Družinska strast

  • 07.02.2008

Čudovit razgled po Brdih razvaja oko s paleto zelenih odtenkov. Prek neštetih brajd, prek vseh teh vinogradov in sadovnjakov seže pogled do obronkov pred obzorjem, vetrc kuštra listje zelenja, sonce je še malo boječe in nihče ne ve, koliko znoja je v svoji rodovitnosti že spila tukajšnja zemlja. A nekaterim uspe. Sodobno urejena vinska klet s postopno nastajajočim laboratorijem za lastne sprotne analize globoko pod menoj me prepričuje, da se ljudem trud povrne. Ko generacija za generacijo sanja iste (no, vsaj zelo podobne) sanje, se nazadnje mora zgoditi!

(Foto: Ivana Krešić, Aleksander Štokelj)

3 fotografije v galeriji

Sem gost Simčičevih. Mladi poslovni Igor mi ponosno razodeva čarobnost družinske kreacije, šampanjca Medot, medtem ko se oče Zvonimir ozre po trtah bližnjega vinograda z izkušenim mirom veščega mojstra, ki še kako dobro ve, da s trtami in vinom, s šampanjcem pa sploh, ne gre nikoli nič na hitro.

Na odlično peneče se vino se splača počakati. Zorenje zahteva čas, značilna mladostna razgibanost mladega vina, pridelanega jeseni, se celo leto dni umirja v sodih iz nerjavnega jekla. Seveda gre, kakor je za kakovostne penine skoraj običajno, za samotok. V končni produkt plemenite steklenice svojega Medota vkomponirajo domačo avtohtono rumeno rebulo (okoli 60 %), poleg nje pa še določeno razmerje (Igor prizna, da so najprimernejši konkretni delež posameznih vin iskali dolga leta) šardoneja in modrega pinota – slednjega seveda pripravljenega na belo.

Končni značaj pridobiva penina v ležečih steklenicah globoko spodaj, v prostorni sodobni domači kleti, kjer je temperatura že naravno konstantna pri 14 stopinjah Celzija, za vsak slučaj pa je klet opremljena še z dodatno klimatsko napravo. Tu prebijejo steklenice opojno plemenitih mehurčkov vsaj naslednja štiri leta.

Ko Simčičeve pobaram o t. i. tiražnem in ekspedicijskem likerju kot o eni drobnih, a tudi usodnih skrivnosti vsake kakovostne penine, se oče in sin le namuzneta: »Likerje pripravljamo sami. Že zaradi tega in drugih ažurnih sprotnih analiz smo se odločili opremiti lastni laboratorij.« Več pa ne izvem. Saj je kar prav, veliki mojstri morajo imeti svoje »male« skrivnosti.

Oče Zvonimir, pravi gospod v zrelih letih, poudarjajoče pristavi, da je posebnega pomena za končno kakovost sreča s samo naravno lego. »To je, veste, kar se naravnih faktorjev tiče, poseben položaj. Klimatsko smo tukaj še vedno v Sredozemlju, sočasno pa je že čutiti vremenski vpliv bližnjih Alp. Vse skupaj ponuja posebno kakovost, saj so poletne noči dovolj hladne, da si trta in zoreče grozdje ravno prav odpočijejo od siceršnje dnevne pripeke, kar nazadnje rezultira v končnem pridelku.

Ta diskretni vpliv severa trti izredno ustreza,« je prepričan gospod Zvonimir, in če kdo, potem on že mora vedeti, kako je s tem. Saj je gospod Simčič starejši kar četrt stoletja strokovno vodil osrednjo vinogradniško ustanovo v Brdih, tamkajšnjo klet Goriška Brda! Pridobil si je nemajhen mednarodni ugled, postal med drugim član italijanske Akademije vina in trte v Sieni, medse so ga sprejeli v Evropskem društvu vitezov vina, dolga leta pa je bil tudi član Mednarodne komisije za pokušino vina.

Od kod sploh ime penine, Medot? Po svoje je to dolga štorija, ki najde svoj začetek nekje v letu 1812, ko so v tedaj še avstrijsko katastrsko knjigo vpisali kot zemljiško posest vinorodno zemljo v Brdih, ki je še danes povezana z rodbino Simčič iz Dobrovega. Na tej družinski posesti se je leta 1834 rodil Simčičev prednik z imenom Jožef, za katerega so ljudje vedeli povedati, da je bil »jako zvedav inu pak preudaren možakar, poln vdanosti do zemlje in ljubezni do njenih sadov«.

Nekaj nemira pa je bilo v njegovi duši, saj jo je pri tridesetih kar na lepem mahnil s princem Maksimiljanom Habsburškim na vojsko v Mehiko, ki se je tedaj verjetno njegovim sovaščanom zdela na samem koncu sveta. A se je Jožef kmalu vrnil med svoje vinograde.

Leta 1882 se je Jožefu rodil sin Medot, ki se je prav tako zapisal vinogradništvu. Kot nekaka življenjska zaobljuba iz dediščine po očetu je v njem kmalu dozorela poudarjena skrb za domačo, že tedaj cenjeno sorto grozdja – rumeno rebulo. Medotov edinec, gospod Zvonimir Simčič, se še spominja otroštva, ko so k njim prihajali kupci iz Gorice, Vidma in Trsta. Že tedaj je Medotu uspelo za svojo rujno kapljico iztržiti nekaj več kot drugim okoliškim vinogradnikom.

Simčič starejši je še posebno ponosen, da se je po tem, ko je bila pionirska vinska klet v Brdih dograjena in je bilo treba določiti sortiment, odločil in stavil na zlato rebulo. Poleg nje so zasadili še nekaj tokaja in merlota, a rebula je dominirala. »Lahko rečem, da je do sedaj znana zelena rebula nekoliko šibkejša, domača rumena je čudovita, pravo zlato rebulo so prinesli moj tehnološki postopek in nagrade. Če se še prav spomnim, je kar 23 let zapored to vino pobralo zlato medaljo.

Leta 1964 se potem začne zgodba penečih se vin. Najprej s tankovsko metodo t. i. peneča rebula. Dopolnjevanje in raziskovanje okusov ter iskanje najpopolnejše kombinacije arom je pripeljalo do sedanjega sodobnega penečega se vina, na katerega smo lahko povsem upravičeno ponosni vsi skupaj, vsa družina.« Steklenice Medota najdete na vinskih kartah v Parizu, Chamonixu in v Monte Carlu, celo v Braziliji, ponujajo jih v kar 18 najprestižnejših italijanskih lokalih in še kje.

»Naša posebnost, ki se je izkazala za določeno prednost, je, da smo se pri oblikovanju končnega bukeja Medota odločili za penino, ki bi bila posebno prikladna za spremljavo jedi. To je odstopanje od siceršnjih trendov večine priznanih francoskih šampanjcev, ki so navadno skreirani kot aperitivne pijače, ki ob sebi niti ne prenesejo kake posebne palete drugih okusov. In poglejte, naš Medot je sicer odličen tudi kot samostojen požirek, a njegova posebna odlika je prav zmožnost, da tudi ob spremljavi jedi, posebno morskih, ne izgubi svojega zamaha.«

Seveda ima to tudi svojo ceno, ker zahteva pridelovanje takšne kakovosti svoj čas in strošek. Zdaj smo nekje pri produkciji deset tisoč steklenic na leto, svoj maksimum pa vidimo pri še enkrat večji proizvodnji. Več se tu in na tak način, ob vzdrževanju kakovostnih kriterijev, ki smo si jih zastavili, najverjetneje ne bo dalo napraviti. Pa saj navsezadnje niti nihče od nas, ki se z Medotom ukvarjamo, ne živi zgolj od tega. Penina, torej Medot, je nekaka naša skupna družinska strast, porojena iz vztrajnosti, in seveda smo na to, kar dosegamo, tudi nadvse ponosni.«

Penina Medot je nežno rumeno kultivirano peneče se vino z nekaj refleksi zelenih barvnih odtenkov. Zapeljiva harmonija prepoznavnega vonja predstavi požirek in zvabi pivca k druženju z vso kompleksno iskrivostjo te značajske penine. Preplet selekcionirane avtohtone rumene rebule, šardoneja in modrega pinota ponuja samosvoj sklop okusa v izvedbi najfinejšega »perlagea« solidne trajnosti, v katerem lahko pokuševalec zasledi ob značilnih klasičnih aromah, ki budijo spomin na pravkar iz peči potegnjen sveže spečen kruh, še odtenke aromatskih tonov lipovega cvetja in nianso bezga.

Okus je poudarjen, a nevsiljiv, čeprav Medot s svojimi 12,8 % alkohola nikakor ni kak nedonošenček, a vseeno mu uspe ostati osvežilen in lahkoten s primerno trajno sledjo, ki jo pušča za seboj. Serviran pri 8 do 10 stopinjah Celzija bo več kot dostojno pospremil tudi morske dobrote, najraje pečene ali surove, le nekaterih prepoudarjenih omak se bo bolje izogniti. S paleto doživetij gourmeja je razveselil predsednika evropskega parlamenta Pata Coxa in nešteto drugih uživačev … Morda tudi vam polepša trenutek bivanja, torej poskusite.

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Ivana Krešić, Aleksander Štokelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri