Elektronska glasba

  • 24.02.2011

Elektronska glasba ali elektronika je danes vsenavzoča, v številnih oblikah se predvaja in posluša po vsem planetu. Globalni razvoj in razcvet glasbene smeri, ki je danes ena temeljnih glasbenih zvrsti poleg klasike, roka ali džeza, se je začel pred nekaj manj kot četrt stoletja – z roko v roki z razvojem računalnikov, osnovnim delovnim orodjem vedno več­jega števila ljudi na planetu.

(Foto: Urška Košir za www.urshika.com in www.psilon.org, Žiga Intihar in Marko Ocepek za Collegium Clubbing – www.cmt.si, Žiga Intihar za orto.si/zurzrazlogom, osebni arhiv Barbare Podobnik, promocijske fot)

12 fotografij v galeriji

Danes je elektroniko mogoče najti domala povsod, vse od urbanih zabavišč in poletnih klubov na plažah ali festivalov do mestnih ulic. Številke udeležencev so impresivne in globalno naraščajo, saj je naraščaj množično ponotranjil elektronsko glasbo kot glasbo svoje mladosti. Predvsem pa elektronika pomeni eno najustvarjalnejših glasbenih zvrsti z izjemno velikim številom podzvrsti, izvajalcev, zvočnih izrazov, dogodkov (partijev) ter delovnih pristopov. Toda verjamete lahko, da se eno temeljnih dejstev (plesne) glasbe ne bo nikoli spremenilo – dober komad pritegne in premakne ljudi.

Kje smo danes?

Ko se ozremo v več kot stoletje trajajočo zgodovino, v kateri se je razvi(ja)la elektronika, se najprej zatakne pri električnem kab­lu. Elektronska glasba je namreč med nami malodane vse od nastanka elektrike in je tista glasbena zvrst, ki je povsem odvisna od nje – kot je danes skoraj vsa zahodna civilizacija. Smo v digitalni dobi, vanjo pa smo (do)končno vstopili v zadnjem desetletju, ko je vedno več električnih naprav postalo del našega vsakdana in iz luksuza preraslo v potrebo. Elektronika se je razvijala skladno z občim napredkom ter ustvarila povsem svojevrstno sled, ki se prenaša in razvija tako dinamično, kot se je malokatera glasba do zdaj. Duh elektronskega časa jo je zaznamoval.

Med glavne sestavine elektronike, kot pri številnih drugih glasbenih zvrsteh, vsekakor sodi ples. V elektroniki je delitev med spoloma v praksi izpadla takole: za mešalno mizo vlada moški, na plesišču ženske. Plesišča na elektronskem partiju si namreč ni mogoče zamišljati brez valujočih teles nežnejšega spola, ki ustvarjajo eno temeljnih komponent elektronike – ples in z njim povečano erotičnost. V človeški kulturi je plesišče skozi stoletja nasploh veljalo kot prostor, kjer se spoznavajo spolno godni mlajši ljudje, pretežno pripravljeni na parjenje. Resnici na ljubo je treba povedati, da so nekatere didžejke zares hude, a je med prvimi stotimi imeni na svetu mogoče najti zgolj eno – Claudia Cazacu je na 93. mestu DJ Magove lestvice stotih najboljših didžejev na svetu. Ta lestvica sicer velja tudi za referenčno razvrstitev elektronskih glasbenikov na planetu in na njej imamo Slovenci svojega Umka na 50. mestu, kralj didžejevskega sveta pa je že od leta 2007 Armin Van Buuren.

Didžej

Čeprav gre zvočne korenine in pranastavke elektronike iskati pri ustvarjalcih, kot so Kraftwerk, Pink Floyd ali Jean Michel Jarre (in še mnogi drugi, ki so delali dolgo pred naštetimi), gre korenine današnje elektronske kulture iskati v disku. Tja je z radijskih valov pobegnil didžej, disc jockey, v slabem dobe­sed­nem prevodu jahalec plošč. Kar pa je še vedno bolje od slovarskega prevoda 'spiker, ki tolmači glasbo iz plošč'. Sprva je šlo za glasbenega selektorja in tistega, ki je nalagal plošče na radiu ter vmes nakladal o glasbi ali čem drugem.

Didžej je s svojim izborom ves čas vplival na ušesa poslušalcev in jih zaznamoval, dobro ali slabo. Njihovega pomena za množično kulturo se je kmalu po njihovi uveljavitvi kot oblikovalcev javnega okusa zaved(a)la glasbena industrija in že v petdesetih letih minulega stoletja, ko so ti vrteli še rokenrol, se je v Ameriki za podkupovanje didžejev ustalil izraz payola (ki je poz­neje deviiral v pay for play). V sedemdesetih letih, ko sta vzcvetela disko in njega bel(sk)i glamur, pa se je začel spreminjati v disko božanstvo. Kot dejanska zvezda, ki ni le eden od zaposlenih v disko klubu, ampak performer, povsem enakovreden glasbenikom ali pevcem. Možakar, ki svoje didžejanje izvaja pod vzdevkom ali umetniškim imenom, ohranja nekaj nočnih ur dobro razpoloženje v klubu. Ondan na disko glasbo, danes na (pretežno) elektronsko.

Vendar je enačaj med tedanjim in današ­njim didžejem vse prej kot upravičen: ta je v zadnjega četrt stoletja prešel razvojno fazo, ki so jo pred začetki elektronike prakticirali v disko klubih. Iz lokalnih so se razvili v globalne zvezde z natrpanim urnikom, tako da živijo med letališči, klubi in glasbenimi studii.

Iz golih predvajalnikov glasbe so se razvili v glasbenike in napredovali na kulturološki evolucijski lestvici tudi v producente svoje glasbe. Predvsem pa je didžej nehal mešati komade ob izteku teh z drugimi in začel plošče miksati (oziroma mešati, kot bi rekli v lepi slovenščini in s tem še enkrat ne bi povedali nič).

Miks je še ena tistih reči, ki je pomagala elektroniki razviti se do stopnje (samo)svoje glasbene zvrsti, neprimerljive z drugimi žanri. Miksanje temelji na podmeni, da se lahko dve pesmi iz istega oziroma sorodnega glasbenega žanra prepletata druga z drugo in tako tvorita nov komad. Žanr je pomemben zaradi hitrosti pesmi, na kateri je posneta, saj imajo komadi lahko 45 ali 180 udarcev na minuto (oziroma BPM, beats per minute).

Naš jahač s povečanjem ali zmanjšanjem hitrosti uskladi miks med dvema komadoma, poudari določene zvoke in z drugimi spremembami zvoka dejansko gradi razmerje med pesmijo, ki prihaja v miks, in ohranjanjem tiste, ki se že predvaja. Komada nista nujno dva, lahko so tudi trije ali štirje iz prav toliko gramofonov, CD-predvajalnikov ali računalnikov, od koder vse pogosteje prihajajo komadi. Sploh pa ni nujno, da gre zgolj za reprodukcijo plošč ali MP3-jev, ampak lahko obenem igra še na različne inštrumente, ki se raztegujejo kot sodobne računalniške okončine in vse bolj prinašajo tudi dejanske žive nastope. Predvsem pa je vse več lastne produkcije, ki riše nova obzorja v elektronski krajini in unikatne glasbene podobe ustvarjalcev.

Produkcija

Didžej v svoji karieri načeloma ne bo prestopil praga domačega ali rezidenčnega kluba, če se ne bo lotil produkcije lastne glasbe. Zlasti po tistem, ko je začel ugašati standard vinilnih plošč in so jih nadomestili posnetki MP3 z računalnikov ali cedejev in je število didžejev naraslo. Resnici na ljubo je treba povedati, da je tudi sama produkcija – ki je bila nekdaj precej dolgovezno in naporno opravilo – precej preprostejša in danes ponuja tolikanj širše možnosti, ki jih lahko posameznik ali producentski kolektiv iztisne iz računalnika in svoje domišljije.

Predvsem v začetkih produkcijske dobe elektronike, ko so pionirji orali ledino in kmalu trčili ob omejitve, so bili koraki napredka počasni. Sama narava razvoja elektronske glasbe je po tej plati šla z roko v roki s splošnim razvojem elektronike, ki je tiho in nenadomestljivo okupirala naša življenja. Ko so se v tem tisočletju začele znatno krepiti sposobnosti računalnikov, so ti sčasoma lahko sprejeli večje zvočne vzorce (sample) za obdelavo, sposobni so bili obdelati večje količine podatkov in prerasli so standarde tipa MIDI, ki je nekoč kraljeval kot 'elektronski'. Toda tako elektronsko kot tudi drugo glasbeno produkcijo je vendarle najbolj zaznamovala selitev ustvarjanja iz klasičnih studiev ter vadbenih prostorov v računalnike, po mož­nosti prenosne. Zmogljivosti teh v zad­njih letih omogočajo, da je star slogan naredi si sam slišati povsem verjeten.

Najprej so prišli preprosti programi za zvoke in ritme, po pojavi formata MP3 ter začetku prodaje CD-snemalnikov pa je počilo. Glasba, čeprav je še nastala v klasičnih studiih in bila natisnjena na vinilne plošče, se je začela distribuirati po spletu. Naenkrat ni bilo treba več kupovati vinilk, ampak je bilo komade mogoče zapeči na prazne cedeje. Naslednji korak so bili programi, s katerimi je bilo mogoče predvajati in miksati tiste na MP3-jih. Ob globalni širitvi spleta so bili ti dejavniki tisti, ki so elektronske nastavke uspešno raznesli po planetu ter jih zasadili na vseh celinah.

Pri produkciji se ni mogoče izogniti remik­sanju, torej predelavi obstoječih skladb, ki se jim malo ali bistveno spremeni zvočna podoba, lahko se jih (po ritmu ali občutju) prilagodi za drug elektronski žanr, revitalizirati je mogoče pokojne komade ali izvajalce, predvsem pa se osveži že obstoječe komade. Neznani producenti lahko opozorijo nase z uspešnimi remiksi znanih komadov.

Remiksanje je, če ga gledamo skozi glasbo, mogoče občasno jemati za nadomestek preigravanj komadov s klasičnimi ali električnimi glasbili, ki se jih pri živi godbi poljubno spreminja ali podaljšuje.

Produkcija je nekega dne začela prehitevati samo sebe. Ne zgolj zaradi številnih elektronskih podžanrov in zvrsti, znotraj katerih se razvija elektronska glasba, ampak zaradi osnovnega ciklusa, edinstvenega v glasbeni zgodovini. Desetletja je namreč veljalo, da glasbeniki začnejo komad tržiti, ko izide in se vrti na elektronskih medijih. Pri elektroniki pa se je znova uveljavilo načelo ekskluzivnosti: manj ljudi ima komad, ki zveni močno in obeta hit, večje je povpraševanje, status tistih, ki ga imajo, pa raste. Tovrstne komade si izvajalci med sabo ne prodajajo, ampak podarjajo.

V elektroniki je komad najbolj vroč, ko še ni izšel in ko ga lahko vrtijo le izbrani didžeji. S to ekskluzivnostjo se med dvema (ali didžejem na eni strani ter didžejem, producentom oziroma založbo na drugi strani) vzpostavi razmerje, ki se obrestuje obojim. Najboljši v posamičnih elektronskih žanrih sestavljajo klane okoli založb, dogodkov in/ali posamičnih izvajalcev. Kariera didžeja je tako nujno vezana na njegovo socialno omrežje preostalih producentov, ki mu dajejo svoje komade, ter tistih, ki njegove komade vrtijo. Večjo ko ima mrežo, bolj svež in zvočno zanimiv je njegov nabor. In ko nekega dne izvajalec postane velik, ima že ogromno omrežje, ki samo še raste.

Računalnik, temeljno orodje informacijske dobe, je ob informacijah kmalu začel služiti tudi za osebno komuniciranje ustvarjalcev prek raznih programov za klepetanje. Danes se to razvija v komunikacijo z občinstvom prek splet­nih skupnosti, kot so Facebook, Twitter in SoundCloud, ki še bolj popularizirajo elektroniko in konzumentom oziroma občinstvu ponujajo edinstvene globalne virtualne svetove, v katerih s somišljeniki živijo svojo glasbeno zgodbo.

S programi in delom producentov, ki je napredovalo, so v računalnikih sčasoma nastali čudoviti novi svetovi zvokov, ki so se v domače oziroma prenosne računalnike preselili iz og­rom­nih fizičnih studiev. Še bolj pa so ti svetovi nastali v glavah ter domišljiji producentov, ki so v desetletjih odšli iz tistih zvočnih svetov, ustvarjenih z glasbili in sintetizatorji, v tiste, ki jih potegnejo iz računalnikov. In iz svojih glav, kjer se glasba najprej porodi.

Žanri, partiji in droge

Elektronika je krovno ime za kopico žanrov, ki so nastali v preteklega četrt stoletja, tam nekje od prvotnega acid housa. Ko se ozremo v preteklost, so tehno, house in trance najbolj razširjeni žanri elektronike, ki imajo največjo množico občinstva na živih dogodkih oziroma partijih, ki v največjih različicah zabavajo več kot sto tisoč ljudi na vseh celinah. Celo v Sloveniji lahko najbolj priljubljeni didžejii privabijo več tisoč obiskovalcev, sredi lanskega decembra jih je David Guetta, številka dve z DJ Magove lestvice, v ljubljanskih Stožicah zbral severno od deset tisoč.

Vendarle pa žanrska delitev prinaša relativno neskladje občinstva, ki je praviloma popredalčkano v plemenske okvire in v fazi spoznavanja različnih žanrov prehaja med različnimi partiji. Znotraj elektronike je namreč tako, da imajo tudi najbolj priljubljeni žanri svoje odvode, ki zvenijo precej trdo,
inverzno pa imajo tudi najbolj posebni žanri svoje pop odvode. Ob tem elektronika vse pogosteje koketira z drugimi glasbenimi zvrstmi – po resnih je prišel čas za pop.

Tisti globalni, še posebno ameriški. Tisti, ki je davno posrkal dobre hiphoperske producente, je v zadnjih letih pošteno odprl vrata didžejem in producentom, ki so šele z ameriško privolitvijo postali globalne pop ikone. Glede na dejstvo, da so zametki rejverske kulture nastali v Angliji, so za prevzem potrebovali veliko več časa kot za Beatlese in Rolling Stones.

Parti, torej zabava, je v slovenskem jeziku prizorišče nastopa: od klubov in masovk, od špelunk do dvoran. Dober parti je lahko vsepovsod, kjer didžej z glasbo prevzame občinstvo. V nasprotju s klasičnimi glasbenimi nastopi ansamblov, na katerih je program pretežno predvidljiv, so didžeji lahko presenečenje za pričakovanje občinstva, na dober ali slab način. Klubski didžej pač že dolgo ni izpolnjevalec glasbenih želja, ampak obisk (in še pogosteje najem oziroma booking) temelji na želji, da bo vrtel svojo glasbo. Kakršnakoli že bo. Pričakujejo se skladbe iz njegovega opusa in nabora, obenem pa bo sam potegnil iz zaloge briljantne komade drugih izvajalcev, po možnosti še neizdanih, ter pustil odličen vtis. Tak je idealni scenarij, tistih drugih pa je še ogromno. Laže je zadeti sedmico na lotu kot napovedati vse komade, ki jih bo didžej zavrtel.

Ker je komadov več kot v roku – lahko jih je 50 ali 100 v nastopu. Vse je sicer odvisno od dolžine nastopa in njegovega seta komadov, a lahko stavite, da jih boste slišali precej. Čeravno bolj po drobcih in malo, če sploh kaj, v celoti.

Ko govorimo o partijih, se lahko za trenutek pomudimo pri najbolj notoričnem stranskem spremljevalcu elektronike – drogah. Te so vedno najprej izbira posameznika v nekem socialnem okolju, saj je dosegljivost že davno postala nepomemben dejavnik (žal tudi našega okolja). Verjetno bi statistika pokazala, da je na elektronskih partijih več uživalcev kemičnih substanc, ki pomagajo ohraniti telo budno vso noč in po mož­nosti še na afterju oziroma zabavi po koncu glavne zabave, ki se lahko raztegne ... dolgo.

Toda tudi v sami družbi imamo danes precej več uživalcev in raznovrstnih drog kot pred desetletji, ko so hipiji zvijali smotke, metalci pa tradicionalno še danes najraje popivajo. Podobno kot ljubitelji klasike. Namesto pametovanja je bolj smiselno citirati rokovsko skupino Jane's Addiction in njihov verz: »Ne obstaja prav, ne obstaja narobe, samo zadovoljstvo in bolečina.« Zagotovo pa ni vsak, ki ga srečate na rejverski zabavi s plastenko vode v roki, nujno natabletkan ali nasnifan. Pa še teorija iz prakse: didžej je praviloma eden tistih, ki potrebuje razmeroma trezno glavo.

MP3 in založbe – od pekla do poti ­približka pravičnosti

Format MP3 je pomenil novo poglavje za produkcijo elektronske glasbe. Dobra plat je bila hitra izmenjava po spletu in zatorej priljubljenost elektronike, ki je prek množičnih medijev (še) ni dosegla. Za elektronsko glasbo namreč splet pomeni primarni medij, tako v figurativnem kot dobesednem pomenu. Po njem je ponudila glasbo v legalni obliki in doživela posledico refleksije slabe strani spleta – nelegalnih prenosov, ko se glasba preprosto in brezplačno kopira. Glasbena industrija je od vseh večpredstavnostnih industrij največji poraženec v finančnem smislu in je do obisti spoznala tako imenovano piratstvo (ki ni nič drugega kot navadno kloniranje datotek), medtem ko je ta denimo filmsko industrijo udaril šele ob razširitvi širokopasovnih internetnih povezav.

Glasbena industrija je izgubila v treh valovih: prvi je bil finančni in se je nanašal na upad prodaje fizičnih nosilcev zvoka. Drugi je bila vrnitev občinstva, ki je kupovalo posamične komade (in ne albumov, kot so jih desetletja pred zadnjim). Tretji in verjetno najhujši pa je bil izguba monopolnih pozicij, tako v smislu izdajanja glasbe kot (in še bolj) v tistem, ki jo je promoviral.

Toda pod isto blagovno znamko (kot je Sony) sta domovali založba in proizvodna linija za zapisovalne enote in prazne medije oziroma cedeje. Nekaj so morali spregledati v enačbi. Te domače pekarne avdio ter drugih cedejev so didžejem in občinstvu dale mož­nost, da nehajo tiskati plošče kot edini in pravoverni medij, s katerim se distribuira elektronika na plesišču. Zadeva je evolvirala še skozi format MP3, kjer se je največja bitna kakovost 320 kbps ustalila kot standard, s katerega je didžeju še dovoljeno predvajati in miksati komade.

Danes se tako proda bolj malo glasbe, pa tudi siceršnji zaslužki so daleč od nekdanjih. Mit o vrnitvi vinilk v zadnjih letih je bolj mit kot resnični odsev krajine – ne zgolj elek­tronske. Novejše generacije se vračajo k trendu kupovanja posamičnih pesmi, pri čemer je delež legalnih prenosov še vedno zgolj nekajodstoten oziroma nekajdesetodstoten v celotnem glasbenem prometa po spletu. Pravih številk v resnici ne pozna nihče, niti WikiLeaks ... V primerjavi s tem je delež vinilk, ki so se vrnile kot avdiofilski trend, in ne kot realna tržna kategorija, zanemarljiv.

Med spletnimi prodajalnami glasbe globalno kraljuje Applov iTunes, ki mu bo nekoč – kot vsem pred njim na planetu, še bolj pa na spletu – padel monopol. Na spletu je sicer ogromno prodajaln legalne glasbe, za 'elektronskega' bi najlaže s prstom pokazali na Beatport, ogromno pa je tudi zastonjske glasbe, predvsem poddaj (podcastov) in posnetkov setov (nastopov). Seti so tudi veliko pripomogli k današnji priljubljenosti elektronike, saj igrajo v tej zvrsti glasbe precej drugačno vlogo, kot jo imajo posnetki koncertov rokovskih zvezd – v njih se slišijo novi komadi ter sveže sposobnosti didžeja. Vedno se lahko posluša sveža glasba in ogromno je je.

Naprej

Didžeji v resnici največ zaslužijo s honorarjih za nastope. Nekateri med njimi prodajajo tudi komade (od reklam do videoiger) in pobirajo denar iz naslovov avtorskih ter izvajalskih pravic. Vendarle so pri honorarjih do­seg­li raven, ko marsikdo od njih lahko živi za glasbo in od nje, kar je tudi glavna želja glasbenikov, ki so se odločili za svojo elektronsko pot. Občinstvo prihaja in odhaja, glasbeniki pa se trudijo ostati. Vztrajnost in talent se obrestujeta na dolgi rok, kar je spoznalo celo nekaj podalpskih veteranov elektronike, ki delujejo globalno.

Kako se bo elektronika razvijala, je težko napovedati. Žanri se množijo, stari zvočni izrazi zamirajo in nekateri didžeji so danes vsaj toliko zgodovinska kategorija kot kakšni stari rokerji. Prirasta je ogromno, največja 'pomanjkljivost' elektronike pa je, da ne bo imela ene himne generacije – imela jih bo na stotine. To so komadi, ki si jih neki bodoči naraščaji ne bodo peli ob ognju na plaži
z akustično kitaro v roki. Kot vedno nam bo šele prihodnost povedala, kakšna je sedanjost in kako globoko sled je pustila.

Vendar pa je elektronika strašansko zabavna in nepredvidljiva, njen razvoj dinamičen in izbira ogromna. Prinesla je napredek in izostritev človeškega ušesa za podrobnosti, ki se do takrat v glasbi niso pojavljale. Prispevala je glasbeni izraz, ki je s sabo prinesel kulturološke in socialne spremembe. Ni postala način življenja, kot je bil pank, ali glamur posvečenega večera kot disko. Postala je ena tistih delov življenja, ki živi (in kroži) vseskozi – na prenosnih predvajalnikih in mobilnikih, med poslušanjem glasbe s spletnih domovanj glasbenikov, na plaži in na kavi. Vseprisotnost je njen vzdevek.

Ni treba biti genij za ugotovitev, da bo elektronika še dolgo med nami. Vsaj tako dolgo, dokler ne bo kdo izklopil elektrike ...

Tekst: Tomica Šuljić
Foto: Urška Košir za www.urshika.com in www.psilon.org, Žiga Intihar in Marko Ocepek za Collegium Clubbing –  www.cmt.si, Žiga Intihar za orto.si/zurzrazlogom, osebni arhiv Barbare Podobnik, promocijske fotografije Claudie Cazacu

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri