Čarovnik med vajenci

  • 05.06.2008

»Ob varnostnikovi zahtevi pokažite tole nalepko. Jordan ne mara, da med ogrevanjem stojite preblizu koša. Pred tekmo pogovori nikakor niso mogoči!« To so prva navodila, ki jih dobite na službenem vhodu v center MCI, domačo dvorano Washington Wizzardsov. Kmalu s hitrim tempom sledijo nova.

(Foto: Sygma)

3 fotografije v galeriji

Po prihodu na postajo Gallery Chinatown postane jasno, da vas je podzemna železnica pripeljala na prav poseben kraj. Ljudje, ki se v ameriški prestolnici ponavadi ne menijo drug za drugega, tukaj praviloma postanejo zgovornejši. Naključna poznanstva, še zlasti med tistimi, ki s kapo, majico ali kakim drugim rekvizitom izražajo podporo Čarovnikom iz Washingtona, niso redkost. Tema je ponavadi enaka: Michael Jordan.

Čeprav se košarkar, ki ga nemalo ljudi uvršča v sam vrh lestvic najuspešnejših športnikov vseh časov, v letošnji sezoni ne znajde najbolje, ni veliko tistih, ki bi športnemu božanstvu namenili slabo besedo.

»Jordan je enkraten, on je motor naše ekipe,« v pogovoru z znancem razpreda prodajalec pokovke, nekaj metrov stran pa skušata dva, po temnih oblekah sodeč predstavnika višjega sloja ameriške družbe predvideti obseg ekonomskih koristi Jordanove vrnitve pod obroče.

Pri službenem vhodu, ki je glede na bližino kar dobro skrit pred očmi navijačev, se gneča razredči. Le kakšnih deset privržencev Čarovnikov z varne razdalje pozorno opazuje temne limuzine, ki zavijajo v podzemne garaže ogromnega centra MCI. Najelitnejši parkirni prostori so rezervirani za zvezdnike domačega moštva in varnostniki skrbijo, da nekaj mimoidočih radovednežev ostane na varni razdalji.

Varnostniki vljudno, toda odločno opozorijo tudi novinarje, da zadrževanje tukaj ni zaželeno, zato te nemudoma povabijo na hiter pregled v predsobo Čarovnikovega dvorca. Podrobnejši pregled osebne prtljage je seveda del vsakdanje folklore, ki jo je po 11. septembru privzela Amerika. Varnostniki so pri tem zelo natančni, saj se lahko vsi srečneži, ki uspešno prestanejo pregled pri službenem vhodu, iz oči v oči srečajo z eno izmed največjih ameriških svetinj – Michaelom Jordanom. Pri tem presenečenja preprosto ne sme biti, zato pri vsakem izhodu iz dvorane postopek ponovijo.

Liga NBA je nedvomno eden najočitnejših simbolov ameriške ekonomske in družbene miselnosti, ki jo poganja sloviti zeleni bankovec. David Stern, komisar lige, je s strokovnim štabom že zdavnaj spoznal, da sta njen uspeh in donosnost v premem sorazmerju povezana s tržno privlačnostjo tega športa, ki se za naklonjenost javnega mnenja bori na izredno konkurenčnem ameriškem trgu.

Javno mnenje v ZDA pa krojijo medijske hiše. Zato živi liga po pravilih, ki bi se nekaterim evropskim športnim panogam v primerjavi s to najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu zdela naravnost smešna. K temu sodi tudi politika odprtih vrat. Novinarji so dobrodošli povsod, tudi v garderobi domačega moštva - v samem svetišču centra MCI.

V slačilnici

Prostorna slačilnica oziroma »Locker Room«, kakor jo imenujejo domačini, se v marsičem razlikuje od tovrstnih prostorov v Evropi. Povsod prevladujejo klubske barve in domačnost. Namesto hladnih ploščic je na tleh moder tapison. Na sredini kraljuje čarovnik, zaščitni znak moštva, in ob njem napis, ki ne dopušča dvoma o tem, kje ste – pri »Washington Wizzards«. Vsi igralci imajo svoj prostor in omaro, v katero med tekmo spravijo dragocenosti. Na priročnem baru je zložena izbrana hrana ...

Michael Jordan si je izbral prostor povsem v kotu ob panojih, na katerih trener Doug Collins upodablja najnovejše napadalne in obrambne različice. Na vrhu njegove omare je nezgrešljiva številka 23 in ob njej napis – Jordan. Vsebina bi osupnila zbiralce.

Verjetno najboljši košarkar vseh časov je bil namreč vselej znan kot človek, ki ničesar ne prepusti naključju. Zato je tudi pri opremi, ki jo uporablja na tekmah, izključeno vsako presenečenje. Bržkone bi s svojimi majicami in supergami, ki jih uporablja na treningih in tekmah, lahko v celoti opremil začetno peterko svojega moštva. Tudi zato je njegov prostor v najbolj oddaljenem kotu garderobe dobrodošel, saj prvi zvezdnik Čarovnikov vseh čevljev tudi pri najboljši volji ne more spraviti v svojo ne ravno majhno omaro.

Vse skupaj je najverjetneje povezano tudi z marketinškimi dejavnostmi, saj je Michael vedno znal izkoristiti svojo priljubljenost. Ob vsotah, ki mu jih namenjajo oglaševalci, in najrazličnejših modelih, na katerih je Jordanovo ime, veliko število obutve niti ne preseneča. Prav tako ne preseneča Jordanov izbor obleke. Prvi zvezdnik lige NBA namreč že dolgo ni prepoznaven le po košarkarskih umetninah na igrišču. Njegov zaščitni znak je postala tudi ljubezen do mojstrovin evropskih modnih ustvarjalcev.

Ker nas je do začetne sirene ločila še ura in pol, je v garderobi vladalo sproščeno razpoloženje. Christian Laettner, beli center, je ob svoji omarici preučeval urnik medijskih obveznosti, ki ga čakajo v prihodnjem tednu, Etan Thomas se je pogovarjal s pomočnico kondicijskega trenerja, Michael »Air« Jordan pa je zdolgočaseno posedal pred dvema ogromnima televizorjema.

Trenutek je bil pravi: »Excuse me, Mr. Jordan, could you ...« Dlje nisem prišel. Še preden je Jordan v svojem prijaznem tonu do konca izgovoril v slačilnici verjetno najpogosteje izgovorjene besede: »Sorry, I don't do interviews before the Game,« je pristopila Maureen Nasser, ki skrbi za medijsko podobo kluba, in postregla z nekoliko daljšo razlago. »Žal pred tekmo Jordan ne daje izjav, saj se sicer ne bi mogel v miru osredotočiti na nastope. Upam, da to razumete.

Tukaj vlada pravo obsedno stanje, saj hočejo vsi govoriti prav z Michaelom. Pred letošnjo sezono so bili novinarji, ki niso prišli iz Washingtona, redkost. Zdaj pa ... Saj vidite, vi ste iz Evrope, verjemite, niste edini. Oblegajo nas tudi Japonci, ki imajo najbolj nenavadne ideje. Zadnjič nas je obiskalo nekaj japonskih novinarjev in v garderobo so prišli s kupom plakatov in flomastrov, čeprav na akreditacijah razločno piše, da igralci tukaj ne dajejo avtogramov. In tudi zaradi vojne moramo biti zdaj previdnejši.«

Seveda se v športnem novinarstvu ne smeš izogniti diplomaciji, zato sem sicer zelo prijazno Maureen skušal prepričati o konceptu in odprtosti lige NBA. Čeprav se je strinjala z mojimi argumenti, svojega stališča ni spremenila.

»Res je, liga NBA in njeni igralci so vedno dostopni. Veseli smo, da ste tukaj, vendar vam glede pogovora ne morem pomagati, fotografiranje v tem prostoru žal ni dovoljeno – Michael vam bo na voljo pozneje na tiskovni konferenci.« Ko sem spoznal, da gre za položaj, ki ga Američani imenujejo »non-negotiable«, je predstavnica za stike z javnostjo priznala, da kljub uveljavljeni dostopnosti zvezdnikov lige NBA Jordan uživa poseben položaj.

Po tekmi so pravila manj toga. Deset minut po zadnji sireni varnostniki odprejo vrata slačilnice in lov na izjave se začne. Seveda se vsi košarkarji, še posebno člani prve peterke, v tako kratkem času ne morejo preleviti v civilno podobo, zato ne manjka za naključnega obiskovalca nenavadnih prizorov: novinarke denimo oblegajo v brisačo ogrnjenega zvezdnika, ki je ravnokar prišel iz kopalnice. V tem času je pot do Jordana za spoznanje lažja, čeprav je boj za vsako izjavo neizprosen. Vprašanja pa so si bila v tednu, ko sem spremljal dogajanje v centru MCI, zelo podobna. »Kako se počutite ob takšnem poteku sezone?«

Jordan je v živo prav takšen, kakor smo ga vajeni gledati po televiziji. Kljub dosežkom iz preteklosti in dejstvu, da je z vrnitvijo prispeval k več sto milijonskemu povečanju zaslužka lige, v njegovem vedenju ni mogoče zaslediti vzvišenosti, ki je pogosta pri samooklicanih zvezdnikih. »Smo mlada ekipa, ki raste in potrebuje izkušnje. Sam dajem od sebe vse, treniram tako trdo kot vedno. Uspehi bodo nedvomno prišli.« Trener Doug Collins, ki odgovarja šopku novinarjev dober meter stran, je bolj neposreden. »Videli ste, Michael lahko doseže tudi več kot trideset košev, toda na koncu kljub temu izgubimo. Sam tega ne bo priznal, vendar ga to boli, saj je bil vedno vajen zmagovati.«

»Kakšni so občutki ob vnovičnih dvobojih z bivšimi rivali, z veterani, kot sta Karl Malone in John Stocton?« povprašam Michaela. Po kratkem razmisleku odgovori: »Vedno je poseben motiv igrati proti tako izvrstnim igralcem, toda po drugi strani sem zelo motiviran tudi, ko igram z mlajšimi od sebe. K vsaki tekmi pristopim stoodstotno motiviran, saj želim igrišče zapustiti kot zmagovalec.«

V njegovem glasu je čutiti, da ga omemba imen Malone in Stockton spomni na čase, ko je igral v rdečem dresu iz Chicaga in omenjena košarkarja nista mogla upati na zmago. Zdaj je položaj drugačen. Michael je namesto Bikov, ki so po njegovem slovesu zdrknili na začelje tabel, izbral Čarovnike. Kot prvi med njimi kljub skoraj štiridesetim letom še vedno navdušuje s svojimi čarovnijami. Žal pa podobno kot Oz v znamenitem filmu ugotavlja, da v njegovem novem kraljestvu ne glede na vse napore ne more narediti rezultatskih čudežev.

TEKST: Boštjan Belčič

FOTO: Sygma

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri