Forum: Evro vs. dolar

  • 23.05.2007

Bo evro zamenjal dolar na prestolu najpomembnejše svetovne valute? In če, kaj bi to pomenilo: bi s tem uničil evropsko gospodarstvo ali začel udobno živeti na račun drugih?

(Foto: Ilustracija: Goya)

V dolarjih se danes prodajajo nafta, zlato in večina drugih surovin. Devizne rezerve v dolarjih ima večina svetovnih centralnih bank. Več kot štiri petine vse tuje menjave in polovica svetovnega izvoza je v dolarjih. V ameriški valuti je približno dve tretjini vseh uradnih menjalnih rezerv. Dolar je nesporno prva valuta. To je postal, ker so ZDA prva svetovna ekonomija in največji finančni trg. A primat prevzema evro in krvava bitka bo potekala na naftnem polju. Tako vsaj meni del ekonomistov, ki verjamejo v nekakšno teorijo zarote.

Na tuj račun

Teza, da je za vojno v Iraku in vsa druga bojišča ZDA kriv boj za prevlado dolarja kot mednarodne rezervne valute, se mnogim ekonomistom zdi povsem verjetna. Iraku podobno usodo naj bi doživele vse države, ki se bodo uprle dolarskemu imperializmu. Drugim pa se zdi vse to zgolj teorija zarote. Monopol ene valute je v prihodnosti zgodovina, meni Andraž Grahek, ekonomist in upravljavec premoženja v skladih KD. Prevlada evra nad dolarjem bi bila po njegovem za Evropo lahko straš­no breme, ki ga ekonomija morda ne bi zdržala. Janez Šušteršič, ekonomist in direktor urada za makroekonomske analize in razvoj, pa je možnosti, da evro postane prva valuta, bolj naklonjen. Sicer ne verjame, da se je invazija na Irak začela zaradi boja za prevlado dolarja, je pa prepričan, da lahko okoli evra zraste močan in povezan kapitalski trg, ki bo v nekaj letih boljši od ameriškega. Takrat si bomo, tako kot si zdaj Amerika, lahko privoščili življenje na račun drugih posojilodajalcev.

Po najbolj črnem scenariju za ameriško gospodarstvo, ki je po mnenju nekaterih ekonomistov zelo blizu uresničitve, bo dolar izgubil vlogo mednarodne rezervne valute, to pa se bo zgodilo na naftnem polju. Nafta, ki jo bodo države izvoznice začele zaračunavati v evrih, bo potopila ameriško gospodarstvo, trdi krog ekonomistov.

Novembra 2000 je Irak začel prodajati svojo nafto v evrih. Tako se je odločilo še nekaj držav – Iran, Libija, Venezuela, Rusija, Indonezija in Malezija. Američani tega niso mirno gledali. Odprli so bojišče v Afganistanu in v Iraku, prst na petelinu držijo tudi proti Iranu, trdijo teoretiki zarote.

Julija 2003 je Kitajska naznanila, da bo del svojih dolarskih rezerv spremenila v evrske. Po njenih stopinjah so šle še nekatere azijske centralne banke in svoje rezerve pretvorile v evre. To bi bil lahko začetek konca prevlade dolarja kot prve mednarodne denarne valute, menijo nekateri ekonomisti. Drugi, da nikakor. Oboji pa se strinjajo, da karkoli se bo že zgodilo, se nikakor ne bo zgodilo kmalu.

Primat evra: udobje ali preveliko breme

»Upam, da se to ne bo zgodilo, saj bi bilo lahko to za Evropo pretežko breme, pod katerim bi se morda zlomila. Gospodarsko okolje držav evra je močno odvisno od izvoza blaga in storitev v ZDA ter druge večje države po svetu. Prevlada evra nad dolarjem ali katero drugo valuto bi verjet­no zmanjšala konkurenčnost evropskih podjetij, kar bi bilo v globalni konkurenčni bitki lahko mogoče srednje in dolgoročno celo usodno. Usodno tudi zato, ker se v nasprotju z Američani v Evropi ne moremo vsega zmeniti v enem taboru, ampak nas je – če štejemo samo države evra – zdaj 13. Čeprav si vsakdo želi močno novo valuto, je to lahko tudi kopanje lastnega groba, dokler si služimo kruh v tujini,« je prepričan Grahek. Po njegovem je monopol ene valute v prihodnosti zgodovina, miselnost, da je naša valuta boljša od vaše, pa nesmisel: »To namreč neizogibno vodi v številne konflikte. Evro je že danes mednarodna valutna rezerva, pač ni številka ena. Tako je tudi prav, dokler so ZDA še vedno prva ekonomija in največji finančni trg. V prihodnosti pričakujem, da bodo mednarodne rezerve in premoženje veliko bolj razpršeni. In tako je tudi prav. V preteklosti je svet preveč stavil na dolar, posledica pa je njegova stagnacija. Enaka neumnost bi bila vse staviti na evro, čeprav se ob rasti tečaja na rekordne ravni pojavljajo takšni nagibi,« meni Grahek.

Tudi prvi slovenski makroekonomist Janez Šušteršič pravi, da je povsem možno, ne le da evro postane valuta številka ena, ampak da lahko zelo močan in čedalje bolj povezan kapitalski trg okrog evra v nekaj letih postane močnejši od ameriškega. Še posebej, če bi se nekoč pridružil tudi londonski City. »Kaj bi to pomenilo? Najbrž to, da bi si potem Evropa lahko privoščila življenje na račun tujih posojilodajalcev, tako kot si ga je dolgo lahko Amerika.«

Kaj ima dolar, česar nima evro? In kaj ima evro, česar nima dolar? Za vpliv na svetu in za razmerje med valutami je navsezad­nje najpomembneje, kako obsežna in močna je ekonomija, menita Grahek in Šušteršič. Večja ko je ekonomija, globlji je finančni trg. Več poslov ko se dela z neko valuto, pomembnejša je. »Rezervna valuta ni stvar neke ekskluzivnosti, kar se bo še bolj pokazalo v naslednjem desetletju ob vzponu valut največjih držav v razvoju. Teža kitajskega juana bo v naslednjih desetletjih zagotovo močno narasla,« napoveduje Grahek. Da lahko neka valuta postane mednarodna rezervna valuta, je pomembno tudi, da ji zaupa veliko ljudi, meni Šušteršič, »to pa je odvisno predvsem od kredibilnosti ekonomske politike, ki stoji za takšno valuto, od stabilnosti njenega tečaja in od donosnosti naložb v tej valuti.«

Kaj je ključno?

Dejavnikov, ki vplivajo na to, katera valuta prevladuje v svetu, je več. »Na valuto vpliva vse, kar prinaša nestabilnost v določenem gospodarstvu in v poslu s to valuto. Razmerja so precej zapletena. Vse skupaj je mreža ekonomskih, finančnih, političnih in psiholoških odnosov ter učinkov. Slednje s seboj prinašajo različni svetovni dogodki. Nekateri dogodki so zato bolj izpostavljeni, drugi pa so le v ozadju. Učinek enih je zato zgolj psihološki, učinek drugih pa tudi realen.

»Na koncu je najpomembneje, kakšne so mišice in prilagodljivost finančnega in gospodarskega sistema, da takšne šoke prenese. Vsak konflikt povečuje negotovost in ta se na finančnih trgih odrazi kot pritisk na ceno blaga, s katerim se trguje,« pravi Grahek. Po Šušteršičevem mnenju evru gotovo koristi ameriška politika, saj se vrednost dolarja zmanjšuje skladno z večanjem javnih in zunanjih primanjkljajev. In seveda z vedno večjo zapletenostjo položaja na območjih, kjer se je Amerika odločila za vojaške posege.

Uvod v dolarski negativizem je bila globoka recesija gospodarstva ob prelomu tisočletja in zlom finančnih trgov, ki je sledil. Dodatno breme je bila zunanja politika ZDA, ki je vodila v vojno v Afganistanu in nato Iraku. Zanju je porabila gore denarja, ki je vrtal luknjo v ameriški proračun. To se je tudi realno poznalo pri vrednosti dolarja. Teroristični napad na Svetovni trgovinski center septembra 2001 pa je imel razmeroma omejen realni, vendar velik psihološki učinek.

Ali je ameriška politika naravnana na politiko močnega dolarja in njegove prevlade? Grahek je odločen: »Je. Morda se v tem trenutku zdi smešno, a v zadnjem času so se dejansko začeli kazati premiki, ki so usmerjeni k sproščanju pritiskov na dolar. Močna valuta pomeni več vpliva,« odgovarja Grahek. Šušteršič se ne strinja: »Očitno ne, saj so rezultati prav nasprot­ni!« V prid evru pa je bilo zagotovo širjenje Evropske unije. S tem trg postaja večji in pomembnejši.

Menjalno razmerje med valutama sicer določa več ekonomskih dejavnikov. Najpomembnejši so rast cen življenjskih potrebščin (inflacija), splošne gospodarske razmere in pričakovanja, medbančne obrestne mere in devizne rezerve. Tudi špekulacije z valutami. Pri tem rast cen in obrestna mera vplivata bolj kratkoročno, saj vplivata na realno vrednost naložb v tej valuti. Dolgoročno pa vpliva gospodarska rast, ker določa ekonomsko moč valute.

Če cene rastejo hitreje, kot je neka določena raven te rasti – pri evru jo določa evropska centralna banka –, začne domača valuta v primerjavi s tujo izgubljati vrednost. Večja ko je rast cen, večji je pritisk na izgubljanje vrednosti. Za en evro lahko kupimo vedno manj. Za take primere obstajajo instrumenti, s katerimi se da vplivati na rast cen. Tak instrument je medbančna obrestna mera. Z obrest­no mero, po kateri si banke med seboj izposojajo denar, države zbijajo rast cen življenjskih potrebščin v času previsoke gospodarske rasti. Še pred pregrevanjem gospodarstva, ki bi povzročilo rast cen, centralna banka zviša obrestno mero. Posojila se seveda podražijo, med podjetji pa prevlada ekonomska logika. Prenehajo si sposojati denar za naložbe. Podražijo se tudi potrošniška posojila, zato si ljudje ne sposojajo denarja, ne trošijo in cene se sprostijo.

Prvo bojišče: centralne banke

Evropsko gospodarstvo raste, število brezposelnih se zmanjšuje, domače povpraševanje pa je veliko. Vse troje pritiska na zviševanje rasti cen. Evropska centralna banka se proti temu bojuje z zviševanjem obrestnih mer. Lani je vseskozi zviševala obrestne mere, zato se je vrednost evra v primerjavi z dolarjem povečala.

Že vohate menjalno razmerje ena proti ena? Ne tako hitro. Rast vrednosti dolarja namreč spodbuja ameriška centralna banka. Od srede leta 2004, ko se je ameriško gospodarstvo spet začelo nekoliko ogrevati, je začela dvigovati obrestne mere. Lani je vladalo zatišje, saj sta Evropa in ZDA usklajevali obrestno politiko in se odzivali na kratkoročno rast cen. Tako bo tudi letos, napovedujejo analitiki. Politika zviševanja in zniževanja medbančne obrest­ne mere je pač odvisna od rasti cen. Špekulira se o zniževanju obrestnih mer v Evropi, v ZDA pa so nazadnje napovedali dvigovanje.

Pomemben znak v prid evru kot možni novi prvi valuti v mednarodnem poslovanju je bila tudi poteza več azijskih centralnih bank, ki so se preusmerile z dolarja na evro. Vedno več obveznic na svetovnem trgu je že v evrih. To sicer še ne pomeni, da evro že prevzema vlogo prve valute, dobiva pa dolar resnega tekmeca, ki ga lahko vse prej kot podcenjuje. Ekonomisti menijo, da postaja evro na mednarodnih finančnih trgih čedalje pomembnejši. Dr. Dušan Mramor z ljubljanske ekonomske fakultete je, tako kot Janez Šušteršič, prepričan, da se evro dobro uveljavlja kot mednarodna rezervna valuta.

Drugo bojišče: nafta

Dolar je kot menjalna valuta nastal z zlatom. Vrednost dolarja je bila fiksirana na ceno zlata, to je na 35 dolarjev za unčo. Po drugi svetovni vojni so ZDA posedovale 80 odstotkov svetovnega zlata in 40 odstotkov svetovne proizvodnje zlata. Imele so kar 30 milijard dolarjev v zlatih rezervah. A več kot 500 milijard dolarjev so v 60. letih zapravile za vietnamsko vojno. Stroške so seveda plačevale v dolarjih, skup­na cena Vietnama pa je znatno presegla zlate rezerve v ameriški zakladnici. Proti koncu 60. let so imele ZDA le še deset milijard dolarjev v zlatu, v začetku 70. let pa je ameriški predsednik Nixon odpravil konverzijo dolarja v zlato.

V istem času so ZDA začele uvažati nafto, saj je domača poraba precej presegala lastno proizvodnjo. In rodila se je teorija zarote. ZDA so postajale čedalje požrešnejše, do leta 2003 so uvozile približno 60 odstotkov v ZDA porabljene nafte. Večinoma so kupovale od držav Opeca. Menda so Savdski Arabiji, glavni v Opecu, skrivaj obljubile, da bodo ščitile savdski režim v zameno za prodajo nafte samo v dolarjih.

Od Opeca je tako mogoče kupiti nafto samo in zgolj za dolarje. To povzroča veliko povpraševanje po dolarjih tudi zunaj ZDA. ZDA lahko izstavljajo račune brez izvoza oziroma prodaje blaga, ker potrebujejo druge države dolarje za plačilo nafte. Kaj to pomeni? Leta 2003 je ameriški primanjkljaj v plačilni bilanci in zunanji dolg znašal več kot 500 milijard dolarjev. To pomeni, da so ZDA prejele za 500 milijard dolarjev več blaga in storitev od drugih držav, kot pa so same izvozile.

Naftni dolarji se v ZDA nalagajo. Tujci imajo v žepih polovico trga ameriških državnih obveznic in 24 odstotkov obveznic ameriških podjetij. Ali drugače: tujci držijo v rokah osem trilijonov ameriških sredstev.

V isti sapi so teoretiki zarote mnenja, da ima Evropska unija bolj uravnoteženo zunanjo plačilno pozicijo, ker že obvladuje večji delež globalne trgovine kot ZDA. Da bo zmanjšala valutno tveganje, bo pritisnila na Opec, naj nafto prodaja v evrih, trdijo. Če bi Opec začel svojo nafto prodajati v evrih, bi bila ameriška ekonomija in dolarski imperializem resno izzvana. Vedno več držav uvoznic nafte bi se odločalo za evrsko plačevanje in vrednost evra bi zrasla. Večji del trgovine bi se dogajal v evrih. Ob tem bi vrednost dolarja najverjetneje padla. Špekulirajo, da za približno 20 do 40 odstotkov.

»Kratkoročno bi bil to le še dodaten pritisk na dolar. Srednjeročno bi bile lahko ZDA prisiljene aktivirati obsežne naftne rezerve, ki se jih v desetletjih iz političnih, ekoloških in drugih razlogov niso dotaknile. Mislim, da bi bil to lahko eden od začetkov zatona Opeca, saj bi se pospešeno začelo vlagati v varčevanje z energijo in alternativne oblike energije. Ne pozabimo, da so ZDA še vedno tehnološka država številka ena. Če bi se Opec odločil za evrsko trgovanje, bi bila zanj to pirova zmaga,« meni Grahek, Šušteršiču pa se zdi, da bi bila Opecova menjava valute pri trgovanju z nafto pomemben korak k temu, da bi dolar izgubil vlogo prevladujoče svetovne valute, tako pri transakcijah kot v funkciji rezervne valute. S tem bi seveda ZDA izgubile ekonomske prednosti, ki jih prinaša tak položaj domače valute.

ZDA so napadle Irak zaradi vrste ekonomskih razlogov, trdijo teoretiki zarote. V prvi vrsti zaradi zavarovanja ameriške ekonomije pred spremembo valute za prodajo iraške nafte v evre. S programom ZN 'nafta za hrano', ki je tudi tekel v evrih, je Irak zamenjal deset milijard rezerv v evre. Z napadom pa so ZDA po mnenju teh ekonomistov hotele opozoriti še druge proizvajalke nafte, naj ne opuščajo dolarja, če nočejo tvegati njihovega udara. To je letelo na Libijo, Venezuelo, Malezijo, Rusijo, Indonezijo in Iran. Islamski finančniki so po napadu na dvojčka iz strahu pred zamrznitvijo ali zasegom njihovih računov – seveda s sklicevanjem na ameriški patriotski zakon in z izgovorom, da gre za račun islamskih teroristov – dolarske naložbe prestavili v arabske banke. To naj bi nazadnje opogumilo tudi Iran, da je opustil dolarska plačila v naftni trgovini in jih zamenjal v evrska. To pa naj bi bil tudi pravi razlog vojaške grožnje ZDA, ki visi nad Iranom.

Grahek ne sodi med tiste ekonomiste, ki podpirajo teorijo zarote, trdeč, da bi si ZDA lahko na nafti polomile zobe. »Ameriška ekonomija je največji kupec naftnih mogotcev povsod po svetu. Svojega največjega kupca pa ne želiš spraviti ob kupno moč. Pri zaroti bi morala sodelovati tudi Savdska Arabija, sicer bi kartel Opec razpadel in s tem izgubil veliko svoje politične teže. Vse te države so tudi še kako soodvisne od ameriškega znanja pri iskanju, predelovanju in distribuciji nafte. Cena nafte sto dolarjev za sod jim popolnoma nič ne koristi, če iz njihovih cevi ne pade niti kapljica. Če pa že špekuliramo, potem bi Američani takšno potezo vzeli za ekonomski napad na ZDA. Mislim, da so takšni namigi predvsem orodje političnega pritiska. Tudi če bi preskok cen nafte z dolarja na evro preživeli brez vojaškega spopada, bi bila na daljši rok lahko to ena najslabših strateških potez Opeca. Nihče ne trdi, da bo dolar večno šibak in povpraševanje po nafti večno nad ponudbo,« še pravi Grahek.

Tretje bojišče: Kitajska

Ameriška gospodarska rast, ki se je začela konec leta 2004, je v zadnjih letih poskrbela za večjo vrednost dolarja proti evru. V letu dni ameriške rasti se je vrednost evra znižala za približno 14 odstotkov. Ameriško gospodarstvo se je namreč krepilo zaradi velikega povpraševanja, največ kitajskega. Kitajska je svoje blago na veliko prodajala v ZDA, svoj zaslužek, ki je bil tako velik, da ga ni mogla porabiti doma, pa je vlagala v ameriške obveznice in pravzaprav kupovala ameriški dolg. S tem je pridobila rekordne dolarske devizne rezerve, ki naj bi trenutno znašale že več kot tisoč milijard ameriških dolarjev. Ameriško gospodarstvo je seveda zaradi kitajskega povpraševanja po obveznicah veselo raslo. A vse to ni tako pozitivno vplivalo na tečaj dolarja. Vedno glasnejša so bila opozorila, da ni dobro, da ima Kitajska toliko dolarskih deviznih rezerv. Kaj če začne kar naenkrat prodajati obveznice in ustvari velik pritisk na dolar? Vrednost evra proti dolarju je prav zaradi te bojazni – ter tudi zaradi povečanega zadolževanja in napovedane nižje gospodarske rasti – lani proti koncu leta začela naraščati.

Kitajska že danes prenaša in tudi bo prenesla del svojih mednarodnih rezerv v evre, ker ne želi nositi vseh jajc v eni košari, menijo realni ekonomisti, med katerimi je tudi Grahek. To sicer pozitivno vpliva na evro in negativno na dolar, »vseeno pa se Kitajci zavedajo, da so ZDA njihov največji gospodarski partner in zato bodo težave reševali diplomatsko, ne pa s finančnim terorizmom«. Velik presežek Kitajske v trgovinski menjavi z ZDA, ki je vir kitajskih rezerv, je po njegovem posledica umetno nizko fiksiranega juana, kar se bo v prihodnosti postopno odpravilo. Kitajci podpirajo evro že danes, vseeno pa ne bodo prenesli večine denarja na evrski finančni trg. Šušteršič pa meni, da je taka poteza Kitajcev pomemben korak k temu, da dolar izgubi vlogo prve valute tudi pri transakcijah in s tem izgubi ekonomske prednosti takega položaja domače valute.

»Konec koncev je vse v vprašanju, koliko denarja trenutno lovi valuto. Če je na koncu natiskaš preveč, bo izgubila vrednost – in to je jedro šibkosti dolarja. Enostavno se je v zadnjih letih preveč namnožil, da se to ne bi poznalo pri njegovi vrednosti. Pravzaprav bi si upal trditi, da je moč evra stranski učinek globalnega pritiska na dolar,« meni Grahek in ponavlja, da bo prav juan v prihodnjem desetletju dokazal, da rezervna valuta ni ekskluziva. Obeta se namreč vzpon valut največjih držav v razvoju in teža kitajskega juana bo zagotovo močno narasla.

Ekonomisti temu mnenju večinoma pritrjujejo. Kitajci zagotovo ne bodo dovolili, da bi njihov juan kar nenadoma strmoglavil za polovico v razmerju proti dolarju. To se ne bo zgodilo, ker se ne sme. In pika. Vsaj dokler za to skrbijo kitajski voditelji.

Pa ne le to. Pri vseh mednarodnih poslih zunaj Evrope prevladuje dolar. Teoretično bi ga evro lahko zamenjal takrat, ko bo evropsko gospodarstvo in finančni trg – tako kot zdaj ZDA – podpiral celoten finančni sistem. »To se mi zdi v tem trenutku bolj utvara. Evro bo pridobival težo, za preskok z dolarja na evro pa bi bilo potrebno soglasje vsega sveta. To bi bilo možno zgolj ob popolnem zlomu ameriške ekonomije,« pravi Grahek. Po Šušteršičevem mnenju se evro lahko najprej uveljavi v poslih, kjer so glavni ponudniki ali kupci v svetovnem merilu Evropejci. »Pri nafti ali orožju torej ne. Hm, morda pa pri trgovanju z globalnimi onesnaževalnimi dovoljenji?« špekulira Šušteršič.

Evro je torej že danes močna valuta.

O tem naša ekonomista ne dvomita. Njegov delež v premoženju bank in držav se res povečuje in pridobiva težo. »Zagotovo je prvi kandidat za dolarjem, vendar trenutno ni zrel za prevzem prestola. Ne v bližnji prihodnosti,« meni Grahek Po njegovem mu dolgoročno v primeru splošne dolarske krize ne nazadnje lahko uspešno konkurira švicarski frank. Janez Šušteršič pa je v napovedi za evrov prevzem primata drznejši: »Če bi se nadaljevali trendi, ki krepijo evro nasproti dolarju, bi evro lahko postal mednarodna rezervna valuta že v desetih letih.«

Kakorkoli, ekonomija je lahko hkrati špekulacija, teorija zarote in igra številk.

Lucija Bošnik

Poslovna akademija Finance

Ilustracija: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri