El commandante

  • 26.11.2016

Takole je Barbara Bizjak pred 15 leti označila Fidela Castra in dodala del Playboyevega intervjuja z njim iz leta 1967:

Cigare. Zastrupljene, napolnjene z eksplozivom, halucinogene. Pa dihalka, okužena z bacili tuberkuloze. Potapljaška obleka, ki povzroči hudo kožno bolezen. Eksplozija školjke. Bili so seveda tudi konvencionalnejši načrti, kako se znebiti kubanskega maximo liderja Fidela Castra. Toda sivolasi bradati gospod pri petinsedemdesetih ostaja predsednik sveta ministrov, sveta države, generalni sekretar partije in poveljnik oboroženih sil ene zadnjih utrdb komunizma na svetu. Bo ta padla s Castrovo smrtjo? Mnogi verjamejo, da, in upajo, da se bo to zgodilo kmalu.

(Foto: *)

5 fotografij v galeriji

Fidel, ki ga je nedavno pred kamerami obšla slabost, a se je že po nekaj minutah vrnil za govornico, meni drugače: »Če vodja pade, pač prevzame njegovo mesto nekdo drug, in če bi tu sedel bodisi podpredsednik, predsednik skupščine bodisi zunanji minister, ne bi bilo nič drugače.«

Toda karizmatičnega moža, ki je vodil revolucijo in tudi 42 let po njej obvladuje vojsko, zakonodajo, vlado in sodstvo, ne bo moč kar tako nadomestiti. Kubanska ustava sicer določa, da novega predsednika določi svet ministrov, najverjetnejša kandidata pa naj bi bila mladi zunanji minister in Castrov brat Raul. Ne glede na ime naslednika se politični destabilizaciji Kube, ki se lahko v vsakem trenutku sprevrže v oborožen spopad, ne bo mogoče zlahka izogniti.

Castro pravi, da je hvaležen za vlogo pravega človeka v pravem zgodovinskem trenutku svoje domovine. Ta »trenutek«, ki je trajal leta, se je začel 26. julija 1953 z uporom proti diktatorju Fulgenciu Batisti. Napad na vojašnico v Moncadi je bil polomija, po kateri se je pravnik Fidel znašel v zaporu. Njegov zagovor pred sodiščem je bil le uvod v kasnejše govorniške maratone.

»Zgodovina me bo odrešila,« je vzkliknil in nemudoma dobil petnajst let zapora. Nikoli jih ni odsedel, kajti Batista je zapornike pomilostil, brata Castro pa sta se reorganizirala in znova udarila leta 1956. Revolucionarne obljube o koncu vladne korupcije in zamenjavi diktature s svobodnimi volitvami so premamile poslovneže, veleposestnike in katoliške škofe, da so pritisnili na Američane. Brez njihove podpore je tri leta kasneje Batista lahko le pobegnil. Kubi ni pustil niti dolarja.

Le nekaj dni po zmagi revolucije si je ameriški predsednik Eisenhower zaželel, da bi lahko »ljudje te prijateljske države, ki nam je po duhu in geografiji tako blizu, s svobodo dosegli mir, stabilnost in napredek«. Šef CIE Allen Dulles pa je ob eksekucijah Batistovih mož cinično ugotovil: »V revoluciji pač ubijaš sovražnike.« Toda ZDA so kmalu postale manj razumevajoče do revolucionarjev, ki so pozabili na obljube o svobodnih volitvah in se vse bolj opirali na Kapital.

Nacionalizacija ameriškega premoženja na otoku, ki je bil pol stoletja pravzaprav ameriški protektorat, je Castra v dveh letih pripeljala do vojaškega soočenja s severno sosedo. Propadli invaziji kubanskih emigrantov v Prašičjem zalivu aprila 1961 je sledilo ravno tako neuspešno discipliniranje z ekonomsko blokado. Ta je dobila poteze resne grožnje šele konec osemdesetih, ko se je začel evropski socialistični blok sesuvati vase.

Velikodušnih političnih in ekonomskih mecenov ni bilo več. Začelo se je »posebno obdobje«, ko je zaživela tudi Kuba sicer prepovedanih dolarskih bankovcev, majhnih podjetnikov, prostega trga in tujih vlaganj. Ta shizofreni gospodarski model, imenovan socialistična ekonomija mešanega značaja, je Kubo vrnil na turistični zemljevid in pripomogel k stabilizaciji ekonomije, s tem pa k vsaj kratkoročni utrditvi komunistične vladavine.

Kuba ima zaradi političnih nesoglasij in gospodarske bede po štirih revolucionarnih desetletjih več kot milijon prebivalcev manj. Vendar je za tiste, ki so ostali, »Castro naredil marsikaj dobrega,« kot je nedolgo tega izjavil ameriški zunanji minister Collin Powell in hitro dodal, da ostaja kubanski voditelj »ujet v časovno zanko«. Izjava – prva pohvala iz ust kakega ameriškega državnika v štiridesetih letih – se nanaša na ugotovitve Svetovne banke, s katero sicer Kuba od zmage revolucije nima nikakršnih stikov.

»Za to, kar so Kubanci dosegli na področju izobraževanja in zdravstva, jim je treba čestitati,« je namreč maja ugotovil James Wolfensohn. Govoril je o najnižji smrtnosti dojenčkov v Latinski Ameriki, ki je primerljiva s Španijo, skoraj stoodstotni pismenosti prebivalstva, pa o tem, da šole obiskuje sto odstotkov šoloobveznih otrok, kar je več kot v ZDA, in da na vsakih dvanajst učencev pride en učitelj, tako kot na Švedskem. Kljub tem številkam Kubanci živijo slabo. Svoboda mišljenja, izražanja in zbiranja je luksuz, ki se ga plačuje z zaporom.

S plačo, ki znaša nekaj dolarjev na mesec, lahko kupujejo na črnem trgu ali v dragih in slabo založenih trgovinah. Napovedani boj proti korupciji, kriminalu in prostituciji se nikoli ni zares začel. Zato pa je pri jezuitih izšolani Castro leta 1998 na Kubo povabil papeža in svojemu zmedenemu ljudstvu, ki je slišalo marsikaj o tem, kako se je cerkev znašla na napačni strani revolucije, zapovedal obiskovanje njegovih maš.

Med skupnim udrihanjem po kapitalizmu, sistemu, »v katerem bogati postajajo vse bogatejši in revni vse revnejši«, sta obsodila tudi ameriško ekonomsko blokado. Vendar se El Commandante gotovo zaveda, da je ravno blokada najtrdnejše zagotovilo njegove vladavine. Tudi Američani, ki še zdaj v ilegali kadijo kubanske cigare, istočasno pa se veselo objemajo z Vietnamci ter podpisujejo pogodbe s Kitajci, spoznavajo, da bi bilo bolje Kubo postopno ekonomsko kolonizirati kot dopustiti, da ob koncu Castrove dobe Florido preplavijo begunci.

Celo emigranti so se sprijaznili, da se bo preobrazba Kube v demokratično republiko lahko začela šele s smrtjo moža, ki ga opisujejo kot krutega, nasilnega, trmastega in egocentričnega tirana. Tako se očeta, ki priznava le sina Fidelita, spominja tudi nezakonska hči Alina.

Nikoli mu ni odpustila, da ji je za rojstni dan namesto punčke podaril lutko v svoji podobi, z obvezno uniformo, brado in cigaro vred. Kdor pride k njemu v Havano, pa je očaran: »Castro je gostoljuben, šarmanten, energičen, rad laska in se dobrika. Njegov pogled je vedno uprt vate. V lahkotnem pogovoru je neformalen, veliko se šali in igra z gestami.«

Mož, ki je bil letos na svojem prvem rock koncertu, ima, milo rečeno, nezdrav življenjski slog: le tri ali štiri ure spanca na dan, nihanje med cigarami in odvajanjem od kajenja, psihično in fizično zahtevni večurni govori, dolga potovanja, prebiranje fasciklov, v katerih ga vsako jutro čakajo ekonomske analize in zbrano pisanje tujega tiska o Kubi ... Vendar je kljub temu dočakal svojih 75 let. Kako dolgo torej še, Fidel?

Srečanje z legendo

Zmago Jelinčič pl.

Čeprav se je Castra pred leti povezovalo s pojmoma revolucija in protiameriška drža, je v zadnjih včasih predvsem asociacija na zadnji civilizirani košček sveta, v katerem računalniki, menedžerji in politiki nimajo premoči nad drugimi.

Kuba in Castro sta skoraj sinonima. Vendar ne zaradi gesel, ki po vsej deželi slavijo revolucijo, usmerjajo ljudi na pravo pot in dvigajo nacionalno zavest – že skoraj pozabljeno v »razvitem« svetu –, temveč preprosto zato, ker je to v ljudeh samih.

Ko človek obišče Kubo, spozna, da ZDA zgolj tvezijo, da Castro svojim ljudem preprečuje svobodno razmišljanje in tlači »demokratično« opozicijo. Ko poslušaš ljudi in srečaš Fidela Castra, se vprašaš, kolikšne dobičke je sesul Američanom, ko se jim je leta 1959 zahvalil za sodelovanje pri mafijskih operacijah Batistovega režima in podržavil lastnino ameriških firm, da ga tako zelo sovražijo.

In sovražijo ga vedno bolj, saj je čedalje močnejši. Njegova karizma daleč prekaša karizme vseh ameriških predsednikov, ker ga ni strah in ne sram pogledati in ogovoriti lepih žensk in ker želje po dobrotah sveta ne skriva za svetohlinskimi izjavami.

Zato nisi presenečen, ko izmed desetih mimoidočih domačinov na obrazih razbereš kar devet nasmehov in le en resen pogled. Tega pri nas več ni, prav tako že dolgo ne v Evropi in ne vem, ali je v Ameriki kaj takega sploh kdaj bilo.

Ko Castro govori na raznih konferencah in srečanjih, ni varnostnih ukrepov, strogih pregledov ali omejitev gibanja. Spomnim se prihoda ameriškega predsednika Clintona v Ljubljano. Ko se mu je zahotelo ogledati slovenski parlament, so poslancem prepovedali vstopiti v stavbo. Toda tega niso prepovedali domači ljudje, temveč Američani.

Pred vrati je stal oborožen zamorec z množico mikrofonov, slušalk, žic in kaj vem čim še ter odločal, kdo od domorodcev je dovolj zanesljiv za vstop. Kar dva tisoč agentov je okupiralo naše glavno mesto, poleg tega so morali sodelovati še vsi domači policijski uslužbenci, baje tudi rezervisti. Celo sedežni red pri večerji s Clintonom na Brdu so kontrolirali in spreminjali Američani. To mi ne da več miru, se zapletem v pogovor s Kubancem pri sosednji mizi.

Na vsa moja vprašanja se najprej nasmehne in počasi odgovori z enim samim stavkom »Zakaj bi potreboval varnostnike, če jih ima na Kubi enajst milijonov.«

Potem govoriva o ženskah. Tudi tukaj ne moreva mimo Castra. Šarm in privlačnost, ki ju izžareva, imata pri nežnejšem spolu takojšen pozitiven učinek. Brez izjeme, ne glede na starost ali narodnost. Morda zaradi tega zakon Američanom omejuje stike s Kubo?

Castrovi govori navdihujejo. So kombinacija revolucionarne vznesenosti povzdignjenega glasu in treznega analitičnega razpravljanja z vložki lucidnega humorja. Če so krajši od dveh ur, so sprejeti kot zelo kratki. Castro ponavadi govori na pamet, pomaga si le z noticami, bistvo pa je tako ali tako v emocijah, ki nikogar ne pustijo brez odziva. V zasebnih razgovorih ni drugačen. Vedno prepričuje, vedno brani lastna stališča, a hkrati pozorno posluša sogovornika, ki je lahko kdorkoli, tudi najbolj navaden smrtnik. Lastnost, ki je precej redka.

V zgodovini se občasno pojavijo izbranci, ki jim je dana naloga, da vplivajo, da puščajo sledove in spreminjajo. Drugi jim lahko le sledijo in jih redkokdaj tudi razumejo.

Castro v Playboyu, 1967

»Mislite, da ima človek pravico do upokojitve sredi bitke? Dokler bom fizično in duševno pri moči ter zato koristen in me bodo ljudje zahtevali, bom ostal na tem položaju. Ko bom menil, da sem ovira, bom prvi, ki bo predlagal, naj grem,« je pred nekaj leti razlagal Fidel Castro, kubanski commandante, ki temu karibskemu otoku vlada že 42 let. V intervjuju, ki ga je leta 1967 dal Playboyevemu novinarju Leeju Lockwoodu, si tako dolgega roka trajanja ni napovedal.

  • Ste bili komunist, ko ste leta 1959 prišli na oblast?

Veliko prej, preden sem postal marksist, sem začel razmišljati o različnih oblikah organiziranja proizvodnje in lastnine, četudi popolnoma idealistično, brez znanstvene osnove. Lahko bi rekli, da sem se začel preobražati v neke vrste utopičnega socialista. To je bilo v mojih študentskih letih, v drugem ali tretjem letniku prava. Kasneje sem prebral Komunistični manifest, ki je name naredil globok vtis.

Prvič sem videl zgodovinsko, sistematično razlago problema, ubesedenega zelo militantno, kar me je popolnoma prevzelo. Ko je Batista izvedel državni udar, se je vse spremenilo. Tedaj nisem želel organizirati gibanja, ampak poskusiti združiti vse različne sile proti Batisti. V tem boju sem nameraval sodelovati preprosto kot eden od vojakov. Denarja nismo imeli. Da bi prišli do orožja v Batistovih skladiščih, smo napadli vojašnice v Moncadi.

  • V petih letih, odkar je postala očitna prava narava revolucije in ste začeli uvajati obsežne družbene spremembe, se je nekaj sto tisoč Kubancev odreklo domovini in prebegnilo v ZDA. Če je bila revolucija res v dobro ljudi, kako pojasnjujete množični eksodus?

Razlogov je več. Predvsem je šlo za ljudi, ki so pred revolucijo živeli od kockanja, prostitucije, preprodaje drog in drugih prepovedanih dejavnosti. Skupaj s svojimi pregrehami so odšli v Miami in druga ameriška mesta, saj se niso mogli prilagoditi okolju, ki je izbrisalo te družbene bolezni. Pred revolucijo so obstajale stroge zahteve za emigracijo v ZDA, toda po njej so lahko za dovoljenje zaprosili tudi ti odvratni paraziti. Vse, kar so morali reči, je bilo to, da nasprotujejo komunizmu. Trenutno se zdi, da je najpomembnejša ameriška skrb, kako najti način, s katerim bi se lahko izognili revolucijam zunaj ZDA. Brez dvoma danes ZDA zastopajo najbolj reakcionarne ideje na svetu.

  • Kaj mislite s tem?

Mislim predvsem na vlogo svetovnega žandarja, ki so jo ZDA same privzele, na željo, da bi vsilile zunaj svojih meja take sisteme vladavine, ki naj bi jih druge države in ljudje morali imeti. Dejstvo pa je, da so bile ZDA v določenem trenutku same del revolucionarne avantgarde. Vzpostavile so najboljše in najnaprednejše politične institucije svojega časa.

  • Kakšno vlogo boste po lastnih pričakovanjih odigrali v prihodnjih vladah, ko bo vzpostavljena stranka in bo začela veljati ustava?

Mislim, da bom še nekaj let vodil stranko. Če bi rekel, da si tega ne želim, bi ljudje mislili, da sem nor. Verjamem pa, da bi se vsi mi morali upokojiti relativno mladi.

TEKST: Barbara Bizjak

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri