Hokejski čudež v Sočiju!

  • 18.02.2014

V prejšnji številki Playboya je naš Tadej Golob napovedal, da se je hokejski čudež zgodil, in prav je imel! Slovenska hokejska reprezentanca se je z zmagama nad Slovaško in danes nad Avstrijo s 4 : 0 uvrstila v četrtfinale olimpijskega turnirja! Молодцы!

10 fotografij v galeriji

Se čudež lahko zgodi? Se je že?

Vsi poznamo sloviti hollywoodski film Ledene steze o jamajških sprinterjih, ki se niso uvrstili na poletne olimpijske igre, in so se razočarani poskusili v bobu. Simpatičen film, ob ogledu katerega smo vsi navijali za popolne avtsajderje s tropske Jamajke, ki se znajdejo v ledenem Vancouvru. Slovenija sicer ni hokejska Jamajka, a bo kljub temu čez približno mesec dni, 13. februarja, ves hokejski svet navijal zanjo. Če pustimo ob strani 12 tisoč navijačev v dvorani Bolšoj v Sočiju in nekaj milijonov Rusov pred televizorji.

Ne, to niso naše prve olimpijske igre, če je kdo pomislil na to, so pa prve, na katere potuje naša reprezentanca pod slovensko zastavo. Slovenci pač ne obstajamo od 25. junija 1991 (ali od 9. maja 1945), kar se hokeja in olimpijskih iger tiče, je zgodba stara že natančno pol stoletja. »Opravil sem natančno analizo,« pravi naš sogovornik, televizijski komentator dr. Andrej Stare, »in ugotovil, da je igralo v štirih jugoslovanskih reprezentancah na olimpijskih igrah 93,7 odstotka slovenskih igralcev.«

Prvič je Slovenija/Jugoslavija na olimpijskih igrah zaigrala leta 1964 v Innsbrucku v Avstriji in potem lepo na vsakih naslednjih od Calgaryja 1968 (hokejski turnir, odigran v francoskem Grenoblu), Sappora 1972 do (spet) Innsbrucka 1976. V Lake Placidu 1980, kjer se je zgodil tisti prvi hokejski čudež, ko so ZDA v finalu premagale Sovjetsko zvezo, nas ni bilo, smo pa bili štiri leta pozneje v Sarajevu, brez kvalifikacij kot država gostiteljica. Najviše smo bili prav na prvih, deveti, najvišjo zmago z 10 : 1 smo dosegli v Grenoblu proti domači Franciji, najhujši poraz pa štiri leta prej doživeli v Innsbrucku proti Kanadi, 14 : 1. Na naših zadnji hokejski olimpijadi v Sarajevu ni bilo nobenega čudeža razen čudežne Sovjetske zveze, ki je z eno najboljših hokejskih ekip vseh časov pometla z vsemi in osvojila zlato medaljo, med drugimi z 9 : 1 tudi Slovenijo (Švedi so jo odnesli še slabše).

Se lahko kaj takega ponovi v Sočiju? »Primerjati takratno jugoslovansko in sovjetsko reprezentanco pa našo sedanjo in današnjo rusko, med tema dvema primerjavama je ogromna razlika,« pravi Igor Beribak, v Sarajevu naš najmlajši igralec in še mesec dni edini slovenski hokejist, ki je nastopil tako na olimpijskih igrah kot na svetovnem prvenstvu skupine A. »Takrat je bila SZ v hokeju fenomen zase, bila je nepremagljiva, ena najboljših reprezentanc vseh časov. Med nami in njimi je bila svetlobna razlika, sam si je niti nisem znal predstavljati. Z ogromnimi očmi smo gledali nanje, pa ne samo mi, tudi drugi. Ko so imeli trening, je bila tribuna polna, trenerji z vsega sveta so bili tam.« Andrej Stare je bil v Sarajevu, a takrat še ni prenašal hokeja. Takrat je bil še pri bobu, hitrostnem sankanju in drsanju, si je pa ogledal vse tekme naše reprezentance. »Na OI je bila dvorana zmeraj polna in seveda je bilo igrati proti reprezentanci Sovjetske zveze vrhunsko doživetje. Ko je Ivan Ščap dosegel gol proti slovitemu Tretjaku, je bilo, kot da bi naši zmagali. Moram reči, da je bila takrat naša reprezentanca izredno homogena, pa čeprav so mediji leta in leta nabijali tisto znano Olimpija – Jesenice, vendar ni bilo tako. Spomin na tisti hokej in na zmago proti Italiji je bil zame nepozaben in še danes, ko zaprem oči, vidim, kako je Sekelj skoraj sam izigral vso obrambo in dal gol. To je bil dodatek k olimpijskim igram, ki so bile nekaj posebnega. Vseskozi je padal sneg, ulic niso čistili, bil je pa fantastično organiziran sistem prevoza, ki so ga pozneje kopirali vsi prireditelji OI, s centralno avtobusno postajo, od koder so te odpeljali na vsa prizorišča.«

Kaj nas torej čaka v Sočiju poleg, upajmo, snega? »Mislim, da se je hokejska igra tako zelo spremenila, da na teh velikih tekmovanjih nihče več ne izgublja z 8 : 0,« razmišlja Stare. »Te razlike so se zmanjšale. Moramo vedeti, da imamo v naši reprezentanci najboljšega obrambnega igralca v ligi NHL, Anžeta Kopitarja. Njegov Los Angeles ima najboljšo obrambo v ligi in Kopitar je tam glavni igralec te obrambe, ker vemo, da je center, napadalec pred svojim golom ključni igralec. Tako da jaz nisem tako pesimistično razpoložen. Gremo tja igrat hokej, upam, da bodo v naši reprezentanci vsi najboljši. Muršak blesti v ruski ligi KHL, kjer igra sicer za eno najslabših ekip iz Habarovska, je pa tam eden najboljših igralcev. Hvala bogu, da 95 odstotkov naših reprezentantov igra zunaj, v glavnem v nemški ligi, ki je ena najmočnejših v Evropi, imamo dva izjemno dobra vratarja, ki sta se že dokazala v Severni Ameriki. Spomnim se, kako je Kristan fantastično branil na SP leta 2008 v Halifaxu, ko je na eni tekmi obranil 61 strelov. Skratka, mislim, da bo vsaj naš prvi napad, Kopitar, Muršak, Urbas, konkurenčen vsakomur. Tudi prvemu kanadskemu ali prvemu ruskemu.«

»Rekel bi, da danes nobena reprezentanca ne odstopa tako zelo, kot je takrat reprezentanca Sovjetske zveze,« pravi Beribak. »Če bodo na olimpijski turnir prišli najboljši igralci petih, šestih najboljših ekip, si ne bi upal napovedati zmagovalca, če je pa kdo takrat premagal Sovjetsko zvezo, je bila pa senzacija.«

Težava naših hokejistov je, da bodo v Soči najboljši tudi res prišli. Ne samo ruski, poleg njih še kanadski, severnoameriški in slovaški hokejisti pa seveda vsi drugi, na katere bi lahko naleteli na četrti tekmi naše reprezentance. Po nastopu v naši predtekmovalni skupini nas čaka vsaj še ena tekma z eno od reprezentanc drugih skupin, ki se ne bo neposredno uvrstila v četrtfinale. (Ob ziheraški predpostavki, da se tudi mi ne bomo (takoj) uvrstili tja.)

»Vem, da je Aleksander Ovečkin, ki je danes eden najboljših igralcev hokeja na svetu in igra v NHL za Washington Capitals, ob podpisu podaljšanja pogodbo s klubom pred dvema letoma zahteval dodatek, ki mu bo zagotavljal nastop na IO v Sočiju ne glede na to, ali bo prvenstvo NHL takrat prekinjeno ali ne. Kanadčani in Američani so naredili širši nabor kandidatov za OI s po 40 igralci, ki so se poleti dobili na kratkem petdnevnem druženju. Kanadčani so uvrstili v ekipo vse svoje najboljše igralce lige NHL s Sidneyjem Crosbyjem na čelu. Za vsakega igralca, ki se poškoduje, ga objokujejo kot Slovenci kakšnega svojega, ki se znajde pod dopingom. Ko si je Steven Stamkos zlomil nogo, so rekli: Ojoj, pa bo drugi napad brez najboljšega strelca ... Ampak tudi on se je vrnil in že hodi na drsalne treninge. Pred poškodbo je bil pa najboljši strelec NHL.«

Američani? »Američani so zame vedno presenečenje OI. Premorejo blazen nacionalno-patriotski naboj, ki ga nima nobena druga nacija na svetu. Zanje so OI vse in zato se jih zmeraj udeležijo super pripravljeni. Čeprav danes nimajo v NHL kakšnih superzvezdnikov, ki bi bili med najboljšimi, sem prepričan, da bodo spet konkurenčni. Nihče ni v Vancouvru pričakoval, da bodo Američani v finalu in da bodo igrali tako vlogo. Tam so šele po podaljšku izgubili proti Kanadi. Enako v Salt Lake Cityju. 

Američani so seveda v igri. Vse te reprezentance imajo drugačne težave. Toliko dobrih igralcev premorejo, da bodo njihovi selektorji pred hudo nalogo in veliko preizkušnjo dobiti prave skupaj. Ne po imenih, ampak po učinku, po borbenosti.« Kaj bi se torej moralo zgoditi v Sočiju, da bi lahko začeli govoriti o slovenskem hokejskem čudežu? Je to ena zmaga? Točka? Dober vtis? Ali je čudežno že to, da so se naši tja sploh uvrstili? Imamo dve dvorani in štiristo registriranih hokejistov. Kanada, naša nasprotnica v skupini, premore 550 hokejskih drsališč in štiri milijone registriranih hokejistov. »Uvrstiti se s hokejsko reprezentanco na OI je še teže kot uvrstiti se na SP v nogometu, « pravi Stare. »Tam jih je le 32, tukaj pa samo 12. Ob zmagi na kvalifikacijah v Vojensu na Danskem, kjer smo pot v Soči preprečili gostiteljem tega turnirja, sem govoril z znancem iz Danske, z gospodom Atlejem Jorgensenom, ki mi je rekel: 'Če bi mi lahko kupili uvrstitev na OI, bi jo. Dali bi ne vem koliko denarja, vse vaše banke bi sanirali, samo da bi šli.' Pa smo jih nažgali pri njih doma.« Še dobro, da Bratuškova ni slišala za to ponudbo.

TEKST Tadej Golob
FOTO Samo Vidic, Drago Cvetanovič, Edo Hafner/ Gornjesavski muzej Jesenice

Po današnji zmagi nad Avstrijci smo hitro poiskali še eno rusko pop ljubezensko pesem, katere junak je tudi mesto Soči (če vam komad slučajno ni všeč, pa uživajte v poletnih prizorih iz Sočija):

Da pa ne boste rekli, da smo se ob zmagi hokejistov popasto raznežili, še nekaj ruske glasbe za sladokusce, skupina ДДТ  (DDT):

Pevec DDT Jurij Ševčuk je v Rusiji velika zvezda. Dokaz je tudi njegov nastop z Bonom:

 

Za tokrat bodi dovolj ruske pop in rok kulture, pustimo še kaj za naslednjo zmago Risov! Молодцы!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri