Forum: Hitri in mrtvi?

  • 23.04.2008

V mnogih državah jih imenujejo kar »duhovi«. Pridejo iz nič, opravijo svojo nalogo in izginejo. Dolžnost opravljena.

(Foto: Uroš Potočnik)

5 fotografij v galeriji

Z začetkom novega tisočletja se je prevetrila tudi vojaška doktrina. Velikih armad, ki bi korakale druga proti drugi, ni več. Kvantiteta je dokončno predala vodstvo kvaliteti. Vojske vseh držav že dalj časa usposabljajo majhne skupine visoko motiviranih in izurjenih posameznikov, ki delujejo po načelu »prišel, videl, udaril in jo hitro pobrisal«.

Potreba po specialnih silah se je v zadnjem času zelo povečala zlasti zaradi razmaha terorizma. Bin Ladna lovijo specialci, Karadžića so lovili specialci, tudi nad somalskega vojaškega diktatorja Aidida in čečenske ugrabitelje v Moskvi so poslali specialce. Kjerkoli le diši po teroristih, posredujejo elitni pripadniki vojaških sil, ki so se dolge tedne urili prav v ta namen. Boljših od njih na tem svetu ne boste našli.

V službi vojske

Življenje in urjenje specialcev sta zavita v tančico skrivnosti. Razumljivo. Več ko se o teh ljudeh in njihovem delovanju ve, tem bolj so ranljivi. Zaradi tega so njihova identiteta, način urjenja, oprema, postopki, plača in podobne reči pogostokrat vojaška skrivnost. Kljub temu pa nekatere stvari vendarle pricurljajo na dan. Tako vemo, da je urjenje specialcev brez izjeme izredno trdo in da med njim omagujejo celo najmočnejši mladi izkušeni možje. Oprema in orožje specialcev sta vrhunec tehnike in ponavadi custom made, kar pomeni, da jih razen njih ne uporablja nihče drug. Še več, o orožju in opremi, ki so za specialca vsakdan, se drugim vojaškim rodovom in širši javnosti velikokrat še sanja ne.

Specialce vedno pošljejo tja, kjer je najbolj vroče. Zaradi tega je v veliko državah praksa, da se leto služenja v specialnih silah šteje za leto in pol (ali celo več) običajne delovne dobe. Drugače rečeno, ko (če) specialec odsluži 10 let, se mu piše 15 let, lahko pa tudi več. Število cekinov, ki jih »duhovi« dobijo za svoje delo, je stroga skrivnost. Gotovo pa drži, da prejema specialec z določenim činom vsaj 50 odstotkov več kot vojak kateregakoli drugega rodu z enakim činom.

Ruski specialci dobijo za vsako uspešno opravljeno nalogo dodaten denar. Nekaj malega penezov dobijo celo za vsak uspešen skok z letala ali helikopterja. Čeprav trdnih podatkov za druge specialne sile nimamo, imajo najbrž podobne sisteme motiviranja tudi drugje. Pogostokrat je skrivnost tudi njihova identiteta. Slikanje oziroma snemanje specialcev pri urjenju je prepovedano, slikovno gradivo je še za potrebe vojske strogo cenzurirano. Bog ne daj, da bi kdaj brez avtorizacije pristojnega obrambnega ministrstva slikali in objavili obraz kakega takega skrivnostneža!

Pa si poglejmo nekaj oddelkov za specialno delovanje po svetu. Nekateri so znani, drugi nekoliko manj, o nekaterih obstaja veliko podatkov, o drugih skoraj nič. Tak primer so na primer vietnamski specialci, ki jim pravijo kar »death volunteers«, o katerih ni mogoče dobiti niti podatka, ali so resnični ali zgolj »nateg« vietnamske propagandne službe. Za vas smo izbrali šest tujih oddelkov specialnih sil, dodali pa smo tudi naše, slovenske specialce iz vojaškega oporišča Škrilj na Kočevskem.

Mosad

Izraelsko varnostno-obveščevalno službo so ustanovili leta 1951. V svojih vrstah ima izredno dobro izurjene specialce, o katerih javnost le malo ve. Glavne naloge Mosada so zbiranje obveščevalnih podatkov (pretežno o arabskih državah), boj proti terorizmu in, povedano kar naravnost, izvajanje tajnih misij. Glavni štab Mosada je v Tel Avivu. Celotna služba zaposluje okoli 1200 ljudi, skupaj z infiltriranimi agenti vsepovsod po svetu. Največ naj bi jih bilo v nekdanjih socialističnih državah, prodrli pa naj bi tudi med vrste uradnikov v Združenih narodih.

Identiteta vrhovnega šefa je državna skrivnost in njegovo ime prav tako kot ime šefov filmskega Jamesa Bonda označuje ena sama črka. Zadnji šef, ki je odstopil leta 1994, se je imenoval »S«. Ali je Ian Fleming kopiral od Mosada ali Mosad od njega, ostaja skrivnost. Prav tako je skrivnost trening in usposabljanje Mosadovih operativcev. Mosad ima osem oddelkov, od psihološkega, vohunskega, obveščevalnega ... do zadnjega, ki nas najbolj zanima, Metsada. Že v statutu je zapisano, da se ukvarjajo z »zelo občutljivimi področji«, kot so atentati, sabotaže, psihološka bojevanja in podobno.

Naloge, ki jih izvajajo metsadovci, so skrivnostne in smrtonosne, število ljudi pa variira od naloge do naloge. Leta 1968 je Mosad zajel kar osem raketnih čolnov, ki jih je za Izrael naredila Francija, prodajo pa je preprečil takratni francoski predsednik De Gaulle. Zelo odmevna je bila ugrabitev nacističnega zločinca Adolpha Eichmanna, ki se je po zlomu Nemčije leta 1945 skril v Argentino, kjer so mu dali politični azil. Mosad ga je »izvohal« in metsadovci »pohopsali«.

Leta 1986 so isti ljudje ugrabili jedrskega tehnika Mordechaija Vanuna in ga pripeljali v Izrael na zaslišanje. V sedemdesetih je Mosad likvidiral več voditeljev teroristične skupine Črni september, ki je bila odgovorna za pokol izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Kanadski znanstvenik, ki je razvijal novo puško za Iračane, je bil ubit v svojem apartmaju v Bruslju. A Mosad se lahko tudi zmoti. Sedmega januarja 1974 je Mosad ubil nedolžnega Alžirca Ahmada Boushikija, ki so ga zamenjali za enega glavnih organizatorjev münchenskega olimpijskega pokola.

Khalid Messal, vrhovni vodja skrajnega gibanja Hamas, je dobil od Mosadovega agenta polno injekcijo strupa v hrbet, ko je 24. septembra 1997 obiskal Jordanijo. Žilavi Messal je atentat preživel, Jordanija pa je domnevno nesposobnost Mosada komentirala v časopisih še dolgo časa. Ena izmed največjih polomij pa je bil umor Jicaka Rabina, izraelskega državnika, ki ga Mosad kljub vsem ukrepom in opozorilom ni mogel obvarovati.

SAS

Special Air Service. Britanske specialne sile so verjetno najboljše, kar naš planetek lahko ponudi. Preden nekomu podelijo insignijo SAS, mora poprej skozi preizkušnje, za katere ima 99,99 odstotkov ljudi na tem svetu le eno besedo: nemogoče. V SAS se prijavljajo zgolj prostovoljci, ki imajo že tri leta aktivne službe v kateremkoli angleškem vojaškem rodu. Čaka jih prvi in najtežji korak: zloglasna Selekcija. Tu ločijo pleve od žita.

Rekruti morajo prestati tri faze. Prva je namenjena učenju navigacije in utrjevanju kondicije. Kandidate strpajo na tovornjak in jih sredi divjine pustijo s težkim nahrbtnikom in zemljevidom. Enega po enega, saj SAS potrebuje ljudi, ki znajo delati sami in ki jih samota v sovražnem okolju ne dotolče. Kandidati morajo najti vse kontrolne točke, pri tem pa ne smejo izpustiti puške iz rok.

Sprva ni časovnih omejitev, kandidat si lahko vzame tudi več dni. Če zdrži lakoto in če se ne podhladi, kajti veter, dež in mraz so v višavah Južnega Walesa vedno navzoči. Zaradi podhladitve je nekaj kandidatov tudi že umrlo. Preživele čaka nov orientacijski pohod. Tokrat s težjim tovorom in časovno omejitvijo. Vse to je le priprava na veliki finale, t. i. vztrajnostni pohod: 60 kilometrov divjine v 20 urah.

Druga faza je trening v džungli. Šest tednov brez prhe in britja. V tej fazi običajno odpove polovica mož, ki se je že prebila skozi prvo fazo. Tretja faza: preživetje v ujetništvu. Kandidati se učijo, kako prestati mučenja in zaslišanja v ujetništvu in kako iz njega pobegniti. Učijo jih ljudje, ki so bili resnični vojni ujetniki. S kandidati ne delajo v rokavicah, ampak jim sladkosti ujetništva prikazujejo realistično.

Končni preizkus: vsakega kandidata zaprejo za teden dni v samico, kjer ga izčrpajo, prestradajo in dehidrirajo. Nato ga zaslišujejo 48 ur z različnimi prijemi. Večina kandidatov ob tem že začenja izgubljati stik z realnostjo. Kljub temu ne smejo povedati nič drugega kot ime, čin, serijsko številko in datum rojstva.

Ko kandidat prestane ta test, ga sprejmejo v SAS. Od 125 prostovoljcev jih Selekcijo konča le deset. Ti pa lahko zato obiščejo same prijetne kraje. Na primer Oman v vojni 1969–1975, Falklandske otoke leta 1982, Peru leta 1996, Kosovo leta 1999, na zadnjem izletu leta 2001 pa so si sasovci v operaciji Enduring Freedom ogledali gorata pobočja Afganistana.

Bojna skupina SAS je stvar dogovora in potrebe. V skupini je lahko deset mož, a zgodilo se je že, da so poslali le enega samega.

SEAL (SEa, Air, Land)

Ameriški tjulnji so najbolj znani specialci, a ne nujno tudi najboljši. O njih je bilo že veliko povedanega, napisanega in izrečenega, tako da bomo v tem sestavku našteli samo osnovna dejstva. Tjulnji delujejo v skupinah po 16 ljudi, poveljuje jim mornariški poročnik. Vsi člani enote so izvedenci za potapljanje, skoke s padalom in uporabo eksplozivov. Njihove naloge obsegajo specialno izvidništvo, protiteroristični boj, sabotaže, uničevanje objektov, zbiranje obveščevalnih podatkov in podobno.

Tjulnji se najbolje znajdejo na morskih ali rečnih območjih, kjer uničujejo ali sabotirajo sovražne ladje, pristanišča, doke, mostove in pomembne objekte okoli vodnih poti. Lahko se vtihotapijo na podmornico, ladjo ali katerokoli plovilo in z njega ugrabijo kako pomembno osebo. Lahko pa vse to naučijo tudi koga drugega in ga pošljejo po kostanj v žerjavico.

Kandidati za tjulnje se prvih šest mesecev učijo osnov podvodnega bojevanja in miniranja (različica SEa). Sledi urjenje skokov z padali (različica Air), zatem pa še trimesečno urjenje taktičnih postopkov (različica Land). Po vsem tem so novopečeni tjulenjčki razporejeni v enote, kjer v bojni pripravljenosti čakajo na svojo prvo nalogo. Častniki se usposabljajo še nadaljnje leto, preden jim zaupajo poveljstvo nad enoto tjulnjev. Tako navadni specialci kot njihovi poveljniki nenehno vadijo nove tehnike in ponavljajo stare.

Zadnje tri bojne operacije tjulnjev so bile leta 1991 v Iraku (Puščavski vihar), kjer so kar lepo odrezali, leta 1999 na Kosovu (Allied Force), kjer niso naredili ravno močnega vtisa, in 2001 v Afganistanu (Enduring Freedom), kjer so obljubljali Osamo bin Ladna, a se vrnili praznih rok.

Spetsnaz

Spetsnaz so ruski specialci. Kratica je sestavljena iz ruskih besed specialnoe naznačenie, kar pomeni posebne naloge. Te obsegajo: spodkopavanje ali rušenje politične, ekonomske, vojaške in moralne moči nasprotnika, zbiranje podatkov, uničevanje pomembnih vojaških in ekonomskih objektov, sabotaže, izvajanje kazenskih akcij zoper upornike, propaganda in še kaj. Trenutno naj bi obsegal 15.000 mož, med njimi pa najdemo tri potapljaške bataljone, enega padalskega in celo enega podmorniškega. Običajna udarna skupina obsega 8 do 10 mož, deluje pa tudi do 1000 kilometrov v sovražnikovem zaledju.

Podatki o treningih so skopi. Vsak specialec na začetku namreč priseže, da bo varoval skrivnosti svoje službe z življenjem. Če stegne jezik, ga brez milosti ubijejo. Vendar pa je znano, da je začetni trening dolg šest mesecev in da v njem specialci pridobivajo predvsem vzdržljivost in fizično moč. Zaščitni znak osnovnega treninga so dolgi in naporni pohodi v plinskih maskah. Sledijo specialistični treningi: padalstvo, veščine tihega ubijanja z golo roko ali nožem, sabotaža s poznavanjem eksplozivov, tehnike odklepanja ključavnic in vdiranja v elektronske sisteme, seznanjanje s tujimi taktikami, orožjem, opremo in vozili, tehnike preživetja ter nazadnje tudi izvidništvo z orientacijo.

Po razpadu Sovjetske zveze in nastanku velikega števila samostojnih držav (ki so za Rusijo vse po vrsti legla banditov in teroristov) je za spetznasovce vedno dovolj dela. In nevarnosti. A tu so tudi ugodnosti. Vsako leto »specialnega« služenja je enako letu in pol navadnega delovnega razmerja. K vsaki bojni misiji spada še posebni denarni »dodatek za nevarnost«. Padalci dobijo denarni dodatek za vsak skok. Denarja je veliko. Nevarnosti tudi.

Svoje znanje in izkušnje so spetsnazovci prvič javno pokazali decembra 1979, ko so prišli reševat sovjetsko vojsko v vojni z Afganistanom. Opravili niso nič, saj je Sovjetska zveza zaradi nespretne in zastarele vojaške strategije ter prevelikega zanašanja na surovo moč in številčnost po desetletju dolgih bojev in številnih žrtvah afganistanske mudžahedine le pustila pri miru.

Podobno je bilo tudi leta 1994 v bitki za mesto Grozni, prestolnico Čečenije. Čeprav so spetsnazovci dosledno izvajali svoje naloge, je bila vojna s Čečeni izgubljena. Na novega leta dan so Čečeni celo zajeli skupino specialcev, ki se je po nekaj dneh boja brez vode in hrane popolnoma izmučena naposled predala. Vojna s Čečeni traja še danes, le da se je težišče iz Groznega premaknilo v Moskvo. Tudi tu so ruske specialne sile delale hitro, učinkovito in ne oziraje na posledice.

Čeprav je uporaba prevelike koncentracije uspavalnega plina sporna, pa so specialci z vojaškega in političnega vidika uspešno opravili nalogo. Za ceno več kot sto žrtev med talci mora zdaj vsak čečenski terorist resno vzeti v zakup tudi možnost, da mu bo ruska vlada v odgovor na njegove zahteve za vrat spustila spetsnazovce, ki ga bodo najprej zaplinili, nato pa še likvidirali. Talci gor ali dol.

Dadui

Kitajska beseda dadui pove, da neka stvar nima prave oblike, forme, da je nekako brezoblična. Vojaška enota Dadui je torej enota, o kateri ne vemo prav dosti, ne da se je uvrstiti v katerikoli vojaški rod, ima neznano število mož z neznano opremo ... Skratka, to so kitajske specialne sile. Kitajska vojska je okoli 1989. leta zelo spremenila svojo vojaško doktrino. Namesto dolge vojne na velikem ozemlju Kitajci zdaj pričakujejo kratke, a intenzivne spopade na majhnem teritoriju.

Torej je treba imeti sile, ki bodo lahko hitro prišle na kraj spopada, opravile svoje in tudi zmagale. Rodil se je vzhodnjaški veni, vidi, vici: kitajski specialci. Njihove naloge obsegajo specialno izvidništvo in neposredno delovanje. Pod prvo spadajo zbiranje podatkov o nasprotniku, njegovi moči, enotah, štabih, centrih zvez ipd. Drugo točko pa so Kitajci definirali kot »kratki, a intenzivni posegi na majhnem kosu ozemlja, običajno z namenom kaj uničiti, koga ujeti ali koga rešiti«.

Vseh specialcev je okoli 1000 oziroma trije bataljoni (mnogi kitajski mediji navajajo celo več kot 4000 mož). V bojnih nalogah je njihovo število »dadui«, torej nedoločljivo. Odvisno od naloge. Oprema kitajskih specialcev je sestavljena iz najboljšega, kar lahko Kitajska ponudi. GPS, očala za nočno gledanje, motorno padalo, ki lahko nosi vojaka tudi do 70 kilometrov daleč, brezpilotna letala in še marsikaj.

Tako kot njihovi »kolegi« po vsem svetu so tudi kitajski specialci psihično in fizično vrhunsko izurjeni. Natančnih podatkov o njihovem treningu ni, zelo verjetno pa vsebuje ogromno borilnih veščin in zračnih operacij (skakanje in ravnanje s padalom). Poleg tega je na urniku skoraj gotovo pridobivanje veščin iz ravnanja z brezpilotnimi letali, sabotaž, komunikacij, amfibijskih operacij in znanje tujih jezikov.

Kitajci so zelo pozno spoznali vrednost specialnih sil. Šele pred približno petnajstimi leti so začeli iz velike ljudske vojske graditi majhno število visoko izurjenih in specializiranih posameznikov, toda na tem področju so naredili ogromen uspeh. Po analizah zahodnih strokovnjakov kitajske enote dadui tehnološko sicer zaostajajo za zahodnimi državami, zato pa v svoji širši okolici nimajo enakovrednega tekmeca. Najbrž tudi zaradi tega kitajski dadui v zadnjih nekaj desetletjih niso sodelovali v večjih operacijah ali posegih.

Kar pa še ne pomeni, da bo tako tudi ostalo. Irak, Kosovo in Afganistan so Kitajci prepustili nam, zahodnjakom. Oni imajo svoje težave: Tajvan, Južnokitajsko morje, Tibet in muslimanske manjšine. Verjetno na vseh teh področjih kitajski specialci že kar nekaj časa vohljajo in se pripravljajo na akcijo. Ta pa bo nastopila, zagotavljajo kitajski analitiki, v trenutku, ko se bodo ZDA, OZN in NATO (ali kdorkoli drug) začeli vtikati v kitajske notranje zadeve. Kar po njihovem mnenju velja tudi za Tajvan in Tibet.

Delta Force

Ameriški specialci z doslej najbolj zanimivo zgodovino: ustanovil jih je polkovnik Beckwith leta 1977 in že od samega začetka so njihov obstoj zanikali. V uradnih papirjih (seveda z oznako »strogo zaupno«) so o njih govorili kot o »1st Special Forces Operational Detachment – Delta«, izraz Delta Force pa se do operacij v Afganistanu v javnosti ni dosti uporabljal. V nasprotju s specialci SEAL, o katerih lahko vsakdo izve skoraj vse.

Ker imajo deltovci lastno oskrbo, saniteto in bivalne prostore v odmaknjenem kotičku Severne Karoline blizu vojaškega oporišča Fort Bragg, je še danes o njih le malo znanega. So kot mala vojska v vojski. Vemo, da obstajajo tri enote (A, B in C), ki se delijo v podskupine. Skopi podatki o njihovem vadišču nakazujejo več strelišč (za bližinski in ostrostrelni boj), olimpijski bazen, bazen za potapljanje in trinadstropni plezalni zid. Malo, a v bistvu vse, kar potrebujejo za protiteroristično urjenje.

Deltovci so opremljeni z najsodobnejšo opremo in orožjem, o katerem se drugim specialcem po svetu največkrat še sanja ne. Iz eksperimentalnih laboratorijev naravnost njim v roke! Rekruti prihajajo iz vrst ameriških elitnih vojakov (rangerji ...), kak zanimiv človek pa pride tudi iz drugih vojaških rodov. Vse pa po vzoru britanske SAS še malo kondicijsko »pretipajo«.

Rekrut mora opraviti 72 trebušnjakov, 72 sklec, preteči 3,2 kilometra v 13 minutah, se osemkrat dvigniti na gredi, v 40 minutah preteči 8 kilometrov, premagati 6 kilometrov z nahrbtnikom v 55 minutah, za konec pa še 20 kilometrov v 2 urah in 50 minutah. Vse to je nujno potrebno, saj posredujejo samo v resnično težkih primerih. Denimo leta 1993 v Mogadišu, glavnem mestu Somalije, ko so neuspešno lovili vojaškega diktatorja Mohameda Faraha Aidida.

Namesto da bi ga ulovili ali likvidirali, je on v zameno likvidiral okoli 17 specialcev. Svoj ugled so popravili januarja 1997 v Limi (Peru), ko so skupaj z britansko SAS reševali talce iz rezidence japonskega ambasadorja. Od 72 talcev so jih rešili 71.

ODSD

Kočno smo prišli do slovenskih specialcev oziroma Odreda za specialno delovanje (ODSD), kakor se jim pravilno reče. Nameščeni so v vojaškem oporišču Škrilj na Kočevskem, sicer pa spadajo pod 1. brigado Slovenske vojske. V bojni skupini je deset vojakov, samih poklicnih častnikov ali podčastnikov Slovenske vojske. Glavne naloge so neposredne akcije, specialno in globinsko izvidništvo, protidiverzantsko bojevanje, bojno iskanje ter reševanje in še kaj.

V vsaki bojni skupini so strokovnjaki za področje rušenja, sanitete, telekomunikacij in oborožitve. Specialist za rušenje mora znati uporabljati vse vrste eksploziva in eksplozivnih teles, za učinkovito rušenje mora poznati konstrukcijske lastnosti infrastrukture in komunikacij. Specialist za saniteto mora biti sposoben oskrbeti ranjenca na bojišču, poskrbeti za njegovo imobilizacijo in reševanje.

Poznati mora zgradbo in delovanje človeškega telesa ter njegovo odzivanje ob težkih psihofizičnih naporih in poškodbah. Specialist za telekomunikacije mora biti izurjen za nemoteno komuniciranje z različnimi sredstvi zvez z drugimi enotami, domačimi in tujimi. Mora biti sposoben odpraviti manjše tehnične napake na sistemih zvez, a ko vse drugo odpove, mora tudi improvizirati. Specialist za oborožitev in taktiko mora znati uporabljati vse vrste pehotne oborožitve naših in tujih enot. Obvladovati mora taktične postopke skupine v vseh situacijah. Da morajo biti vsi pripadniki skupine v vrhunski telesni formi, visoko motivirani in psihično stabilni, pa se razume samo po sebi.

Selekcija pripravnikov je trda. Vsi kandidati morajo biti mlajši od 30 let in v Slovenski vojski zaposleni kot podčastniki pol leta ali kot častniki najmanj eno leto. Podčastniki morajo imeti končano V. in častniki VII. stopnjo izobrazbe. Nujno je vsaj pasivno znanje angleščine. Kandidati morajo opraviti natančen zdravniški in psihološki pregled, sledi pa še pogovor s pripadniki ODSD. Če je vse v redu, sledi 12 delovnih dni dolg »teren« v bližini vojaškega oporišča Škrilj, kjer kandidate preizkusijo v vojaški taktiki, topografiji, streljanju in še marsičem. Pod stalnimi psihičnimi in fizičnimi napori, seveda.

Tiste, ki uspešno preživijo teren, čaka 20 tednov dolg osnovni tečaj za kandidate ODSD. Tu bodoči specialci osvojijo še več vojaškega znanja in pretočijo nadaljnje hektolitre znoja. A le tistim, ki se pri tem najbolje odrežejo, podelijo zeleno baretko in tako odobrijo vstop med pripadnike ODSD. Od takrat pa novopečenega specialca čakajo le še novi zahtevni fizični in psihični napori, stresne razmere, nova urjenja in podobno. No, ja, saj je sam hotel v ODSD.

TEKST: Gregor Logar

FOTO: Reuters, Uroš Potočnik, Continental

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri