Država, to sem jaz!

  • 07.02.2008

Na svetu so ljudje, katerih prepričanje o lastni nezamenljivosti je zanje tako samoumevno in sveto, da oblasti nikakor ne bi delili in za nobeno ceno ne stopili s prestola …

(Foto: Goya)

28 fotografij v galeriji

Mathieu Kérékou

Benin. Nekdanji oficir kolonialne policije se je povzpel na oblast leta 1972 s takšnimi gesli, da so bivšo Dahomejo, kraljevino iz 17. stoletja, pod njim poimenovali »afriška Kuba«. Dober prijatelj Sovjetske zveze in ljubitelj sovjetske materinske pomoči je leta 1991 pod vplivom splošnih svetovnih sprememb sestopil z oblasti, toda čez pet let se je triumfalno vrnil – da bi tokrat obdržal žezlo čim dlje.

Hasanal Bolkiah

Brunej. Nasledstveni sultan Bruneja je prevzel oblast od svojega očeta Omarja Alija, ki je leta 1967 abdiciral. Vlada s trdo roko srednjeveškega šaha in hkrati z enako darežljivostjo ravna s podaniki. O razkošni zlati opremi sultanovega dvorca in velikanskih vsotah, ki jih v njegovem imenu prejme vsak novorojenec, vemo vsi. O popolni prepovedi opozicije in represiji nad narodnimi manjšinami – le redki.

Idriss Déby

Čad. Profesionalni pučist, čigar sadove dela so dolgo uživali drugi. Dokler mu ni prekipelo. Leta 1990 je vrgel z oblasti prav tako tirana Hisena Habreja (prav njega je devet let poprej popeljal na oblast) in se utrdil na položaju predsednika Čada, kjer za to državo vztraja že nepredstavljivo dolgo.

Francois Bozizé

Srednjeafriška republika. Vojaški general je izvedel svoj prvi državni udar že leta 1983 – prav tako proti diktatorju Andreju Kolingbi. Neuspeh ga ni potrl in čez deset let je popeljal na oblast »demokratičnega predsednika« Ange-Félixa Patasséja, po desetih letih, marca 2003, pa je carsko zavladal še sam. Za Srednjeafriško republiko, kjer je že v 70. letih vladal »afriški Napoleon« in ljudožerec, samooklicani cesar Bokasa, torej nič novega.

Charles Gyude Bryant

Liberija. Do nedavna skoraj neznani biznismen, zapriseženi protestant in vodja maloštevilne, a od nekdaj vplivne etnične skupine Grebo se bo moral prej ali slej vplesti v liberijsko narodno zabavo – državljansko vojno.

Joseph Kabila

DR Kongo. Šteje jih komaj 32, pa je že tri leta predsednik nekdanjega Zaira. To ni presenetljivo, saj je bil pred njim na tem položaju njegov očka Laurent. Z njim je Joseph že zelo mlad partizanil, se učil v vojaških taborih v Ruandi in Ugandi, kjer ni pridobil samo vojaške izobrazbe, ampak se je naučil tudi brati, kar mu sicer ne gre najbolje, in si zapomnil, da mora oblast graditi s svojimi ljudmi.

Saparmurat Nijazov

Turkmenija. Nekdanji prvi sekretar turkmenske komunistične partije se je oklical za dosmrtnega voditelja države, odstranil opozicijo in ustvaril kult osebnosti, s katerim se lahko primerja samo še Severna Koreja. Po njem so poimenovali vse, od ulic, mest, trgov, letališč do tovarn ptičje hrane, njegov kip je na vsakem podstavku, njegov obraz na vsakem bankovcu, njegovih javno razstavljenih portretov pa je toliko, da bi lahko viseli v vseh svetovnih galerijah. Leta 2002 je preimenoval nekatere mesece v koledarju po sebi in svoji materi, kandidati za vozniški izpit pa morajo poleg običajnih testov opraviti še test iz poznavanja knjige, ki jo je napisal. Je odločen, neusmiljen politik, ki ga v bližnji prihodnosti ne bo mogoče vreči s trona.

Denis Sassou-Nguesso

Republika Kongo. Polkovnik kongovskih vojaških sil je vojaško znanje sicer pridobil v Franciji, toda do nje ni gojil posebnih simpatij in se je med svojim prvim bivanjem na oblasti med letoma 1979 in 1992 raje družil z ZSSR. Nato je odstopil »zaradi demokratizacije«, toda v pokoju ni zdržal dolgo. Med bratsko pomočjo Angoli je sprožil državljansko vojno in se zopet zavihtel na oblast.

Fidel Castro

Kuba. Mastodont mednarodnega tiranizma, heroj zahodnih intelektualcev in eden najbolj izkušenih in trdoživih svetovnih politikov. Oblasti se je polastil kot revolucionar leta 1959 in od tedaj nikomur niti za trenutek ne dovoli, da bi poskušal prevzeti oblast nad Kubo, dokler je sam fizično živ.

Ismail Omar Guelleh

Džibuti. Preprosto je moral postati predsednik Džibutija – dolga leta je bil načelnik osebne varnostne službe svojega lastnega dedka, prvega človeka države Hasana Guleda Aptidona. Konservativni musliman in dober prijatelj nekdanje vladarice, Francije, ki si rada zatiska oči nad takšno obliko oblasti zaradi stabilnosti v državi.

Isajas Afworki

Eritreja. Profesionalni bojevnik za neodvisnost svoje rodne province Eritreje in velik privrženec Mao Zedonga, v čigar domovini se je vojaško podkoval. Leta 1987 je Isajas prevzel vodstvo Narodnoosvobodilne fronte Eritreje in leta 1993 postal prvi predsednik države. Njegove simpatije do Kitajske niso zamrle.

Jahja Džameh

Gambija. Veteran gambijskega mirovniškega bataljona v Liberiji je po vrnitvi domov dojel, da še nima dovolj vojskovanja, in vrgel z oblasti predsednika Dauduja Džabaruja, obtoživši ga korupcije in zadušitve opozicije. Pod Džamehom se številčnost opozicije ni povečala in korupcija ne zmanjšala.

Lansana Conté

Gvineja. Njegova usoda je značilna za politika iz nekdanje francoske kolonije: vojaška izobrazba in kariera, po neodvisnosti visok vojaški položaj (načelnik generalštaba). Po smrti očeta gvinejskega naroda Sekuja Tureja leta 1984 je z nekrvavim državnim udarom prevzel oblast. Od tedaj skrbno zatira opozicijo in si vsake toliko prikroji ustavo.

Omar Bongo

Gabon. Ko se je še imenoval Albert-Bernard, je služil v francoskem vojnem letalstvu. Po neodvisnosti se je postopoma povzpel do načelnika generalštaba, obrambnega ministra in podpredsednika. Nato je prijateljeval s Tajvanom, govoričil o svetovnem komunizmu, sprejel islam in zasluženo dobil sloves enega najbolj ekstravagantnih diktatorjev.

Kim Džong Il

Severna Koreja. Kim mlajši sploh nima uradnega položaja v partiji ali državi, nastopa samo kot predsednik Obrambnega komiteja Ljudske demokratične republike Koreje – toda v Severni Koreji je naslov »ljubljenega vodje« pomembnejši od vseh predsednikov in generalnih sekretarjev.

Khamtay Siphandon

Laos. Vojaški general in bivši ministrski predsednik je bil izbran za voditelja Laosa na plenumu centralnega komiteja narodnorevolucionarne partije. Primerjajo ga z nekdanjim sovjetskim predsednikom Andropovom, toda v bližnji prihodnosti se še nihče ne nadeja prihoda laoškega Gorbačova.

Moamer Gadafi

Libija. »Zeleni polkovnik« upravlja Libijo že skoraj 35 let. Sprva je bil revolucionar in progresist, nato arabski socialist, še zatem islamski fundamentalist in sponzor svetovnega terorizma. Trenutno je Gadafi graditelj Združenih držav Afrike, kaj bo po tem, najbrž ne ve niti sam. S tolikšno količino nafte si seveda lahko dovoli marsikaj.

Paul Kagame

Ruanda. Bivši šef ruandske obveščevalne službe je prišel na oblast v letu 2000, v klimaksu medetičnega genocida večinskih Hutujcev nad manjšinskimi Tutsiji, katerim pripada tudi sam – ti poboji v novejši zgodovini po surovosti skoraj nimajo primerjave. Čez tri leta so ga brez resnih nasprotnikov in s skoraj ničelnimi možnostmi izbrali za to, da bi ustavil ruandsko vojno.

Aleksander Lukašenko

Belorusija. Bivšega predsednika kolhoza, velikega ljubitelja hokeja in Anastazie Voločkove so na Zahodu razglasili za »zadnjega evropskega diktatorja«. Njegov režim bi bil za Zahod najbrž užiten, če v boju s tekmeci ne bi uporabi raznih stalinističnih prijemov – konec 90. let je neznano kam izginila večina vodij beloruske opozicije.

France Albert Rene

Sejšeli. Nekdanji član britanske laburistične stranke se je vrnil na rojstne otoke, da bi po njih sejal ideje socializma – in v tem je bil več kot uspešen, saj je leta 1977 stopil na čelo države. Od tedaj je zmagal na vseh volitvah, na katerih dejansko ni druge izbire, uspešno onemogoča poskuse pučev in po starem gradi socializem z jasno letoviško podobo.

Abdikasim Salad Hasan

Somalija. Pri znamenitem somalijskem diktatorju Mohamedu Siadu Barru je bil Hasan podpremier in notranji minister. Po patronovem padcu je zbežal v Egipt, vendar pa se je, ko je dojel, da nihče od zmagovalcev ne premore dovolj avtoritete, da bi upravljal državo, vrnil in postal podrepnik plemenskih vodij, utrujenih od neskončnih medsebojnih pobojev.

Omar El-Bašir

Sudan. General, voditelj sudanske hunte, danes predsednik vlade in države, je leta 1989 z vojaškim udarom prišel na oblast in od tedaj vlada državi z železno roko … točneje, približno polovici države, ki ga podpira. Vladajoči režim je mešanica militaristične elite in islamske stranke.

Bašar El Asad

Sirija. Mlajši sin sirijskega vladarja Hafeza el Asada se je odločil za kariero oftalmologa in najbrž bi še danes šaril po človeških očeh, če se ne bi leta 1994 v avtomobilski nesreči ubil njegov starejši brat Basil, ki je bil že skoraj uradni očetov naslednik. Bašara so najprej imenovali za člana centralnega komiteja vladajoče stranke Baas, nato za polkovnika in po smrti Hafeza el Asada za predsednika Sirije.

Gnasingbe Ejadema

Togo. Še en bivši francoski vojak, ki je umno uporabil v Evropi pridobljena znanja za osebno politično kariero. Togu je zavladal leta 1967 (sodi med starejše voditelje na celini!) in je redek diktator zahodne sorte, ki vidi svoj cilj v obvarovanju svojega naroda pred marksistično okužbo. To glavni Togovec že 15 let zatira v kali in nima namena oditi.

Joveri Museveni

Uganda. Najprej je z nepolnimi tridesetimi leti postal minister, toda zanimala ga je samo najvišja oblast. In leta 1986 si je to željo tudi izpolnil. Po blaznežu Idiju Aminu je Museveni za mnoge zelenec, vendar pa s političnimi nasprotniki razpravlja izključno hitro in trdo.

Robert Mugabe

Zimbabve. Na oblast je sprva kot premier prišel leta 1980 na svobodnih volitvah in sprva gradil takšno državo, kakor da hkrati ljubi Zahod in Sovjete. Beli Rodezijci so ohranili svoje pravice in imetje, afriška večina se je začela razvijati. Bližajoč se svojemu 80. letu je imel Mugabe dovolj demokracije in miru v državi – po porazu na ustavnem referendumu februarja 2000 je začel hujskati veterane osvobodilne vojne in revne vaščane brez zemlje, naj zasedejo kmetije belih posestnikov in veleposestnikov, ki jim država ne bo izplačala odškodnine, češ da je to stvar Britanije, saj so britanski kolonialisti pred stoletjem tako ali tako odvzeli zemljo Afričanom. Belce so začeli preganjati z njihove zemlje in jih ubijati, kar je povzročilo ekonomski kolaps in mednarodno izolacijo.

Than Shwe

Mjanmar. Skrivnostni general, ki vodi nič manj skrivnostni režim mjanmarske hunte, nad katerim se morda ne bi nikoli zamislili, če ne bi leta 1991 prejela Nobelove nagrade za mir voditeljica opozicije Aung San Suu Kyi, ki je zadnjih nekaj let v hišnem priporu. Mjanmarska hunta je prišla na oblast leta 1988 po zadušitvi prodemokratične vstaje. Leta 1990 je sicer izvedla volitve, toda nato je po zmagi Kyijine stranke zavrnila predajo oblasti.

TEKST: Jurij Verner

ILUSTRACIJE: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri