Druga pomoč

  • 09.06.2008

Nekatere linije so vroče. Včasih se zgodi, da sta vzburjeni obe strani. Le da ste vi edini, ki plačate.

(Foto: *)

Vroče linije so skupaj z vedeževalskimi, pogovornimi in drugimi komercialnimi pri nas začele nastajati po osamosvojitvi. V začetku sta se s tem ukvarjali le dve podjetji, v zadnjih letih pa je posel eksplodiral in tisti, ki kličejo, se za splošne predstave o grdih, neizobraženih debeluškah, ki jim gre le za denar, ne menijo prav dosti. Občutljivejša so »vroča dekleta«.

Bodoča pravnica Maja, ki si med študijem služi kruh prav s telefoniranjem, pravi, da pri mnogih podjetjih velja pravilo, ki prepoveduje pogovor z domnevno mladoletnimi, pijanimi ali duševno motenimi strankami. »Brezvestne morske harpije« tudi ne ponujajo le telefonski seks – marsikdo pokliče zgolj zato, da bi mu prisluhnile.

»Ne gre le za to, da štejemo impulze. Največkrat nastopamo v vlogi prijateljice in nudimo pomoč, takšno ali drugačno. Zdi se nam bolje, da kakšen spolni iztirjenec pokliče nas in sprosti nagone. Bolje, kakor da bi to storil na ulici. Velikokrat nas pokliče kak depresivec, razočaran nad življenjem, ki si želi zdravilnega pogovora. Nekateri so tako zelo osamljeni, da jim že z minuto pogovora polepšaš dan, druge razveseliš s stokanjem v slušalko. Tako malo je treba, da so zadovoljni. V veselje mi je, da osrečim toliko ljudi,« pripoveduje Aleksandra.

Maja je na komercialno pogovorno linijo, ki se v vročo prelevi ponoči, prišla, ker je slišala, da gre za dober zaslužek na lahek način. »Pogledala sem Oglasnik in zavrtela številko. Imela sem stereotipno predstavo o neki sobi, kjer so ženske razporejene po majhnih, ločenih prostorih, med seboj se niti ne vidijo. Na prvem sestanku s šefi sem ugotovila, da so prijazni.

Potem sem prišla na kratek obisk na delovno mesto. Po eni uri sem si rekla, da je vredno ostati vsaj mesec ali dva. Zdaj sem tu že več kot pol leta, delovno okolje mi ustreza. Prednost je tudi to, da sama odločam o delovnem času in dnevih, ko želim klepetati. Še vedno pa je najpomembnejši dejavnik denar.«

Čez dan pogovori s šaljivci, zdolgočasenimi podjetniki in osamljenimi, ponoči telefonski seks: »Večina ljudi zmotno misli, da je vroča, erotična linija najdražja. V resnici je najcenejša, minuta stane 93 tolarjev. Drage linije so pogovorne, 156 tolarjev na minuto. Razlika je tudi v delovnem času. Vroča deluje od 22. do 6. ure.

Erotičnim razgovorom je namenjena izključno ta linija, vsaj za tiste, ki se držijo pogodb s Telekomom. Res pa je, da nekatera podjetja ponujajo seks kar na neerotičnih linijah. S tem si višajo ceno, ki po pogodbi s Telekomom ne sme presegati 93 tolarjev, in podaljšujejo delovni čas na 24 ur na dan, s čimer omogočajo dostop do erotike tudi otrokom, čez dan samim doma, da ne omenjamo nelojalne konkurence,« se razburja Karmen.

Maja dvigne slušalko, pogovor z lezbijko prične s preprostim: »Kako si, muca?« Danes Sonja, jutri Mojca. Maja ve, da jo bo poklicala vsak dan, da bi se crkljala z njo, vsak dan pod drugim imenom, čeprav gre za eno in isto stranko. Igrica se nadaljuje z vzdihi, zaprtimi očmi in domišljijo. »Božaj me po stegnih proti muci, Mojca, ljubica, jaa.«

Vsako dekle ima nekaj stalnih klicateljev. Aleksandro hočejo študentje, vojaki, tudi intelektualci, ki jim je dolgčas ali jih žene radovednost. »Kramljamo o smislu življenja, pokvarjenosti družbe, osebnih težavah, pritožujemo se nad birokracijo … Vedeti je treba, da naše stranke niso samo seksači, kot jim pravimo. Pri njih si med pogovorom lakiram nohte, po listkih si dopisujem s kolegico, berem knjigo.

Včasih samo zavijam z očmi in zadržujem smeh. Takšno ravnanje si nekateri tudi zaslužijo, saj ti po orgazmu slušalko zabrišejo s svetlobno hitrostjo, brez adijo, kaj šele, da bi rekli hvala. Redki posamezniki, ki se zahvalijo, poslovijo ali te celo pohvalijo, da jim je bilo lepo, polepšajo naše urice.«

Dekleta ugotavljajo, da ljudem manjka medosebne komunikacije. Poročeni pari se ne pogovarjajo o seksu, zato precej moških za nasvet ali razlago kliče na vročo linijo. »Pri seksačih je drugače. Z eno roko na tiču nas pokličejo malo pred orgazmom in glasno hropejo v slušalko. Govorijo, kako dobro seksajo in kako dobro bi nas obdelali. Potem jim po minuti pride, jaz pa si ironično mislim: madona, dobro fukaš.

Ti bi me pa res dobro zadovoljil – v minutki! Pravi dec! Del seksačev je homoseksualcev. Takšni želijo, da jih pofukaš v rit z vibratorjem ali s svečo. Včasih želijo, da igraš moškega in jih natepavaš od zadaj. Neverjetno veliko je gejev, ki so poročeni, imajo otroke in živijo dvojno življenje. Nekateri nam želijo zaupati tisto, kar si ne upajo povedati prijateljem: 'Veš, Aleksandra, zadnjič sem ga enemu gospodu fafal. Bilo je fantastično, ampak ne upam povedati ženi.'« Veliko jih kliče iz službe. »Vratarji, varnostniki, zasebniki, pa tudi odvetniki in profesorji.«

Maja odkrito pove, da jo strankin glas lahko vzburi. »Takrat začne delovati domišljija. Glede na določene podatke in podrobnosti si ustvariš idealizirano sliko. Zgodi se, da z delovnega mesta odidem zrajcana. Če seksam s kom po telefonu in mu nakladam, kaj vse bi z njim počela, se ponavadi spominjam kakšnega dobrega seksa. Potem si želim, da tako z mano ravna tisti na drugi strani linije. To me razvname.

Nekateri stalni klicatelji so zelo prijazni in nam pošiljajo vse vrste spolnih pripomočkov, tako da so moje igrice doma še boljše. Sicer so vroči pogovori precej stereotipni, klišejski. Tip, ki težko diha že takoj, ko se oglasim, me nikoli ne bo vzburil. Točno vem, kaj želi. Drka si ga in pričakuje, da ga bom božala, poljubljala, lizala. Dolgočasi me.«

Dekleta se s strankami ne smejo srečevati v živo. Aleksandra priznava, da je težko biti le telefonski prijatelj: »To pravilo je zaradi naše varnosti, saj telefon prenese vse in nikoli ne veš, kdo je človek na drugi strani, naj govori še tako lepe stvari. Zato delo na liniji zahteva tudi določeno psihično moč, saj te znajo nekateri res dobro prepričati, da je vse, kar govorijo, resnica. Poleg tega spoštujemo anonimnost. Skoraj nihče od naših bližnjih ne ve, s čim se ukvarjamo, saj bi to zaznamovalo vsa druga področja našega življenja.«

Punce o svojem videzu ne lažejo: »No, ja, včasih kakšnemu tečnemu primitivcu naložim, da imam zelene oči in dva centimetra več, drugače pa povem prave podatke. Ni me sram, tudi strah me ni, da bi me kdo prepoznal. Že samo v Ljubljani je preveč svetlolask z mojo težo, starostjo in višino. No, včasih mi kdo reče: 'Gotovo si grda in debela,' in si potem s puncami mislimo: 'Joj, ko bi ti vedel, kakšne smo videti, še posebno poleti v krilcih in oprijetih majčkah, bi se ti utrgalo!'«

Kako je z obljubami iz oglasov, denimo »stik z enkratnimi ženskami iz tvoje okolice« ali pa »skok čez plot«?

»Trika sta pravzaprav dva: linije oglašujejo seks, kjer ga ne bi smele, in oglašujejo stike z ženskami, ki jih sploh ni. Na žalost ljudje še vedno nasedajo in ne znajo ločiti med realno možnostjo in sanjskimi ponudbami. Taki ponudniki storitev mečejo slabo luč na vse nas. Te 'enkratne ženske' čakajo na klice, pripravljene na najrazličnejše vloge.

Če nekdo želi prsato blondinko, uspešno zdravnico ali pravnico, se pač opišejo kot take. Vse so seveda pohotne in iščejo moške. Ko pokličeš, se javi njihova operaterka, ki iz tebe izvleče, kaj si želiš, potem pa ponudi prav to. Tukaj ne gre za fikcijo, stranki se da namreč jasno vedeti, da mu bo zvezala klic na dom osebe, ki je ravno takšna, kot hoče. Nekateri kmalu ugotovijo prevaro, drugi potrebujejo dalj časa. Prej ali slej se jim posveti, da se že ves čas pogovarjajo z istim glasom. Pri nas ljudi ne zavajamo, kajti prevarani se ne bodo več vrnili.«

Problematične so menda tudi linije, kjer te namesto živega pogovora pričaka posnetek. Telekom je v pogodbah, kar se tega tiče, zelo natančen. Pri živih linijah je lahko uvod dolg največ 20 sekund, potem se mora oglasiti oseba v živo. Če je posnetek, mora biti cena pogovora nižja.

Izkušnje deklet potrjujejo, da Slovenci potrebujejo vroče linije. »Očitno je veliko ljudi, ki spolnih fantazij ne morejo uresničiti. Ob še tako lepem, dobrem, idealnem seksu bo vedno ostajala domišljija, to pa le redko delimo s partnerjem ali prijatelji. Delno že, toda najbolj opolzke misli največkrat ostanejo v skritem kotičku naših sivih celic.« In že zazvoni. »Živjo ... Kdo je z mano ... Ob tej pozni uri? Kaj počneš, srček? ... Slišim, da si vroč ... Bi se muckal z menoj?«

TEKST: Eva Breznikar

FOTO: Buenos Dias

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri