Črna je nova črna

  • 07.01.2009

Še pomnite, tovariši, čase vinila? Črni plošček doživlja pravo renesanso: vedno več se jih proda, vedno več se jih natisne. Resda ne boste dobili vinilke prav vsakega izvajalca, toda nostalgija in boljša kakovost zvoka delata svoje!

6 fotografij v galeriji

V New York Timesu so objavili zanimivo zgodbo. Zaposleni v eni izmed trgovin verige Fred Meyer je pri naročanju posebne CD-DVD-izdaje albuma Accelerate skupine R.E.M. nehote izbral kodo LP. Kmalu so v trgovine te verige prišle škatle velikih vinilnih plošč. Nekateri so jih vrnili, drugi pa le poskusili prodati.

Vodstvo podjetja iz Portlanda je bilo začudeno nad dobro prodajo tega odpisanega medija in veriga Fred Meyer je po hitrem postopku uvedla poskusno prodajo vinilnih plošč v 60 trgovinah po Ameriki. To so storili tudi v Best Buy in na spletnem Amazonu, kjer so na svoji spletni strani pripravili prav poseben oddelek, namenjen le in zgolj vinilkam.

Vstajenje

Gramofonom in vinilnim ploščam so v osemdesetih napovedovali črn konec. Ko so leta 1982 na trg prišli prvi cedeji, je prodaja črnega nosilca zvoka začela opaz­no padati. Logično, vinilke so ogromne, z njimi morate biti zelo previdni, saj so hitreje lomljive, vsaka praska vpliva na kakovost zvoka, pa še čistiti jih je treba ves čas. Cedeji so mnogo manjši, praske na spodnji strani morajo biti zares grozne, da zmotijo laserski predvajalnik, pa tudi čiščenje je mnogo preprostejše. Le obrišete, pa je! Da o presnemavanju sploh ne govorimo. Toda kmalu so ugotovili, da cedeji niso brez napak: imajo eno veliko in eno malo manjšo, toda za določen krog ljudi ključno napako.

Le v najboljšem primeru so berljivi več kot 20 let, tisti, ki jih sami zapečete doma, pa še manj. Vinilne ploš­če so po drugi strani ob pazljivem ravnanju berljive mnogo dlje, saj so še vedno uporabne celo prve plošče iz leta 1953. Druga slabost cedejev je digitalni zapis, kjer ničle in enice ne dajejo tako polnega zvoka kot analogni zapis na vinilkah. Seveda so na slednje pozorni le avdiofili, medtem ko povprečen ljubitelj glasbe, ki dandanes stavi na MP3-je malo boljše kakovosti, nad tem le zamahne z roko.

Krivulja prodaje glasbenih cedejev je zelo dolgočasna – rast, vrh, padec. Od predstavitve cedejev je prodaja strmo rasla in v letu 2000, ko so prodali kar 942,5 milijona primerkov, dosegla vrhunec. Od tedaj vztrajno pada in je leta 2007 znašala le še 511,1 milijona. Gre za prodajo v Združenih državah, ki jo beleži RIAA (Recording Industry Association of Amerika), toda trend drugod po svetu ni nič drugačen.

Zanimivo, vinilne plošče nimajo tako predvidljive krivulje: s prihodom cedejev je prodaja pričakovano padala in leta 1988 so že prodali več digitalnega medija kot črne plastike. Leta 1992 je prodaja vinilk v ZDA padla na 2,3 milijona na leto, se potem skoraj prepolovila, nakar se je trend naslednjih deset let vrtel med dvema do tremi milijoni. Pred dvema letoma je bilo prodanih le še 0,9 milijona albumov na vinilnih ploščah, lani pa je sledila nepričakovana rast: prodali so kar 36 odstotkov vinilk več kot prejšnje leto, in sicer kar 1,3 milijona, ocenjuje pa se, da bi lahko prodaja v pravkar preminulem letu znašala okoli 1,6 milijona! Cedejke medtem nadaljujejo znano pot navzdol …

Kaj jih ubija? MP3-ji! Če pogledamo uradno pot, raste prodaja glasbenih datotek po spletu; poleg tega pa nelegalnega prenosa datotek na tak ali drugačen piratski način še vedno niso (in verjetno nikoli ne bodo) ustavili. Zakaj kupiti originalni CD za nekaj deset evrov, če ga na spletu dobim brezplačno, se sprašujejo mnogi. Hm, zato ker podpirate avtorja? Heh, ali založbo? Zato ker je kul imeti na polici zbirko originalnih cedejev? Že, ampak to je za zbiratelje, ne za množice!

Za dobro uho …

K analogni tehnologiji se zatekajo najbolj zagrizeni avdiofili in ljubitelji glasbe, ki v starem mediju vidijo sentimentalno in kakovostno vrednost. Nekaterim so trenutki, ko postavijo iglo na ploščo, ko morajo obrniti plato s strani A na stran B in ko jo morajo čistiti, preprosto nekaj svetega.

Če prosite zagrizenega avdiofila za nasvet o najboljšem predvajalniku glasbe, vam ne bo svetoval visokokakovostnega CD- ali avdio-DVD-predvajalnika, temveč gramofon. Povsem teoretično lahko le z analognim zapisom dobimo izredno gladke krivulje, saj gramofonska igla odčitava v brazdi le nekaj molekul, da se glasba sliši celo pod pragom šuma.

Sliši se torej več, kot bi mislil nekdo, ki gleda zgolj dolgočasne številke o nivoju šuma ali frekvenčni odziv. Digitalni zapis po drugi strani z enkami in ničlami postreže s stopničkami. Resda z zelo finimi stopničkami, vendar je to dovolj, da se v praksi sliši razlika. Zvok, predvajan na gramofonu, je polnejši.

Meriti kakovost enega in drugega je možno, vendar je bolje, da razliko slišite v živo. Franc Kuzma, Slovenec, čigar gramofoni v svetovnem merilu veljajo za ene najboljših, pravi, »da je zvok, ki ga dobimo s cedejev, brez šuma, brez prask, a tudi brez emocij, ki jih ima glasba. In v to verjame vedno več ljudi. Oni dan je bil pri meni v demo salonu ljubitelj glasbe, ki ima doma vrhunski avdiosistem, osnovan na najboljših digitalnih izvorih glasbe.

Po poslušanju vrhunskega analog­nega sistema je ugotovil, da so pri različnih digitalnih izvorih in iskanju najboljšega velike razlike, ki postanejo nepomembne ob tem, kako slabše se to sliši v primerjavi z dobrim analognim zvokom! Analogni zvok hočeš poslušati še in še, medtem ko pri digitalnem komaj čakaš, da ga je konec,« popolnost črnega medija zagovarja Kuzma.

Zmotno je prepričanje, da so gramofoni stvar prestiža. Resda so najboljši sistemi večini nedosegljivi, toda dober gramofon boste dobili že za tisoč do dva tisoč evrov. Cenejši solidni gramofoni stanejo nekaj sto evrov, vrhunski avdiofilski primerki pa tudi do 150 tisočakov. Seveda pa gramofon ni vse, potrebna je ustrezna hi-fi oprema, ki je minimalno sestavljena iz ojačevalnika s posebnim gramofonskim vhodom in zvočnikov.

Osnova vsake dobre reprodukcije glasbe so vedno ojačevalnik in ustrezni zvočniki, od zahtev in finančnih zmožnosti avdiofila pa je odvisno, za kakšen vir se odloči – analogni ali digitalni. Kombinacij je ogromno, veliko vlogo pa pri vsem skupaj ves čas igra denar.

Vrhunski analogni sistem vas bo hitro stal 100 tisoč evrov, paket pa bo za izvor glasbe vseboval gramofon z ročico in odjemno dozo (iglo), lahko tudi tuner ali magnetofon. Najboljši ojačevalci delujejo na tranzistorje, še bolje – na elektronke. Potrebujete še gramofonski predojačevalnik, stereo močnostni ojačevalnik ali dva mono ojačevalnika. Potem sta nujni zvočni omarici z ali brez nizkofrekvenčnih zvočnikov.

In nato pride na vrsto 'dodatna' oprema: potrebujete speci­alizirane povezovalne kable in konektorje med aparaturami in zvočniki, posebne kab­le, konektorje in razdelivce za 230 voltov, posebna toga stojala in podloge za gramofon in druge komponente, krtačke za čiščenje plošč, konice za pod zvočne omarice, konice in posebne podloge za podporo in ločitev aparatur, čistila za elektronske kontakte, posebne varovalke, dušilce zvoka in tako dalje. Sto tisoč evrov vam ne uide!

Seveda morate imeti za vse skupaj ustrezen prostor. Osnova akustičnosti sobe je, da je primerno dušena, da zvok ne odmeva. Čim manj stekla, čim manj marmorja ter veliko mehkih materialov, preprog, zaves in polic, da razbijejo ravne površine. Zvočne omarice ne smejo biti v kotih, poleg tega je treba ujeti še pravo simetrijo glede na mesto poslušanja. Za aparature je treba uporabiti ustrezna stojala in jih ne postaviti na vrh omaric. Sicer pa avdiofili to tako ali tako vedo …

… In globoke denarnice

Potem ko ste za sistem zapravili celo premoženje, še ni nujno, da boste z vinilnih plošč slišali boljši zvok kot s cedejev. Ogromne razlike lahko nastanejo pri kakovosti posnetega signala in njegovem prenosu na vinilno ploščo. Vprašanje je, kako so si vse skupaj zamislili v studiu in kako so potem posneto prenesli na medij. Albumi znanih glasbenikov na vrhunskih sistemih lahko hitro razočarajo.

Dejstvo je, da se cedejev kljub padanju še vedno proda občutno več kot vinilk in povsem pričakovano je, da je posnetek prilagojen mediju, ki prinaša večji prihodek. Se tudi zgodi, da je glasba posneta v digitalni obliki in nato prenesena na analogno vinilno ploščo. Vse to negativno vpliva na kakovost posnetka, vendar avdiofili poslušajo še vse kaj drugega kot pop glasbo. A ko najdete popolno kombinacijo in posnetek, narejen za najzahtevnejše poslušalce, je zadovoljstvo zagotovljeno.

Jep, čeprav avdiofilski svet ni nujno svet bogatašev, temveč navdušencev, morate plačati drago vstopnino. Množica, ki se ne spušča v lov za zvočnimi detajli, je hitro zadovoljena že s prenosnimi glasbenimi predvajalniki in boljši med njimi sploh niso slabi. iPodi in walkmani MP3-je z visokim bitnim razmerjem predvajajo zelo kakovostno, brez šuma in z dovolj detajli za povprečno uho.

Pa še cene so mnogo mnogo nižje. Dober predvajalnik stane 100 evrov, MP3-ji pa teoretično natanko nič. Tudi če za glasbene datoteke plačate, jih dobite za nekaj deset centov, lahko jih prenašate z medija na medij, ničesar ni treba čistiti itd. Zagrizeni avdiofili pa se množici lahko le smejijo, saj vedo, da s poceni sistemi pač nikoli ne doživiš takšne polnosti, globine in, hja, romantike kot prav z gramofoni. Zanje potrebujete čas, živce, ljubezen do glasbe in denar.

www.transrotor.de

Transrotor ZET 1

Nekateri gramofoni so klasičnih oblik, drugi, in teh je vedno več, pa so čedalje ekstravagantnejši. Med ponudnike slednjih šteje tudi nemški Transrotor, ki se na trgih pojavlja že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njihov ZET 1 je tipičen predstavnik filozofije podjetja – nič lesa ali jekla, le sodobni materiali: zvečine aluminij in (akrilna) karbonska vlakna v najsijajnejši in najprestižnejši obdelavi. Motor je ločen in poganja krožnik prek gumastega traku, prav tako ločeni sta tudi ročica 250 STR in igla z gibljivim magnetom goldring 1006. Cela reč tehta kakih 24 kilogramov in stane okoli 2300 evrov.

www.thorens.com

Thorens TD 550

Leta 1982 predstavljeni medij z imenom CD je to znamko, kot še marsikatero drugo, 17 let po svojem nastanku pokopal. Toda feniks je znova vstal leta 2002, močnejši kot kdajkoli. Čeprav je ponudba slonela na starih izdelkih, so se lotili tudi razvoja in TD 550 je povsem nova reč. Njegov čedni videz svetleče kovine sicer odseva osemdeseta, pod tem pa se skriva nova tehnologija: viseča pomožna šasija, neposredni pogon in sinhronski elektromotor, kar vpliva na izjemno mirnost teka. Ponj se je treba odpraviti s približno 6000 evri. Ročica zanj je prav tako Thorensova in izdelana iz kombinacije karbona, jekla in aluminija.

www.kuzma.si

Kuzma stabi XL

Šolski primer pionirskega uspeha je slovenski Kuzma, za katerim stoji Gorenjec z istim priimkom. Specialist za gramofone in ročice je začel, kako ironično, le leto po predstavitvi cedeja, in odtlej nizal uspeh za uspehom – od (sprva) jugoslovanskega trga pa do cele vrteče se krogle. Najbolj priznane specializirane avdiorevije njegove izdelke praviloma odlično ocenjujejo. Kar 77-kilogramski gramofon stabi XL je največji izdelek tega podjetja.

Čisto lahko bi bil tudi le (hudičevo drag, saj skupaj z air line ročico stane 25 tisoč evrov!) okras v dnevni sobi kakega tehničnega frika. Toda XL je namenjen vrhunski reprodukciji zvoka z vinilk, zato je krožnik težak 22 kilogramov, tolikšna masa (v tem primeru podstavka, ki tehta 27 kilogramov) pa ne potrebuje posebnega vzmetenja. Krožnik prek jermena poganjata dva motorja. Ročica zanj je sicer lahko iz serije stogi, prav tako svetovno priznane, zadnji krik idej in tehnike pa je ročica 4point, ki si zaradi inovativnosti šele utira pot slave.

www.linn.co.uk

Linn sondek LP12

Legenda! Predstavljen že leta 1972, prvi Linnov izdelek, še vedno v ponudbi za okoli 3000 evrov in najbolj priljubljen hi-end model vseh časov! Sicer pa ga ni težko umestiti, saj se z videzom jasno postavlja v zlata leta vinilk in dobre avdiotehnike. Že takrat je stavil na težak krožnik in na tritočkovno vzmetenje za mirnost (ves čas pri enakih vrtljajih s čim manj odstopanja, kar je osnovni cilj izdelovalcev gramofonov) teka, sami pa so najponosnejši na patentirani enotočkovni ležaj. Med poznavalci slovi kot izjemno občutljiv kos avdioopreme, ki daje vrhunski zvok šele, ko ga nastavi pravi mojster. Zraven ponujajo vrsto lastnih ročic in igel, les pa je na voljo v petih osnovnih barvah. In, jasno, v vseh drugih, ki si jih zamisli kupec.

www.rega.co.uk

Rega P3-24 (colours)

Tole je gramofon, ki ga imajo zelo radi tudi slovenski ljubitelji hi-end vinilne glasbe. Za lansko in predlansko leto je osvojil priznanje 'izdelek leta' pri eni od bolj renomiranih avdio revij – WHAT HI-FI? Rego odlikujejo odlična togost zasnove, motor z izjemno malo tresljaji (povzet iz dražjih reg), odlično elektronsko krmiljenje napajanja in hitrosti vrtenja, toga vpetost ročice ter natančno uležajenje. Za 700 evrov je na voljo skupaj z na novo razvito ročico RB301. Je pa takšna P3-24 lahko tudi nekaj posebnega – na voljo je v različnih barvah (rumeni, zeleni, rdeči, beli in črni).

Andrej Mihelič & Vinko Kernc

Foto: arhiv proizvajalcev

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri