Dovoljenje za fantaziranje

  • 30.12.2017

Koža, saten, čipka, visoke pete ali obleka sobarice. Stopala, privzdignjene prsi in stisnjen pas s korzetom. Črne čipkaste nogavice, za povrh mrežaste. Morda je za koga to že dolgočasno, toda to so še vedno priljubljeni fetiši, skriti med rjuhami tistih, za katere tega ne bi nikoli rekli.

(Foto: shutterstock)

Kaj fetiš sploh je?

Fetiš (fr. fétiche; iz port. feitiço; iz lat. facticius, 'umeten') je v etnologiji, kakor pravi Slovenski veliki leksikon, predmet občudovanja ali čaščenja, ki mu ljudje po verovanju pripisujejo nadnaravno, čarno moč; fetiš je lahko naravni predmet (školjka, žival, kost, zob, dlaka) ali artefakt (izrezljana figurica, kipec iz kamna). Sprva so fetiše imeli za posebnost afriških verovanj; rabijo se v obredih, nosilcu dajejo magično moč. Kulturno je bil fetiš obravnavan tudi kot prvotna oblika religije. Na splošno pa je fetiš kakršnakoli stvar, ki je slepo oboževana, lahko pa je kos oblačila ali kak drug predmet, ki človeku (t. i. fetišistu) zbuja ali zadovoljuje spolno slo. Fetišizem je tako slepo oboževanje ali čaščenje kateregakoli objekta (fetiša) oziroma, citirano po omenjenem leksikonu, socialno nespre­jem­ljivo spolno vedenje z značilnim vzpostavljanjem spolnega vzburjenja in zadovoljstva ob določenem objektu (npr. čevlju) ali delu telesa, ki sicer ni erogena cona (npr. stopalu). Slovenski medicinski slovar iz leta 2007 pa pravi, da je fetiš predmet, ki sproži spolno vzburjenje, fetišizem pa pod prvim pomenom malikovanje, čaščenje fetišev in pod drugim spolna motnja, pri kateri postanejo predmeti, najčešče deli oblačila, predmet spolnega zadovoljevanja.

Danes se na fetišizem večinoma gleda blagohotno, saj naj bi bil navzoč v psihi vsakogar. Patološki, veliko bolj boleč občutek, da se fetiš poseduje zaradi seksualne zadovoljitve, pa je izrazito moška seksualna stvar in meji z nezavedno po­tisnjenim sadizmom. Prevladujoče mnenje je, da gre pri fetišizmu v spolnih odnosih za blago perverzijo, in se ga definira kot uživanje v gledanju ali posedovanju delov obleke ali stvari, ki jo poseduje privlačna oseba nasprotnega spola. Takšen predmet se torej obožuje kot fetiš in z njegovo uporabo se doseže vrhunec seksualnega zadovoljstva.

Zgodovina pojma

Termin je nastal v 18. stoletju in se je v evolucijski teoriji uporabljal v povezavi z religijo. Skoval ga je leta 1757 francoski pisec, politik in učenjak Charles de Brosses, primerjajoč zahodnoafriško religijo z magijskimi aspekti staroegiptovske religije. Po de Brossesu je fetišizem najzgodnejša (najbolj primitivna) faza evolucije religije, ki ji sledijo faze totemizma, politeizma in monoteizma. V osnovi fetišizem daje predmetu neko vrsto inherentne vrednosti ali moči: kdor v materialnem predmetu vidi magijski ali božanski pomen, mu zmotno pripisuje inherentno vrednost, ki je on ne poseduje (od tod tudi Marxov pojem blagovnega fetišizma: to je verovanje, da predmeti nadzirajo nas, se pravi, da vplivajo na naše delovanje, in ne nasprotno).

V 19. stoletju sta angleški etnolog Edward Burnett Tylor in škotski etnolog John Ferguson McLennan menila, da koncept fetišizma omogoča preučevalcem zgodovine religije, da preusmerjajo pozornost z odnosa ljudi do Boga na odnos ljudi do materialnih predmetov. Prav tako sta menila, da je fetišizem vzpostavil modele vzročne pojasnitve naravnih fenomenov. In kaj je bil v tem kontekstu fetiš? Običajno je bila kri posebno močan fetiš ali njegov sestavni del. V nekaterih predelih Afrike so tudi lasje belcev veljali za močne fetiše. V tradicijah kultur po vsem svetu so fetiši tudi drugi predmeti in snovi, na primer kosti, krzno, kremplji, perje, voda z določenih krajev, nekatere vrste rastlin in dreves.

V 19. stoletju je Karl Marx usvojil pojem fe­tišizma za opis pomembne komponente kapitalizma, fetišizem robe. Danes je fetišizem robe in kapitala osrednji pojem mark­sizma ter se zdi, da za razumevanje današnjega stanja neoliberalnega kapitalizma sploh ni iz mode. Toda to ni osrednja tema tega članka, zato preidimo k Sigmundu Freudu, ki je s tem pojmom poimenoval obliko parafilije, pri kateri je predmet vzburjenja določen del telesa ali neki neživ predmet. Fenomen seksualne kulture je prvič znanstveno opisan konec 19. stoletja.

Psihologi termin uporabljajo od leta 1887, ko je Alfred Binet definiral, da je to seksualna očaranost nad neživimi predmeti, večinoma nad oblačili ali obutvijo. Takrat je fetišizem že veljal za patološko motnjo, leta 1912 pa je Richard von Kraft-Ebing razširil termin tudi na oboževanje delov telesa.

Kraft-Ebing ta pojav opisuje kot motnjo, ki se kaže v tem, da človek doživlja po­sebno intenzivno spolno vzburjenje med gledanjem, dotikanjem in ljubljenjem genitalnih organov svojega partnerja ter lahko samo tako doživi pravo seksualno zadovoljstvo. Navajal je primere moških, svojih pacientov, ki so v spolnem odnosu iskali samo takšen stik z žensko, pravi seks pa jih ni privlačil. Med fetišizem genitalij on šteje tudi ekstremen primer neke francoske dame iz 16. stoletja, ki je spolni ud svojega pokojnega moža hranila v pozlačeni škatli in ga vedno nosila s seboj kot nekakšen amulet.

Klasična teorija fetiša se osredotoča na ojdipovski kompleks. Po Freudu je pri odraščanju dečka pomembno, kako mu bo uspelo nadvladati tekmovanje z očetom pri pridobitvi materine ljubezni. Gre torej za ljubezensko željo do starša nasprotnega spola in željo po odstranitvi istospolnega starša, ki je za otroka hkrati ljubljena oseba in tekmec. Lahko se pojavi strah, da ga bo oče, ker je večji in močnejši, kaznoval kot tekmeca s kastracijo, iz česar izhaja, da v otroški podzavesti predmeti, se pravi fetiši, nekako vežejo na njegov penis. V takšni obliki asociativnega mišljenja pogled na fetiš fetišista navede k misli o penisu. S svojim penisom se počuti varno, seksi, ugodno in zadovoljeno, osvobojen je strahu, da ga bo izgubil. Še danes številni analitiki menijo, da je ojdipovska situacija jedro psihičnega razvoja, torej podobno, kakor je koncept zasnoval Freud.

Po drugi teoriji, katere najpomembnejši predstavnik je bil Donald Winnicott, je penis viden kot obramba pred zgodnejšimi predojdipovskimi bojaznimi. Predmet straha ni oče, ki kaznuje, temveč izguba matere, ki ohranja življenje. Po tej teoriji fetišizem izhaja iz časa, ko ločitev od matere pomeni samo smrt, in fetiš je prehoden predmet, ki majhnemu dečku pomaga premostiti strah in osamljenost.

Freud je leta 1927 dejal, da je fetišizem Žposledica psihološke travme. Kot primer navaja, da je za dečka, ko spozna, da njegova mati nima penisa kakor on, to travmatska izkušnja. Da bi jo premagal, si najde fetiš, ki mu mora nadomestiti neobsto­ječe materine genitalije, na primer obleko, s katero se zadovoljuje. Razumevanje fetišizma je s časom postalo še tolerantnejše. Sredi 20. stoletja je seksualna revolucija, ki je iz ZDA preplavila svet, človeku priznala svobodo, da fantazira.

Danes se zato fetišizem pogosto razlaga kot obliko parafilije, stanja, ko sta človekovo seksualno vzburjenje in zadovoljstvo odvisna od fantazije. Fetišizem se torej v znanstvenih razpravah vse bolj oddaljuje od pojmovanja, da gre za obolenje, in prehaja v normalen pojav.

Tako psihoanalitiki ta termin uporabljajo tudi za primere v spolnem življenju, ko kdo pripisuje poseben pomen posamezni fizični ali psihični prvini ljubljenega človeka in ko nato prav ta prvina ljubljenega človeka pri zaljubljenem človeku povzroči seksualno vzburjenje. Moške pri določeni ženski in tudi na splošno zanimajo vsaj nekateri deli njenega videza. On je torej lahko zaljubljen v njene lase, oči, prsi, noge, zadnjico. Tudi številne ženske se danes navdušujejo nad posameznimi fizičnimi ali psihičnimi prvinami moškega, kot so zadnjica, mišice ali inteligentnost, podjetnost, družabnost in podobno. To sodobno parcialno čutenje torej odstopa od konservativnega, po katerem naj bi se človek v normalnem spolnem življenju vedno zanimal za celotno osebnost in pojavo nasprotnega spola, pravijo psihologi. In dodajo, da fetišizem v spolnem življenju postane patološki pojav, kadar kdo za spolno vzburjenje in zadovoljitev potrebuje samo določen del telesa človeka drugega spola. Ali pa mu je dovolj samo del njegove/njene obleke ali kakšen drug predmet, ki mu/ji pripada. Tako moški fetišisti pogosto zbirajo ženske kite, nogavice, čevlje, robčke, modrčke in spodnje hlačke, sploh tiste, ki so bile dobro navlažene. Z gledanjem, dotikanjem, vonjanjem in poljubljanjem teh predmetov se vzburijo vse od orgazma ali pa masturbirajo, da bi doživeli vrhunec.

Fetišist je tudi tisti moški, ki se sicer spusti v spolni odnos z žensko, a je sposoben seksati samo, če je poleg tudi njegov fetiš. To je lahko celo določen vonj ženskega telesa. Tako obstajajo moški, ki lahko v pristnem stiku z žensko izrazijo svojo spolno moč le, če se ona izrazito poti. Za druge so fetiš velika ženska rit ali posebno velike in povešene prsi. Dogaja se, da moški začuti močno spolno željo, tudi če je ženska sicer grda, stara ali povsem neprivlačna, če le ima takšno fizično lastnost. Nekatere moške privlačijo izrazito dlakave ženske ali pa so lahko z žensko potentni samo, ko ima ona oblečeno določeno obleko. So moški, ki jih zažgeta svila ali krzno na ženski, druge pa kakšen nakit. Patološki fetišizem pa je nekaj drugega. Veliko bolj boleč je za tistega, ki trpi zaradi njega, in je izrazito moška seksualna anomalija. Fetišisti so včasih psihično prizadeti ljudje, ki v sebi nosijo strah in negotovost v odnosu do žensk, najpogosteje se zadovoljujejo z mastur­bacijo, v seksualnosti pa včasih izražajo elemente sadizma. Tako nekateri od njih s strastjo uničijo svoj fetiš, kakor da bi to naredili ženski, ki ji pripada.

Kar se tiče najlonskih ali mrežastih nogavic, naj bi pri tem šlo za rahlo telesno zadržanost. Fetišista prav tako vzburja misel na než­no ali nasilno trganje dela nogavic, ki prekriva venerin hribček. Na isti način si lahko z mrežastim materialom prekrije tudi penis, pri čemer gre za oralno zadovoljitev skozi mrežo oziroma najlon, pri čemer uživata oba partnerja. Najpogosteje pa fetišisti pri nogavicah ne gredo tako daleč in ostanejo pri oboževanju nog, okrašenih z nogavicami, še zlasti, če so zraven še podvezice. Pri tem sta v ospredju estetskost ženskega telesa in zapeljevanje. Umetniki so skozi stoletja radi slikali svoje modele odete samo v nogavice, črne, modre, mrežaste, danes pa jih takšne radi fotografirajo, s čimer poudarijo erotičnost, ki zrači z njihovih platen oziroma fotografij. Pravzaprav s tem potrjujejo pomem­bnost erotike v človeškem življenju.

Prikazovanje seksualnih atributov in fetišev umetniki uporabljajo tudi za svoje politično izražanje, s čimer kažejo na družbene anomalije. Tako je veliki hrvaški slikar slovenskega rodu Ivan Lesiak (1929–2008) naslikal Mono Lizo, najlepšo in najbolj znano žensko svetovnega slikarstva, kot poceni vlačugo v črnih nogavicah in z vidno vulvo, da bi opozoril na žalostno odvisnost umetnikov od denarja, da se morajo prostituirati, da bi preživeli in se ukvarjati s svojim delom – slikanjem. K temu lahko dodamo le to, da se morajo za preživetje danes prostituirati številni že pri opravljanju svojega osnovnega dela, nekateri pa se med svojim delom sila radi prostituirajo z objavljanjem samovšečkov, ki so za nekatere sodoben fetiš s prvinami patološke narciso­idnosti. Ne vemo pa, ali jim pri tem tudi pride.

Za konec poudarimo: če vam kakšni fetiši okrepijo čutenje v spolni igri z vašo partnerko, ni prav nič narobe v tem, da si jih omislite in uporabljate. Kakšnega vam bomo v bližnji prihodnosti nemara tudi predstavili. O ženskem fetišizmu pa bomo tudi še pisali. Reprodukcije umetniških slik so iz zasebne zbirke gospe Dagmar Meneghello, gospodarice posestva Meneghello na otoku Svetega Klementa, www. www.palmizana.com. Playboy se gospe Meneghello najlepše zahvaljuje za vso pomoč.

TEKST Playboy
FOTO  Shutterstock, Slike iz zasebne zbirke Dagmar Meneghello

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri