Malta - evropska Kuba

  • 11.12.2009

Ozke in zapuščene ulice, ki jih je zaradi strmin preklinjal že Byron, kamniti sijaj starega španskega sveta, zmes Sicilije in Severne Afrike, pregovorna sredozemska počasnost ter naključni kolonialni poštni nabiralniki in avtobusi iz štiridesetih so čudovita zmes 'poslednje oaze' na jugu Evropske unije. Ta veliko bolj spominja na dekadentno Kubo kot pa na državo, s katero si delimo denar in parlament.

(Foto: Aleš Bravničar)

3 fotografije v galeriji

Predstavljajte si, da bi se vaše praprapraprababice (dodajte še toliko prajev, kolikor je treba) v zadnjih 7000 letih parile s Feničani, Kartažani, Rimljani, Bizantinci, Normani, Španci, križarji, Francozi in ne nazadnje še Angleži ... Maltežani, vseh 400 tisoč, so na svojo bogato in predvsem plodno zgodovino sila ponosni.

Premagali so Turke, se osamosvojili izpod kolonialnega jarma Velike Britanije in na koncu skupaj z nami pristali v Evropski uniji. Imajo svoj ljubi jezik, pri katerem obilje q-jev in x-ov krasi neizgovorljiva imena krajev, kot sta Marsaxlokk in Ghaxaq.

Imajo svoj mediteranski ponos in čisto poseben tempo življenja, ki bi v zadrego spravil še Črnogorce. In imajo svoj viteški red, ki ima zlasti zanimivo zgodovino. Ko so zahodnoevropski kristjani v prvi križarski vojni leta 1099 osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv.

Janeza postala vojaški red in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem. Po muslimanski osvojitvi svete dežele so se malteški vitezi umaknili na Ciper, Rodos in nazadnje na Malto, od koder jih je leta 1798 Napoleon pregnal. Red ima od leta 1834 sedež v Rimu. Njegov uradni naziv je Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte. Imajo lastne potne liste, valuto (malteški scudo), znamke (ki so zbirateljski hit) in celo registrske tablice. Red vzdržuje diplomatske stike tudi s Slovenijo.

Malteška prestolnica Valletta je velikanska utrjena lepotica, ki se čez dan nenehno spreminja. Zjutraj se pred zoro na rib­jo tržnico ob Grand Harbourju privlečejo ribiči s čisto svežim ulovom in razprodajo svojo dragoceno robo. Potem pridejo kmetje in poljedelci in na tržnici Market Streeta začnejo barantati s sočnimi paradižniki, debelimi kaprami in drugimi domačimi pridelki, ki v nasprotju z bledo zelenjavo supermarketov še premorejo poln okus. Kmalu zatem na strme mestne ulice prihitijo še uradniki in lastniki trgovin, delavci, bankirji, odvetniki ter drugi modri in beli ovratniki.

Potem pa po hotelskem zajtrku okoli desete ure na ulice eksplodirajo turisti. Kamnita Valletta, ki ima sicer nekaj več kot šest tisoč prebivalcev, začne na glavnih ulicah pokati po šivih – kar naenkrat se število njenih prebivalcev povzpne na 60 tisoč. A zvečer je spet vse po starem. Ledena kava na ploščadi kavarne Cordina sredi Trga republike po večerni zarji, ko vse trume odidejo iz mesta, je pravo hedonistično nasprotje hrupne, turistov in diskotek polne Slieme in sosed­njega St. Juliansa.

Maltežani so zelo pobožni ljudje. Na Malti lahko najdete toliko cerkva, kot je dni v letu, kar pomeni, da lahko vsak dan obiščete drugo. To je več cerkva na prebivalca kot v Rimu! Vsaka vas vsaj enkrat na leto organizira veliko fešto – tekmujejo, katera bo najlepša cerkev na otoku, in se poklonijo svojemu svetniku v obliki procesije, ognjemeta in glasnega pokanja. To je ljubeče izkazovanje tipične sredozemske nagnjenosti k druženju in pogovoru, ki jo je v običajnem vsakdanu najlaže opaziti na – avtobusih!

Malteški lokalni avtobusi so prave male relikvije iz štiridesetih, petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja. Šoferji, ki svoja vozila ljubijo bolj kot življenje samo, vozijo junaško in hitro, obvezno z odprtimi vrati in večno navzočo kletvico pod brki. Gospe s feniranimi trajnimi frizurami imajo vedno kaj pripomniti in na avtobusih ves čas poteka intenzivna debata med sicer popolnimi tujci. Ves ta lokalni spektakel izlivanja čustev, debatiranja o politiki in pljuvanja po somalijskih azilantih stane le dobrega pol evra za krajšo in dober evro za daljšo vožnjo, ne glede na to, kam na otoku potujete.


Malto obožujejo tudi filmarji. Sredozemski filmski studii se bohotijo z ogromnim rezervoarjem vode, ki daje vtis, da so igralci sredi morja, zato so tu posneli prizore iz bondijad, filmov Vohun, ki me je ljubil in Nikoli ne reci nikoli ter podmorniškega U-571. V kleti trdnjave St. Elmo so snemali 'turške' zapore Polnočnega ekspresa, v okoliških krajih pa tudi Trojo, Gladiatorja in Da Vinčijevo šifro.

Med lokacijami, ki si jih brez večjih težav lahko ogledate sami, je bizarni, v sedemdeseta leta ujeti British Hotel na jugu Vallette, v katerem je Spielberg snemal film München (povejte tečnemu receptorju, da ste prišli samo pogledat), in pa zdaj že slavni Sweethaven, ostanek Popajeve rojstne vasi iz istoimenskega muzikala z Robinom Williamsom v glavni vlogi.

Slednji je poleg Playmobilovega zabaviščnega parka v Hal Farju tudi velik magnet za vaše prestolonaslednike in prestolonaslednice. Številka dve na evropski Kubi je otok Gozo, mali bratec velike Malte, ki je že v Homerjevi glavi povzročil tako navdušenje, da je v eno od jam tedanje Ogigije ubogega Odiseja za sedem let vrgel v ujet­ništvo nimfe Kalipso.

Gozo je v svojem bistvu tako odmaknjen od sodobne Malte, da že smrdi po ekskluzivi – ko je človek prepričan, da počasneje res ne gre, ga prebivalci Goza presenetijo. Tu gre vse še približno štirikrat počasneje kot na velikem otoku, saj je za domačine hitenje grda razvada. Ko so pred nekaj leti v prestolnici Rabat postavili prvi semafor, so vsi zmajevali z glavo nad čudno in povsem nepotrebno novotarijo.

Gozo se je zaradi svoje pregovorne umirjenosti, bujnega zelenja in predvsem izvrstnih mož­nosti za potapljanje usmeril v ekoturizem. Za zdaj še dokaj diskretna in ne preveč draga novotarija je najemanje ­starih kamnitih kmetij (nekatere so stare skoraj pol tisočletja!), ki so predelane za ugodje in udobje sodobnih turistov v begu pred izgorelostjo in v iskanju ­notranjega miru. Ogledate si jih lahko
na www.gozofarmhouses.com.

Tretjega malčka, otočka z imenom ­Comino in njegove Plave lagune, pa tukaj sploh ne bom omenjal. Ko boste ­pripluli tja, boste videli, kaj je to turistična katastrofa.

Tekst & Foto: Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri