Erotični film ali erotična literatura?

  • 09.12.2008

Kaj je bolj vznemirljivo – ogled erotičnega filma ali branje erotične literature?

(Foto: Shutterstock)

2 fotografiji v galeriji

Večina se najbrž nagiba k prvemu; če ne zaradi drugega, gotovo zaradi dostopnosti. Ob dobri internetni povezavi so portali, kot sta youporn ali redtube, samo klik stran, toda preden odklikate in se izgubite v morju filmčkov z dvojnimi penetracijami, squirtingom, donkey fuckom, sadizmom, mazohizmom, pohotnimi mamicami, porednimi šolarkami in sploh vsem, kar ti portali ponujajo, se za hip vendarle ustavimo pri literaturi. Kakšen je njen adut, če jo postavimo ob bok filmski pornografiji?

Seveda drži, da vam bo film ponudil vse, kar potrebujete za hitro vzburjenje, močna svetloba, uporabljena pri snemanju, ne bo zakrila niti najmanjšega delčka kože, kamera pa vam bo pokazala dogajanje z vseh možnih zornih kotov. Le še udobno se morate namestiti in uživati. Z literaturo je seveda drugače. Če je film razgaljena pohotnica, ki pušča bolj malo prostora vaši lastni domišljiji, je literatura skrivnostna zapeljivka, ki vas vabi v avanturo, za katero ne veste, kako se bo končala. V nasprotju z ogledom filma si morate ob branju namreč prizore zamišljati.

Literatura zahteva vaše aktivno sodelovanje, sami morate zapolniti tista skrivna mesta, ki vam jih erotični film ponuja na pladnju. Tako pa seveda postajate aktiven soudeleženec zgodbe. Ko beremo, nismo samo nekdo, ki od daleč opazuje, temveč hkrati tudi tisti, ki s svojo domišljijo zgodbo soustvarja. In kaj je, navsezadnje, bolj vznemirljivo od tega?

Od časov erotičnega mrka …

»Šele od šestdesetih let lahko govorimo, da imamo slovensko erotično literaturo,« pravi urednik Beletrine Mitja Čander. Seveda, če odmislimo davno nastale Prešernove kvantaške pesmi, tiste, ki jih profesorji v srednjih šolah še danes radi zamolčijo, najbrž zaradi 'sporne morale', malo pa tudi zaradi ohranjanja zavesti o nacionalnem heroju, čigar ime ne sme biti očrnjeno. Sploh ne s čim tak­šnim, kot je tista zgodba o Prešernu, ki pravi, da je na vrata uršulinskega samostana prilepil takšnole pesmico: Do zdej ste b'le še d'vice, / do zdej še niste dale, / do zdej ste jo imele / zato le, da ste scale.

Kakorkoli, nekatere teh pesmi je Prešeren sam uničil ali pa jih tudi zanikal, kakor ugotavlja literarni in gledališki kritik Matej Bogataj, in to sploh ni čudno: »Literatura je dolgo oprav­ljala narodotvorno nalogo, kar pomeni, da je morala vse tisto, kar je bilo nacionalno konstitutivnega, poudarjati na račun erotičnih, individualističnih in privatističnih tem.« Po drugi strani bi lahko razlogu za 'erotični mrk', ki je dejansko trajal vse do slovenskega pionirja erotične literature, to je Vitomila Zupana, dodali tudi kodeks moralne čistosti: »Tukaj je bil vedno prisoten globok moralizem, povezan deloma s katolištvom,« pravi Čander.

… do orgazma z zadržki

Tudi v današnjih, bolj demokratičnih časih situacija še vedno ni idealna, o čemer govori dejstvo, da del erotične literature izpod tipkovnic slovenskih avtorjev še vedno izhaja pod psevdonimi. Takšen primer je denimo prvi slovenski trdoerotični roman z naslovom Čudoviti klon (Študentska založba, 2005), podpisan z Evo Pacher.

Gre za nadvse razburljivo branje, v katerem se znajdemo v daljni prihodnosti, kjer se z različnimi spolnimi prak­sami – z analnim, skupinskim, lezbičnim, živalskim, incestnim seksom in še – vzgaja žensko, ki bo znala tisto, kar so njene prednice ukinile: uživati v spolnosti in rojevati otroke. Odlomek opisuje trenutek, ko je nova gojenka v nekakšnem domu za vzrejanje nove vrste žensk razdevičena, da bi se za tem podala na pot učenja umetnosti ljubezni:

Jack si ga je med tem izdatno namazal z vazelino, vstopil v že rahlo pordečen vhod in ga počasi zarinil. Glasno je zakričala, hudo jo je bolelo. Ani jo je s poljubom dušila, Jack pa je mukoma prodiral. Bila je tako ozka, da je komaj zadrževal izliv. Močno jo je zgrabil za boke, da bi jo umiril, bil je čas, da jo cel nasadi. Suvati je moral počasi in kratko, a kljub temu je kmalu zakrvavela.

Še en primer, ki se spotika ob vprašanje morale, je zgodba okoli izdaje romana Amsterdam 12.75 RAM (Študentska založba Litera, 2006) Janje Rakuš. Roman so uredniki namreč označili za 'perverznega' in izdali z veliko mero zadržkov:

- Poklekni na kolena, je rekla Mamy in zavezala bič okoli mladoletnega vratu.

- Liži! Začni pri kolenih!

Ta-mala se je začela počasi pomikati proti stegnom perverzne Dame, ki je že začela širiti noge, ampak …

- STOP! je zamahnila z bičem po vitkem hrbtu Ta-male.

- Sleči se, baby!

- Odvezala je bič in počakala, da vrže Ta-mala cunje s sebe.

- Baby, zdaj mi pa sleci hlačke … z zobki … tako kot zadnjič …

Ta-mala jo je z obema rokama držala za stegna in z zobmi vlekla črne čipke.

- Ooo, Baby, zdaj me pa liži … tuu …

Ta-mala jo je zgrabila za rit in potisnila svoja usta v njeno after-shave pičko.

- Aaaaa, je Mamy razširila noge, obrni se!

Ta-mala je namestila svoje mednožje na Mamyina usta.

- Potisni mi prst v rit in ga vrti!

- Aaaaaah … še enega, baby …. Aaaaaah …

Tiho je stokala …

- Baby, a ti je všeč, je rekla in potisnila prst v majhno ritko.

- Auuu, Mamy, boli!

- Vem, baby, ampak to je najlepše, in jo z obema rokama prijela za boke, s prsti razširila zadnjično odprtino in jo z jezikom fukala v rit, ki se je počasi odpirala in postajala vse bolj nabrekla.

Kakorkoli, kljub pisanju pod psevdonimom v primeru Eve Pacher in kljub moralnim zadržkom urednikov pri Rakuševi sta oba romana nazadnje vendarle ugledala luč sveta, in to je, če pomislimo na čase, ko je bilo nekaj tako nedolžnega, kot je Cankarjeva Erotika, vrženo v ogenj, vsekakor nekaj dobrega.

Ostaja le vprašanje, ki ga je ob oznaki romana Amsterdam kot 'perverznega čtiva' najbrž nevede odprla urednica Petra Vidali. Kaj je pravzaprav perverzno, kaj je erotično in kje je meja med enim in drugim? Po mnenju pesnika in pisatelja Jurija Hudolina bistvene razlike ni: »Erotično je lahko perverzno in obratno. Je erotično ali perverzno, če ti nekdo z urinom spira spermo z obraza?«

Parada ponosa gejevske in lezbične literature

Močno stran slovenske erotične literature vsekakor predstavlja gejevska oziroma lezbična literatura – morda ravno zato, ker je uveljavljanje homoseksualnosti kot heteroseksualnemu enakovrednega načina življenja še vedno stvar polemik – o homoerotiki pišejo brezkompromisno, brez tančic in nepotrebnih lepih metafor. Tovrstna literatura tako poleg leposlovne note vsebuje tudi politični angažma. Če Eva Pacher v svojem romanu Čudoviti klon pokaže, da fuk za nedolžnost ni samo oksimoron, temveč način vzgajanja nove vrste ženske, nam gejevski literati z zavestjo o enakopravnosti kažejo tisto, kar je že ves čas tu – istospolno ljubezen. Spomnimo se samo starih Grkov, ki so se radi zabavali z mladimi dečki, ali pesnice Sapfo!

Eden takšnih brezkompromisnih, a rahločutnih in hkrati erotično nadvse razburljivih avtorjev je Brane Mozetič. V romanu Zgubljena zgodba (Aleph 69, 2001), postavljenemu v svet rejverskih partijev, droge in, kot že rečeno, homoerotike, govori o ljubezni, ki se ne more zgoditi, kajti fant, s katerim se glavni junak Bojan zapleta, noče niti sebi, kaj šele svetu priznati, da so njegova nagnjenja tudi homoseksualna. Zato svoja hotenja po Bojanu zavija v celofan dopustnega; denimo ko Bojana vključuje v svoj spolni akt s punco:

Šlo nam je močno v glavo. Zdaj jo je nedvoumno potisnil niže na svoj trebuh in že ga je prijela za tiča. Kar obračal je oči. Proti meni. V svetlobi teveja sem videl, kako nenavadno me gleda. Pogled, ki sem ga že poznal. Ona mu je odpela hlače in jih vlekla z njega. Glava se je nagnila nad tiča, lasje pa so prekrili vse dogajanje. Z desno roko je držal njeno glavo, morda da ne bi prekinila svojega spuščanja in dviganja, ali pa ji je celo pomagal. Levo pa je stegnil k meni in me božal po laseh. S prsti se mi je prestavil na obraz, drsel po njem, do ustnic, mi z enim potoval po njih, dokler mi ga ni potisnil v usta.

Nekajkrat mi ga je potisnil noter, jaz pa sem sodeloval, kot da mu ga sesam. Pogled je obrnil k Mašini glavi in nadziral njeno početje. Ona je kar nadaljevala. Njegova leva roka se mi je spustila po prsih in prek trebuha. Pomislil sem, da bi ona lahko vsak hip obrnila glavo in videla, kje se sprehaja njegova roka. Toda zdelo se je, da on budno pazi na to. Vse bolj je stokal, skoraj že v krču. Tudi stiskal me je vse bolj, me hitro zgrabil za tiča, ki mi je pod njegovim prijemom počasi vstajal.

Prav tako je z erotiko na ti Suzana Tratnik, avtorica, ki poleg Mozetiča sodi v sam vrh ne samo homoseksualne, ampak slovenske literature nasploh. V njenem prvencu Pod ničlo (ŠKUC, Labda, 1997), zbirki kratkih zgodb, najdemo med drugim tale prvoosebni zapis:

Em je poosebljena strast. Take ženske si niti v najbolj nebrzdani domišljiji ne bi mogla zamisliti! Prvič v življenju se mi je zgodilo to, da je bil prvi seks dober. Kaj dober, naravnost nor! Veš, rečem Dari, najprej me je začela božati po stegnih in stiskati za pas – kakor da bi vedela, da imam to najraje – in me spraševala, kako naj se me loti. Ne vem, sem ji govorila, ne vem, počasi, z masažo na primer. Ja, okej, mi je rekla, sleci se, masažo obvladam. Sprva sem mislila, da gre za tisto obrabljeno frazo, češ, pojdimo se malce predigre, da ne bo vse tako na vrat na nos, saj nismo amaterke. A še zdaleč ni bilo tako. Masirala me je skoraj uro in pol, ne da bi ji roke ušle k intimnejšim telesnim delom, čeprav sva zaradi vzburjenosti še komaj dihali. Ja, tako prekleto zares je bilo. Potem seks nikakor ni mogel biti zanič.

Vprašanje, ki ga zastavlja tovrstna literatura, je podobno vprašanju, ki smo si ga zastavljali ob pisanju Eve Pacher in Janje Rakuš: če sta njuna romana sposobna premikati meje sprejemljivega in nas pripeljati do spoznanja, da velja perverzno = erotično, kaj lahko gejevska oziroma lezbična literatura stori za splošno pomikanje meja v odnosu do homoseksualnosti?

Res je sicer, da po tovrstni literaturi najbrž posegajo tisti, ki so že v začetni poziciji svobodomiselni, odprti do drugačnega, tako kot lahko tudi trdoerotična literatura prikliče samo odprtega bralca – gre za prepričevanje prepričanih, a vendarle: če se bodo z nagradami, kot je Prešernova, imena omenjenih avtorjev v medijih pojavljala vsaj pol tako pogosto kot ime zasedbe Atomik Harmonik (ki prav tako prodaja seks, le da je v tem seksu bore malo erotičnega), lahko upamo, da se bodo meje, takšne in drugačne, še naprej pomikale v smeri k večji liberalnosti in navsezadnje k bogatenju naših spolnih praks.

Pedofilska literatura

Tudi liberalnost, ki smo jo ravno spodbujali, ima svoje meje. Meja je jasna: svobodni smo, dokler ne vdiramo v svobodo drugega. Je torej pedofilija, akt, v katerem eden uživa, drugi pa trpi, perverzija? (In da ne ostanemo samo pri pedofiliji – kaj pa denimo posilstvo? Pa nekrofilija?) Po besedah psihološke stroke je dopustno in torej niti najmanj perverzno vsako spolno dejanje, v katerem oba oziroma vsi udeleženci uživajo. Kar seveda ne velja za omenjene pedofilijo, posilstvo ….

Toda ko je govor o literaturi, je stvar nekoliko kompleksnejša, saj imamo opraviti z umetnostjo, ki realnost zgolj posnema in je tako lahko 'zgolj lepa'. Ali na takšni podlagi lahko obstaja kaj takega, kot je nemoralna knjiga? Spomnimo se: za nemoralnega avtorja je s svojimi sadomazohističnimi opisi nekoč veljal de Sade, ki je danes lahko tudi zgolj predmet preučevanja zanimive filozofske misli, ne da bi se ob tem preveč zgražali. In spomnimo se, navsezadnje, Wilda (nekoliko prikrito homoseksualnega avtorja), ki je v predgovoru k romanu Slika Doriana Graya zapisal: »Moralne ali nemoralne knjige ni. Knjiga je dobro ali slabo napisana.«

S tem v mislih se lahko posvetimo pedofilski erotiki v literaturi še enega avtorja, ki je knjigo objavil pod psevdonimom. Gre za roman Ganimed in drugi (ŠKUC, Lambda, 1993) Ina Knabina:

Pri Oliverju ni bila srbeča ritka niti posredi! Kosinus ga je klistiral zgolj zaradi lastnih kapric. In kakšne količine vode je pumpal vanj! Saj ga bo od znotraj utopil! Ubožec je s trdim po mizi scal, čeprav se to sliši nekoliko bedasto; klistir namreč nima nič skupnega s scanjem, ampak poba je lulal, to sem razločno videl. Izza kožnatega zavihka na povsem razkriti glavici je brizgal scalnico v neenakomernih curkih in se ob tem drl, kako ne zdrži več. V potrditev besed je migal z ritko, da bi se snel z nadležne cevke, a jo je imel pregloboko v sebi; nič drugega ni dosegel, kot da mu je bogata mošnja izzivajoče poplesavala med oblima bedroma. Nikjer kocin, povsod sama nezemska lepota, vsa gladka, napeta, mesnata …

Klen slovenski seks?

Heteroseksualen, moški seks, pritisniti babnico ob posteljo in porivati, porivati, porivati – če so to vaše seksualne preference, boste pisateljskega pajdaša našli v Franju Frančiču. Glavni junak romana Grauženčas (Založba Ved, 2007) je sicer nekoliko ubog moški srednjih let, ki ga je v otroštvu trpinčila mama in je v sedanjosti zamorjen, od dolgočasnega zakona odmaknjen v neke vrste zidanico, ki jo je zgradil za svoje seksualne potrebe. Dokler ne spozna mlade, prav tako nekoliko uboge in zgubljene deklice, ob kateri se mu najbrž prvič odpre občutje nežnosti, so njegovi dnevi bolj ali manj videti nekako takole:

Že med vožnjo mi ga je mečkala z roko in ko ga je na avtocesti vzela v usta, sem jo moral odriniti, da ne bi nabasal v zadnji del tovornjaka. Vse to so bila jasna znamenja, da je bila sestradana in morala sva se ustaviti v prvem gozdičku. Zmetala je cunje s sebe in takoj na vse štiri. Pod široko obleko se je skrivala obilna in tolsta rit in res si lahko dosegel njeno utripajočo pizdo le z dolgokalibrsko havbico. Nič kaj zadovoljna ni bila, ko je kurac nekajkrat zdrsnil ven in sem njej in sebi pomagal z roko. Turil sem ga, obstal sem tako, da je bil znotraj velike in zapuščene jazbine in ji z drugo roko nadrkaval storž. Ni trajalo dolgo, da je globoko zadihala, da je težko sopla, vriskala, cvilila kot prašič, ko ga koljejo, ko ji je prihajalo, je spustila tak krik, da sem mislil, da jo bo fršlok.

Literarni youporn ali Antologija slovenske kratke erotične proze

Če ste eden tistih, ki bi kot kak Francoz za mizo s siri najraje poskušali vsega po malem, vas bo razveselila Antologija slovenske kratke erotične proze (Študentska založba, Beletrina, 2002), ki sta jo uredila Goran Schmidt in Aleš Berger. Knjiga je razdeljena na dva dela, na tistega, ki predstavlja izbor slovenske erotične literature pred letom 45, kjer – iz prej že omenjenih razlogov – komaj najdemo kakšno erekcijo, in tistega po letu 45, kjer med drugim najdemo tudi Franja Frančiča in Braneta Mozetiča.

Z njima vred je tam še s kopica drugih odličnih avtorjev, ki nam jih v tem kratkem zapisu ni uspelo omeniti: denimo Lojzeta Kovačiča, pri katerem je v ospredju, »za razliko od erotomanskega ustenja in mačizma pri večini avtorjev«, kot je v neki kolumni zapisal kritik Matej Bogataj, »skromnost, negotovost, odprtost erotične izkušnje drugemu«; pa Andreja Moroviča in njegovega junaka s penisom po imenu Višnu; eros in tanatos Marjana Rožanca, postavljaškega, a v osnovi krhkega pripovedovalca Milana Kleča in mnoge druge.

Ko seštejemo povedano, ugotovimo, da imamo Slovenci dovolj razlogov za 'skok med knjige', ki nas bodo ob pospravljanju predsodkov gotovo spodbudile tudi k skoku med rjuhe.

Dijana Matkovič

foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri