravno zato je morda nesmiselno govoriti o manjšini, ki vlada svetu, kot ogroženi vrsti, tik pred izginotjem. Veliko vprašanje je, ali naj »naivni« omogočijo pravico do svobode tistim, ki vladajo? In koliko ima vse to zveze z demokracijo?

TEKST: Mirjana Martinovič

FOTO: Byron Newman

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri