Čudovita, divja dežela Tanzanija

  • 15.02.2012

Tanzanija leži pod ekvatorjem, na vzhodni strani črne celine. Tja sem se odpravil v dvoje. Na toplo pogledat še živečo divjino in doživet pristnost ljudi.

(Foto: Dejan Burja)

25 fotografij v galeriji

VIDEO

Z razvojem turizma se je v zadnjih desetih letih standard v državi popravil, a za večino prebivalcev je še vedno precej nizek. Pri nekaterih celo tako, da si ne morejo privoščiti niti vedra pitne vode iz vaškega vodnjaka za dva centa, ampak hodijo ponjo v dva kilometra oddaljeno reko Rufiji.

Najbrž si lahko predstavljate, da ne gre za reko, podobno naši Soči. Medtem ko v tej reki perejo perilo in posodo, si vmes privoščijo tudi kak požirek kar iz nje. V družbi raznolikega živalskega sveta nedaleč stran plavajo tudi nilski konji in krokodili. Tudi nama so pri večerjah postreg­li z vrčem vode, ki se je seveda nisva dotaknila, pozneje pa sva izvedela, da gre za vodo iz reke, ki so jo prefiltrirali in prekuhali. V vasici Mloka na jugovzhodu države, kjer živi približno 500 ljudi, vsake toliko celo ubijejo kakšno žival iz narodnega parka Selous, ker nimajo dovolj hrane za preživetje.

Država seveda preganja takšna dejanja in poostreno nadzoruje vse narodne parke. Sicer pa so cene dobrin po državi skrajno različne, najvišje pa so, razumljivo, na Zanzibarju. Za primerjavo, cena glavnega obroka se je na popotovanju gibala od 1,6 do 16 evrov. Tanzanija ima poleg čedalje donosnejšega turizma tudi različna naravna bogastva, med pomembnejšimi so zemeljski plin, železova ruda, premog, zlato in dragi kamni (na primer diamanti in tanzanit). Vznožje Kilimandžara, najvišje afriške gore, je edino nahajališče tanzanita na svetu, leži pa na ozemlju ponosnih Masajev, ki spadajo med manjša plemena, a med več kot 120 tanzanijskimi plemeni so najbolj znani.

Ker vsako pleme govori svoj jezik, se medsebojno sporazumevajo v sva­hiliju, ki je tudi uradni državni jezik. Se pa je pred približno pol stoletja zgodil zanimiv sociološki eksperiment. Takratni predsednik je zaradi nenehnih trenj med plemeni poslal polnoletne moške za deset let na drug konec države, kjer so si seveda ustvarili tudi družine. S tem so se plemena med seboj pomešala in tako so zdaj med seboj poročeni tudi muslimani in kristjani. Ja, Tanzanija bi glede tega lahko bila marsikomu zgled.

Medtem ko ima Slovenija Bled, Triglav in Piran, ima Tanzanija narodni park Serengeti, Kilimandžaro in Zanzibar. Najpogostejša pot do Serengetija je čez narodni park Ngorongoro, ki sodi pod Unescovo zaščito, njegov glavni del pa je krater oziroma kaldera, katere površina meri približno 260 kvadratnih kilometrov, najvišja točka pa je na 2200 metrih nadmorske višine. Na tej višini sva tudi kampirala, saj je to eden lepših krajev za postanek v parku. Tam sva videla slone, ki pridejo pit vodo iz cisterne. Naučili so se odpreti ventil, zapreti pa ga še ne znajo. Tako kot narodni parki tudi kraji za kampiranje niso ograjeni in živali se prosto gibljejo. Ponoči so nama delali družbo levi, katerih rjovenje se je (pre)glasno slišalo, in hijene, katerih tuljenje ni posebno prijetno. So pa kampi postavljeni tako, da ne ležijo na glavnih migracijskih poteh oziroma na ozemlju  posameznega kralja živali.

Pogled od zgoraj na kotanjo, globoko 600 metrov, je presunljiv. V samem kraterju biva veliko živali, kot so gnuji, sloni, levi, zebre, bivoli, nilski konji, flamingi, ni pa žiraf, saj je pot v krater in iz njega zanje zelo težavna. To je tudi eden redkih habitatov, kjer živijo zeo redki črni nosorogi. Videti jih je mogoče še na jugu Tanzanije, v na­rodnem parku Selous, kjer pa jih na ograjenem območju nenehno nadzirajo. Z raz­logom, saj divji lovci v nasprotju z marsikatero živalsko vrsto še niso izkoreninjeni; kot tudi ni pohlep ljudi večinoma zunaj Afrike, ki ustvarjajo povpraševanje po divjih živalih ali njih trofejah. No, midva sva črnega mogočneža videla samo enkrat, pa še to samo skozi teleobjektiv.

Na območju Ngorongora lahko živijo le Masaji. So pastirji, vendar kljub temu še vedno sem ter tja ubijejo kakega leva. To se zgodi ob iniciaciji, ko fant vstopi v odraslo dobo in se ob tem poda na lov za levom, ter kot maščevanje za pokol njihovih krav. Po pripovedovanju tamkajšnjega vodnika se levi Masajev bojijo. Prepoznajo jih tako po njihovi barvi pregrinjal kot tudi po vonju. Najbrž ni treba posebej omenjati, da se ne prhajo, kar pa je seveda razumljivo. V ved­nost, če se boste kaj več družili z njimi: barve pregrinjal se razlikujejo glede na položaj in funkcijo, ki jo zasedajo v njihovi ureditvi. So tudi zelo podjetni: za ogled njihove vasice sredi parka jim je treba odšteti celih 50 dolarjev.

Kot v vseh drugih tamkajšnjih na­rod­nih parkih je tudi v tem lov strogo prepovedan. Parke nasploh skušajo ohraniti čim bolj nedotaknjene. Če na primer na pot pade drevo, se ga s terencem lepo zaobide, drevesa se nikakor ne premakne. Tudi vse stvari, ki jih poberejo s tal in ti jih pokažejo, vrnejo nazaj na isto mesto.

Podala sva se tudi na lov z nomadskim plemenom Hadzabe. Tri ure, kolikor sva bila z njimi na lovu, sva jih peš komaj dohajala. Ujeli so nekaj ptic, veveric in miši. Ker so določili, da je to premalo hrane za celotno pleme, so zakurili ogenj in celoten ulov pojed­li. Tisti, ki dvakrat zaporedoma skupini ničesar ne prispeva, jedače ne dobi. Moški in ženske živijo ločeno v skupini, pod drugim grmom, ženske pa dobijo hrano samo, če je kaj ostane. Na vprašanje, zakaj ne gredo na lov v narodni park, ki je zelo blizu, so mi odgovorili, da so že poskusili, vendar jih je država zelo kaznovala. Tako da točno vedo, kje je uradna meja, ki je ne smejo prestopiti.

Poleg Ngorongora si vsekakor zasluži ogled tudi Serengeti, pa četudi zamudite veličastno migracijo milijona gnujev, največjo tovrstno migracijo na svetu. Tudi midva sva jo, a naju je narava očarala že ob samem vstopu v park: na jugu prostrana ravnica, do koder seže pogled, na poti proti severu pa so naju v tipični savani z vse pogostejšimi drevesi, potoki, močvirji in vulkanskim skalovjem spremljale številne živali. Savana je lepša in še bolj magična, kot sva si pred potovanjem predstavljala. Žal se s terenskim vozilom ni več mogoče zapeljati zunaj ustaljenih poti, izjema velja le za snemalne ekipe.

Za pravo doživetje safarija priporočam kampiranje, seveda pa si lahko izberete tudi neke vrste bungalove, od katerih so nekateri zelo razkošni in seveda pregrešno dragi. Sama vožnja na safariju je sicer precej naporna, saj si od jutra do večera na brezpotju, na popolnoma prašni poti z neštetimi luknjami. Na severu parka, skoraj na meji s Kenijo, so naju poleg žiraf in bivola v kampu pričakale tudi iznajdljive opice, ki kuharjem zelo rade kradejo hrano, in to celo iz ograjenih in z mrežo zaščitenih kuhališč. Kuharji se branijo pred opicami s starodavnim orožjem – fračo.

Na jugu države sva med številnimi na­rodnimi parki izbrala park Selous, ki je velik za kar dve Sloveniji in pol. Ker je Tanzanija velika, sva dolgo razdaljo preskočila z letalom. Sprva sva mislila, da bo to nekaj manj kot dve uri dolg in nedolžen let, a sva se zmotila. Poleteli smo kar štirikrat in frčali po zraku skoraj štiri ure. No, nismo samo frčali, zadnji del poti je bil prav dramatičen. Sprva smo pristali na razmočeni blatni stezi, kjer smo se na koncu celo ugreznili v blato. Zatem se je pogumni pilot, ki je praviloma Anglež ali Američan, skupaj s tremi potniki podal na zadnjo etapo.

In prav med smelim pristankom na makadamski stezi sredi narodnega parka so stezo prečkale gazele. Pilot se je odlično odzval, le nekaj metrov pred antilopami mu je uspelo letalo spet dvig­niti v zrak. Kot da ne bi bil dan že dovolj dolg, se je zgodba ponovila še pri drugem pristanku. Ko smo končno v tretjem poskusu le pristali, so se mi potniki, ki so čakali na to letalo in tudi opazovali naše divje manevre, kar malo zasmilili.

Že iz zraka sva opazila, da gre za popolnoma drugačno pokrajino kot v prejšnjih parkih, saj je bilo vse skupaj bolj podobno džungli. Cesta do najinega kampa, ki je ležal dva kilometra zunaj parka Selous, je bila ozka, peščena, zelo podobna mivki, ob cesti pa je bilo gosto rastje, tako da se ni prav veliko videlo naokoli. Tik pred prihodom do kampa so pred nami prečkali cesto precej podivjani sloni. Celo vodnik se je prestrašil in jih začel odganjati s hrumenjem motorja.

Pozneje sva izvedela, da je to precej ne­umno početje, ker sloni odlično slišijo, vidijo pa ne ravno najbolje. Naslednji dan sva šla z vodnikom in oboroženim čuvajem peš po gozdu, v katerem naj bi si ogledala vegetacijo in kak mrčes, dobila sva pa slone, ki so tekli proti nam. Prvi, ki je pobegnil, je bil čuvaj s puško. Za popestritev sprehoda je poskrbel še bivol, ki je bil na našo srečo na drugi strani grma. Tokrat je čuvaj pripravil puško za najnujnejše. Takoj sva opazila še drugo razliko med parki na severu in jugu: tukaj so živali precej bolj divje.

Pozneje sva izvedela, zakaj: v tem parku je namreč območje, kjer je lov dovoljen. Lov na velikih pet – slona, bivola, leva, leoparda in nosoroga – je najbolj tvegan, ker imaš samo eno možnost, da žival ubiješ, sicer ona pokonča tebe. Pošteno.

Ker sva iskala še kakšno avanturo na poti do raja, Zanzibarja, sva se namesto z letalom odpravila z lokalnim avtobusom do Dar es Salama, nato pa s trajektom do Stone Towna. Avtobus je za prvih 80 kilometrov potreboval celih pet ur, za vso pot pa kar devet ur. Bil je nabito poln, ljudje so sedeli na prtljagi sredi avtobusa, gospa za nama je imela med nogami kokoš, iz zadnjih vrst sva slišala cviljenje prašičev. Bila sva edina belca. Ker nama je avtobus pričaral dovolj pristno vzdušje, sva se odločila, da bo za skok na otok prav­šnji jutranji prvorazredni hitri turistični tra­jekt. Od celega paketa sva dobila samo pravo ceno: pot je namesto ure in pol trajala kar pet plus triurna zamuda, turistov je bilo tudi zelo malo na krovu, naloženi pa smo bili zagotovo prek dovoljenega.

Končno, Zanzibar. Rajski otok na obalah Indijskega oceana z močnim arabskim, indijskim in tudi evropskim pridihom. Najočitneje je to opaziti pri infrastrukturi in hrani, ki ji ne manjka začimb – navsezadnje mu pravijo tudi otok začimb. Zaradi močnega plimovanja je bolje biti nastanjen na severu otoka, saj se ob oseki voda na jugu umakne tudi do tri kilometre daleč v ocean. Idealno za številne Slovence, ki ne morejo brez teka. Če pa še to ni dovolj in se ne morete predati hedo­nizmu na izbrani plaži, se lahko odločite za številne izlete, med drugim tudi z jadrnico dhov. Če ste po duši potapljač, pa ne smete izpustiti otočka Mnemba, ki se lahko pohvali z bogatim in barvitim koralnim grebenom. Na sam otok žal ne boste smeli stopiti, razen če ste gost hotela, ki si ga večinoma privoščijo hollywoodske filmske zvezde.

TEKST Dejan Burja in Urška Hozjan, foto Dejan Burja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri