Cilj: Mars

  • 14.03.2008

Res, vesoljska potovanja so nevarna in draga. Toda za osvajanje sončnega sistema je vredno tudi umreti.

(Foto: Goya)

Razmislimo o zgodovini našega sveta, vzelo nam bo le nekaj sto besed, in začnimo z grozljivim dejstvom, da je naš planet vzkipel iz sonca in potreboval nekaj milijard let, da se je ohladil, da je padel dež, da so nastali oceani, da se je pojavila kopnina pa trava in potem preprosti amebični organizmi, ki so sčasoma razvili oči in zlezli na kopno.

In potem so se vsi plazilci sveta zazrli v nebo in se odločili, da se bodo naučili leteti. Izumljen je bil ptič.

Napredek genetskih idej je bil zelo počasen, a slednjič le strmimo sami vase, osupli nad lastnim stvarjenjem.

Vse to vemo.

V minulih stoletjih smo potovali okrog sveta, ker so kralji različnih dežel rekli, da bi bilo treba potovati. Španska kralj in kraljica sta poslala na pot Krištofa Kolumba in potem je postal Henrik VII. ljubosumen in je poslal po Giovannija Cabota, da se je lotil podobne pustolovščine. Slednjič je Francois I. poslal Verrazana, da se je dotaknil zemlje v Združenih državah in pripeljal svoje ladje v Kitty Hawk, in to 400 let, preden sta brata Wright krenila v drugo smer.

Med vsemi temi pustolovščinami smo bili pripravljeni žrtvovati svoj razum in svoja življenja in vedeli smo, da jih moramo žrtvovati, da bi prišli tja, kamor smo želeli priti. Temu ni konca. V zadnjem času smo segli po Luni in zdaj, zdaj segamo po Marsu.

Vsa naša zgodovina je zgodovina preživetja, toda preživetje ni dovolj. Preživetje za kaj? Zgolj preživetje ni izgovor. Obrniti se moramo k sebi v iskanju novih odgovorov.

Za kaj gre pri vsem skupaj? Zakaj to počnemo? Kakšen je naš končni cilj?

V zadnjih mesecih smo mi, sanjači, prenehali strmeti navznoter, v naš z vojnami razrvan planet, izumili smo dve očesi in ju junija lani poslali v vesolje. V začetku januarja je prvo pristalo na našem rdečem planetu, Marsu, in po mnogo letih, kakor so to počeli raziskovalci pred nami, lahko zopet od blizu strmimo v grobo površino, ki nam obljublja ozemlja, na katerih bomo gradili mesta prihodnosti.

Mnogi med nami smo se zato zbrali v cerkvah, stali smo na zelenicah in zrli v nebo ter molili za varen pristanek teh kamer dvojčic. Planetariji po svetu so bili natrpani z ljudmi, ki so upali na jasnejši pogled na svet.

Toda zakaj vse to?

Ker smo za vse predolgo opustili sanje misije Apollo. Ko so na Luni ostali prvi človekovi odtisi, smo si obljubili, da se bomo z baze na Luni odpravljali naprej, do oddaljenih svetov. In potem smo se izgubili v političnih bitkah in smrtih, ki so užalostile na desetine držav.

Slednjič smo pustili, da je raketoplan izbrisal naše sanje. Leto za letom je kartografiral naša morja in snemal zapletenost Zemljine sedanjosti in preteklosti. Postala nam je tako domača kot vrteči se pisani drogovi pred deset tisoči brivnic, tako da smo vse bolj strmeli v svoje čevlje, namesto gor, v zvezde.

Na drugih mestih sem že opisal položaj človeštva v 21. stoletju: prezgodaj iz jam, predaleč od zvezd. Smo vmesna generacija, ki je vzniknila iz genetske divjine in se znašla v položaju, ko zremo v stvarstvo, osupli zaradi razkritij, ki jih najdevamo tam.

Mar ni pozno ponoči čisto vsak izmed nas sam pri sebi razmišljal, kako smo prišli sem, od kod se je vzela Zemlja in kako smo se zgodili ljudje. Imamo na tisoče religij z deset tisoč odgovori, z nobenim izmed njih pa se ne moremo povsem strinjati.

Pred leti sem za neverjetno svetlobno leto pogledal v kozmos, se povaljal v paniki in zakričal, da sem se lahko slišal skozi trušč dejstev bistroumnih astronomov.

»Kaj pa, če nikoli ni bilo velikega poka?« sem se slišal reči.

»Kaj si rekel?« sem lovil sapo.

»Kaj pa, če nikoli ni bilo velikega poka?« je ponovila moja demonska muza. »In kaj, če niso bili vesolje in vse njegove galaksije in vroča sonca in vroči in mrzli planeti nikoli rojeni, če preprosto od nekdaj so?«

»Nemogoče.«

»Tudi veliki pok je nemogoč,« je tiho rekla moja demonska muza. »Poglej: deset milijard svetlobnih let zvezd. Poglej vstran in videl boš enako. Kako za vraga narediš in detoniraš veliki pok tolikšnih razsežnosti?«

»Ne moreš.«

»Ti si to rekel,« odvrne moj demon.

»Hočeš reči, da je bilo vesolje tu od nekdaj?«

»To so grozljive zadeve. Vesolje obstaja prek meja časa in večnosti, čakajoč na konec.«

»Kakšen konec?«

»Na nas. Manjkala mu je ena velika neverjetna stvar. To je bil kozmični teater, toda z deset milijoni milijonov praznih sedežev. Zvezde niso vedele zase. Meseci in planeti so bili rojeni gluhi in slepi; niso slišali, videli, niso čutili. Velike grobnice vesolja so bile točno to: nagrobniki brez imen. Univerzum je zbral svojo genetsko sluz in slednjič izkašljal …«

»Kaj?«

»Občinstvo. Moralo je biti videno, slišano, občuteno, dotaknjeno. Moralo je biti

prepoznano in nagrajeno z aplavzom.

Mi smo to občinstvo. Mi, ti in jaz, smo bili rojeni med slepimi, nemimi, tihimi nagrobniki, da bi stali pokončno v dežju nesmiselne luči in kričali proti temi. Religije? Nimajo prav. Mi sami smo naše prave religije. Sami svoji bogovi smo. Zato je vse na nas.«

»Tako,« sem rekel, »zato pri vsem skupaj gre. Milijoni pozornih ljudi, rojenih v podobi napol izoblikovanih filozofov, ki so spet in spet vpraševali: Zakaj smo tu? Zakaj živimo? Kateremu skrivnostnemu smislu služimo? Dajte mi razlog za življenje in smrt.«

Moja muza odgovori: »Nevideno vesolje, teater praznih svetov nima smisla. Mi smo tu, aleluja! Aleluja, da smo lahko vsemu priča, aleluja, da lahko slavimo, da lahko raziskujemo.«

Tako je to. Zadnji dve desetletji, v raketoplanu, ki je krožil okrog Zemlje, smo sanjali sen, in ta sen, kljub našemu obotavljanju, je bil sen o Luni, Marsu, Saturnu, Jupitru, Plutonu, o Alphi Centauri in onkraj galaksije, onkraj večnosti. To je večno življenje. Nesmrtno življenje. To je pravo večno odrešenje. Zato moramo na Mars. In zato se tam ne smemo ustaviti.

Le predvolilni golaž ali resen načrt?

Kot je pred kratkim drzno napovedal ameriški prezident, naj bi NASA na Luni zgradila vesoljsko postajo, to pa naj bi bilo izhodišče za človeške misije na druge, bolj oddaljene planete, tudi na Mars. Vse to naj bi se zgodilo v nekaj desetletjih, natančneje, postaja na Luni v 15, človek na Marsu pa v 30 letih. Novo generacijo raziskovanja vesolja naj bi omogočilo tudi to, da naj bi do konca desetletja Američani upokojili svojo floto raketoplanov.

TEKST: Ray Bradbury*

ILUSTRACIJA: Goya

*Ray Bradbury je ameriški pisatelj znanstvene fantastike, avtor v slovenščino prevedenega romana Fahrenheit 451.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri