Fejst (hiter) fant

  • 26.02.2008

Nekoč so naši podalpski junaki redno pobirali medalje v slalomu in veleslalomu, dandanes, ko snega v dolinah skoraj ni več in so zaledenela jezera le staljen spomin, pa Slovenci spet zmagujemo, in to v smuku! Narobe svet ali evolucija? Komu mar, samo da imamo novega smučarskega šampiona, 29-letnega tržiškega smukača Andreja Jermana!

(Foto: Bor Dobrin)

2 fotografiji v galeriji

Najhitrejši Tržičan vseh časov ali Jerry, kot ga kličejo prijatelji, se je rodil 30. septembra 1978 in otroštvo preživljal v časih, ko so tovarišice v šolah, delovodje v tozdih in partijski komisarji na sekretariatih prekinjali samoupravne delovne procese in podrejene zbirali pred televizijskimi zasloni in radijskimi tranzistorji.

Jerry se še dobro spominja, kako je pokojni reporter Franci Pavšar ob Križajevih uspehih tulil v mikrofon: »Zmaga, zmaga, zmaga!« »Takrat je vladala prava smučarska evforija in dejstvo, da je Bojan prav tako doma iz Tržiča, je bil samo še dodaten razlog, da smo vsi otroci že malih nog rinili na sneg. Takrat ga je bilo pri nas vedno na pretek.«

Z Zelenice …

Prve zavoje je nadobudni smučar naredil na majhnem smučišču Ročevnica nad tržiško Deteljico, od četrtega leta naprej pa z očetom Jankom, ki je kot reševalec gorske reševalne službe tam redno dežural, neštetokrat presmučal Zelenico nad mejnim prehodom Ljubelj. »To ga je bilo veselje gledati,« se spominja oče, »po strminah, kjer so se odrasli le počasi dričali proti dolini, je Andrej drvel kot nor. Ne, strah ga pa res ni bilo nikoli,« se še nasmeje.

Malo že moraš biti nor za smukača, kajne? »Ne, sploh ne! Sploh nisem poseben adrenalinski odvisnež. Nikoli še nisem skočil s padalom ali z elastiko. Tudi nimam nobenih vraževernih obredov pred tekmami kot nekateri drugi. Hitrosti se skozi leta treninga preprosto navadiš in postane del tebe, tako da me na progi nikoli ni strah padca, samo slabega rezultata. No, adrenalin me pa še zaliva, to pa,« se Andrej spomni dolgih skokov, pri katerih nese prek 80 metrov (!), in hitrih ovinkov, v katerih so sile triinpolkratnik sile gravitacije.

Šport je bil Jerryju tako ali tako položen v zibelko. Ob očetu planincu je svoje športne gene dodala še mama Ana, ki tudi danes zmaguje na veteranskih atletskih krosih in s katero je Andrej pretekel mnoge kilometre ter tako natreniran na gorenjskih osnovnošolskih atletskih prvenstvih za seboj puščal vse vrstnike.

Včasih celo starejšega brata Izidorja, ki je mlada leta tako kot Andrej posvetil smučariji, potem pa se čez lužo lotil študija financ. »Andrej je bil na splošno izjem­no živahen otrok, vseskozi je moral nekaj početi,« oče Janko potrdi Andrejeve besede, da poleg smučarije od mladosti rad igra tudi nogomet, hokej na rolkah in košarko.

... v vrh bele karavane

Nekega dne v prvih razredih osnovne šole je Jerry vnovič vijugal po zeleniških progah, kjer ga je opazil Pavel Grašič, nekdanji glavni trener slovenske smučarske reprezentance. In ga odpeljal na prvi pravi trening med takrat še lesenimi količki na Soriško planino. »Ejga,« v smehu in pristni gorenjščini pristavi Andrej, »takrat smo morali vsi tekmovalčki v hosto po leskove palice, jih pobarvati in prinesti na trening vsak pet modrih in pet rdečih količkov.«

Poti nazaj ni bilo več. Mladi član Smučarskega kluba Tržič je bil v vseh mladinskih kategorijah v samem vrhu, svoj razkošni talent pa potrdil leta 1998 v francoskem Mege`veju, kjer je v superveleslalomu postal svetovni mladinski podprvak.

»Takrat sem videl, da v smučariji lahko nekaj naredim, a še sanjalo se mi ni, da je pot do vrha v svetovnem pokalu tako dolga in trnova.« Ob vseh uspehih slovenske alpske smučarije v tehničnih disciplinah so bili 'hitraši' venomer zapostavljeni, njihove razmere za delo pa daleč od Koširjevih, Kunčevih itd. »Vogrinec je vedno govoril, da moramo kot smučarska velesila imeti tudi tekmovalce v hitrih disciplinah, a smo bili bolj nujno zlo.«

O težavnosti vzpona med najboljše pričajo tudi številne brazgotine na Jerryjevem telesu. Saj ne, da bi ga neizprosni trenerji pretepali, a kaj, ko se padec pri 150 km/h na najhitrejših odsekih smukov skoraj vedno konča v bolnišnici. Andrejeva zdravstvena kartoteka je skorajda debelejša od Tolstojevega romana Vojna in mir, njena glavna poglavja pa pretresljiva: denimo tisto o kompliciranem zlomu obeh nog, ker se mu je pri 13 letih na Sorici na pot postavila trda smreka ...

Po naslovu mladinskega podprvaka se je Andreju izpolnila velika želja – prebil se je v reprezentanco za svetovni pokal. Sloviti Kitzbühel je mlademu petelinčku takoj dal vedeti, da je njegov Petelinji greben le za prave moške; že na treningu smuka je Jerry grdo padel in si potrgal križne vezi v kolenu.

Po mučni rehabilitaciji je naslednje poletje na ledeniškem treningu v Zermattu koleno spet pokleknilo. Nova operacija križnih vezi. Ne zadnjič! V sezoni 2004/05 je bil zaradi iste poškodbe še tretjič na operacijski mizi. »Res ga je bilo hudo gledati vsega polomljenega, a smo ga vsi v družini vedno spodbujali, da se bo nekoč vrnil kot šampion,« se sina spominja Janko.

In res se je še enkrat izkazalo, da je gorenjska trma močnejša od vseh poškodb. Pred sezono 2006/07 je Jerryju med padcem pri spuščanju s kolesom po kranjskogorskem smučišču 'škripnilo' še zapestje, toda tudi še ena operacija mu ni preprečila, da na snegu ne bi šlo vse samo še navzgor.

Sezona se je začela sicer z velikim šokom, saj je vodstvo reprezentanc proti njegovi volji zamenjalo njegovega dolgoletnega trenerja Jožeta Gazvodo, ki Jerryju še danes očita, da se ni dovolj potegnil zanj. Z novim trenerjem Dejanom Poljanškom, predvsem pa s prehodom na smuči Stöckli, ki mu jih perfektno pripravlja serviser Primož Gregorič, je prvič v karieri dobil na voljo vrhunski material. »To je bila poteza kariere. Šele sedaj vidim, kako sem se v preteklosti zaman mučil na nekonkurenčni opremi.«

Kar naenkrat je slovenski smukač začel mešati štrene najboljšim. Po 12. mestu v Beaver Creeku in 9. v Val Gardeni je bil v Bormiu že četrti in 23. februarja 2007 se je zgodilo: Andrej Jerman je v nemškem Garmischu kot prvi Slovenec zmagal v smuku za svetovni pokal!!! In pred nedeljsko veselico v domačem Tržiču naslednji dan veliko zmago potrdil še z drugim mestom. »Tista noč in nepregledna množica veselih ljudi na ulicah Tržiča je bila najlepša nagrada za vse polomljene kosti in trud, ki sem ga vložil v ta šport.«

Z nedavnim tretjim mestom na smuku v Chamonixu je ob siceršnji rezultatski in finančni krizi »Andrej vlečni konj slovenske smučarije in vzor vsem mladim športnikom, ne samo smučarjem, kako se s trdim delom in profesionalnim pristopom pride do uspehov,« pravi šef moških reprezentanc Rasto Ažnoh, ki upa, da so zadnji uspehi slalomistov že posledica pozitivne konkurence med 'tehničarji' in 'hitraši'.

Izjemno voljo do dela in predanost do »poklica, ki ga opravljam in v katerem uživam,« kakor Jerry pojasnjuje, zakaj mu nikoli ni težko trenirati, spoštuje tudi njegov trener Poljanšek in pravi, da je »Andrej v prvi vrsti fejst fant in velik garač«, kot tak pa najboljši prav na najzahtevnejših delih proge, kjer »najbolj ruka in trese«.

V smuku se do uspehov ne pride čez noč in prav zato med najboljšimi smukači na svetu ni nobenega golobradca, še dodaja in potrjuje, da je 29-letni Jerry v najboljših smukaških letih in velik vzor reprezentančnim kolegom. »Za njim je obetaven rod mladih smukačev z mladinskim prvakom Rokom Perkom, Alekom Glebovim, Andrejem Križajem in ostalimi, toda čaka jih še veliko dela.«

Jerry vidi največjo težavo smučarije v tem, da je postalo tekmovalno udejstvovanje tako drago, da si to lahko privoščijo samo otroci premožnih staršev. »Včasih smo imeli veliko bazo talentov, sedaj pa smučajo samo bogataši, ki so od majhnega vajeni, da jim vse prinesejo k riti. Ko na športni poti naletijo na večjo oviro, si preprosto mislijo, kaj mi je tega treba, in odnehajo.«

Tudi šampionom ni vedno lahko in pridejo trenutki, ko bi smuči najraje vrgel v sneg in odnehal. Najhuje je bilo v olimpijski sezoni 2005/06, ko je na nekonkuren­čnih Rossignolovih smučeh garal vse leto, »potem pa se pripelješ v cilj, pogledaš na semafor in vidiš: Jerman + 3 sekunde, 37. mesto. To ubija in te žre, a če si pravi, prespiš in delaš naprej.«

Udeležba na velikih tekmovanjih, svetovnih prvenstvih in olimpijadah so sanje vsakega športnika in Andrej je eden redkih, ki so se mu z igrami v Salt Lake Cityju in Torinu izpolnile. »Biti del olimpijskega duha in korakati na otvoritvi je nepozabno,« nas razdraži, a doda, da so na zimskih igrah športniki veliko bolj razseljeni po tekmovališčih kot na poletnih igrah, kjer vsi stanujejo v olimpijski vasi.

»V Ameriki smo na primer stanovali v hribih na koncu sveta, in ko sem nekega večera sam trimčkal po tamkajšnjih cestah, sva si naenkrat iz oči v oči stala z ogromnim losom. Verjetno mi ni treba razlagati, kako hitro sem bil doma!« Toda oba tekmovalna nastopa sta se mu ponesrečila, zato nam je še nekaj dolžan ... »Te tekme so razred zase, imaš samo eno možnost, popravnega izpita ni. Če bom čez dve leti v ruskem Sočiju še v taki formi, vas z malo sreče in dobrim dnevom morda razveselim tudi tam,« na realnih tleh ostaja 19. iz superkombinacije v Torinu 2006, kar je njegova najboljša uvrstitev na olimpijskih igrah.

Glavni kratkoročni cilj tako ostaja čim višja uvrstitev v smukaškem seštevku svetovnega pokala, v katerem je pred smukoma v norveškem Kviftjelu in finalom v Bormiu na izvrstnem 5. mestu. »Čeprav so najtežji in meni hkrati najljubši smuki, med katerimi je Wengen največja poslastica, že za nami, se veselim zadnjih treh nastopov. Če mi bo uspelo na koncu končati med prvimi tremi smukači, bo sezona popolna.«

Da je Jerryjev delovni dan vse prej kot zabava na snegu, smo se prepričali v avstrijskem Turrachu, kjer naši veliko trenirajo. »Žalostno, ampak avstrijski žičničarji imajo za nas veliko več posluha kot domači,« pove Dejan Poljanšek, ko se pri minus desetih stopinjah ob sedmih zjutraj že vzpenjamo na vrh proge. »Jah,« skomignejo še nekoliko zaspani tudi Jerry, Andrej Šporn in drugi reprezentanti, »če hočemo imeti prazne proge, moramo trening do devete ure, ko se na smučišče vsujejo navadni smrtniki, že končati. Superveleslalom med njimi bi bil vendarle kaplja čez rob,« se še namuznejo in zgoraj podpisana sprašujejo, ali jih po treningu čaka sprostitvena masaža pri Playboyevih zajčicah. Akhm, ko boste olimpijski prvaki, fantje!

Po treningu se počasi nabašejo v kombije in vrnejo v dolino, kjer v apartmajih ponavadi analizirajo posnetke svojih voženj in se okrepčajo z obilnim kosilom. »Pri hrani se nič ne šparamo, jaz itak jem vse, pa še tako ob napornih treningih in mrazu komajda ohranjam telesno težo skozi vso sezono,« razloži Jerry. Popoldne sledi kondicijski trening, potem pa večerja in – pivo v bližnji gostilni? »Včasih tudi, večinoma pa se malo pogovorimo ali pa na računalnikih pogledamo kakšno dobro filmsko klasiko. Potem pa počasi spat, ker je zjutraj treba spet zgodaj na sneg.«

Jerry brez

Ni si težko predstavljati, da je med več kot dvesto dnevi v letu, ki jih Andrej preživi na belih strminah, pravi užitek prenočiti v domači postelji. »Zelo sem vesel, kadar se lahko vrnem v Tržič in preživim dan ali dva s svojimi najbližjimi.«

Med njimi je še posebno potrpežljiva Simona, 28-letna diplomantka prava, ki ob delu študij nadaljuje na ljubljanski fakulteti za družbene vede in s katero sta par skoraj pet let ter skupaj stanujeta v stanovanju nad Tržičem. »Res je neverjetna, pravo nasprotje mene, ki me knjige nikoli niso preveč marale,« se Andrej ne more načuditi Simonini pridnosti in doda, da bo po koncu kariere bržkone dovolj časa tudi za njegov študij.

»Jasno, kdaj pa kdaj tudi Simoni ni prav, da sem tako malo doma, sicer pa razume, da je taka narava mojega športa in se toliko bolj veseli dni, ko sva skupaj.« Za družinsko preživljanje prostega časa imajo smučarji največ časa konec aprila in maja.

»Takrat se končajo še zadnje tekme in testiranja,« se Andrej malce že veseli konca dolge sezone in počitnic, ki jih s Simono kanita preživeti nekje na vroči črni celini. Sprememba podnebja bo po dolgi zimi prav gotovo dobro dela, sicer pa Jerry tudi sicer zelo rad potuje in je z bratom na primer že pred leti prepotoval precej Združenih držav Amerike. »Takrat sva kar malo pretiravala. Hotela sva videti vse: LA, Las Vegas, Grand Canyon, Utah itn., tako da sva v 14 dneh prevozila kar 8000 kilometrov.«

Tudi nočnega življenja in priložnosti za veseljačenje je med dolgo sezono bolj malo, še uspehe proslavijo zelo skromno, s kakšno steklenico šampanjca ali kozarcem piva, ker jih po pravilu naslednje jutro čaka nova tekma. »Zato je prav zabavno videti, kako si vsi smučarji in smučarke po zadnjih tekmah finala svetovnega pokala dajo duška. Še posebej so radožive ameriške smučarke z Resi Stiegler na čelu, ki si ob kozarčku ali dveh preveč privoščijo pravi šov.«

Pa oboževalke? »Tega v smučariji z izjemo Bodeja Millerja in deloma Benija Raicha ne poznamo, tako da v miru hodimo spat,« smejoč odmahne z roko in doda, da zadnje čase prejme veliko navijaške pošte z vsega sveta, na katero z veseljem odgovori s podpisanim plakatom ali fotografijo.

Zanimivo je, da kljub neštetim uram, ki jih vsako leto preživi na snegu, še nikoli ni poskusil vijugati s snežno desko, kaj šele z monoskijem. »Verjetno bi se na teh rekvizitih kar takoj ubil.« Si pa zato vsako leto v juniju privošči oddih na ameriških smučiščih, kjer kot čisto običajen učitelj poučuje ameriške smučarske analfabete, ki se jim večinoma tudi sanja ne, da imajo za inštruktorja enega najhitrejših zemljanov na smučeh.

»S tem ohranjam stik s snegom tudi v času, ko nimamo skupnih treningov, hkrati pa me zelo veseli, da lahko svoje znanje prenašam na druge.« Prav v tem se vidi tudi po koncu kariere. Po vseh letih neposrednega sobivanja z naravo se mu zdi povsem nemogoče, da bi delal v zaprtem prostoru: »Kako le, ko imam privilegij, da svoje delo opravljam v najlepši pisarni na svetu, neokrnjeni naravi?!« še doda.

Za konec le še Jerryjev namig zvestim Playboyevim bralcem za najboljšo marčevsko smučarijo: »Val d'Isere, gas do podna!«

Tekst: Rok Bulc

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri