Čudovita Samoa

  • 06.04.2011

Po raju z lesenim avtobusom.

29 fotografij v galeriji

Vozi, Miško!

Zanimiva vožnja hitro mineva ob sila glasni glasbi, ki bobni z vseh strani. Predvsem iz velikanskega basovskega zvočnika, nameščenega pod zadnjo leseno klopjo. Uradno je v potniški kabini prostora za 33 potnikov, a toliko se jih verjetno ne pelje nikoli. V praksi se jih na pisano vozilo pogosto stlači še enkrat več! Skupaj s kupi prtljage. Prostora dejansko ne zmanjka nikoli. Ko ni več prostih sedežev, začnejo prišleki sedati na kolena sopotnikov. ­Ampak ne kar tako, brez reda! Ženske sodijo v naročje ženskam, moški k moš­kim. Avtobus se običajno začne najprej polniti od zadaj, kjer praviloma sedijo kerlci. Vsak postanek in nov potnik pomenita potrpežljivo premeščanje vsaj polovice avtobusa, saj so edina vrata na voljo le spredaj, pri vozniku. Toda nihče se ne razburja in ves direndaj poteka neverjetno spontano. Starejši, ženske
in tujci naj bi vedno sedeli na sedežih. Pravzaprav tako ali drugače sedijo vsi na avtobusu. No, skoraj vsi.

Deklica za vse

Za sprevodnika, ki je na avtobusu deklica za vse, namreč včasih ostane na voljo le stopnica, na kateri stoji z eno nogo, s telesom pa visi na prostem. Tako ima še boljši pregled nad dogajanjem ob cesti, kjer nikakor ne sme spregledati morebitnih pot­nikov. Počne pa vse mogoče, le z denarjem nima opravka. To je privilegij šoferja, ki ob vsakem postanku vajenih kretenj hiti metati drobiž in pomečkane bankovce v leseno škatlo poleg volana. Vozovnice seveda ne obstajajo. Zato pa izpod stropa visi cenik. Napisanih cen se držijo in tudi tujcem običajno zaračunajo pravo ceno.

Sprevodnik ob vsakem postanku skoči skozi vrata. No, vrat pravzaprav sploh ni, le spredaj je velika odprtina, skozi katero se gnetejo potniki – v obe smeri. Spre­vod­nik spretno nalaga, premešča in razklada pletene košare, vrečke, kovčke, nahrbtnike, vmes pa še kak televizor ali žival. Prtljaga se ob vsakem postanku prestavi sem in tja, za nekaj trenutkov tudi v prosto naročje, zlasti ko v vsesplošni gneči postane dragocen vsak centimeter prostora. Sprevodnik je med drugim tudi kurir. Domačini mu zaupljivo izročajo pošto ali celo kuverte z denarjem, ki jih je treba dostaviti naslovnikom v kateri od oddaljenih vasi. Ob postankih v bližini trgovine se sprevod­nik prelevi v postreščka, pa tudi natakarja: potniki naročajo to in ono, mu v roke stisnejo denar in čez nekaj minut se naročeno blago že znajde na avtobusu. Skupaj s preostankom drobiža.

Glasba je pomembna

Tropska pokrajina in všečna glasba s pridihom reggaeja naredita potovanje po Samoi zabavno. Glasba igra na avtobusu zelo pomembno vlogo: na tistih z novejšo in predvsem glasnejšo si lahko obetajo več potnikov! Skozi velika okna brez stekel se ponuja razkošen pogled na tisočere kokosove palme, peneče se valove morja ter visoke in z deževnim gozdom porasle vrhove v notranjosti otoka. Vožnjo poleg številnih postankov upočasnjujejo še strmi klanci, ki jih je treba premagati med prečkanjem otoka. Stari, a vzdržljivi japonski motorji, namenjeni tovornjakom, so le stežka kos nalogi. A pomembno je, da nikoli ne omagajo. Razdalje sicer niso velike, toda za najdaljšo pot čez otok, dolgo okoli 60 kilometrov, avtobus potrebuje več kot tri ure. Toda čas je ena od stvari, ki je je v tropskem paradižu, vsaj za domačine, vedno na voljo v izobilju.


Samoanska avtobusna industrija ni od muh! Res škoda bi bilo nadomestiti domiselno izdelane lesene avtobuse s sodobnejšimi. Tudi potniki se temu upirajo. Le kako bi v njih prevažali ogromne količine prt­ljage in predvsem poljske pridelke? Tako je na cestah Samoe razmeroma malo sodobnih avtobusov. Novejši vozni park obsega predvsem kombije, namenjene prevozu turistov.

Hotelov za vzorec

Hotelov in razkošnih turističnih naselij na Samoi ni veliko, zato pa je turistom na voljo toliko več preprostih bungalovov. Zgrajeni so podobno kot tradicionalne samoanske hiše, imenovane fale, le da so te veliko več­je. V enem samem velikem prostoru pod pločevinasto streho na stebrih je na prvi pogled brez reda razmetano skrom­no pohištvo. Posamezne dele ponoči pregradijo le z zaveso in tako naredijo spalnico, le kuhinja in kopalnica sta običajno zgrajeni ločeno, obe pa se ponašata z zidovi ali vsaj pregrado iz pletenega pandanusa. K bivalni opremi sodijo postelje, nekaj stolov, ­miza in kak skromen kos pohištva. In se­veda televizor, radio, hladilnik ter drugi ­gospodinjski pripomočki, brez katerih bi bilo tudi življenje v raju manj udobno.

Turistom namenjene hiške so pogosto opremljene še bolj špartansko: namesto postelje je na tleh velika blazina, nad njo je razpeta mreža proti komarjem, pohištva pa preprosto ni. Ob dežju notranjost zavarujejo s pletenimi zavesami ali s šotorskim platnom, ki v sili nadomešča stene. Lesene koče so postavljene na idiličnih obalah, tako da te do morja običajno loči le korak. Zjutraj te pozdravijo valovi in ptičje žvrgolenje. Prava idila, česar se domačini dobro zavedajo. Številni v iskanju boljšega zaslužka odidejo s trebuhom za kruhom na Ameriško Samoo ali Novo Zelandijo, a presenet­ljivo veliko se jih vrne. V razvitejših državah Samoanci kmalu spoznajo, da hiter ritem življenja zanje ni primeren. Raje imajo manj denarja in več prostega časa. Poleg tega so navezani na svojo razširjeno družino, ki na domačih otokih vedno poskrbi za vse svoje člane.

Med molitvijo se vse ustavi

Večina Samoancev je danes protestantov, nekaj več kot 20 odstotkov pa je katoličanov. Prvi angleški protestantski misijonarji so prišli na otoke leta 1830 in v dobrem desetletju pokristjanili večino prebivalcev. S spreobračanjem domačinov za čuda niso imeli težkega dela. Pred njihovim prihodom je otoška vedeževalka napovedovala, da bo prišla na otoke nova vera: prinesli naj bi jo beli ljudje, ki se bodo spustili z neba. Zato Samoanci pravijo belcem palangi, kar dobesedno pomeni 'razprto nebo'. ­Domačini so namreč menili, da se je ob prihodu misijonarjev razprlo nebo in z njega so se na otoke spustili beli ljudje, misijonarji.

Nedelja je na Samoi posvečena družini. Zjutraj se zberejo v eni od številnih cerkva. Prav vsaka vas se ponaša z eno, v mnogih pa jih je celo več, za vsako versko skupnost po ena. Po svečanem obredu se velike družine zberejo v eni od hiš sorodnikov, kjer pripravijo velike količine hrane, ob kateri se družijo večji del dneva. Versko življenje na Samoi pa še zdaleč ni omejeno le na nedelje. V vaseh prav vsak dan molijo tudi zvečer, običajno kar doma. Čas molitve označi udarjanje s kovinsko palico po prazni jeklenki. V času kratke molitve se življenje v vasi dobesedno ustavi. Če se takrat zunaj znajde tujec, mora obmirovati, kjerkoli že je. Tam mora mirno čakati toliko časa, da kovinski zvok označi konec molitve.

Izobrazba je za ne pretirano plačilo ­dostopna vsem otrokom ne glede na spol in rod. Osnovno šolo premore marsika­tera vas, večina srednjih šol na Samoi pa je cerkvenih. Za šolanje morajo družine plačevati, kar mnogi zamerijo vladi, saj ta že vrsto let obljublja, da bo šolanje brezplačno, toda za veliki projekt jim vedno zmanjka denarja. Cerkvene šole so celo dražje od državnih, toda veliko staršev jih vse­eno izbere za svoje otroke. Predvsem zato, ker je pouk kakovostnejši. Vanjo spre­jmejo vsakogar, ne glede na vero­izpoved, se pa v času šolanja marsikateri učenec spreobrne v vero cerkve, katere šolo obiskuje.

Moški ali ženska?

Otoška državica Samoa je eden od krajev, kjer zanesljivo naletiš na kakšno tihomorsko lepotico. Toda prav lahko se zgodi, da je najlepše dekle moškega spola! Za tak­šne imajo svoj izraz – faafafini, kar v prevodu pomeni 'kot ženska'. Faafafini se sicer vedejo kot ženske, vsi pa se ne oblačijo v ženska oblačila in se tudi ne ličijo. No, glede na to, da na otokih tudi moški nosijo krila, oblačenje na prvi pogled niti ni tako vpadljivo. Najbolj zanimivo je, da se zaradi njihovega razkazovanja nihče ne razburja, čeprav so otočani zelo verni, prevladujoča krščanska vera pa takšnega obnašanja sicer še zdaleč ne odobrava. Morda tudi zato, ker so družinske vezi močnejše od vers­kih. Za Samoance je zelo pomembna že omenjena razširjena družina, v katero sodijo tudi vsi daljni sorodniki. Takšna družina ima poglavarja, njeni člani pa si vedno pomagajo med seboj in se redno družijo ob različnih priložnostih. Tudi faafafini so enakovredni člani družin. Pravzaprav jih še posebno cenijo, ker običajno opravljajo tako tradicionalno ženska kot moška dela. Številni zelo uspešno delajo v trgovinah, gostilnah, hotelih, bankah, saj lastniki cenijo njihove organizacijske in tudi siceršnje sposobnosti. Torej, če hočeš, da bo posel v Samoi dobro tekel, zaposli faafafina! Marsikateri se preživlja tudi z umetnostjo in nastopanjem po hotelih ali restavracijah. Vsako leto se celo pomerijo v pravem tekmovanju, na katerem lahko pokažejo svoje plesne, glasbene in igralske sposobnosti.

Samoanke na svoje moške 'tekmece' niso ljubosumne, do njih se vedejo popolnoma sproščeno. Sicer pa so otoška dekleta prijetna na pogled, čeprav niso ravno vse po vrsti polinezijske lepotice, o kakršnih sanjajo moški z drugega konca sveta. ­Večinoma so malo debelušne, toda kljub obilnejšim postavam njihovi obrazi odsevajo posebno milino.

Na Tihomorskih otokih so že od nekdaj tolerantni do drugačnih, tudi takšnih, ki se oblačijo v ženska oblačila, se ličijo in se iz takšnih ali drugačnih razlogov vedejo kot predstavnice nežnejšega spola. V nekaterih kulturah naj bi bil prvi otrok v družini punčka – in če je na svet prišel fant, so ga oblačili in razvajali kot dekle. Pozneje se je morda sicer poročil, imel otroke, toda žensko obnašanje je ostalo ...

Skoraj idealna

Samoa je gotovo ena prijetnejših državic na tem koncu sveta. No, dolge peščene plaže, kokosove palme, toplo morje in romantične večere na obali je mogoče doživeti na večini tihomorskih otokov. Toda Samoa je nekaj posebnega: dovolj majhna, da jo je mogoče spoznati v tednu ali dveh, ravno prav razvita, da je poskrbljeno za vsakršno udobje, in še vedno tradicionalna, saj na otoku tako kot nekoč največ
velja beseda družinskega poglavarja.

Ja, ­življenje na Samoi ni daleč od tropskega paradiža. Res pa je, da polgolih divjakov s sulicami v rokah že davno ni več. Tudi internet in satelitska televizija sta že povezala otočane s svetom, v trgovinah prestolnice Apie pa je mogoče kupiti tudi najsodobnejše tehnične pripomočke ali najnovejše avtomobile.

Nekaj dejstev

Samoanske otoke najdemo sredi neskončne modrine Tihega oceana, ležijo pa med Avstralijo in Tahitijem. Najbližji državi sta več kot 500 kilometrov oddaljena Tonga in Fidži, s katerima imajo letalsko povezavo, tako kot tudi z Avstralijo in Novo Zelandijo. Otoke, katerih skupna površina obsega komaj za dve desetini ozemlja Slovenije, si delita Ameriška Samoa in neodvisna Samoa. Zadnja obsega dva večja otoka Upolu in Savai ter še nekaj manjših. Na njih živi okoli 180 tisoč prebivalcev. Pred prvo svetovno vojno je bila to nemška kolonija, pozneje je bila Samoa dolgo časa pod novozelandsko upravo, tako da je angleščina danes poleg samoanščine drugi uradni jezik otočanov. Ti živijo razmeroma mirno in uživajo v tropskem podnebju, ki skupaj z rodovitno zemljo zagotavlja osnovo za preživetje brez velkih naporov. Industrije z izjemo predelovalne na Samoi skoraj ni, glavni viri prihodkov pa so kmetijstvo, ribolov in zadnja leta v vedno večjem obsegu tudi turizem.

TEKST Igor Fabjan    
Foto Igor Fabjan & Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri