Forum: Bo Avatar vplival na filmsko prihodnost?

  • 11.12.2009

Ko je John Lasseter pred 20 leti ustvaril animirani 3D-film Knick Knack, tehnologija ni sledila njegovi viziji. Ko je James Cameron pred desetimi leti želel ustvariti Avatarja, tehnologija (še vedno) ni mogla slediti njegovi viziji. Da je vizionarstvo zdaj dobilo tehnološko enakovrednega partnerja, potrjuje ne le ponoven pojav 3D-filmov, ampak tudi potreba po preoblikovanju 'navadnih' 2D-filmov.

(Foto: Goya)

»Vse velike franšize, denimo Vojno zvezd, Gospodarja prstanov in Svet igrač, ter številne kultne filme, kot sta Zora živih mrtvecev in Predbožična mora, bodo nadgradili in reformatirali v 3D. Jasno, vse bodo reprizirali v kinu. Z vsem pompom. Stroški reformatiranja v 3D, ki niso ravno povsem zanemarljivi in dosežejo približno od 15 do 20 odstotkov budžeta (15 milijonov dolarjev pri animaciji, od 75 do 135 tisoč dolarjev za minuto filma), nikogar ne skrbijo. Le zakaj? Za 15 odstotkov budžeta bodo dobili nov film, nov hit, novo globalno senzacijo,« pojasni filmski publicist Marcel Štefančič jr.

Hollywood bo s tem sprožil, vsaj tako upajo tamkajšnji mogotci, tudi nov filmski stampedo: ponovno bo v kina privabil gledalce in (vsaj za zdaj) onesposobil svojega največjega sovražnika – filmskega ­pirata; predsednik uprave Dreamworks Animation Jeffrey Katzenberg je za CNN dejal, da kar 90 ­odstotkov piratstva pomeni snemanje filmov s platna kinodvorane na skrivaj.

Iz 2D v 3D

Svet igrač velja za prvi v celoti računalniško animirani film, ki ga je družba Walt Disney ustvarila leta 1995, čez štiri leta pa je sledilo še nadaljevanje. Režiser obeh filmov in kreativni oče obeh studiev (Pixarja in njegovega lastnika Disneyja) John Lasseter je za New York Times povedal, da so za preoblikovanje v 3D-film porabili več kot leto dni. Štiri mesece so sprav­ljali v red vse shranjene slike, pol leta pa so ­potrebovali za obdelavo vsakega filma.

Za digitalno arheologijo, kot ji pravi Lasseter, ­potrebuješ dodatno kamero: »Vsaki sliki smo dodali še drugo kamero, kot bi jo gledali z levim in desnim očesom.« Tudi če je film posnet le z eno kamero, lahko z računalniško animacijo drugo kamero dodaš, razdalja med kamerama pa določa tri različne podobe tridimenzionalnega objekta. Gledalec lahko ima občutek, da je objekt v dvorani, da je dvodimenzionalen ali da je platno kot okno, skozi katerega gleda objekt v daljavi.

Napoved, da bo Pixar ustvarjal le še 3D-filme, ni presenetljiva. Navsezadnje je bilo njegovo vizionarstvo lani poudarjeno kar na dveh festivalih: prvič v 62-letni zgodovini je canski filmski festival odprl 3D- in hkrati animirani film (V višave) in prvič je na beneš­kem filmskem festivalu nagrado za življenjsko delo prejel studio, ne pa posameznik.

Tridimenzionalni krogotok

Digitalna tehnologija omogoča lažje in cenejše 3D-filme kot nekoč. Medtem ko je bilo snemanje v pretek­losti nekakšna enigma, saj niso mogli predvideti, ali se bosta podobi, ki so ju posneli z dvema kamerama, ujemali, »zdaj lahko vidiš, kaj in kako delaš«, pojasni Mark Horton, predstavnik britanskega 'digitalnega' podjetja Quantel. Velika prednost je tudi zniževanje stroškov, saj posebna ekipa strokovnjakov, ki je lahko snemalnemu dnevu dodala tisoč ameriških dolarjev, ni več potrebna.

A medtem ko sta snemanje in poprodukcija poenostavljena, potreba po zadovoljivi distribuciji še ni izpolnjena, kar je pred premiero Avatarja poudarjal tudi James Cameron. Po podatkih ameriške zveze kinoprikazovalcev (National Association of Theatre Owners – NATO) je imelo do konca lanskega leta 3D-projektorje le 3000 ameriških kinodvoran (od skupno 40 tisoč), okoli 10-odstoten delež pa je tudi v Veliki Britaniji (300 od skupno 3600 dvoran, kot beleži britanski filmski sklad).

In medtem ko v NATO še ved­no niso prepričani glede tržne vabljivosti, 'Kapitan 3D' Phil McNally iz studia Dreamworks že napoveduje 5000 dvoran na 2000 različnih lokacijah v prihodnjih dveh letih. Da gre za zdaj za nejasen poslovni model, je prepričan publicist Samo Rugelj: »Finan­č­na prihodnost še ni jasna: vse skupaj je povezano tudi z digitalizacijo kinodvoran, ki se ­odvija ponekod hitreje, ponekod počasneje.«

Število 3D-blockbusterjev, torej filmov, ki 'stanejo' 100 milijonov ameriških dolarjev, narašča počasi, a če zanemarimo Avatarja, je kar osem filmov že preseglo lastni vložek. »Velike transformacije – oh, nove zore – filmskega posla nočejo zamuditi. Vsi se hočejo integrirati. Nihče noče ostati segregiran. Nihče noče zamuditi te nove delitve bogastva,« pove Štefančič, kar navkljub recesiji potrjuje tudi vlaganje hollywoodskih studiev v dodatno do 10-odstotno širitev tridimenzionalnega področja.

Med ključnimi spodbudami je bil uspeh filma Pošasti proti Nezemljanom, ki so ga prikazali na 5000 platnih, od tega jih je bilo le 2100 primernih za predvajanje 3D-različice, a je ta prinesla več kot ­polovico dobička.

Slovenski 3D-kino

Naš največji kinoprikazovalec, podjetje Kolosej, ima vsak kinocenter opremljen z enim 3D-projektorjem. »Takšna različica filma se lahko predvaja samo v tej dvorani. Ko torej pride na spored naslednji 3D-film, se mora predhodni umakniti s sporeda. Največje dvorane navadno tudi niso opremljene s 3D-tehnologijo, temveč druge ali tretje po velikosti, kar dodatno zmanjšuje možnosti večjega števila gledalcev,« pojasni Tjaša Smrekar iz podjetja Kolosej, ki je patentiralo xpand – prvi digitalni kino s posebnimi učinki v Sloveniji. Zaradi majhnosti našega trga ga 'izvažajo' po svetu:

»Opremili smo že več kot 1500 dvoran. Največje povpraševanje po našem izdelku je trenutno na Japonskem, v Franciji, Španiji in na Kitajskem. Prevladujoči delež trga imamo v Evropi, Mehiki, na ­Kitajskem, Japonskem in v Singapurju, kjer zasedamo od 75 do 85 odstotkov trga. V prihodnjih dveh letih načrtujemo prodor zlasti na indijski, avstralski, ameriški in južnoameriški trg,« še doda Smrekarjeva.

Zanimivo je, da za najuspešnejši film v xpandu velja klasični dvodimenzionalni film Pirati s Karibov: Mrtvečeva skrinja, ki si ga je ogledalo slabih 18 tisoč gledalcev. Zanimivo pa je tudi, da če smo v koraku s časom pri ­distribuciji, nismo pri produkciji. No, najbrž to niti ni presenetljivo.

Slovenski 3D-film

Podjetje Art Rebel 9 je za zadnji celovečerni film Igorja Šterka izdelalo 3D-objekte, o izdelavi fotorealističnih živih bitjih oziroma o slovenskem 3D-filmu pa direktor Matjaž Požlep (v šali) pravi:

»Kaj takega pri nas ne bo mogoče še vsaj prihodnjih 100 let, če sploh kdaj. Zakaj? Poglejmo nekaj dejstev o Avatarju: pri projektu sodeluje 13 največjih svetovnih podjetij za tovrstno tehnologijo, več kot 700 2D- in 3D-grafikov z vsega sveta, da o budžetu sploh ne govorimo. Kaj pa pri nas? Če seštejemo vse kompetentne ljudi s tega področja v Sloveniji, lahko pridemo mogoče do številke 15 ali 20, za (uradni) proračun Avatarja pa lahko v povprečju sproduciramo okoli 400 slovenskih filmov.«

Po drugi strani slovenski filmi, kot je znano, še zdaleč niso znanstvenofantastični, akcijski oziroma zgodovinski spektakli, ki v 3D-pre­obleki poustvarjajo realistično doživljanje in medias res. »Se pravi, nimamo veliko zgodb, ki bi potrebovale veliko posegov računalniške animacije, zato se je v Sloveniji redkeje poslužujemo, saj v naših filmih obstajajo dejanski prostori, pokrajine in liki, ki odgovarjajo in zadostujejo pripovedi zgodbe,« pojasni režiser Miha Knific.

A zagovorniki 3D-filmov poudarjajo, da ti ne smejo izkazovati le tehnološke dovršenosti, temveč morajo biti uspešni tudi v 2D-različici. Zagovor je malce nenavaden, saj je poleg drugačnega načina izdelave (filmska akcija mora biti denimo montirana počasneje, da ji lahko možgani sledijo) težko razumeti smiselnost prikazovanja avtorskih filmov v tej tehnologiji.

Novo filmsko obdobje

Da gre za novo filmsko obdobje, ni dvoma. Digitalna tehnologija končno omogoča stvari videti v vsakdanji, tridimenzionalni luči. Omogoča veliko večji zaslužek, ne le z dražjimi vstopnicami, ampak tudi s poustvarjanjem resničnosti. Tako je slovita irska skupina U2 po tistem, ko je leta 2006 nastopila v Buenos Airesu, nastop čez dve leti ponovila v IMAX-u, digitalni kinodvorani.

»Koncertni film Hannah Montana/Miley Cyrus – Best of Both Worlds Concert Tour, ki so ga vrteli v 3D-dvoranah, je bil orjaški hit. Samo v Ameriki je navrgel 65 milijonov dolarjev, stal pa je le sedem milijonov,« pove Štefančič. In poleg glasbe so uspešnice tudi športni dogodki, kot so 3D-prenosi košarkarskih tekem: »Mark Cuban, lastnik ekipe Dallas Mavericks, filmskega podjetja Magnolia in mreže multipleksov, popolni integrator, to počne v Dallasu,« še doda.

Britanskim gledalcem so tekmo ragbija v 3D-kinih prvič približali že marca lani, v 3D-zgodovino pa se bodo zapisale tudi ­pekinške olimpijske igre, saj smo jih lahko spremljali prek stereoskopskega televizijskega kanala.

Nova filmska prihodnost?

Prav televizija je ponovno močan tekmec. V petdesetih letih minulega stoletja je bila to zaradi samega pojava, zdaj pa je zaradi enake tehnologije. Vodilni proizvajalci stereoskopskih televizorjev že napovedujejo, da zanje kmalu ne bomo potrebovali niti očal, »kar utegne biti za kino spet zoprno: 3D ne bo rešil kina, ampak televizijo. 3D utegne biti sveti gral televizije,« razmišlja Štefančič.

Filmski razvoj gotovo ne bo želel zaostajati. Navsezadnje »pogosto že naslednji film razkrije tehnološke slabosti prejšnjega. Vendar, tako je bilo vedno: narediti čim lepše podobe od prazgodovine do danes, saj bomo s tem vladarji domišljije. Pri vseh prednostih, ki jih 3D prinaša, pa mi je najbolj žal, da ne bomo nikdar več posneli Apokalipse danes,« je prepričan Miha Knific.

Ameriški režiser Conrad Vernon, ki pravkar pripravlja tridimenzionalno nadaljevanje Shreka, tovrstnim filmom napoveduje prihod­nost le pod pogojem, če bo imela 3D-tehnologija podoben učinek, kot ga ­lahko ima barva, da pričara vzdušje, ali glasba, da podoživimo čustvo.

In ob vse glasnejših primerjavah, da smo ponovno pred pragom revolucije, kot smo bili pri pojavu zvočnega filma, ali ob napovedih, da bodo v 15 letih filmi le še v 3D-obliki, ali ob dejstvu, da bomo končno dobili kakovosten posnetek življenja (tridimenzionalne podobe zaradi izpopolnjene tehnologije namreč gledalcem ne bodo več povzročale glavobola), kar je pravzaprav spodbudilo sam nastanek filma, ostaja pomislek.

Pravzaprav več pomislekov: da nas bodo kot novost navdušili le za kratek čas, da bodo pirati kmalu izpopolnili lastno tehnologijo, da bomo stoletno zgodovino težko pozabili.

Čar filma je v potvarjanju realnosti, ki se je kot gledalec zavedaš, a ji hkrati verjameš. Ker če ji verjameš, lahko (po)doživiš paleto čustev in misli. 'Stari' filmi so to izpopolnili, zato 'novi' izpopolnjujejo tehnologijo. Nekaj jim torej manjka že na začetku.

Špela Kožar, Ilustracija: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri