»Državni zbor v Playboyu?!«

  • 15.03.2008

Ko me je piarovka poslanske skupine LDS, ljubezniva gospa Tanja, opozorila, da me kliče »en Boštjan iz slovenskega Playboya«, sem najprej pomislil na to, da me hočejo fotografirati vsaj pol golega, če ne čisto golega. Ampak v tem primeru bi najbrž poklicali Boruta Pahorja ali vsaj Pavleta Ruparja. Ko pa sem se z Boštjanom iz Playboya slišal, sem izvedel, da gre za članek. Gospa Tanja se je prestrašila:

(Foto: Ivana Krešić)

»Pa ja ne boste pisali o Državnem zboru Slovenije v Playboyu?!«

»Zakaj pa ne? Saj se moramo približati volivcem, tudi tistim, ki berejo Playboy.«

»Nikar, gospod Partljič! Kaj bo rekel predsednik, kaj Jožica Velišček in kaj gospod Anderlič! Saj so celo televizijci prepovedali delati satiro iz posnetkov. Državni zbor v Playboyu, to je profanacija!«

»Če pa sem obljubil!«

»Samo ne povejte, da sem imela jaz kaj poleg.«

Nikomur nisem povedal, zapisal pa! In sem še enkrat poklical gospoda Boštjana iz Playboya: »Kaj pa bi vaše bralce zanimalo?«

»Vse! Tudi če ste menjali školjke na sekretu!« je odvrnil.

Pa začnimo s školjkami! Seveda nismo zamenjali nobene, ker je to v svojem kratkem mandatu storil predsednik Herman Rigelnik že leta 1994. Namesto ovalnih je namestil oglate. Štirikotne. Trdil je namreč, da so stranišča ogledalo parlamenta. To je pravzaprav edino, kar je ostalo za Hermanom Rigelnikom, ki je po enem letu predsednikovanja zapustil državni zbor. Kajti ni razumel parlamentarne demokracije.

Mislil je, da morajo ljudje v parlamentu delati, medtem ko demokrati vemo, da pride beseda parlament od besede govoriti. Smo pa letos zamenjali staro socrealistično menzo iz Mačkovih časov in dobili nov samopostrežni lokal. Res ima tudi svoj »nesamopostrežni del«, kjer so obroki dražji, in smo dosegli torej cenovno diferenciacijo. Tudi resni časopisi so poleti polnili vrstice z ugibanji o tej menzi in zatrjevali, da bo zdaj za poslanske riti bolje poskrbljeno, saj bodo sedeli na udobnih stolih in uživali razkošno in poceni hrano.

Seveda je treba povedati, da se tam hrani okoli 60 poslancev na dan, ko ni zasedanj, pa še občutno manj, preostalih 200 obrokov pa pospravijo novinarji, tajnice, sekretarke, svetovalci, varnostniki … Kako razkošno se tam hranimo, lahko preizkusi vsakdo, če le kupi »poslanski« sendvič.

V letu 2003 so iz menze izginili pivo, vino in špricerji. Odnesel jih je Kebrov protialkoholni zakon, ki je prepovedal pitje na delovnem mestu. Vendar so poslanci že sprožili pobudo za ustavno presojo, kajti v menzi so na delovnem mestu samo natakarji in kuharice, ne pa tudi poslanci. Zmago Jelinčič pa zahteva, naj ustavno sodišče ugotovi, ali smo res vsi enaki pred zakonom ali pa imajo pripadniki rimskokatoliške cerkve večje pravice, saj lahko recimo župniki pijejo vino med mašo na delovnem mestu.

Ne vemo še, ali bo ustavno sodišče tudi v tem primeru ravnalo tako kot z izbrisanimi, kajti potem bodo poslanci in drugi tožili državo za odškodnino, ker so bili v menzi zbora žejni …

Prepričan sem, da bi zlasti bralce Playboya zanimalo, ali so v državnem zboru kake erotične afere. Sumljivo je namreč, da so številne tajnice in svetovalke kar naprej na porodniških dopustih. A interne raziskave kažejo, da so bile vse noseče s svojimi možmi, to pa zagotovo ni zanimivo in je tudi dolgočasno.

Je pa bilo letošnje leto politično uspešno, saj smo na primer zelo visoko podprli včlanjenje Slovenije v EU in Nato. Še pol leta in bomo not in »in«. Kakšna pa je danes Evropa, se vidi tudi po tem, da recimo noben slovenski gasterbajter ne bo hotel več na delo v Nemčijo. Še več, nemški brezposelni se zanimajo, ali je mogoče dobiti delo v Sloveniji. Res da ne v tekstilni industriji, morda pa v kaki zavarovalnici ali banki ... Leto 2003 je bilo prav mirno in prav gotovo bodo o njem nekoč govorili kot o »dobrih starih časih«.

Prihodnje leto bo veliko bolj vroče, saj bodo spet volitve, in to dvojne. Evropske in domače državnozborske. Spet bo čez deželo zapihal veter predvolilnih kampanj, ko brat ne pozna brata, sin ne očeta in žena ne moža ... In spet ne vemo, pa kakšnem zakonu bomo volili. Spet bo veliko poklicanih in le 90 izvoljenih.

Moj osebni politični vrhunec v letu 2003 je bil v tem, da sem prejel vabilo prvaka Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča, naj bom njegova poročna priča, čeprav sem v LDS, ki jo sicer najbolj napada. A ko gre za ljubezen, poroko in Moniko so premagane vse ovire, tudi strankarske. In sem stal s solznimi očmi zraven, ko je Zmago rekel »ja«. Monika pa je morala že nekaj časa pred poroko reči »ja«, saj se ji je na magistratu to že malo poznalo …

Še to: na poroki so nam postregli tudi s školjkami, a ne s tistimi Rigelnikovimi z začetka tega članka.

TEKST: Tone Partljič

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri