Buenos Aires praznuje: 200 let sladkega trpljenja

  • 10.09.2010

»To je mesto zame!« se je ob obisku Buenos Airesa navdušila prijateljica iz domovine. V argentinsko prestolnico je prispela iz vročega Ria de Janeira. »Ah, Rio je la-la mesto, kjer so vsi lepi in nasmejani, Buenos Aires pa trpi. In ta evropska duša mi je mnogo bližja kot samba Ria.«

(Foto: Shutterstock)

13 fotografij v galeriji

Imela je prav – BA, kot ga skrajšano imenujejo, je najbolj evropsko mesto na južnoameriški celini, revolucije, diktature, nasilje, finančni zlomi in ne nazadnje ledeno mrzla zima, s katero se bojuje v zadnjih mesecih, pa mu dajejo patino dramatične tragike. In seveda tango – strastni ples sladkega trpljenja.

Življenje je drama …

Drama je Portenom, kot se imenujejo prebivalci Buenos Airesa, znana. Začelo se je natanko pred 200 leti v glavnem mestu takratne španske kolonije, ki je svoje ime sicer dobilo že v 16. stoletju. Takrat so nam­reč Španci ustanovili mesto in ga posvetili zavetnici dobrih vetrov (Nuestra Senora Santa María del Buen Ayre). Če se slučajno sprašujete, za kakšne vrste vetrov je šlo, le namig – mesto so po­imenovali pomorščaki, ki so bili pred stoletji močno odvisni od svojih jader in vet­rov, ki so pihali vanje.

Maja leta 1810 pa je Buenos Aires pretresla teden dni dolga revolucija, znana kot Revolución de Mayo, kar je bil uvod v argentinsko vojno za neodvisnost, in čez šest let je Argentina razglasila popolno neodvisnost od španske krone. Ker pa gre za Južno Ameriko, kjer prav tako kot na Balkanu političnih sprememb in zapletov ne znajo reševati preprosto, so zadnjih 200 let prevevali spopadi med različnimi političnimi opcijami, vzpon, padec in ponovni vzpon peronizma pa vojaški udari in diktatura, in da je bila mera polna, še spopad z Veliko Britanijo zaradi Falklandskega otoč­ja.

Argentinci so torej navajeni dram in so jih do osemdesetih let prejšnjega stoletja nanizali kar lepo zbirko. Ko se je v osemdesetih končno začela demokratična tranzicija, pa je država zabredla v globoko finan­čno krizo, ki se je končala s kolapsom pesa leta 2001. Po prvih znamenjih okrevanja je vodstvo prevzel peronist Néstor Kirchner in Argentino vrnil med finančno stabilne države, politično pa se je izpostavil s kar nekaj spornimi odločitvami.

Kritizirali so predvsem njegovo zelo avtorirativno in hegemonistično vodenje države, povezovali so ga tudi s koruptivnimi škandali njegovih ministrov in njegovo politiko označevali kot populističen južnoameriški slog, ki je blizu venezuelskemu, peruanskemu in mehiškemu predsed­niku. Od leta 2007 Argentino vodi njegova žena Christina Fernández de Kirschner, ki se seveda sooča s svojevrstno dramo, imenovano svetovna finančna kriza, letos pa se je znova zaostril tudi odnos z Veliko Britanijo, ki je februarja v vodah na območju arhipelaga začela vrtati v upanju, da bo iz vrtin priteklo kaj nafte.

Ob vseh spremembah in ekstremnih političnih situacijah bi kateri od manj temperamentnih narodov ostal hladen kot špricer, eksplozivna mešanica priseljencev na južnoameriških tleh, ki se imenujejo Argentinci, pa seveda reagira po svoje. Večina Portenov ima namreč evropske korenine, med njimi prednjačijo potomci španskih in italijanskih priseljencev, seveda pa ne smemo zanemariti drugih delov stare celine, in ker so novi naseljenci dosledno počistili staroselski živelj, je sprehod po mestu za občudovalce eksotičnih mešanic obrazov in polti rahlo razočaranje, kajti podobne obraze bi lahko videli v mestih od Trsta do Lizbone.

Ta mešanica je morda zaradi prevelike količine krvavih zrezkov ali pa zaradi politične klime po drugi svetovni vojni v Južni Ameriki podpirala in se upirala vojaškemu diktatorskemu režimu v obdobju med letoma 1976 in 1983, ko je med tako imenovano umazano vojno izginilo na tisoče levičarjev in delavskih voditeljev. Današnja vlada priznava številko 9000, svetovno znana organizacija Madres de Plaza de Mayo (Matere majskega trga) pa trdi, da je številka veliko višja in se giblje okoli 30 tisoč.

Matere, katerih otroci so bili ugrab­ljeni (mnogo jih je izginilo brez sledu, nekateri pa so bili dani v posvojitev), kljub molku, ki je spremljal njihove napore za kakršnokoli informacijo, niso obupale in aprila leta 1977 začele tihi protest na trgu Plaza de Mayo, pred vladnim poslopjem, tako imenovano rožnato palačo. Čeprav je kar nekaj ustanovnih članic doletela usoda njihovih otrok, so matere pogumno nadaljevale svoje shode na trgu vsak četrtek, njihov zaščitni znak pa so postale bele rutice z izvezenimi imeni izginulih otrok.

Matere majskega trga so svoj zadnji shod organizirale 26. januarja 2006, kljub urad­nemu koncu zborovanj pa se četrtkovi shodi nadaljujejo, saj so v desetletjih svoje aktivnosti Matere postale pomembna institucija, ki poskuša opozarjati tudi na trenutne socialne probleme. Neke vrste ‘podmladek’ Mater majskega trga pa je skupina, ki se imenuje Abuelas de Plaza de Mayo (Babice majskega trga), ki se osredotočajo predvsem na iskanje resnice in pravice za sinove in hčere izginulih.

Med vojaško diktaturo je bilo po njihovih podatkih namreč okoli 500 otrok iztrganih iz rok svojih staršev in danih v posvojitev vojaš­kim družinam ali drugim simpatizerjem režima. V tridesetih letih delovanja je Babicam uspelo prepoznati in poiskati 47 ‘ukradenih’ otrok in za svoje predano in pogumno delovanje so bile nominirane za Nobelovo nagrado za mir. Ali bodo svoja prizadevanja lahko okronale s tako pomembno nagrado, pa bo jasno oktobra.

… v ritmu tanga

Konec maja, ko so v mestu potekale sloves­nosti ob 200-letnici argentinske neodvisnosti, se je Buenos Aires spremenil v največje zabavišče na svetu z veličastnimi paradami, luksuznimi sprejemi in falango predsednikov z vsega sveta. Ena največjih pridobitev za mesto je bilo odprtje čudovitega gledališča Teatro Colón, več kot 100 let stare stavbe, ki slovi po akustiki, letos pa je ponovno odprl svoja vrata po štiri leta trajajoči prenovi.

Balet, opera in koncerti so privabili množice radovednih Portenov, ki pa kljub odlični kulturni ponudbi v mestu ostajajo zvesti svoji strasti in enemu simbolov mesta – tangu. Kot pravijo domačini, lahko tango zasenčita le dve stvari: nogomet (komentarjev o letošnji ‘Maradonovi’ predstavi na svetovnem prvenstvu je bilo dovolj) in parilla (argentinska beseda za žar).

Tango je v Buenos Airesu zaščiten kot kulturna dediščina in sprehod po ulicah mesta ter večerni obisk predstav za turiste ali še bolje tradicionalnih milong dokazujeta, da sta glasba in ples, ki sta po zaslugi glasbenikov, kot sta Carlos Gardel in Ástor Piazzolla, postala ne­smrt­na, danes še vedno prav tako priljubljena kot konec 19. stoletja.

Tako pisana, kot je sestava prebivalstva, je tudi zgodovina tanga, saj gre za mešanico ritmov, ki so jih prinesli italijanski in španski priseljenci, ter ritmov črnskega prebivalstva, ki je v Argentini ostalo po odpravi suženjstva. Nejasen je tudi geografski izvor tanga, saj se za njegovo ‘geografsko poreklo’ borijo tako Argentinci kot Urugvajci. V začetku se je tango plesal na ulicah južnega dela mesta, v danes najbolj slikovitem in turistično obiskanem predelu La Boca, in je veljal za ples nižjih družbenih slojev.

V tem času je bil dovoljen le ples med dvema moškima, saj je bilo za takratno družbo preveč obsceno plesati tako blizu ženske. Z ulic se je tango preselil v bordele, kar je njegovo zloglasnost še utrdilo. Sloves tanga se je izboljšal šele po letu 1910, ko je ples obsedel Parižane in prek Francije ves svet, se vrnil v Argentino in dobil svoj prostor tudi v visokih krogih in najbolj luksuznih kabaretih v Buenos Airesu.

Tango seveda ni kot slovenska polka z vaških veselic, saj zahteva veliko znanja, predvsem pa sposobnost interpretacije, kajti gre za najstrastnejši standardni ples, za katerega morata plesalca poleg znanja korakov izražati tudi dovolj hrepenenja in potlačene strasti ter seveda imeti zelo dramatičen izraz na obrazu. Ker k plesu spadajo tudi pravilna obutev in oblačila, je pravo veselje gledati izkušene pare ali pa začetnike, ki se lomijo v upanju, da bodo nekoč lahko nehali šteti korake in se resnično predali glasbi in čustvom.

Tango plešejo vsi, starejši v svojih barih in milongah, mladi kar v športnih klubih in šolah, v milongi La Marshall pa se ponovno vrtijo tudi moški pari, saj je Marshall prva gejevska milonga, ki deluje od leta 2004. V njej se lahko od julija letos stiskajo tudi poročeni pari, saj je Argentina edina južnoameriška država,
kjer so dovoljene istospolne poroke.

Letošnje leto je za Argentince posebno, a praznovanja ob 200-letnici so mimo, finančna kriza pa še kar najeda državo, poleg nje pa prebivalce v kosti gloda tudi nenavadno hladna zima, ki je julija letos zahtevala osem smrtnih žrtev. In kakšnih bo naslednjih 200 let? Brez drame prav gotovo ne bo šlo!

Tango v Buenos Airesu

Preden Argentincem pokažete svoje gibe na plesišču, se naučite nekaj osnovnih korakov strastnega plesa v milongah, tradicionalnih zbirališčih ljubiteljev tanga:

Tečaji: ponedeljek, sreda in nedelja

Ples: sobota od 22.30

Tečaji: od ponedeljka do petka: od 12. do 15. ure

Ples: od ponedeljka do sobote od 22. ure, nedelja od 15. do 21. ure

  • Nino Bien, Calle Humberto Primo 1462, prvo nadstropje, Constitución

Tečaji: četrtek ob 21. uri

Ples: četrtek od 22.30

  • Club Gricel, Calle La Rioja 1180, San Cristobal – priljubljena med starejšimi od 40 let

Ples: petek in sobota ob 23. uri, nedelja od 21. ure

Tečaji: sreda, sobota in nedelja.

Ples: sreda od 16. do 20. ure, sobota od 23. ure in nedelja od 20. ure

Tečaji in ples: sreda in petek od 20. ure

Tečaji: ponedeljek in petek

Ples: torek, sreda in petek od 23.30

Jasmina Dvoršek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri