Do konca noči

  • 26.03.2008

Prvi taksi je na ljubljanske ulice zapeljal že leta 1911, lastnik Pavel Stele pa se je poimenoval »izvošček z avtomobilom«. Naslov, ki ga je prijavil oblastem, je bil na Rimski cesti 19. Prvi je s konj presedlal na avto, kupil pa si je pucha, ki je zmogel od 10 do 12 konj. Nato je uradnike zaprosil še za »potrdilo aparata za štetje kilometrov, ki bi ga pritrdil na svoj avtomobil, da bi občinstvo okoli vozil …« Danes so taksisti obvezni del urbane kulture, ki se odvija na razžarjenem asfaltu, kot bi to znal povedati legendarni Jura Stublič.

3 fotografije v galeriji

Če bi radi vedeli, kaj se dogaja okrog vas, pokličite taksi in poskušajte navezati stik z voznikom, ki vam bo morda povedal kakšno mastno zgodbico iz politike ali šovbiznisa. Taksisti so nekakšni moderni trubadurji, ki širijo mite in legende našega vsakdana. Seveda je odvisno od vas, ali jim boste verjeli ali pa vse skupaj vzeli kot – pravljico.

Kdor misli, da je taksi lupina, v katero se lahko za nekaj minut naseli sleherni tepec, se grdo moti. Obstajajo meje, čez katere se pač ne sme. Kdor teh meja ne zazna, se mora sprijazniti s posledicami. Marin najraje vozi ponoči, takrat, ko je na cesti največ zanimivih ljudi. S tem niso mišljeni zgolj zasvojenci vseh vrst, ampak tudi drugi, ki se jim zdi, da ponoči vidijo več kot podnevi. Tudi Rober De Niro v legendarnem filmu Taksist je delal ponoči, zaradi vietnamskega sindroma. Po eni od voženj je zapisal v svoj dnevnik: »Hvala ti, bog, ker si poslal dež, da je spral smeti s cest.«

Najslavnejši taksist v zgodovini filma ni imel omejitev, zanj je bila vsaka stranka dobra stranka, pa če je šlo še za takšnega čudaka. Naš junak nočne Ljubljane ima o smeteh drugačno mnenje: »Veš, da imam najraje pank, toda včasih rad poslušam tudi kaj drugega. Zadnjič si privoščim Milesa Davisa, tako za spremembo. Poberem tipa, skorajda speljem, ko mi ta reče, naj ugasnem to sranje od muzike. Sem ga samo pogledal in mu odprl vrata. Veš, z leti začneš razlikovati med tistim, kar si želiš, in tistim, česar nočeš. Med slednje spadajo tudi gnjavatorji v avtu.«

Sicer pa je Marin eden od treh taksistov v mestu, ki vam poleg vožnje ponudijo tudi glasbo, vsi drugi se zadovoljijo z radiem. Poleg glasbe je tudi strokovnjak za nočni utrip naše prestolnice: »Nočno življenje v Ljubljani je odvisno od dneva. Vikendi so že po tradiciji razvratni, med tednom pa žurajo le pravi tipi. Te imam raje, ker so zmernejši od vikendašev. Vsakodnevnost prinese zmernost, vikendi pa so ventili.« Kje je ponoči največ strank? »V lokalih in na poziv. Ponoči me pokliče tip, in tudi če ne utegnem takoj, ni nujno panika. Prej to, da stranka reče: The best, bom pa lahko še enega spil.«

Novinar tednika Mladina Tomica Šuljić je pred leti zapisal: »Marin je pravzaprav človek, ki si je izpolnil sanje vseh hipijev. Ko dela, ima dvojni trip. Eden je cesta, po kateri vozi, drugi so ljudje in zgodbe, ki jih prinašajo.« Tomica in Marin sta danes člana iste pankovske zasedbe, imenovane Carina. Prvi poje, drugi igra pozavno.

Tudi ena najboljših zgodb slovenske literature nosi naslov Taksist. Napisal jo je nespečnež, povratnik iz vojske, romantik, ki ni mogel preboleti neuslišane ljubezni.

Boštjan Seliškar je šel do konca, tako kot Travis. Skupna jima je bila samota, ki je na koncu zmagala. Bližnji opis nočne vožnje po Ljubljani iz osemdesetih, zlatih osemdesetih: »Vozim Integralov zeleni renault, praviloma ponoči. Če sem iskren, zelo strah me je, kadar vozim. Pretirano nevarno pa ni, to je še napol provinca. Na jugu pa sem in tja zakoljejo kakega taksista, čisto po ameriško. Do sem še ni seglo. Zgodi se, da uživam v nočni Ljubljani, tako pravljična je včasih pod meglenim svodom, posebno sedaj, ko gre na zimo. Ljudje, ki jih vozim so v glavnem brez posebnosti, povprečneži. Samo tu pa tam kak izrazit pijanec, morda pretepač, na zunaj ni videti.

Zgodi se, da se sprem s kakšno starejšo damo ali nervoznim intelektualcem zaradi prevelike hitrosti. Sam pri sebi vem, da vozim prehitro, kar nekam uničujoče, samomorilsko. Sicer ne namenoma, a vsaj s trohico upanja na morebitni konec. Najbrž sem se prav zato odločil, da sploh vozim. Dnevne vožnje me ubijajo, takrat tudi ponoči slabo spim.« Tudi Marin ne vozi podnevi: »Več je gužve, ljudem se bolj mudi. Pa tudi stranke so drugačne.«

Vprašljiva zaščita strank

Sicer pa je poklic taksista v Ljubljani popolnoma neurejen. Redki so, ki se obdržijo na cesti dlje časa, saj vlada na tem področju totalen kaos. Taksisti naj bi dobivali mizerne plače in včasih celo ostali brez njih. Prihajajo novi in neizkušeni, zaradi česar trpi kakovost storitve. Velid Ališić, eden najbolj izkušenih taksistov v mestu, med drugim tudi lastnik podjetja Intersiti, se strinja, da poklic taksist pri nas ne obstaja: »Nihče nas ne jemlje resno. Londonski taksisti lahko kupijo avto brez dajatev, mi pač ne. Ko je bila olajšava možna, se je kar naenkrat pojavilo večje število zdravnikov in direktorjev podjetij, ki so odprli taksi, da so si lahko kupili vozila brez carine.

Seveda so bile zaradi takšnega ali podobnega izkoriščanja olajšave kaj kmalu odpravljene. Za nas, taksiste, avto tako ni osnovno sredstvo, kar je malce čudno. Davke plačuješ, ko pa ti kaj želiš, to ni možno. Večna tema so tudi taksisti na črno, ki jih je več kot rednih.

Žal so zaščiteni kot kočevski medvedje. Ko pridejo inšpektorji na cesto, se potuhnejo, čez uro ali dve pa so spet v prometu. Najbolj nas boli, da eni morajo plačevati dajatve, drugi pa ne.« Velid je prepričan, da bi bilo uporabnikov taksija še veliko več, če ne bi nekateri navijali cen. Toda v tržnem gospodarstvu je pač tako, da vsakdo določa svoje cene.

Pravi, da je pri nas cenejši tisti taksi, ki ima nov avto, kot pa oni, ki vozi škrpeto, v katero si nihče ne upa. Resnična težava pa naj bi bila v tem, da taksisti nimajo zavarovanih potnikov, tako da ob morebitni nesreči ni jasno, od koga bi le-ti lahko izterjali odškodnino.

»Če bi hotele inšpekcijske službe narediti red, bi bilo dovolj, če bi pogledali zavarovalne police, in takoj bi bilo jasno, kdo ima prijavljen taksi in kdo ne.« Eden od taksistov nam je pred kratkim povedal, da so nedavno tega opravljali test o poznavanju ljubljanskih ulic, od stotih kandidatov pa naj bi ga naredili le štirje! Velidu se zdi to nemogoče, saj naj bi bilo v mestu več kot tristo taksistov, ki imajo delovno dobo od dveh do petindvajsetih let. Nekdo, ki vozi nekaj let, pozna že osemdeset odstotkov ulic. V nekaterih delih je razpored ulic težji, kar velja predvsem za Brod, Vrhovce in Rožno dolino.

Taksi brez omejitev

Kaj na to porečejo newyorški taksisti, ki ne slovijo kot posebni poznavalci ulic? Razlog za to je, da je veliko taksistov priseljencev, licenco za vožnjo taksija pa je mogoče dobiti po 20-urnem tečaju. Če ste v katerem od ameriških filmov videli Rusa, ki je šele prišel v ZDA, pa že vozi yellow cab, ne mislite, da gre za plod domišljije. Vse to je del realnosti. Poleg tega je ta poklic med najnevarnejšimi v ZDA. Sicer pa so rumeni taksiji družbe Checker najbolj znani taksiji na svetu. Tradicionalna rumena vozila so nehali izdelovati leta 1982, danes pa prevladujejo Chevroletova vozila caprice classic.

Barva je še vedno rumena. Samo na Manhattnu je več kot sto tisoč rumenih taksijev. Nekaj pravil omejuje kaos: vsak avto je označen s svojo črno, na karoserijo odtisnjeno številko, zadnja klop mora biti od vozniškega dela ločena s pregrado, le majhno okence pa omogoča sporazumevanje med potnikom in šoferjem. Obvezen je števec, ki je zapečaten in sešteva dolarje in cente, poleg njega pa mora biti osvetljena ploščica s fotografijo, imenom in priimkom voznika, na kateri je tudi številka njegove licence in datum, do katerega lahko opravlja svoje delo.

Rumeni taksi pa ne bi bil to, kar je, če ne bi imel nekaterih značilnosti. Vožnja z njim je skorajda brez pravil in omejitev. Na valovitem asfaltu po manhattanskih avenijah, kjer stari in obrabljeni taksiji vidno poskakujejo, drvijo ponoči tudi s sto kilometri na uro! Seveda če je peta avenija prazna …

Skrita posiljevalka

Ena temačnejših zgodb iz ljubljanskih taksi logov je tista o skrivnostni ženski, ki naj bi posiljevala taksiste. Keč je v tem, da je vse doslej ni nihče prijavil, zato naj bi s početjem nadaljevala.

Skoraj ni filma brez taksija

(Tekst Teja Bivic)

Taksi ima eno veliko posebnost: vozi ga vedno isti, prisede pa vedno drug. Iskrica preskoči ali ne, ampak za zgodbo je to vedno pravi trenutek. Za njen začetek, konec ali vsaj upanje, da bi lahko bila. Film jih je ujel nešteto.

V kolikih potnik poprosi taksista, naj sledi zlobnežu v pred njim vozečem avtu, ki je (običajno) tudi taksi? Jasno, da številka ni nič manjša, če situacijo obrnete in se postavite v vlogo zasledovanega. Krog je sklenjen. In zamisel napisati (filmsko) zgodbo o taksiju in taksistih je že tu. Andy Kaufman (TV serija Taksi) jo je sklenil razširiti v maratonsko televizijsko izpoved in sploh ni udaril mimo.

Morda nekateri, denimo Mel Gibson (Teorija zarote), res kujejo in razkrivajo zarote ter z njimi vznemirjajo potnike, ki se jim z nakupom kino vstopnice pridružite tudi vi. Kateri in kolikšen del brezupnega življenja je Scorsese (Taksist) zaprl v kabino svojega taksija in v glave njegovega voznika ter potnikov, pa ste najbrž premleli že tisočkrat. Nič čudnega torej ni, da o newyorških taksijih krožijo legende, tako da nikoli ne veš, v katerem filmskem scenariju se boš znašel, če si ga izbereš za svoj način prevoza.

Tamkajšnji taksisti menda (skoraj) vsi iščejo pravo temo za svoj scenarij, ki ga pišejo vse življenje. Po Barryju Sonnenfeldu (Možje v Črnem) so vsi po vrsti Nezemljani in eden izmed njih je nekoč menda vozil čudaškega draguljarja z mačkom, ki je imel na ovratnici obešeno celo galaksijo. Po podatkih Mož v črnem pa njihova populacija z vesoljci ni bistveno bolj »okužena« od tiste v Greenwich Villagu, na primer. Da, zgodovina taksistov je dolga in pestra, njihova prihodnost pa neomejena.

Luc Besson (Peti element) jo je že postavil nad asfalt, na ostro začrtane, čeprav nevidne poti med oblaki, toda Bruce Willis ji ohranja žlahtno patino večnega poslanstva: v njegovem taksiju je potnik (okej, potnica) varen in pripeljal ga bo na cilj, celega in za vsako ceno.

Za zdaj pa z Gerardom krawezykom, gerardom piresom in kevinom Brayem ostaja v asfaltni džungli, kjer taksi postavi v ligo formule 1 (Taxi 1, 2, 3). Z ljubečim spominom na Jima Jarmusha (NoČ na zemlji) pa končajmo današnjo misel: ko pade noč, gre moja zgodba spat, a ne prej, dokler je ne izpojem v taksistovi družbi, ki ve, da so moja dejanja in besede, izrečene ali zamolčane, prepuščene njemu v varstvo. S pravico, da jih pove naprej ali zadrži zase.

Koliko stane taksi podjetje

Če želite postati lastnik taksi podjetja, morate za začetek ustanoviti s. p. z začetno finančno sposobnostjo v višini 9000 evrov. Sledi nakup licence za nekaj več kot 50.000 tolarjev in obvezne opreme, v katero sodijo avtomobil nižjega razreda, radijska zveza, taksimeter ... za kakšnih 11.000 evrov. Torej vas vse skupaj stane najmanj 20.000 evrov.

Prodaja taksi licenc v New Yorku je postala zelo donosen posel. Ena licenca (medallion) stane do 250.000 dolarjev. Novih licenc ne podeljujejo že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je kriza zdesetkala število taksi društev. Mestna oblast je takrat izdala 11.800 novih licenc in zadevo zamrznila. Od takrat so licence predmet kupčij med taksisti. Kdor jo poseduje, ima lahko neomejeno število vozil. Žrtve so najemniki taksijev (najpogosteje priseljenci), ki morajo lastnikom za »pravico do taksiranja« odšteti 100 dolarjev na dan – preostalo je profit.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Fotospring, Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri