Dolina solz

  • 14.03.2008

Petek v Kašmirju. Dan za molitev. Skupine več kot šestih ljudi so tod prepovedane. Izjema so le petkove molitve, ko se razglablja o religiji, politiki in možni poti do neodvisnosti. Več sto moških, med njimi večina z značilnimi molitvenimi kapami in bradami, ki jim pravijo »Alahovo darilo«, obrnjenih proti Meki moli za zmago Alaha in resnice na poti do samostojnosti.

(Foto: Matjaž Krivic)

13 fotografij v galeriji

Molitev nasilno prekinejo ropot kamionov in preteči kriki, pomešani s streli. Indijska vojska na sledi včerajšnjega incidenta v Dodi pustoši po ulicah. Že več kot deset let so prebivalci Srinagarja, glavnega mesta najsevernejše indijske države Jamu in Kašmir, žrtve terorističnih napadov gverilcev, ki jim sledijo represije indijske vojske. To je kašmirski vsakdan. Svet pa si zatiska oči pred dramo izgubljenega raja, ujetega med Indijo in Pakistanom.

Jamu in Kašmir je indijska zvezna država s posebnim statusom, saj ima svojo ustavo, parlament in zakonodajo. Na severu in vzhodu se naslanja na kitajski provinci Xingjang in Tibet, zahodna meja je stičišče s Pakistanom, na jugu pa se stika s preostalo Indijo. J&K, kakor nekateri skrajšano imenujejo to državo, sestavljajo regije Kašmir, Ladak in Zanskar. Glavni cilj vseh interesnih strani pa je Kašmir z dolino, saj je ta naravni biser, skrit ob vznožju Himalaje, prava oaza rodovitnosti. Prestolnica zelene pokrajine z visokimi topoli in jezerom, prekritim z vodnimi lilijami in lotusovimi cvetovi, je Srinigar, mesto tisočerih trgovcev.

Naselbina, ki je center proizvodnje preprog, svile in volne, se, obdana z romantičnimi mogulskimi vrtovi, ovija okoli modrine jezera Dal, v katerem se zrcalijo snežne kape okoliških gora. Hodeč po ulicah Srinagarja sem prav hitro začutil obup, ki leži pod površino delovne zunanjosti. Vdihaval sem ga in čutil njegov grenki okus. Videl sem ga v prestrašenih očeh osirotelih otrok, katerih edini zločin je, da so se rodili v deželi, ki je arena političnih iger.

»Indija je velesila! Pakistan je velesila! Mi smo pa ‘niko i ništa’, ujeti med njima. Tudi Združeni narodi nam ponujajo samo dve poti, in sicer priključitev k enim ali drugim. Tretje možnosti ni. Kaj hočemo Kašmirci? Retorično vprašanje. Hočemo mesto pod soncem, dostojanstvo, svobodo verskega prepričanja in kulturno identiteto. Hočemo, da nas oboji pustijo na miru!« mi je obupano razlagal Isaq Chapri, lastnik plavajočega hotela, enega od mnogih na jezeru Dal, kjer so v osemdesetih letih množično gostili turiste.

Na poti

Isaqov naslov mi je dal prijatelj, ki je pred leti kar nekaj mesecev preživel pri prijaznem gostitelju. Po skoraj deveturni vožnji z vlakom iz New Delhija in 600 kilometrih indijske pokrajine za seboj sem ne preveč utrujen prispel v Jamu, drugo največje mesto v državi Jamu in Kašmir. A nisem se imel niti namena, še manj časa ustavljati v mestu. Pred mano je bilo še tristo kilometrov bog ve kakšne ceste in dogodkov. »Žal avtobusa, ki vozi v Srinagar, danes ni več! Pridite jutri, zgodaj dopoldan,« mi je slabo novico prijazno sporočil uradnik na avtobusni postaji. Na razočaranem obrazu popotnika je očitno razbral, da si pač želim še danes priti v Srinagar. Po njegovem nasvetu sem poiskal prevoz z džipom.

Vedel sem, da imajo v glavnem mestu policijsko uro. Po sončnem zahodu promet ni dovoljen, saj lahko zaideš v velike težave. In tako smo z džipom indijske tovarne Tata (videti je, kakor da vse, kar leze in gre na motor, v Indiji izdeluje Tata) odbrneli proti cilju. Okolica vročega Jamuja je dolgočasna, toda ko smo se začeli vzpenjati v pogorje Pir Panjal, se je pokrajina razgibala, spominjala me je celo na naše Alpe. Gore, smreke, svež zrak … kot doma. Za kratek čas sem zaspal in sanjal o mocareli, rdečem vinu in kumaricah. Ampak kumaric sploh ne maram, sem ugotavljal sam pri sebi. In ker sigurno nisem bil noseč, me je verjetno dajalo domotožje …

Da nisem v Evropi, me je kruto opomnilo dogajanje na ozki cesti, ki jo z ene strani varujejo hribi, z druge pa grozi strm prepad. Srečevali smo na stotine vozil indijske vojske, tovarnjakov in avtobusov, ki vozijo vojake na dopust v Indijo in nove, sveže sile nazaj v Kašmir. Ob srečanju s konvoji ponavadi kakih tridesetih vozil se je naš terenec nevarno bližal prepadu in večkrat smo se morali ustaviti. In ko smo se že skoraj dotaknili oblakov, se je pred nami pojavil vhod v predor Javahar, ki prepolovi trajanje potovanja med obema mestoma in predstavlja vrata v kašmirsko dolino.

»Tudi če bi bil na avtobusu dvanajst ur, bi laže preživel, kakor da prenašam ta zadušljivi predor še naslednjih 15 minut. Groza!« sem razmišljal. A bilo je vredno.

Pred nami se je odprl pogled na celotno kašmirsko dolino, katere že tako prekrasna zelena barva je bila prepojena s škrlatnim sončnim zahodom. Vsa moja čutila so se predala oazi mavričnih vrtov, bohotnemu gnezdu flore in favne sredi veličastnih gora, ogrnjenem v mistično meglico. Nepozabno! Vstopali smo v drug svet. Tako in drugače.

Spust do doline in že je bila noč. Na postaji me je pričakal Isaq, da me odpelje do jezera. Za kilometer in pol sva potrebovala celo uro. V vsakem križišču so ga indijski vojaki nadlegovali: »Kaj delaš v mestu v času policijske ure? Zakaj si moral priti ravno zdaj? Od kod je turist? Zakaj prihaja prav v Kašmir?«

Isaqova družina me je sprejela nadvse gostoljubno. Očitno so imeli zelo radi mojega prijatelja, Italijana, zanimivega 45-letnika, ki pol leta potuje po svetu, drugo polovico pa predava antropologijo na milanski univerzi. Ko sem spoznal Isaqovo ženo Atiqo in hči Nasiro, je bilo še enkrat povsem jasno, da Kašmirke res sodijo med najlepše ženske, kar jih premore Indija. Krasijo jih izrazite obrazne poteze in rahlo temnejša polt z evropsko rdečico na licih.

Večinoma rjavolaske z odtenki rdeče do zlate se diskretno spogledujejo s turisti. Nasira ima vse naštete atribute in s prodornim pogledom zelenih oči uteleša moško fantazijo mistične lepotice. Skrito je večkrat res bolj privlačno in močneje buri fantazijo kot odkrito. Pa kako simpatično je izgovarjala moje ime!

Hotel na vodi

Mnogi Kašmirci so si tako kot Isaq sposodili denar za naložbo v plavajoče hotele ali druge oblike turizma, ki jih omogoča kašmirska dolina. Vendar njihove družine ne žanjejo plodov teh naložb, ampak plačujejo dolgove za investicijo, ki je obetala varno in brezskrbno življenje v potu njihovega dela. Kajti ni ne gostov, ne dela, ne neodvisnosti in, kar je najhuje, ni miru in prihodnost je nepredvidljiva in tako kot sedanjost zelo nevarna.

Resnično topel in estetsko ter kakovostno opremljen plavajoči hotel ima poleg dnevne sobe še kuhinjo in dve spalnici, Isaq pa s svojo ženo, dvema mladima hčerkama in svojimi starši živi v manjši plavajoči hišici, ki je privezana za njim in kjer kuhajo hrano za goste. Skupni imenovalec vseh jedi je riž, kombiniran z jagnječjim, kozjim ali piščančjim mesom, seveda začinjenih s česnom in čilijem.

Vpisna knjiga za goste, ki mi jo je pokazal Isaq, je v zadnjih letih prazna. To ne bi bilo tako čudno, če ne bi pogledal nekaj strani nazaj, kjer mnoštvo različnih pisav in znakov pričara plodne dni turizma Isaqove družine in Kašmirja.

Smučarski raj?

Še med pripravami na potovanje sem nekje prebral, da obstaja v Kašmirju smučišče, imenovano Gulmarg, ki je bilo v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja tudi med Evropejci zelo priljubljeno.

»Moraš na izlet na Gulmarg! Prekrasno, super, nepozabno! Edina negativna stvar je možnost, da te ugrabijo in usmrtijo uporniki,« mi je na moje vprašanje o Gulmargu evforično odgovoril Isaq. Zanimivo. Ni bil ravno slišati kot turistični delavec, vendar sem se kljub temu odločil za izlet.

Zjutraj sem v upanju, da bom videl Nanga Parbat, zadnji osemtisočak v himalajski verigi, v Gulmargu vstal že ob petih. Ne zaman. Jutranje ozračje je bilo čisto in »Gola gora« je pred menoj vstala iz meglic v vsej svoji veličastnosti. Čeprav poleti ni snega in žičnice ne obratujejo (mimogrede, njihova infrastruktura je boljša kot na večini naših smučišč), prečudovita narava, izjemen pogled na dolino in možnosti trekinga tja privabijo mnogo ljudi. Tudi iz New Delhija.

»Hello, what’s your name and where are you from, my dear friend?« me je v simpatični indijski angleščini po imenu vprašal Raja Kapoor, kakor se je potem predstavil sam. »I am an actor and a singer from Bombay. Bollywood«! No, lepo, igralec in pevec iz Bollywooda, nekakšnega hiperproduktivnega indijskega Hollywooda!

Skratka, če vas ni strah upornikov in če vam 15 dolarjev na dan za hotel, hrano in smučarsko karto (vse skupaj) ni preveč, potem ste našli smučarski raj!

Do Ladaka in nazaj

Z željo, da bi obiskal Leh, glavno mesto Ladaka, sem obtičal v Kargilu, mestu, ki leži dva kilometra od meje s Pakistanom. Ker se v Kargilu kot tranzitnem mestu na poti v Leh popotniki ustavijo samo za eno noč, lastniki hotelov »rjuh« ne menjajo prav pogosto. Še pred jutrom me je zbudilo skelenje po telesu. Moral sem si priznati, da sem bil pač pojedina množice pršic in morda še česa drugega ...

Res pametna ideja, da si s praskanjem poskusim olajšati neugodje, je samo še razširila alergijo po vsem telesu in postalo je še bolj nevzdržno. Kmalu je sledila naslednja slaba novica. »V Lehu je uvedena 24-urna policijska ura, kar pomeni, da je prepovedan tudi ves promet!« Ker mi nihče ni znal ali hotel razložiti, kaj se dogaja, sem se napotil v nasprotno smer, proti jugu, v Zanskar, do tibetanskega samostana Rangdum gompa.

»Ladak hoče avtonomijo v J&K zaradi nezdružljivosti muslimanske in tibetanske religije in kulture,« mi je pojasnil Mahmud, lastnik lokalne trgovine. »In svojo vlado, ki jih bo zastopala v zunanjih zadevah,« je še pribil. Njegov naslednji stavek mi je na obrazu narisal vprašaj: »Cesta do Rangduma je zaprta!« Zakaj? »Predstavniki muslimanske vlade iz Kašmirja in visoki lame, predstavniki tibetanske religije, so v Lehu imeli sestanek, da bi uredili odnose.

Visoki lama iz samostana Rangdum gompe je naredil veliko napako, ko je vladnim predstavnikom rekel, da ne razume, zakaj se v vseh zadevah sklicujejo na Koran. Rekel jim je, da je to dobra knjiga, a še vedno samo knjiga,« mi je razlagal Mahmud. Ampak mene je še vedno zanimalo, zakaj so ceste do Leha in do Rangdum gompe zaprte. Mahmudov odgovor: »Zato, ker so neznanci naslednji dan tega visokega lamo in dva njegova meniha zverinsko ubili, in to kar na avtobusu, polnem potnikov.« Ups … Kaj pa, če bi se raje vrnil v Srinagar?

Avtobus je odpeljal ob napovedani uri.

Na vsem lepem pa smo se ustavili in razburjeni voznik mi je pod nos živčno molil denar in me prosil, da zapustim avtobus. »Se opravičujem, ampak vožnje je konec!« Izstopil sem in poiskal razlago. »Ekstremisti, zagovorniki priključitve J&K k Pakistanu, so sinoči v Srinagarju ubili pomembnega moža. In zato so se zdaj začele demonstracije,« mi je odgovoril domačin Raja.

Proti nam so vozili avtomobili z razbitimi okni in ranjenimi sopotniki na zadnjih sedežih, avtobusi, razbiti od kamnov in palic, polni prestrašenih, krvavečih ljudi. »Ne počutimo se varne. Ranljivi smo! To lahko pokažemo samo z nemiri!« mi je z jezo v glasu razlagal Raja. Že naslednji trenutek pa je iz naše smeri prihrumel konvoj kamionov, polnih do zob oboroženih indijskih vojakov v maskirnih uniformah. Čez dve uri so naredili »red« in naš avtobus je nadaljeval pot, kakor da se ne bi nič zgodilo.

Brezskrbnost?

Vzorci vsakdanjega življenja v Srinagarju se nadaljujejo. Medtem ko se gverilci in indijski vojaki med seboj pobijajo in uničujejo vse, kar jim pride na pot, prebivalci Srinagarja pletejo kašmirske šale, veslajo po jezeru Dal in vabijo redke turiste (beri: novinarje) k ogledu njihove trgovine s preprogami, upajoč, da bodo morda kakšno malenkost celo prodali. Še vedno pričakujejo dan, ko bodo na svojih plavajočih hotelih spet toplo sprejeli turiste in odplačali kredite, ki so jih najeli za postavitev teh nenavadnih bivališč.

Naučili so se hitro poiskati zaklonišče pred kroglami, ki kot poletna nevihta presenetijo tiste, ki si dovolijo pozabiti na kruto resničnost, a vendar si vzamejo trenutek tistega, kar je mnogim med nami dano, pa tega dostikrat ne znamo ceniti. Brezskrbnost.

Stavki, kakršen je »ljudje so se privadili na položaj« ali »postali so imuni«, bi imeli morda pozitiven prizvok v kaki drugi situaciji, vendar so te ugotovitve za prebivalce Kašmirja le povzetek tragične zgodbe naroda, ki počasi, a gotovo izginja.

V neuradni anketi časopisa Indijske novice iz leta 1995 je 72 odstotkov Kašmircev izrazilo željo po multietnični, multireligiozni neodvisni državi. Izjave, kot so »Indija nas je z neusmiljeno politiko prisilila, da vzamemo orožje v roke«, slišite na vsakem koraku. Ironija je, da indijska vlada plačuje 2300 ameriških dolarjev družinam tistih, ki so bili ubiti v incidentih z indijskimi vojaki ali gverilo. Militantne enote v Kašmirju naj bi po nekaterih podatkih sponzorirali z denarjem, ki prek Pakistana prihaja iz Iraka in Savdske Arabije.

Denar porabijo med drugim tudi za plačilo islamskih bojevnikov, ki prihajajo v Kašmir iz Pakistana, Afganistana in celo iz Libije ter Čečenije, vse pod pretvezo oziroma opravičilom džihada, muslimanske svete vojne.

Pašmina, ponos Kašmirja

Kašmirci, ki so svetovno znani kot spretni rokodelci, vsak petek ob mošeji postavijo stojnice in ob zvokih glasbe in požirkih čaja prodajajo svoje izdelke. V njihovi narodnostni paleti so na voljo izjemno mehke volnene tkanine, ročno izdelane kašmirske preproge, leseni izdelki in srebrnina. Vendar je najmočnejše železo v kašmirskem trgovskem rokodelskem ognju gotovo šal, narejen iz pašmine, ki ga najpogosteje prodajajo na jezeru Dal, ker je tam največja koncentracija turistov.

Originalni lastnik in izdelovalec pašmine je himalajska koza (Capra Hirkus), ki živi na himalajskem platoju, kjer se pozimi temperature redkokdaj povzpnejo nad –30 stopinj Celzija. Pašmina je mehak kozji trebuh, skrit pod grobo zunanjo dlako. Isaq me je podučil, da vsaka koza letno proizvede samo 90 gramov pašmine in da za en šal potrebujejo volno treh koz. Volno zbirajo vsako pomlad in jo ročno predejo. Preja se vrti na kolesu, lokalno imenovanem čarka. Ročno vrtenje od človeka zahteva veliko potrpežljivosti, spretnosti in predanosti. Preja iz pašminine je preobčutljiva za motorne statve, zato jo predejo z ročnimi. To izredno težko opravilo je svojevrstna umetnost, ki jo prenašajo iz roda v rod.

Pot v Kašmir

Obisk »Švice vzhodnega sveta«, kot Kašmirju pravijo mnogi, je nepozabno potovanje telesa in duše skozi vrtinec kultur, religij in običajev, začinjen s kančkom adrenalina. Lepota jezer in zelenih dolin, ugnezdenih med veličastnimi himalajskimi gorami, širi obzorja in v človeku prebuja vse najlepše. Prijazni in na svojo deželo zelo ponosni prebivalci Kašmirja turiste osvajajo z običaji, obrtjo, prekrasnimi vrtovi in ne nazadnje z romantičnimi »houseboati«.

Sprehod skozi drugačne vrednote in pogled na svet skozi prizmo eksistencializma nas, spuščene z vajeti divjega ritma zahodnega sveta, mnogokrat spet približa biti tega, kar v osnovi smo.

Najenostavnejša pot v Kašmir je z letalom do New Delhija, od koder nas do Kašmirja loči še dan potovanja z avtobusom ali notranji let iz New Delhija v glavno mesto Kašmirja Srinagar. Povratna letalska karta Ljubljana–New Delhi–Ljubljana + letališke takse v visoki sezoni (25. junij–25. avgust) stane okvirno 195 tisoč tolarjev. Preostali del leta cena pade na 160 tisoč tolarjev.

Okvirna cena povratnega notranjega leta New Delhi–Srinagar–New Delhi je 174 dolarjev + pet tisoč tolarjev takse. Za avtobus tja in nazaj pa boste odšteli dobrih 20 dolarjev. Državljani Republike Slovenije potrebujemo vstopni vizum za Indijo, ki stane 50 evrov + sedem tisoč tolarjev za posredovanje. Življenje v Kašmirju je za naše razmere zelo poceni. Za en dan na houseboatu, s hrano vred boste odšteli od deset do petnajst dolarjev.

Azadi

Uboji več kot 70 tisoč ljudi v državi z osmimi milijoni prebivalcev in sistem policijske države, voden s težko roko indijske vojske, je mirno muslimansko ljudstvo v zadnjem desetletju pognal v vojno za neodvisnost, kar radikalne muslimanske frakcije in Pakistan izkoriščajo za svoje religiozne ali ekspanzijske interese. V takem položaju je upanje na višje cilje, kot so neodvisnost, ohranitev kulture in tradicije, utopija vsakdana.

Povprečni Kašmirec počasi izgublja voljo za azadi, kakor pravijo boju za osamosvojitev, in ohranja samo še upanje na mir in kolikor toliko »normalno življenje«. Klici na pomoč pozabljenega naroda, v glavnem emigrantov iz osrednje Azije in Perzije z značilnimi obraznimi potezami, specifičnim pojmovanjem islama, razpoznavnim govorom, arhitekturo in oblačenjem, se izgubljajo v politiki Indije in Pakistana, ki sta od nedavnega tudi jedrski sili.

TEKST: Marko Palek

FOTO: Matjaž Krivic

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri