Dežurni terorist

  • 14.04.2008

Ponos te lahko veliko stane, zlasti še, če ga obešaš na veliki zvon. Ko bi to vedel prej, bi na nekatere zadeve gledal precej drugače. Ena takšnih je tudi pravica do spremembe imena in priimka. Ko bi imel v sebi več preračunljivosti in se še pravočasno preimenoval v Eda Babnika, danes ne bi bil sumljiv našim obmejnim organom, ki vidijo v muslimanskem imenu Esad potencialnega terorista.

Bilo je nekje ob koncu sedemdesetih, ko je bil prezir do Bosancev vseh narodnosti še povsem lokalni šport. Kdor ni hotel sodelovati v igri, je lahko še zmeraj izstopil, odvisno pač od stopnje občutljivosti. Recimo, da sem bil eden tistih, ki se nismo najbolje zavedali resnosti položaja in smo temu primerno poskušali na vse skupaj gledati z distance. V bistvu sem se sam sebi zdel preveč ponosen, da bi na izzivanje lokalnih frajerjev odgovarjal na enak način. Nisem pa vedel, da se je igra ponavadi končala takrat, ko je bil kdo užaljen, tako kot na primer jaz. Jebeš ponos, ki ga ne moreš uporabiti proti tistim, ki so ti ga vklesali v srce.

Medtem ko sem se sam ukvarjal s srčnimi težavami svojih bratov po nogavicah, so nekateri zadevo jemali veliko bolj pragmatično. V kvartu je živel vrstnik, ki je bil vsaj tako močno zaznamovan z imenom, kakor sem bil sam. V nasprotju z mojim pa njegov ego ni bil tako velik, da bi mu branil čisto kozmetične spremembe, in nekega dne se je iz Nazmija preprosto preimenoval v Nardija. Zelo originalno, ni kaj. Kamuflaža je uspela. Nadel si je ime, ki je zvenelo zelo domače, moj dober prijatelj bi rekel »pravo disko ime«, ki pa vendarle ni moglo biti slovensko, ker ni šlo vštric z njegovo podobo.

Kakorkoli že, Nardi je naredil velik korak zase in majhnega za svojo lokalno manjšino. Če je s svojim internacionalnim imenom osvojil vsaj eno Mojco ali Metko več, je bil to gotovo uspeh brez primere. V bistvu je bil pravi vizionar, kar se je potrdilo čez dobri dve desetletji, ko se je lokalni šport sprevrgel v globalnega. Vmes se je veliko Samirjev spremenilo v Sandije in Mirsadov v Mirane.

Našla se je tudi kakšna Jelena, ki se je spomnila, da je veliko bolj uporabna Helena. Tudi sam sem v duhu prihajajoče demokracije dobil predlog, naj se preimenujem v Eda Babnika. Seveda sem se odzval tako, kakor se Neslovenci odzovejo na vice o Mujotu in Hasotu, torej kot na nekaj, kar se njih samih sploh ne tiče.

»Ampak to bi bila res dobra rešitev zate, ki si tako ali tako rojen tukaj in si morda celo večji Slovenec od tistih, ki so se vrnili iz diaspore,« so me še naprej dražili pisateljski znanci. Čeprav se mi je zdela takšna zamenjava imena sramotna, sem se moral tudi tokrat strinjati z izborom. Tako kot Nardi tudi Edo Babnik ne zveni slabo za nekoga, ki bi rad potonil v povprečje in postal neopazen, česar pa si sam nisem mogel več privoščiti. Raje kot za mirno bodočnost sem se odločil za prisilno eksotiko, ki me spremlja vse do današnjih dni.

Seveda sem že zdavnaj prebolel otroške bolezni, kar pa še ne pomeni, da sem postal povsem imun za impulze iz okolice. Da hudič nikdar ne počiva, je bilo spet jasno 11. septembra 2001, ko so pripadniki Al Kaide izvedli najbolj šokanten teroristični napad v zgodovini človeštva. Nebotičnika svetovnega trgovinskega centra sta se usedla na lastne temelje in pod seboj pokopala nedolžne žrtve. Tisti trenutek je postalo jasno, da lokalnih vojn odslej ne bo več.

Države so se združile v boju proti terorizmu in med njimi se je seveda znašla tudi naša lepa in prijazna dežela. Nekaj časa se je celo potegovala za nagrado štirih milijonov dolarjev, ki bi jih morala dobiti kot partnerica ZDA v agresiji na Irak, a se je za zelenimi bankovci izgubila vsaka sled. Sam lahko zapišem le to, da sem prav v tistem času postal znova zelo sumljiv naši obmejni policiji, ki me je skoraj vsakič, ko sem hotel kot državljan Slovenije v tujino, preverjala v računalniku, kjer so verjetno zavedeni vsi znani teroristi tega sveta.

Kdo pa pravi, da Slovenija nima svojega predstavnika v kateri od skrajno islamističnih skupin? Če ga nimamo, ga bomo pa izvrtali. Sredstva je pač treba nekako porabiti. In tako sem se iz sumljivega čefurja prelevil v potencialnega terorista na začasnem delu v Sloveniji. Velik napredek za Esada, majhen za Eda. V bistvu sem že malo prestar, da bi bil užaljen, toda če bi se vse skupaj dogajalo pred kakšnimi dvajsetimi leti, bi gotovo zahteval, naj mi spremenijo ime, ali pa bi hotel novi potni list, ker ta, v katerem lepo piše, da sem Slovenec, rojen v Ljubljani, glavnem mestu moje lepe domovine, očitno ne velja veliko.

TEKST: Esad Babačić

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri